Jedro

Ravnanje tožene stranke, ki je ob ugotovitvi, da je bilo ukinjeno tožničino delovno mesto v času, ko je tekel predhodni spor o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, po reintegraciji tožnici izdala sklep o premestitvi na drugo ustrezno delovno mesto, je zakonito

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek za razveljavitev in odpravo sklepov tožene stranke, opr. št. ... z dne 16. 4. 2008 in opr. št. ... z dne 14. 4. 2008 (1. točka izreka). Tožnici je naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v znesku 828, 68 EUR (2. točka izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnica pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo zgolj na navedbe tožene stranke in izpovedbo prič, ki so zaposlene pri toženi stranki, prezrlo pa je vse navedbe tožnice, čeprav so bile podprte z dokazi. Sodišče prve stopnje je izpodbijana sklepa o premestitvi tožnice na delovno mesto podsekretarja v odseku za četrtne skupnosti v službi za ... Mestne občine ... (v nadaljevanju odsek za četrtne skupnosti) presojalo le z vidika formalne zakonitosti, čeprav je iz celotnega dogajanja jasno, da je bila degradacija tožnice edini namen premestitve. Sporno je stališče sodišča prve stopnje, da se ne more spuščati v smotrnost odločitve tožene stranke, da premesti tožnico, saj takšno stališče pomeni, da delavec nima pravnega varstva. Sodišče prve stopnje bi moralo preveriti, ali je razlog za premestitev res obstajal, torej ali se je s premestitvijo tožnice zagotovilo učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa. Tožnica je med postopkom dokazala, da na tem delovnem mestu ni bilo potrebe po delu kogarkoli. Sodišče prve stopnje se tudi ni ukvarjalo z dejansko vsebino dela, ki ga je tožnica na tem delovnem mestu opravljala. Tožnica je ves čas zatrjevala, da za delo na področju lokalne samouprave ni bila usposobljena in da delo, ki ga je dejansko opravljala, nima nobene zveze z lokalno samoupravo. Razporeditev na sporno delovno mesto je bil le povračilni ukrep ter premišljeno trpinčenje na delovnem mestu, ki ga je tožena stranka izvajala, da bi prizadela tožničino dostojanstvo in osebnost. Posledice takšnega ravnanja so bile zdravstvene težave, ki jih je tožnica imela v spornem času in ki jih je na zaslišanju tudi podrobno opisala. Delovno mesto podsekretarja je bilo umetno ustvarjeno prav za tožnico, kar je razvidno iz tega, da je bilo to delovno mesto sistemizirano šele potem, ko je sodišče prve stopnje izdalo sodbo I Pd 487/2007 z dne 3. 1. 2008, s katero je bila razveljavljena izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto načelnice oddelka. V tistem času bi tožena stranka tožnico lahko razporedila na druga prosta in bolj primerna delovna mesta v oddelku za gospodarjenje z nepremičninami, pa tega namenoma ni storila, čeprav bi s tem zagotovila učinkovitejše delo. V postopku je tudi bilo ugotovljeno, da je le v četrtni skupnosti L. delal podsekretar, to je tožnica, po njenem odhodu pa spet ni bilo potrebe po tem delu. Tožnica se je po tistem, ko je dejansko pričela „delati“ v četrtni skupnosti L., sama prepričala, da je namen razporeditve le v tem, da se umakne iz občinske uprave in da se ji dodeli delo, kakršnega po vsebini zahtevnosti ni opravljal noben drug podsekretar. Tožnica dejansko ni opravljala nalog, ki so navedene v opisu delovnega mesta, pač pa povsem druge, s čemer je tožena stranka globoko posegla v tožničino dostojanstvo. Tako je bilo tožnici odrejeno sodelovanje pri organizaciji prireditve za otroke J.. Tožena stranka je tožnici delo zagotovila le na papirju, dejansko pa ne. Sporno delovno mesto sicer ima svoj opis, vendar tožnica ni delala po tem opisu, saj takšnega dela v četrtni skupnosti sploh ni. Sodišče prve stopnje bi o zadevi moralo presojati po vsebini in tožničinemu zahtevku ugoditi. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala navedbe tožnice in predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pa pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Pritožbeno navedbo o tem, da se je sodišče prve stopnje oprlo zgolj na navedbe tožene stranke, prezrlo pa je vse navedbe tožnice, je možno razumeti, kot smiselno uveljavljanje kršitve kontradiktornosti postopka. Pravici stranki, da se v postopku izjavi, na drugi strani ustreza obveznost sodišča, da se opredeli do vseh tistih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena. Sodišče prve stopnje je to tudi storilo, tožnica pa se očitno ne strinja z njegovimi razlogi, vendar to ne pomeni, da je podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Ta pa so zlasti naslednja: - tožnici je bila 4. 4. 2007 podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je bila sklenjena za delovno mesto načelnice oddelka za gospodarjenje z zemljišči, - 19. 6. 2007 je pričel veljati nov pravilnik o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest v MO, s katerim je bil ukinjen oddelek za gospodarjenje z zemljišči in s tem tudi delovno mesto načelnice oddelka, ki ga je tožnica zasedala do izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila razveljavljena s sodbo sodišča prve stopnje, I Pd 487/2008 z dne 3. 1. 2008, - tožena stranka je 7. 3. 2008 tožnico pozvala, da se vrne na delo in ji v podpis ponudila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto podsekretarja v odseku za četrtne skupnosti v službi za ... Mestne občine ..., ki se opravlja v nazivu podsekretarja, - tožena stranka je 14. 4. 2008 izdala v tem sporu izpodbijani sklep, s katerim je tožnico premestila na delovno mesto podsekretarja v odseku za četrtne skupnosti, - tožena stranka je 16. 4. 2008 izdala v tem sporu izpodbijani sklep, s katerim je tožnici odredila opravljanje delovnih nalog delovnega mesta podsekretarja v odseku za četrtne skupnosti - o pritožbi tožnice zoper oba sklepa je Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS odločala 29. 5. 2008, pisni odpravek sklepa komisije je bil tožnici vročen 5. 6. 2008, tožnica pa je tožbo vložila 30. 6. 2008, - tožnica je po izobrazbi univerzitetna diplomirana psihologinja in je izpolnjevala pogoje za zasedbo delovnega mesta podsekretarja v oddelku četrtnih skupnosti (šest let delovnih izkušenj, univerzitetna ali visoka strokovna izobrazba oziroma magisterij in državni izpit iz javne uprave).

Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da se sploh ni opredelilo, ali je obstajal zakoniti razlog za premestitev tožnice. Sodišče prve stopnje je zavzelo povsem jasno stališče, da je bil podan poslovni razlog za premestitev. Ukinitev delovnega mesta, do katere je prišlo v času, ko tožnice ni bilo na delu (zaradi kasneje razveljavljene izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi), je prav gotovo poslovni razlog v smislu določbe 149. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami). Prvi odstavek 149. člena ZJU namreč določa, da se zaradi delovnih potreb javni uslužbenec premesti na prosto uradniško delovno mesto oziroma strokovno tehnično delovno mesto pri istem ali drugem organu, če:

1. so podani poslovni razlogi;

2. je ugotovljeno, da je javni uslužbenec nesposoben za svoje delovno mesto;

3. predstojnik oceni, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa;

4. se trajno spremeni obseg dela ali racionalizirajo delovni postopki in javni uslužbenec nima več polne delovne obremenitve in

5. v drugih primerih, ki jih določa zakon.

ZJU sicer ne vsebuje nobene razlagalne določbe glede tega, kdaj so podani poslovni razlogi, vendar pa je glede na to, da je bil ta zakon sprejet po uveljavitvi Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007) edina možna razlaga tista, ki se opira na določbo 1. alineje prvega odstavka 88. člena ZDR. Ta poslovni razlog opredeljuje kot prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Sprememba organizacije, pri kateri pride do ukinitve organizacijske enote oziroma do njene združitve z drugo organizacijsko enoto, zaradi česar pride do ukinitve delovnega mesta vodje takšne organizacijske enote (delovno mesto načelnice oddelka), je prav gotovo organizacijski razlog, zaradi katerega preneha potreba po opravljanju dela vodje takšne organizacijske enote pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. V izpodbijanem sklepu z dne 14. 4. 2008 se je tožena stranka zato utemeljeno sklicevala na poslovni razlog za premestitev. Pri tem je pravilno tudi ugotovila, da je z ukinitvijo oddelka za gospodarjenje z zemljišči in delovnega mesta načelnika tega oddelka trajno prenehala potreba po delu javne uslužbenke na tem delovnem mestu. Za zakonitost sklepa o premestitvi tako zadošča že zgolj to, da je podan razlog iz 1. točke prvega odstavka 149. člena ZJU.

Tožena stranka pa je premestitev utemeljevala tudi z nadaljnjim razlogom, določenim v 3. točki prvega odstavka 149. člena ZJU. Ta določa, da se javni uslužbenec premesti na prosto uradniško delovno mesto pri istem ali drugem organu, če predstojnik oceni, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa. Predstojnik je takšno oceno očitno sprejel, saj se je tožena stranka v izpodbijanem sklepu izrecno sklicevala na to, da bo s to premestitvijo zagotovljeno učinkovitejše in smotrnejše delo v odseku za četrtne skupnosti ter da bo s premestitvijo tožnice zagotovljena kadrovska zasedba, ki bo omogočala dobro medsebojno sodelovanje in posledično učinkovito in smotrno delo MO. Res pa je, da je takšno dodatno utemeljevanje razloga za premestitev povsem nepotrebno, saj 3. točka prvega odstavka 149. člena ZJU (enako pa velja tudi za 2. in 4. točko) pride v poštev takrat, ko še naprej obstoji delovno mesto, ki ga zaseda javni uslužbenec; če pa tega delovnega mesta ni več, pa pride v poštev razlog iz 1. točke prvega odstavka 149. člena ZJU. Nenazadnje gre pri primeru iz 3. točke prvega odstavka 149. člena ZJU za oceno predstojnika, da bo s premestitvijo javnega uslužbenca delo organa bolj učinkovito oziroma bolj smotrno, kot pa bi bilo, če bi javni uslužbenec še naprej ostal na dosedanjem delovnem mestu. Ne glede na navedeno in ne glede na dejstvo, da za zakonitost izpodbijanega sklepa zadošča že zgolj to, da je podan razlog iz 1. točke prvega odstavka 149. člena ZJU, pa pritožbeno sodišče soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča, da je podan tudi razlog za premestitev iz 3. točke prvega odstavka 149. člena ZJU. Za ta razlog zadošča, da predstojnik oceni, da je mogoče z razporeditvijo zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa. Presoja zakonitosti takšne premestitve pa ne more pomeniti ocenjevanja, ali bi bilo delo organa še bolj učinkovito oziroma še bolj smotrno, če bi tožnico premestili na neko drugo delovno mesto, povezano z gospodarstvom, za kar se je tožnica zavzemala. Pritožba sodišču prve stopnje očita, da ni preverilo, ali se je s premestitvijo tožnice v resnici zagotovilo učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa. Ne glede na to, da je izpodbijana premestitev zakonita že zgolj zaradi tega, ker je bil podan poslovni razlog zanjo, pa je potrebno ugotoviti, da celo v primeru, če bi bil za premestitev podan samo razlog iz 3. točke prvega odstavka 149. člena ZJU presoja zakonitosti premestitve ne more iti v smeri, za katero se zavzema pritožba. Zadošča, da delodajalec izkaže, da je predstojnik lahko objektivno ocenil, da bo na ta način možno zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa, ni pa pri tem možno tehtati, ali je premestitev res dala pričakovane rezultate.

Ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da tožnica za delo na področju lokalne samouprave ni bila usposobljena. Drugi odstavek 147. člena ZJU določa, da je premestitev mogoča na ustrezno delovno mesto, za katero javni uslužbenec izpolnjuje predpisane pogoje in ga je sposoben opravljati. Tožnica je izpolnjevala predpisane pogoje za zasedbo delovnega mesta podsekretarja v odseku za četrtne skupnosti, prepričljiva pa je tudi ocena tožene stranke, da je to delo tudi bila sposobna opravljati. Nenazadnje tožnica ni zatrjevala, da bi delovno mesto, na katerega je bila razporejena, presegalo njene sposobnosti, temveč nasprotno, da je premalo zahtevno in da pomeni njeno degradacijo. Izpolnjen je bil tudi v drugem odstavku 147. člena ZJU določeni pogoj za zakonitost trajne premestitve, to je, da gre za premestitev na uradniško delovno mesto, ki se lahko opravlja v nazivu, ki ga ima uradnik. Tožnica je pred premestitvijo bila zaposlena na delovnem mestu načelnice oddelka, ki se je opravljalo v nazivu podsekretarja, v istem nazivu pa se opravlja tudi delovno mesto, na katerega je bila premeščena.

Ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da naj bi šlo pri premestitvi tožnice zgolj za povračilni ukrep tožene stranke, ker je tožnica uspešno izpodbijala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Res je sicer, da je tožena stranka le kratek čas po tistem, ko je prejela prvostopenjsko sodbo, s katero je bila razveljavljena izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, spremenila sistemizacijo delovnih mest v službi za lokalno samoupravo tako, da je dodala eno uradniško delovno mesto podsekretarja. Celo v primeru, če je ta sprememba sistemizacije bila sprejeta zato, da bi tožena stranka tožnico lahko prerazporedila, to samo po sebi ni nezakonito. Potreba po premestitvi tožnice na drugo delovno mesto je nastala zaradi tega, ker je bilo njeno prejšnje delovno mesto ukinjeno, kar pa se je zgodilo že v juniju 2007 in že zato te reorganizacije ni mogoče povezovati z nekakšnimi sankcijami zoper tožnico. Okoliščina, da tožnica prerazporeditev subjektivno doživlja kot degradacijo in ponižanje, še vedno ne pomeni, da je prerazporeditev protipravna.

Celo v primeru, če bi držalo, da so zdravstvene spremembe pri tožnici posledica njene premestitve na delovno mesto podsekretarke v odseku za četrtne skupnosti, tožena stranka ne more biti odgovorna za te posledice, saj njeno ravnanje ni bilo protipravno.

Tožena stranka je zakonito izdala tudi sklep z dne 16. 4. 2008, s katerim je tožnici odredila opravljanje delovnih nalog delovnega mesta podsekretarja v odseku za četrtne skupnosti za čas do pričetka učinkovanja sklepa o premestitvi. Pravna podlaga za takšen sklep je določba 95. člena ZJU.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Do povrnitve pritožbenih stroškov pa ni upravičena niti tožena stranka, čeprav tožnica s pritožbo ni uspela, saj podanega odgovora na pritožbo ni mogoče šteti za strošek, ki bi bil potreben za ta spor v smislu določbe prvega odstavka 155. člena ZPP. Ta določa, da pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, sodišče upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. Odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k pravilni odločitvi v tem sporu, zato tudi tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.