Jedro

Preklic darila po 84. členu ZZZDR ne bo utemeljen, kadar kavza darila ne korenini v specifični zakonski „veri v dosmrtno skupno življenje“, marveč vsebuje številne druge primesi ali druge primesi celo prevladujejo.

Vlaganje skupnega premoženja v posebno premoženje enega ali drugega zakonca, če je bilo tako obsežno, da je premoženje spremenilo identiteto, povzroči transformacijo posebnega premoženja v skupno premoženje zakoncev, vložek posebnega premoženja enega ali drugega zakonca pa vpliva na višino deležev zakoncev na skupnem premoženju. Med pravdnima strankama ni sporno, da sta kot zakonca na parceli zgradila stanovanjsko hišo, kar pomeni, da sta ustvarila novo stvar. Vračila darila tožnica ne more več zahtevati, saj darilo, kot je bilo ob daritvi, ne obstoji več. Zato ima možnost uveljavljati darilo le v okviru ugotavljanja skupnega premoženja in deležev zakoncev na njem.

Tožničina starša sta pomagala tožnici in tožencu kot mlademu paru, da si ustvarita samostojno življenje in zgradita svoj dom, in ne gre za darilo, ki bi bilo dano izključno tožnici, ampak je bilo dano njeni družini. Ker je sodišče pravilno upoštevalo, da je bila pomoč dana obema zakoncema, se višina deležev zakoncev iz tega naslova ne more spremeniti.

Ob ugotovitvi, da je bil toženčev prispevek h gradnji stanovanjske hiše večji od tožničinega, tožničin prispevek v skrbi za gospodinjstvo in otroka pa večji od toženčevega, je pravilna ugotovitev, da je bil njun prispevek v delu približno enak.

Toženec je s šesto pripravljalno vlogo ob podaji pripomb na izvedensko mnenje predlagal zaslišanje izvedenca, medtem ko je tožnica s pripravljalno vlogo navedla, da nasprotuje zaslišanju, ker je izvedenec v celoti in obširno že odgovoril na vsa vprašanja sodišča. Tožnica se zato s pritožbo utemeljeno zavzema, da je dolžan predujem za nagrado in stroške izvedenca z zaslišanjem na naroku nositi toženec. Glede na to, da je tudi on v postopku predlagal postavitev izvedenca gradbene stroke ter je samo on predlagal njegovo neposredno zaslišanje na naroku za razjasnitev pripomb, ki jih je podal, je v obravnavani zadevi treba odstopiti od splošnega načela, da stroške predujma, kljub pripombam nasprotne stranke, krije stranka, ki je izvedenca predlagala.

Izrek

I. Pritožba zoper sodbo se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožbi zoper sklep se ugodi in se izpodbijani sklep v IV. točki izreka spremeni tako, da se glasi: „Nagrada, stroški, prispevek za PIZ ter prispevek za poškodbe pri delu in poklicne bolezni po ZZVZZ v skupnem znesku 278,30 EUR se izplačajo iz predujma, ki ga je založila tožena stranka. Tožena stranka je zaradi plačila nagrade, stroškov in prispevkov izvedencu, dolžna v roku petnajstih dni plačati manjkajoči predujem v znesku 278,30 EUR na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Ljubljani, št. SI56 ..., sklic ...“

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 746,64 EUR pritožbenih stroškov, v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila, v preostanku vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin primarni zahtevek, da se prekliče darilo, ki je bilo z njene strani dano tožencu z darilno pogodbo z dne 26. 1. 1994, ter da ji je toženec dolžan izstaviti zemljiškoknjižno listino za vpis lastninske pravice v njeno korist pri deležu do 3/10 na nepremičnini z ID znakom 0000-000/40-0, k. o. ... (I. točka izreka sodbe). Zavrnilo je tudi njen podredni zahtevek po ugotovitvi, da znaša njen delež na skupnem premoženju, ki obsega zgoraj navedeno nepremičnino, 8/10, toženčev pa 2/10 (II. točka izreka sodbe). Odločilo je tudi, da je tožnica dolžna tožencu povrniti 5.307,40 EUR pravdnih stroškov (III. točka izreka sodbe). Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje izvedencu in cenilcu gradbene stroke A. A. odmerilo nagrado in stroške za podajo ustnega izvedenskega mnenja na naroku 22. 10. 2020 v višini 278,30 EUR (I., II. in III. točka izreka sklepa) ter je tožnici naložilo, da založi manjkajoči predujem v zgoraj navedenem znesku, iz katerega bo izvedenec poplačan (IV. točka izreka sklepa).

2. Zoper sodbo se tožnica pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP). V zvezi z zavrnitvijo primarnega zahtevka po preklicu in vrnitvi darila je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da tožnica ni zatrjevala, da je tožencu podarila polovico sporne parcele zgolj in samo zaradi obstoja življenjske skupnosti med pravdnima strankama, pri čemer je ta podlaga odpadla z razpadom njune zakonske zveze, saj je takšne trditve podala v II. točki tožbe. Tudi se ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da zato, ker je z izgradnjo hiše na parceli nastala nova stvar, tožnica ne more več zahtevati vračila darila, saj je v zvezi s tem upoštevala velikost deleža. Takšno vračilo dopušča tudi sodna praksa. Ni res, da je tožnica pri preklicu darila iz razloga hude nehvaležnosti zamudila zakonsko določen rok, saj je pravna narava takšnega zahtevka obogatitvena, kondikcijski zahtevki pa zastarajo v splošnem petletnem zastaralnem roku. Tožnica je podala zadostne tožbene trditve o toženčevi hudi nehvaležnosti, saj je z njegove strani prihajalo do fizičnega nasilja, kar je nedopustno, zato je tudi povsem utemeljeno preklicala darilo. V zvezi s podrednim zahtevkom je sodišče zmotno ugotovilo, da tožnica ni uspela izpodbiti zakonske domneve, da sta deleža pravdnih strank na skupnem premoženju enaka. Ker je sodišče ugotovilo, da se obseg skupnega premoženja in določitev deležev na njem presoja po načelu pravne celovitosti skupnega premoženja, ter da je prispevek pravdnih strank v delu enak, bi glede na to, da je upoštevalo, da je celotna parcela tožničin prispevek iz posebnega premoženja, moralo ugotoviti njen večji delež od polovičnega, pri čemer je zmotno navajalo tudi, da je bil kvečjemu toženčev prispevek višji, saj ta ni podal niti nasprotne tožbe, niti ugovora nadpolovičnega deleža. V nadaljevanju se tožnica obširno opredeljuje do dokazne ocene sodišča prve stopnje ter jo izpodbija glede ugotovitve sodišča o pomoči njenih staršev in njenih sorodnikov, ugotovitve, da je toženec denar, ki ga je pridobil s poplačilom vozila G., vložil v gradnjo hiše, nadalje, da sodišče ni upoštevalo njenih stroškov pri nabavi premične opreme ter prispevka k nabavi gradbenega materiala ter da je vzela posojila za izgradnjo hiše. Sodišče ni upoštevalo, da si je morala izposoditi denar pri starših in bratih, da je lahko poplačala vse položnice, pri čemer tudi zmotno ni upoštevalo, da je toženec živel dvojno življenje in je tretjino svoje plače namenjal za povsem druge stvari. Prav tako bi sodišče moralo upoštevati, da je tožnica v letu 1995 kupila vozilo R. za potrebe družine. Toženec je tudi močno pretiraval pri navedbah o količini dela v času gradnje, kar je sodišče nekritično upoštevalo. Sodišče je nepravilno ugotovilo razmerje pridobljenih dohodkov obeh zakoncev in ni res, da je tožničin znašal za skoraj četrtino manj. Sodišče je tudi spregledalo, da je tožnica v celoti skrbela za gospodinjstvo in za bolnega sina. Pri končnem izračunu deležev zakoncev na skupnem premoženju pa je nekritično upoštevalo toženčeva dokazila o porabi svojega posebnega premoženja, to je kupnine, pridobljene za vozilo G., kar je izhajalo iz njegovega dnevnika, kjer so enostranski zapisi, torej brez posebne dokazne vrednosti. Tožnica predlaga spremembo sodbe in priznanje njenih zahtevkov, podredno razveljavitev sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje ter priglaša pritožbene stroške.

3. V pritožbi zoper sklep tožnica navaja, da je samo toženec predlagal neposredno zaslišanje izvedenca na naroku za razjasnitev pripomb, ki jih je on podal, medtem ko je sama zaslišanju nasprotovala, saj je ocenila, da potrebe po dopolnjevanju mnenja ni. Zato mora te dodatne stroške nositi toženec.

4. V odgovoru na pritožbi toženec pritožbene navedbe prereka in predlaga njuno zavrnitev ter priglaša pritožbene stroške. V odgovoru na pritožbo zoper sklep izvedenec A. A. navaja, da se pritožba ne nanaša na višino odmerjenih stroškov. Zato meni, da z njegove strani ni potrebno dajati dodatnih pojasnil. 5. Pritožba zoper sodbo ni utemeljena, pritožba zoper sklep pa je utemeljena.

_Pritožba zoper sodbo_

6. Kot izhaja iz sodbe sodišča prve stopnje in kar med pravdnima strankama ni sporno, je njuna zakonska zveza trajala od leta 1991 do leta 2006. Ni sporno, da je tožničin oče tožnici podaril parcelo 000/40, k. o. ..., (darilna pogodba z dne 24. 11. 1981 - A4 in pogodba o razdelitvi z dne 14. 1. 1992 - A5), ter da je tožnica tožencu 26. 1. 1994, torej tedaj, ko sta bila že v zakonski zvezi, podarila polovico sporne parcele (darilna pogodba - A6). Tudi ni sporno, da sta pravdni stranki kot zakonca v času zakonske zveze na tej parceli zgradila hišo. Tožnica je vložila tožbo s primarnim zahtevkom na preklic in vračilo darila, saj zatrjuje, da je zaradi razveze zakonske zveze nagib daritve odpadel, preklic in vračilo darila pa zahteva tudi zaradi hude nehvaležnosti, to je toženčevega nasilja zoper njo. S podrednim zahtevkom zahteva, da sodišče ugotovi, da je njen delež na skupnem premoženju 80 %, toženčev pa 20 %. Toženec je v postopku vztrajal, da je polovica sporne parcele njegovo posebno premoženje, ki ga je vložil v skupno premoženje. Čeprav je k ustvaritvi skupnega premoženja prispeval več, soglaša, da zakoncema pripadata deleža vsakemu do polovice, torej v okviru zakonske domneve. Sodišče prve stopnje je tožničina zahtevka pravilno zavrnilo.

_Materialno pravo_

7. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je bila z odločbama Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (VSRS) II Ips 29/16 in II Ips 23/18 do tedaj veljavna sodna praksa glede obveznosti vračanja daril po 84. členu ZZZDR spremenjena. Pravno mnenje VSRS z dne 21. in 22. 12. 1987 ni bilo več zavezujoče ter je bil avtomatizem vračanja večjih daril, razen običajnih, ob razpadu zakonske zveze odpravljen. Zavzeto je bilo stališče, da je ravno kavza tista, ki je ključnega pomena za presojo, ali je darilno pogodbo po razvezi zakonske zveze mogoče preklicati ali ne, in da je darilo možno preklicati le, če je bila kavza daritve (poglavitni razlog zanjo) „vera v dosmrtno skupno življenje“. Zato je treba abstraktno kavzo preklicljivega darila iz 84. člena ZZZDR očistiti vsega, kar se ne tiče te vere. Preklic po 84. členu ZZZDR ne bo utemeljen, kadar kavza darila ne korenini v specifični zakonski „veri v dosmrtno skupno življenje“, marveč vsebuje številne druge primesi ali druge primesi celo prevladujejo. V sodni praksi tudi ni sporno stališče, da zakonec kot darovalec lahko drugemu zakoncu kot obdarjencu daruje samo svoje posebno premoženje, ne pa njunega skupnega premoženja (dokler deleža na skupnem premoženju nista določena). Če je bila darilna pogodba sklenjena za premoženje, ki je v tistem trenutku predstavljalo skupno premoženje zakoncev in ne posebnega premoženja enega od zakoncev, to pomeni, da darila med zakoncema sploh ni bilo in posledično zakonec, ki je daroval, s preklicem darilne pogodbe in zahtevkom za vrnitev darila po 84. členu ZZZDR ne more uspeti.1 Nadalje je enotno stališče sodne prakse, da vlaganje skupnega premoženja v posebno premoženje enega ali drugega zakonca, če je bilo tako obsežno, da je premoženje spremenilo identiteto, povzroči transformacijo posebnega premoženja v skupno premoženje zakoncev, vložek posebnega premoženja enega ali drugega zakonca pa vpliva na višino deležev zakoncev na skupnem premoženju. V takem primeru ni mogoče uporabiti 84. člena ZZZDR, ki je podlaga za vračilo nesorazmernega darila zaradi razveze zakonske zveze, pač pa darovalec ob ugotavljanju deležev na skupnem premoženju uveljavlja vrednost darila kot svoj vložek k skupnemu premoženju.2

8. Ob zgoraj navedenem se izkaže, da je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo materialno pravo, saj med pravdnima strankama ni sporno, da sta kot zakonca na parceli zgradila stanovanjsko hišo, kar pomeni, da sta ustvarila novo stvar. Vračila darila tožnica ne more več zahtevati, saj darilo, kot je bilo ob daritvi, ne obstoji več. Zato ima možnost uveljavljati darilo le v okviru ugotavljanja skupnega premoženja in deležev zakoncev na njem. Pritožbene navedbe, da sodna praksa dopušča tudi vračilo dela nove stvari, so neutemeljene, saj iz v pritožbi citirane odločbe II Ips 23/2018 izhaja ravno nasprotno, odločba II Ips 916/2006 pa se nanaša na denarna sredstva kot posebno premoženje in ne gre za primerljivo zadevo. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi primarnega zahtevka je pravilna že iz tega razloga. Sicer je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da tožnica ni zatrjevala, da je tožencu podarila polovico parcele zgolj zato, ker je verjela, da bo njuna zakonska zveza trajala do konca življenja enega izmed njiju, saj je takšno trditveno podlago podala v II. točki tožbe, vendar to na odločitev sodišča, kot je zgoraj obrazloženo, ne more vplivati. Neutemeljene so pritožbene navedbe v zvezi s preklicem darila zaradi hude nehvaležnosti, saj toženec zmotno tolmači materialna določila in tudi odločbo II Ips 23/2018. V njej je namreč pojasnjeno, da 84. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR)3 preklica in roka v zvezi s tem ne omenja, zato je treba uporabiti splošno določilo 543. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki določa enoletni rok za preklic darila, od preklica dalje pa teče petletni zastaralni rok za kondikcijski zahtevek, pri čemer je navedena odločba zavzela stališče, da tožbeni zahtevek za vrnitev darovane stvari vsebuje tudi preklic darila, če ga zakonec ni preklical že pred vložitvijo tožbe. Obrazložitev sodišča prve stopnje v 16. točki in opombi št. 8 o zastaranju zahtevka za preklic in vračilo darila iz obeh razlogov (prenehanje zakonske zveze in huda nehvaležnost), kar je upoštevano kot dodatni razlog za zavrnitev, je zato pravilna.

9. Iz zgoraj navedenega izhaja, da kadar je darilo spremenilo identiteto in je nastala nova stvar, ga zakonec ne more zahtevati nazaj, ampak ima možnost svoje posebno premoženje uveljavljati v obliki višjega deleža pri ugotavljanju deležev na skupnem premoženju. Po spremembi sodne prakse ne gre več za avtomatizem preklica darila, danega med zakoncema, ne pri samostojnem zahtevku za vračilo darila, kot tudi ne pri zahtevku oziroma ugovoru posebnega premoženja, ki ga zakonec uveljavlja v sklopu delitve skupnega premoženja. Toženec je v odgovoru na tožbo (list. št. 33) izrecno zatrjeval, da je vsaka od pravdnih strank v skupno premoženje prispevala svoje posebno premoženje, to je polovičen lastniški delež na sporni parceli, kar zatrjuje tudi v odgovoru na pritožbo. Zato je ugotovitev sodišča prve stopnje v 33. točki obrazložitve, da toženec ni nikoli nasprotoval, da predstavlja podarjena parcela tožničino posebno premoženje v celoti, zmotna in protispisna. Sodišče prve stopnje je posledično nepravilno štelo v tožničino korist, da je k skupnemu premoženju prispevala celotno, s strani očeta podarjeno parcelo.4 Sodišče prve stopnje bi moralo glede na toženčeve trditve, da darilna pogodba vsebuje tudi druge primesi,5 ugotavljati, ali je temu tako, ali pa je bil namen daritve zgolj vera v dosmrtno skupno življenje. O tem bi moralo podati razloge, saj bi takšne ugotovitve lahko vplivale na velikost deležev posebnega premoženja pri sporni parceli in posledično na velikost deležev na skupnem premoženju.

10. A navedeno zmotno stališče in izostanek razlogov sodišča prve stopnje ni vplivalo na njegovo pravilno odločitev. Kljub temu, da je sodišče pri določitvi deležev pravdnih strank vrednost celotne podarjene parcele upoštevalo tožnici v korist, je ob upoštevanju toženčevega (drugega6) posebnega premoženja ter prispevka zakoncev v delu in dohodkih ugotovilo, da sta deleža pravdnih strank na skupnem premoženju enaka. Ugovora nadpolovičnega deleža ali nasprotne tožbe toženec ni podal, prav tako se zoper sodbo sodišča prve stopnje ni pritožil. Pritožbeno sodišče zato sprejema ugotovitve sodišča prve stopnje, da predstavlja sporna parcela v celoti tožničino posebno premoženje. Na tem mestu pritožbeno sodišče tožnici še pojasnjuje, da niso utemeljene njene pritožbene navedbe, da če je sodišče ugotovilo, da je bil prispevek pravdnih strank v delu enak in je tožnica prispevala sporno parcelo v celoti, bi moral biti njen delež nujno višji. Ločiti je namreč treba prispevke zakoncev od končno določenih deležev. Sodišče prve stopnje je, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, res ugotovilo, da je bil prispevek pravdnih strank v delu v zakonski zvezi enak, a je ugotovilo, da so bili toženčevi dohodki tako visoki, da sta njuna deleža na premoženju enaka, kljub temu, da je tožnica kot svoje posebno premoženje prispevala celotno parcelo.

_Dokazna ocena_

11. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da tožnica ni uspela izpodbiti zakonske domneve, da sta deleža pravdnih strank na skupnem premoženju enaka, zato je njen podredni zahtevek, da njen delež znaša 80 %, toženčev pa 20 %, zavrnilo. Obširna dokazna ocena, ki jo je sodišče prve stopnje naredilo od 17. do 35. točke obrazložitve, je konsistentna, jasna, razumljiva, prepričljiva ter ustreza metodološkemu napotilu iz 8. člena ZPP. Zato jo pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sprejema in ji pritrjuje, v nadaljevanju pa se opredeljuje do posameznih pritožbenih navedb.

12. Prvi sklop pritožbenih navedb se nanaša na brezplačno bivanje pravdnih strank z družino pri tožničinih starših ter pomoč njenih sorodnikov pri gradnji hiše. Tožnica je v postopku zatrjevala, da so bila ta darila namenjena izključno njej. Pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da sta tožničina starša pomagala tožnici in tožencu kot mlademu paru, da si ustvarita samostojno življenje in zgradita svoj dom in ne gre za darilo, ki bi bilo dano izključno tožnici, ampak je bilo dano njeni družini. Sodišče je pravilno obrazložilo, da tožnica niti ne trdi, niti ni izpovedala, da je bil s tem, da naj bi šlo pri brezplačnem bivanju zgolj za darilo njej, seznanjen tudi toženec ob sami daritvi, ter je pravilno upoštevalo v sodbi navedeno stališče sodne prakse. Sodišče se je pri tem oprlo na izpovedbe obeh pravdnih strank in njunih sorodnikov. Zato je pritožbeno izpostavljanje (le) delov izpovedb prič B. B. in C. C. neutemeljeno. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do nasprotnih izpovedb B. B., to je brata tožnice, in je obrazložilo, zakaj mu ne verjame, medtem ko sta tožničina svakinja C. C. in toženčeva sestra D. D. potrdili, da je toženec na kmetiji tožničinih staršev, dokler je tam živel, tudi pomagal. Enako velja za pomoč s strani brata B. B., saj je ta nasprotno od selektivno povzetih pritožbenih navedb, sam izpovedal, da so si sorodniki pri gradnji hiše medsebojno pomagali, da je šlo za udarniško delo, kar je izpovedala tudi tožničina svakinja C. C. Pritožbene navedbe, da naj bi bila vsa pomoč tožničinih sorodnikov namenjena izključno njej in da bi sodišče moralo to upoštevati pri določitvi deležev, so zato neutemeljene. Ker je sodišče pravilno upoštevalo, da je bila pomoč dana obema zakoncema, se višina deležev zakoncev iz tega naslova ne more spremeniti.

13. Nadalje so neutemeljene pritožbene navedbe v zvezi s porabo kupnine, ki jo je toženec pridobil s prodajo vozila G. kot njegovega posebnega premoženja. Ni res, da se sodišče do tožničinih ugovorov in njene izpovedbe ni izreklo, saj je njen ugovor povzelo v 22. točki obrazložitve ter pojasnilo, da ji ne verjame zaradi tega, ker je toženec natančneje in prepričljivejše izpovedal glede porabe te kupnine. Porabo je sodišče obrazložilo v 19. in 22. točki ter opombi št. 18, in sicer, da je toženec iz te kupnine, poleg materiala za gradnjo, plačal tudi prispevke, ter posebej, kateri material je nakupil za gradnjo hiše. Zato so pritožbene navedbe, da naj bi sodišče zmotno ugotovilo, kaj vse je toženec iz te kupnine kupil, neutemeljene. Dejstvo, da je šlo za prodajo rabljenega vozila in višina kupnine, ki jo je toženec ob prodaji prejel, pa med pravdnima strankama nista bila sporna, zato je pritožba tudi v tem delu neutemeljena. Ni videti razloga, da sodišče ne bi upoštevalo zapisov v toženčevem dnevniku za leto 1992 (B16), saj ni, kot zmotno zatrjuje pritožba, dokazne ocene gradilo zgolj na tem dokazu, ampak je v zvezi s tem dokazno oceno opravilo ob vrednotenju vseh dokazov skupaj, to je izpovedb pravdnih strank in prič, drugih predloženih listin in izvedenčeve ocene. Pritožbeno sklicevanje zgolj na tožničino izpovedbo zato ni utemeljeno. Nadalje je s tožničine strani tudi po zaslišanju strank in prič ostalo nedokazano, da je toženec živel dvojno življenje in da je tretjino svoje plače namenil za povsem druge stvari, kar je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo v 31. točki. Sodišče je v celoti upoštevalo tožničin prispevek za gospodinjstvo v obliki plačila položnic ter skrbi za njunega sina, ki je zaradi bolezni potreboval posebno nego, ter ji je priznalo, da je iz tega naslova pokrivala stroške, kot tudi, da je nabavila omare, kuhinjsko opremo, opremo za sobo, ter da je vzela dve posojili v letih 1996 in 2003 in z njimi prispevala k nabavi gradbenega materiala, a navedenega pravilno ni upoštevalo kot tožničino posebno premoženje, saj je takrat med pravdnima strankama že obstajala zakonska zveza. Navedeni stroški so bili plačani iz skupnega premoženja, kar je sodišče pravilno upoštevalo v okviru primerjave dohodkov pravdnih strank. Zato so tudi pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene, kar velja tudi za nakup vozila R., ki je bilo po zatrjevanjih tožnice kupljeno v letu 1995, torej v času zakonske zveze. Pritožbene navedbe, da toženec močno pretirava pri količini dela pri hiši, ter da je ob službi in gradnji hiše pomagal še na kmetiji tožničinih staršev, dan pa ima samo 24 ur, so pavšale do te mere, da na njih ni mogoče odgovoriti. V zvezi z izpovedbo B. B., da so gradili hišo zidarji, drugi pa so pomagali udarniško, pa gre ugotoviti, da je navedeno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje ter izhaja iz izpovedb zaslišanih strank in prič, kar vse je sodišče upoštevalo pri ovrednotenju dela obeh zakoncev.

14. V zvezi z dohodki obeh pravdnih strank tožnica v pritožbi navaja, da je izračun sodišča, da je prispevala skoraj četrtino manj kot tožnik, napačen. Tožnica ne izpodbija ugotovljenih dejstev sodišča prve stopnje, da je toženec v družinski proračun v času zakonske zveze prispeval 193.347,63 EUR, tožnica pa 76.172,86 EUR. Sodišče je na podlagi teh podatkov ugotovilo, da je tožničin prihodek predstavljal 38 % družinskega proračuna, toženčev prihodek pa 62 %. Takšen izračun sodišča je res napačen, vendar ne v korist tožnice, ampak v korist toženca. Po izračunu pritožbenega sodišča skupni znesek znaša 269.520,49 EUR, torej toženčev prispevek predstavlja 72 %, tožničin pa 28 % skupnih prihodkov, kar pomeni, da je sodišče v korist toženca upoštevalo nižji znesek, kot bi mu šel. Pritožbene navedbe, da je toženec delal kot strojevodja, veliko svojega delovnega časa delal ponoči, ob sobotah in nedeljah ter je bil zaradi tega bolje plačan za svoje delo, na obračun dohodkov ne morejo vplivati. Pritožbeno sodišče lahko le doda, da če je toženec tako delal, potem je več zaslužil in več prispeval v družinski proračun. Pri tem pa ob ponovnem pritožbenem izpostavljanju tožničine skrbi za gospodinjstvo in otroka, pritožbeno sodišče ponovno pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje v tem delu tožničine trditve povsem sprejelo in ji iz tega naslova prisodilo ustrezni delež pri ustvarjanju skupnega premoženja. Sodišče prve stopnje je pri določitvi deležev na skupnem premoženju pravilno7 upoštevalo vrednost tožničinega posebnega premoženja, to je celotno podarjeno parcelo v višini 49.912 EUR, ter vrednost toženčevega posebnega premoženja, to je iz kupnine za vozilo G. kupljen gradbeni material in plačilo prispevkov v višini 19.671,67 EUR. Ob ugotovitvi, da je bil toženčev prispevek h gradnji stanovanjske hiše večji od tožničinega, tožničin prispevek v skrbi za gospodinjstvo in otroka pa večji od toženčevega,8 je pravilna ugotovitev, da je bil njun prispevek v delu približno enak. Ob upoštevanju, da je toženec prispeval bistveno višji delež v dohodkih, je pravilno ugotovilo, da je delež pravdnih strank na skupaj ustvarjenem premoženju enak in so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene. Če je sodišče pri tem pri tožencu upoštevalo 3 % višji delež iz naslova nakupa materiala, ki ga izvedenec ni upošteval, na višino ugotovljenih deležev ni moglo vplivati. Zato je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da je sodišče ta delež priznalo brez ustreznih ugotovitev izvedenca gradbene stroke. Neutemeljena je tudi iz razloga, ker je sodišče izračun 3 % natančno opravilo in pojasnilo,9 kar pritožba konkretno ne izpodbija.

15. Tožničine pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje premalo kritično presojalo izpovedbe pravdnih strank in prič, ter da je dokazno oceno napravilo v nasprotju z izpovedbami in listinskimi dokazi ter pri tem storilo postopkovne kršitve po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, so ob povedanem neutemeljene. Ker tožničina pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

16. Tožnica s pritožbo zoper sodbo ni uspela, zato nosi svoje pritožbene stroške, tožencu pa je dolžna povrniti pritožbene stroške za odgovor na pritožbo v višini 1000 točk, kar znaša 600 EUR, 2 % materialni stroški znašajo 12 EUR, 22 % DDV na oboje 134,64 EUR, kar skupaj znaša 746,64 EUR.

_Pritožba zoper sklep_

17. Iz tožbe (list. št. 3) in odgovora na tožbo (list. št. 45) izhaja, da sta sodnega izvedenca in cenilca gradbene stroke predlagali obe stranki. Sodišče je v postopku najprej postavilo izvedenca E. E. in mu priznalo nagrado (list. št. 201), ki jo je plačalo iz predujma, ki ga je založila tožnica. Tekom postopka je za dopolnitev mnenja določilo izvedenca A. A. (list. št. 309) ter mu priznalo izvedenino in stroške, ki so bili plačani iz tožničinega predujma (list. št. 354). Tožnica se je z dopisom z dne 13. 5. 2020 (list. št. 398) uprla založitvi predujma, zato je sodišče sprejelo popravni sklep, s katerim je založitev predujma naložilo tožencu z obrazložitvijo, da je on predlagal dokaz z izvedencem. Po toženčevi pritožbi je pritožbeno sodišče s sklepom II Cp 1471/2020 z dne 3. 9. 2020 (list. št. 431) sklep sodišča prve stopnje razveljavilo z obrazložitvijo, da v zvezi z vsebinskimi odločitvami ni dopustno izdati popravnega sklepa, ter da bi tožnica zoper sklep sodišča morala podati pritožbo in ne predlog za izdajo popravnega sklepa. Tožnica je kljub temu, da sta dokaz z izvedencem in cenilcem gradbene stroke predlagali obe stranki, v postopku sama nosila stroške predujmov za postavitev obeh izvedencev.

18. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje izvedencu A. A. za podajo ustnega izvedenskega mnenja na naroku 22. 10. 2020 odmerilo nagrado in stroške v višini 278,30 EUR ter je tožnici naložilo založitev predujma v navedenem znesku. Toženec je s šesto pripravljalno vlogo (list. št. 357) ob podaji pripomb na izvedensko mnenje predlagal zaslišanje izvedenca, medtem ko je tožnica s pripravljalno vlogo (list. št. 364) navedla, da nasprotuje zaslišanju, ker je izvedenec v celoti in obširno že odgovoril na vsa vprašanja sodišča. Tožnica se zato s pritožbo utemeljeno zavzema, da je dolžan predujem za nagrado in stroške izvedenca z zaslišanjem na naroku 22. 10. 2020 nositi toženec. Glede na to, da je tudi on v postopku predlagal postavitev izvedenca gradbene stroke ter je samo on predlagal njegovo neposredno zaslišanje na naroku za razjasnitev pripomb, ki jih je podal, je v obravnavani zadevi treba odstopiti od splošnega načela, da stroške predujma, kljub pripombam nasprotne stranke, krije stranka, ki je izvedenca predlagala.

19. Pritožbeno sodišče je zato tožničini pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep v IV. točki izreka spremenilo tako, da se nagrada in stroški izplačajo iz predujma, ki ga je založila tožeča stranka, ter da je ona dolžna plačati manjkajoči predujem v znesku 278,30 EUR (3. točka 365. člena ZPP).

20. Tožnica v pritožbi zoper sklep pritožbenih stroškov ni priglasila, toženec pa z odgovorom na pritožbo zoper sklep ni bistveno pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, zato v tem delu krije svoje pritožbene stroške.

1 VSRS II Ips 134/2018 in II Ips 29/2016. 2 VSRS II Ips 191/2018, VSL II Cp 238/2020, I Cp 1457/2019, II Cp 3357/2012, I Cp 3237/2011 in VSM I Cp 1091/2017. 3 Ki ga je bilo treba uporabiti v tu obravnavanem primeru. 4 17. in 34. točka obrazložitve ter opomba št. 12. 5 Tožnik zatrjuje, da je bil namen sklenitve darilne pogodbe, s katero mu je tožnica podarila polovico parcele, v tem, da se je on zavezal, da bo iz svojih posebnih sredstev kril celotne stroške poroke pravdnih strank, ter da bo vse svoje posebno premoženje vložil v izgradnjo hiše. 6 V višini 19.671,67 EUR – prim. 34. točko obrazložitve. 7 Primerjaj obrazložitev v 10. točki zgoraj. 8 29. točka obrazložitve. 9 34. točka in pripomba št. 38 obrazložitve.