21. 10. 2002

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa zakonita zastopnica B. B., njo pa zastopa Odvetniška družba C., o.p., d.n.o., Z., na seji senata dne 1. oktobra 2002 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 725/2002-2 z dne 20. 6. 2002 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

Pritožnica je vložila tožbo zoper odločbo Župana Občine Ig o odmeri komunalnega prispevka v višini 2 556 666 SIT in hkrati predlagala izdajo začasne odredbe, s katero naj se do končne odločitve o glavni stvari odloži plačilo prispevka tako, da ga pritožnici pred izdajo gradbenega dovoljenja ni treba plačati.

Upravno sodišče je izdajo predlagane začasne odredbe zavrnilo.

Pritožbo zoper odločitev Upravnega sodišča je s sklepom zavrnilo Vrhovno sodišče. Pritožnica izpodbija navedeni sklep Vrhovnega sodišča, ker naj bi posegal v njeni pravici do zasebne lastnine in do enakosti pred zakonom ter naj bi bil v nasprotju z načelom pravne varnosti. Predlaga, naj Ustavno sodišče izpodbijani sklep odpravi in samo izda začasno odredbo oziroma izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje.

Pritožnica navaja, da je odločitev Župana očitno nezakonita zaradi napačne uporabe materialnega prava. Komunalni prispevek naj bi bilo treba izračunati po drugem odstavku 8. člena Navodila za izračun komunalnega prispevka (Uradni list RS, št. 4/99 - v nadaljevanju Navodilo), ker Občina nima sprejetega programa opremljanja stavbnih zemljišč ali investicijskega programa njihovega urejanja. Navodilo v 9. členu tudi določa, da se začeti postopki za izračun komunalnega prispevka nadaljujejo po veljavnih predpisih, če do uveljavitve Navodila še niso bile izdane odločbe o odmeri. Ker naj bi pritožnica vlogo za odmero vložila 9. 7. 1999, torej 25. 1. 1999, ko je Navodilo začelo veljati, njen postopek sploh še ni bil začet, je odločitev Župana neutemeljena in arbitrarna. Nezakonita in napačna odmera komunalnega prispevka naj bi posegala v njeno pravico iz 33. člena Ustave, saj je plačilo komunalnega prispevka pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja, ki je potrebno za zakonito gradnjo. Zaradi trajanja postopkov naj bi ne mogla izvrševati lastninske pravice na svojem stavbnem zemljišču, čeprav to ni namenjeno kmetijskemu obdelovanju. Izdaja začasne odredbe naj bi bila zato potrebna. Tudi 6. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in svoboščin (Uradni list RS št. 33/94, MP, št. 7/94 - EKČP) naj bi zagotavljal pravico, da se o civilnih pravicah in obveznostih odloči v razumnem roku. Sprejem ustavne pritožbe in odločitev, da je njen tožbeni zahtevek utemeljen, naj bi pospešilo postopek odločanja in zagotovilo pravico do sojenja (odločanja) v razumnem roku, saj ni mogoče spregledati, da je tudi Župan odločil šele po vloženi tožbi zaradi molka organa. Stališče Vrhovnega sodišča, da plačilo obveznosti samo zase ne pomeni hujših škodljivih posledic, naj ne bi bilo utemeljeno. Pritožnica kot otrok naj ne bi imela dohodkov oziroma z njimi v odmerjeni višini ne more razmetavati. Tudi Županova odločitev naj bi bila v nasprotju z načeli pravne države (2. člen Ustave), ker je očitno napačna in nezakonita tako, da ji je mogoče očitati arbitrarnost. Vrhovno sodišče naj bi po njej znanih podatkih v podobnih primerih izdajalo začasne odredbe, zato je kršilo pravico do enakosti pred zakonom.

B.

Ustavno sodišče se v postopku ustavne pritožbe ne more spuščati v presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijanih odločitev in v dokazno oceno sodišč. Ustavno sodišče namreč ni nadaljnja instanca rednega sojenja. Skladno s šesto alinejo prvega odstavka 160. člena Ustave presoja Ustavno sodišče v postopku ustavne pritožbe le, ali so bile z izpodbijanim sklepom Vrhovnega sodišča pritožnici kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Splošnega očitka pritožnice, da je izpodbijani sklep v nasprotju z 2. členom Ustave, zato v okviru ustavne pritožbe ni mogoče ocenjevati, saj ta ne varuje človekovih pravic.

Pritožnica tudi napačno razume pomen ustavne pravice do zasebne lastnine po 33. členu Ustave. Za kršitev te ustavne pravice gre praviloma le v primeru, če je sodišče oprlo izpodbijano odločitev na kakšno pravno stališče, ki je z vidika te ustavne pravice nesprejemljivo. Vendar tega pritožnica sodišču ne očita. Iz njenih navedb in zatrjevanj izhaja, da je pripeljala do kršitve 33. člena Ustave zgolj zavrnitev predlagane začasne odredbe, ki bi ji omogočila začasno, do končne odločitve o glavni stvari, pridobiti gradbeno dovoljenje brez plačila sporne višine prispevka. Za izkazanost kršitve pravice do zasebne lastnine (33. člen Ustave) pa pritožničino nestrinjanje z odločitvijo Vrhovnega sodišča ne zadošča. Pri tem ne zadošča niti njeno splošno zatrjevanje o trajanju postopkov za pridobitev pravice do zakonite gradnje, niti njeno splošno sklicevanje na pravico do sojenja v razumnem roku. Pravica do enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) se na področju sodnih postopkov izraža kot pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Za kršitev te pravice bi lahko šlo, če bi sodišče z odločitvijo v pritožničinem primeru odstopilo od ustaljene sodne prakse. Vendar pritožničin splošni očitek, da Vrhovno sodišče po njej znanih podatkih v podobnih primerih izdaja začasne odredbe, kršitve te pravice še ne izkazuje. Izpodbijani sklep tudi ni očitno napačen ter brez razumne pravne obrazložitve, kar bi tudi lahko predstavljalo kršitev navedene ustavne pravice. Vrhovno sodišče je pojasnilo, da predlagana začasna odredba sploh ni začasne narave, saj bi omogočila izdajo gradbenega dovoljenja, ki niti ni sporni predmet odločitve v postopku, v katerem je začasna odredba predlagana.

Ker z izpodbijanim sklepom očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo. Ustavnemu sodišču zato tudi ni bilo treba odločiti glede predlaganega začasnega zadržanja.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS ter na podlagi prve alineje 52. člena Poslovnika Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 49/98 in 30/02) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan