Jedro

Za to, da bi mnenje, stališče ali prepričanje prosilca, ki še ni bil v negativnem smislu izpostavljen zanimanju potencialnih subjektov preganjanja v svoji izvorni državi, lahko bili zajeti s pojmom „politično prepričanje“, zadostuje, da ta prosilec trdi, da ima ali da izraža to mnenje, stališče ali prepričanje. To ne vpliva na oceno, ali je strah prosilca pred preganjanjem zaradi takega političnega prepričanja utemeljen.

Ocena verodostojnosti mora zajemati tako pozitivne kot negativne elemente z vidika skladnosti, kontradiktornosti, konsistentnosti in verjetnosti opisa dogodkov, kajti brez obravnavanja pozitivnih in negativnih elementov (ne)konsistentnosti ni mogoče ugotoviti "splošne verodostojnosti prosilca" oziroma njegovih navedb in dokazov. Tožena stranka pa je v dokazno oceno v izpodbijanem aktu vključila izključno elemente, ki govorijo proti verodostojnosti tožnikovih navedb, kakor da nič v njegovih navedbah ne govori v smeri utemeljenega strahu pred preganjanjem, kar pa je za aktualno varnostno situacijo v Iranu in tožnikovo politično angažiranost v smislu izražanja kritičnih mnenj zoper režim v Iranu preveč enostranska dokazna ocena.

Tožnikovo kritično politično prepričanje glede državne politike v Iranu dosega takšno stopnjo prepričanosti, ki jo izraža tudi navzven, da obstajajo utemeljeni razlogi za to, da bi zaradi promocije tega prepričanja v negativnem smislu vzbudil pozornost potencialnih subjektov preganjanja v izvorni državi celo v tem smislu, da bi mu lahko akterji preganjanja pripisali ekstremna proti-režimska stališča in delovanje. Ponovni postopek pridržanja z elementi arbitrarnosti in nasilja zoper tožnika ni izključen v primeru vrnitve še posebej zaradi poostrenih varnostnih razmer v Iranu po septembru leta 2022. Ker je tožnik uspel izkazati obstoj preteklega preganjanja, kar pomeni resen znak prosilčevega utemeljenega strahu pred preganjanjem, bi tožena stranka morala utemeljiti, da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da se v primeru njegove vrnitve preganjanje ne bo ponovilo, česar pa tožena stranka ni uspela (drugi odstavek 23. člena ZMZ-1) oziroma je nepravilno uporabila pogoje iz tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1, to je kriterije za oceno (ne)verodostojnosti. Po ustaljeni sodni praksi bi morala odvrniti vsakršen dvom oziroma bi morala odpraviti vsakršen resen pomislek, da bi v primeru vrnitve tožnika v Iran prišlo do preganjanja.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se izpodbijana odločba št. 2142-2907/2019/36 (122-09) z dne 30. 11. 2020 odpravi in se prošnji za mednarodno zaščito prosilca z imenom A. A., državljan Islamske republike Iran, roj. ... 1980, ugodi in se mu prizna status begunca z dnem 30. 11. 2020. II. Sodna odločitev o priznanju statusa begunca iz prve točke izreka te sodbe učinkuje z njeno pravnomočnostjo kot dovoljenje za stalno prebivanje tožnika v Republiki Sloveniji.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je tožena stranka prošnjo za mednarodno zaščito A. A., roj. ... 1980, državljana Islamske republike Iran, zavrnila. V obrazložitvi akta pravi, da je tožnik dne 6. 8. 2019 zaprosil za mednarodno zaščito v Sloveniji. Ministrstvo je opravilo dva osebna razgovora, in sicer prvega dne 3. 9. 2019 in dne 5. 9. 2019, drugega pa dne 9. 7. 2020. Prosilec je na prvem osebnem razgovoru najprej pojasnil, da je v stiku s svojo sestro v Iranu, ki jo je vprašal, ali mu lahko pošlje družinsko knjižico, osebno izkaznico, vozniško dovoljenje in vojaško izkaznico, ampak ga je obvestila, da DHL v Iranu zaradi embarga ne dela, državna pošta pa je pod nadzorom. Če bi mu poslala dokumente, bi to obveščevalna služba takoj ugotovila in bi vedela, kje se nahaja, sestra pa jim je enkrat že povedala, da ne ve, kje je. Dokumentov mu zaradi tega niso mogli poslati, bo pa prosil sestro, naj mu preko WhattsAppa pošlje slike dokumentov. Na telefonu je imel slike dokumentov, ampak so se izbrisale, ker je imel poln pomnilnik, ki je po posodobitvi izbrisal veliko podatkov. Drugih dokazil pa nima. Končal je srednjo tehnično šolo, imel je svoje podjetje za razdeljevanje hrane. Zaslužil je različno, en mesec 6.000.000 tomanov, drug mesec pa 10.000 tomanov, kakšen mesec pa samo 500 tomanov. Bilo je dovolj za preživetje, saj je imel svoje stanovanje in svoj avto. V Iranu navaden delavec zasluži po 1.000.000 tomanov mesečno, pa mora plačati še najemnino, on pa je imel 6-10 krat več. Dokler je bil mlad, je v Iranu živel s starši, po poroki je živel z ženo v Pardisu v okolici Teherana (20-25 km stran). Po ločitvi je živel v svojem stanovanju v Pardisu, njegova žena se je odselila. Bila je njena izbira, da odide, on je ni odgnal. Njegov oče je že umrl, mama in dve poročeni sestri živijo v Teheranu, njegov brat pa v Kanadi. Ima še strica v Angliji, ki tam živi z družino.

2. Pot do Slovenije ga je stala okoli 10.000 - 12.000 evrov. Želel si je priti v Anglijo, ker ima tam strica in nekaj prijateljev. Sedaj pa nima več želje oditi tja, saj ima razlog, zaradi katerega si želi ostati v Sloveniji. Pozanimal se je o Sloveniji, tukaj so uspešna podjetja in prijazni ljudje, policist na policijski postaji mu je dal svojo hrano za jesti, učiteljica Iris se z njim trudi, da bi se naučil slovenskega jezika, zanima ga obnašanje Slovencev. Odraščal je v zelo verni družini. Ko je bil star 5-6 let, sta mu starša rekla, da mora moliti. Ko je hodil na molitve, so ga nagradili s kakšno sladico. Njegova starša sta ob jutrih molila zelo naglas, zato ju je prosil, če lahko molita tišje, saj je še spal. Ko je bil star 6 - 7 let, sta ga starša poslala na tečaj korana. Bil je lepši od ostalih otrok in učitelj, ki jih je učil koran, ga je vedno posedel na svojo nogo, ga pobožal in poljubil, medtem, ko je bral. Zanj je bilo to zelo neprijetno in dobil je občutek, da ne izhaja zgolj iz učiteljeve prijaznosti. Nato ni imel več želje, da bi odšel na tečaj in se je vedno izgovoril na glavobol, utrujenost ali kaj drugega, da ni šel na tečaj. Oče ga je prepričeval, naj gre, on pa se je izgovarjal. Doma ni nikoli povedal pravega razloga. Ker ni želel na tečaj, sta se z očetom zelo skregala. Na srečo pa je bil tečaj v poletnem obdobju, in ko se je začela šola, je bilo tečaja konec. Tako mu je šola pomagala, da mu ni bilo več treba na tečaj. Kot otrok je hodil na praznike, kot je "moharam" ali "safar" in v času praznikov videl, kako se ljudje zaradi vere samo-poškodujejo - z mačeto se udarjajo po glavi, z železom tepejo po hrbtu ali po prsnem košu. Vedno se mu je vzbujalo vprašanje, zakaj to počnejo. Ko je malo odrasel, je prisostvoval nekemu dogodku, ko je duhovnik razlagal, da ljudje s takim ravnanjem delajo velik greh. Zato je duhovnika vprašal, zakaj se ljudje v obdobju "moharama" sami poškodujejo in duhovnik mu je odvrnil, da karkoli žrtvuješ za imama Hosseina, je vse dovoljeno. Od takrat se je v njegovi glavi začelo nekaj vrteti v zvezi z vero in verskimi obredi. K dogodkom je še hodil, ker ga je tako naučil oče, imel pa je čedalje več vprašanj. Zanimalo ga je, kako se lahko nekdo poroči z mladoletno punco, staro devet let, in kako ima lahko nekdo štiri žene. Čedalje več je razmišljal o veri, o državi, njihovem predsedniku. Kot aktivist se je udeležil protesta, kjer so ga pretepli basiji in mu poškodovali trebuh, da je moral na operacijo. To je bilo leta 1388 (2009) v Teheranu, ko so protestniki nasprotovali Khameneiju. On je med prijatelji ustanovil skupino, ki je nasprotovala Khameneiju. V Teheranu je protestiralo veliko ljudi, mogoče okoli 300.000. Demonstracije so trajale okoli mesec dni, za vikende se je priključilo še več ljudi. Te demonstracije so postale simbolne in so se ponavljale vsako leto ob istem času. Ko je na demonstracije prišla specialna policija, so se ljudje razbežali, da jih ne bi dobili. Specialci so začeli pretepati ljudi s palicami, uporabljali so solzivec. On je enkrat zbežal v stransko ulico, za njim so prišli policisti. Potem so prišli basiji in ga začeli pretepati. Padel je na tla, si z rokami pokril obraz. Brcali so ga v hrbet in v trebuh. Čez nekaj časa je prišlo nekaj ljudi in mu pomagali, tako je lahko zbežal. Bil je pretepen in ves krvav, ampak nekako je prišel domov. Zjutraj je odšel k družinskem zdravniku, ki mu je povedal, da ima notranje raztrganine na področju trebuha, in ga poslal v bolnico Milad v Teheranu. V bolnici so mu rekli, da ima notranje raztrganine zaradi pretepa in da morajo to prijaviti policiji, ker je njihova dolžnost, da ugotovijo, kaj se je zgodilo. Ko je zdravniku povedal resnico, ga je operiral in ni javil naprej policiji.

3. Čez okoli 4-5 let je bil spet na demonstracijah. Ujeli so ga na hujši način. Pokrili so mu oči, ga vklenili in ga odpeljali z avtom. Peljali so ga na neko postajo in ga najprej vprašali po podatkih. Tam so ga hoteli povezati z neko hujšo ekstremistično organizacijo, ki je res škodljiva za ljudi, ampak on ni s takimi organizacijami nikoli sodeloval. Deležen je bil t.i. "belega mučenja". Ležal je na ravnem pultu, s pasovi so ga fiksirali. S stropa je zelo počasi kapljala voda, kapljice so mu počasi padale na čelo. Včasih je padlo 50 kapljic na minuto, včasih manj, včasih več. Časa ni štel, ampak tako mučenje ni trajalo dolgo, nekaj ur. Med mučenjem jim je dejal, da se demonstracij ne bo nikoli več udeleževal. Počutil se je zelo slabo. Čez nekaj ur so ga odpeljali v samico. Tam je bil približno en mesec, vendar so ga vmes hodili iskat, ga odpeljali na mučenje in pripeljali nazaj. Ni vedel, kdaj je dan in kdaj je noč. Del samice, kjer je spal, je bil malo dvignjen, ko pa je želel spati, so v samico spustili vodo, ki je segala do roba spalnega dela, in mu rekli, da mora vodo pospraviti. Bilo je veliko vlage, bili so grozni občutki. Mučenje je izgledalo tudi tako, da so ga peljali v sobo, kjer je bil stol, ki je imel nad sabo luč, ki je zelo slabo svetila. Moral je obrniti hrbet, vmes je slišal zvok, podoben hoji ženskih petk, nek človek pa ga je zasliševal, v katerih skupinah je sodeloval in podobno.

4. Medtem, ko je bil v zaporu, nihče ni vedel, kje je. Njegov oče je pilot v vojski in je zaradi svojih poznanstev izvedel, kje se nahaja. Takrat se je zgodilo nekaj, kar ga je zelo pretreslo. V zaporu ga je zasliševalec vprašal, ali bo še počel te stvari in on je odgovarjal, da nikoli več, ker bo raje živel svoje življenje. Nato ga je zasliševalec vprašal, ali je bilo to res zadnjič, in on mu je odgovoril, da bi "raje jedel svoje govno", kot še počel isto naprej. Potem so mu prinesli vedro in mu rekli, naj tja opravi veliko potrebo, in ker je bil res utrujen, je to res storil. Potem so mu rekli, da je prej zatrdil, da bi "raje jedel svoje govno", a da mu tega ne verjamejo. Zato je eden od njih prijel njegovo glavo in mu jo potisnil k vedru ter rekel, naj to stori. Prosilec ga je prosil, naj tega ne počne več, če verjame v boga in koran, pa se je ta uradna oseba začela posmehovati koranu in spraševati, "kaj je to koran". Rekel mu je tudi, da je lahko hvaležen svojemu očetu, ki je dal garancijo zanj. Zagrozil mu je, da če bo še kdaj protestiral, bo tako njega, kakor tudi njegovega očeta pripeljal nazaj na ta kraj mučenja. Njegov mučitelj je potegnil na plano svoj mobitel in predvajal pogovor prosilca z njegovo sestro. Na koncu mu je zagrozil, da če bo še deloval proti režimu, se lahko kaj zgodi tudi njegovi sestri. Ko so ga spustili iz zapora, so mu prekrili oči, moral pa je tudi pojesti neko belo zdravilo. Od takrat se ne spomni ničesar več, dokler se ni zbudil doma. Ob sebi je zagledal starše in obe sestri, ki so jokali. Takrat se je odločil, da res nikoli več ne bo aktiven proti državi. Pojavile so se mu hude psihološke težave, hodil je k psihiatru, kjer so mu predpisali zdravila Imupiramin, Exospan ter Diaspam. To so različna zdravila za pomiritev. Od takrat naprej je bil odločen, da ne bo več počel stvari, ki jih je prej. Ko so bile v Iranu kakšne demonstracije, jih je spremljal preko tujih medijev - BBC in manoto (angleški medij). Aktiven pa ni bil več, saj se je spominjal groženj. Pojasnil je, da ne ve, kdo ga je mučil, ali basiji ali specialna policija. Lahko bi bil kdorkoli od njih. Takrat je obstajal tudi program SNAP, ki je neke vrste program za prevoze. Bil je vpisan in je začel delati kot taksist. Preko teh prevozov je spoznal B., ki je bil najprej njegova stranka. B. je načel pogovor o veri in prosilec ga je prosil, naj neha, ter mu dejal, da o verskih zadevah ne želi poslušati, ker ima vsega »poln kufer«. B. je nato rekel, da ni vse tako, kot si misli on in mu dejal, naj ostaneta v stikih, če si premisli. Prosilec je menil, da je pametno, če ima stalno stranko, zato je predlog, da ostaneta v stikih, sprejel. Ko je B. potreboval taksi, je vedno poklical prosilca in on ga je peljal. To se je dogajalo okoli 5-6 mesecev po tem, ko so ga izpustili iz zapora. B. je bil človek z dobro energijo, na začetku ga je dojemal kot poslovni stik, stalno stranko, kasneje pa je ugotovil, da mu je všeč in se je tudi čustveno navezal nanj. Ker sta si zaupala, je začel B sedeti spredaj pri prosilcu v avtu. Tako je prosilec videl, da B. drži v rokah sveto pismo, in ga je vprašal, ali je to v zvezi s krščansko vero. B. mu je odgovoril, da je. Prosilec je sveto pismo poznal, saj je imel nekaj armenskih prijateljev, ki so bili kristjani. Sčasoma sta se z B. začela pogovarjati tudi o družinskih zadevah, prosilec mu je zaupal, da ima težave z očetom in mamo. B. ga je potolažil preko svetega pisma. Takrat je bil prosilec že poročen (poročil se je leta 1394/2015).

5. Večkrat mu je svetoval preko biblijskih prispodob. Potem je B. prosilca vprašal, ali si želi postati kristjan, in on mu je odvrnil, da ne, ker verjame v boga, v vero pa ne, ter da želi verjeti v boga na svoj način. Nato mu je predlagal, da če pozna koga, ki ima iste težave, kot on, naj mu te ljudi predstavi, on pa ga bo nagradil z denarjem, na katerega naj ne gleda kot na poslovno plačilo, ampak kot na božjo nagrado. Njegov predlog je sprejel iz poslovnih razlogov, ker je potreboval denar, saj njegovo podjetje v tistem času ni več poslovalo. Koliko je tako zaslužil, ne ve, je pa prvič dobil okoli 500.000 tomanov (okoli 100 evrov). Denar mu je dal nekajkrat, včasih ga je pustil v avtu in ga sprva sploh ni videl, ampak ga je našel šele kasneje. B. je tako spoznal z C., D. in E., ki so bili njegovi prijatelji, predstavil pa mu je še nekaj ljudi. Ker je delal za taksi službo, je poznal veliko ljudi, ki so imeli verska vprašanja in jim je povedal o B. To je počel okoli 3-4 leta. Sčasoma je postal zelo povezan z B. Tako ga je enkrat prosil, če gre lahko z njim, da vidi, kako kristjani molijo. Takrat ni bil več poročen (z ženo sta se ločila 2018). Pred iranskim novim letom leta 2018 ga je poklicala C. mama in ga vprašala, kaj je naredil z njenim sinom. Povedala mu je, da so ga prijeli policisti. Prosilec ni vedel, zakaj bi imel on kaj s tem in zakaj bi bil on kriv, saj ni vedel, zakaj so ga dobili. Kasneje je izvedel, da je bilo to, kar je on počel, na nek način širjenje krščanske vere, kar je v Iranu kaznivo dejanje. Popoldne po klicu C. mame je odšel domov k staršem. Takrat je slišal hrup na vhodu in je šel pogledat, kaj se dogaja na hodniku. Skozi kukalo v vratih je videl specialce, ki so čakali za vrati. Imel je občutek, da so prišli ponj, a ni vedel, zakaj. Starši so živeli v pritličju, zadaj so imeli vrt, preko katerega je zbežal. Naslednji dan je kupil SIM kartico in poklical svojega odvetnika, ter mu povedal, da ga policisti iščejo. Odvetnik ga je vprašal, kaj je storil, pa mu je odgovoril, da ne ve. Povedal mu je tudi, da občasno hodi v cerkev s prijateljem, kjer je spoznal druge pripadnike krščanske vere. Odvetnik je rekel, da je to kaznivo, da je on »mortad«, nasprotnik islamske vere, take pa kaznujejo z obešanjem ali doživljenjskim zaporom, na plano pa privlečejo tudi vse prejšnje težave s policijo. Nato mu je dejal, naj gre in naj ne ostane v Iranu, ker ga lahko zaprejo ali celo ubijejo. Takrat je prosilec zbežal. Z avtom je šel iz Teherana do Pardisa po stranskih cestah, v avtu se je potuhnil. Na vprašanje, ali je uradno sprejel krščansko vero, je pojasnil, da je šel z B. nekajkrat na predavanje. Želel si je biti dober človek, da na svetu za sabo ne bi pustil nič slabega, zato se je pozanimal o krščanstvu v Sloveniji. Videl je neko cerkev, vedel je, da to potrebuje, zato je šel nekajkrat v to cerkev, kar ga je zelo pomirilo. Sedaj je preko WhattsAppa v stikih s sestro v Iranu in z bratom, ki je v Kanadi. Obstajajo posnetki na spletu, ki kažejo, kaj se zgodi z ljudmi, ki jih vrnejo. Pri njih je ubiti človeka zelo enostavno. Nek visok iranski politik Mohsen Rezai je v Dubaju ubil svojega sina in to samo zaradi svojega položaja. Nekdo, ki lahko ubije svojega sina, lahko tudi ostale. V Iranu je opravil tečaj za svetovanje pri odvajanju od drog in alkohola. Morda bi s tem lahko koristil. Ne želi prejemati socialne pomoči, rad bi se postavil na svoje noge. Skozi vprašanja pooblaščenca je prosilec dodatno obrazložil okoliščine, zaradi katerih zaproša za mednarodno zaščito. Povedal je, da je v Iranu redno hodil na proteste. Do trenutka, ko so ga priprli, se je udeleževal skoraj 90% protestov, šel ni samo takrat, ko je imel kakšne družinske zadeve in zadržke. Šel ni tudi takrat, ko je izvedel, da jim kdo sledi. Kje in kdaj bodo demonstracije, so izvedeli preko iranskega BBC, prek pošte Reze Pahlavija ali preko Banu Farah (kraljeva žena), ki so to objavljali. Omenjenim sledi na Instagramu in je izvedel za lokacije in čas protestov. Zadnji protest je bil jeseni 1391 ali 1392 (2012 ali 2013). Na protestu so vzklikali: »Smrt Khameneiju!«. Prek pošte reze Pahlavija je bilo sporočeno, naj demonstrirajo mirno, naj bodo oblečeni v bele srajce ali majice, avtomobili pa naj uporabljajo hupe. Dan, preden so ga ujeli, je preko BBC Persian in preko pošte Reza Pahlavi slišal, da bodo nekoga obesili. To je bila zelo odmevna vest. Ljudi je ta novica poleg novice o prodanih dekletih zelo vznemirila. Njihova skupina se je preko aplikacije Telegram, ki je bila zakodirana na način, da se ni videlo številk, vedno dogovorila, kje in kako se bodo dobili. Protesti so bili vedno v popoldanskem času. Zmenili so se za točko, kjer so se dobili. Popoldan tega dne je šel od doma proti mestu srečanja, ponavadi je bilo to med Engelado in ulico Valiasr. Na zbirnem mestu je bilo veliko ljudi, dogovorili so se za protestiranje brez agresije, zgolj z glasnim vzklikanjem. Potem so prišli basiji in policisti. Najprej so jih opozorili, naj se razidejo. Skupina je začela vzklikati parolo: »Svoje življenje dam za Iran!« začeli so ploskati, kar je policiste precej razburilo. Nekateri ljudje so začeli razbijati stekla na zgradbah, nekateri so zajeli policiste na motorjih in jim razbili motorje. Razmetavali so tudi zabojnike za smeti. Tam so ga ujeli, mu zavezali oči in ga odpeljali v zapor. Peljali so se proti Azadi, kjer je letališče, slišal je tudi letala. Na vprašanje, s katerimi hujšimi organizacijami so ga skušali povezati na zaslišanju, je odgovoril, da so mu našteli nekaj skupin in ga spraševali, če je povezan z njimi, ter mu rekli, da če pove, da je povezan z njimi, ga bodo spustili v dveh dneh. On pa je od prej vedel, da če bi to priznal, bi ga obesili. Vprašali so ga, če je pripadnik skupine Reze Pahlavija ali skupine Farah. On ni njihov član, samo sledil jim je po družbenih omrežjih, da bi vedel, kaj se dogaja. Če bi bil njihov član, bi ga takoj kaznovali s smrtno kaznijo. Na vprašanje, zakaj je na protestih vzklikal »Svoje življenje dam za Iran«, je prosilec pojasnil, da je Iran njegova država in bi on zanjo dal vse, kar ima. Povedal je, da organi vedo vse o njegovem življenju. V zaporu je videl ljudi, ki so jih večkrat dobili na protestih. Videl je, da so jih mučili tako, da so jim dali steklenico v anus, jim grozili s posilstvom žene, ali pa jih v zaporih celo posilili. Z B. je hodil na molitve in na predavanja. Tam je videl pozitivne ljudi, ki so peli »alelujo«, duhovnik pa jih je usmerjal z napotki za življenje. Na vprašanje, kako pogosto se je udeleževal teh srečanj in kje je to bilo, je odgovoril, da se je duhovnik veliko ukvarjal z ljudmi, ki so se odločili biti kristjani. On je kot sledilec to poslušal, veliko so molili, veliko je bilo razlag svetega pisma. V Sloveniji hodi v cerkev. Ker ga je B. spoznal s krščansko vero, je imel veliko informacij o krščanstvu. Ko je prišel v Slovenijo, je bil zelo potrt in razočaran. Neko nedeljo je med sprehodom proti centru mesta, na poti nasproti bencinskega servisa videl cerkev in šel noter. Začel je jokati in prižgal je svečko. Sedel je in razmišljal o svojih težavah, vse je prišlo za njim. Čez nekaj časa je do njega prišel duhovnik, ni ga razumel. Duhovnik je šel do oltarja in začel moliti. Pil je neko tekočino in pojedel poseben kruh, hostijo, ki ga je tudi razdelil med ljudi. To ga je zelo fasciniralo. Verniki so se rokovali med sabo in tudi z njim, čeprav je bil tujec. Od takrat naprej krščansko vero še bolj raziskuje.

6. Srčno si želi, da bi uradno sprejel krščansko vero in bil del nje. Dan pred razgovorom je šel mimo cerkve, kjer je potekal pogreb. Čeprav ni vedel, kako mora moliti, je šel v cerkev in po svoje molil za umrlega. V cerkvi je spoznal duhovnika Jožefa in še enega duhovnika, ki je bil v Iranu. Toplo ga je sprejel in mu rekel, da je vedno dobrodošel. Od takrat naprej redno hodi v cerkev vsako nedeljo.

7. Pojasnil je, da je v stikih z družino. Ker so bili tako nasilni do njegovih staršev, je mama prodala stanovanje in se preselila drugam. Včasih so pripadniki državnega organa, prišli na dom z dovoljenjem sodišča delat hišno preiskavo ob 4h zjutraj. Vedeli so, kam se je preselila njegova mama, ampak so ugotovili, da njega ni več v Iranu in so jo pustili pri miru. Ko se je preselila, je še nekajkrat dobila klic, naj se njen sin čim prej preda.

8. Na drugem osebnem razgovoru 9. 7. 2020 je prosilec dodatno pojasnil svoje razloge, zaradi katerih zaproša za mednarodno zaščito, soočen pa je bil tudi z nastalimi nasprotji in nedoslednostmi v njegovih izjavah. Prosilec je v dokumentacijo upravne zadeve najprej predložil osebne dokumente (osebno izkaznico, vozniško dovoljenje, izkaznico služenja vojaškega roka in rojstni list). Pojasnil je, da je njegova sestra našla nekoga, ki je potoval v Nemčijo, in ta človek je potem to v Nemčiji dal na pošto in poslal prosilcu. Na vprašanje, ali ni tvegano, da oseba nese dokumente, ki niso njegovi, iz Irana, če pa je v prvem osebnem razgovoru trdil, da je npr. iranska pošta pod nadzorom, zaradi česar mu dokumentov niso mogli poslati, je prosilec pojasnil, da je človek za to dejanje zahteval denar, dokumente pa je po poti najbrž skril v prtljago. V zvezi s svojimi osebnimi podatki je bil prosilec povprašan, zakaj je ob podaji prošnje navedel, da je rojen dne ... 1980, medtem ko je na prvem osebnem razgovoru rekel, da je rojen dne ... 1980, ta datum pa izhaja tudi iz predloženih osebnih dokumentov. Pojasnil je, da je prvemu prevajalcu (na prošnji) povedal, da je rojen dne ... 1359, ta pa je pretvoril in povedal datum, kot je na prošnji. Na osebnem razgovoru je bil drug prevajalec, ki je datum iz shamsija pretvoril pravilno. Pravilen datum rojstva je vsekakor dne ... 1980. Na vprašanje, zakaj se je policistom PP Koper v postopku registracije dne 28. 7. 2019 predstavil kot E. E., roj. ... 1388, je povedal, da mu je tihotapec med potjo povedal, da mora podati lažno ime, kjerkoli bo ujet. Na PP Koper, ko je izrazil željo po mednarodni zaščiti, je povedal na zapisnik svoje pravo ime, ko je policist vse skupaj natisnil, pa je prišlo ven ponarejeno ime. Policist mu je rekel, da ni hudega, naj naslednjič pove svoje pravo ime.

9. Na vprašanje, zakaj je policistom PP Koper povedal, da je njegova ciljna država Italija, v prošnji pa je trdil, da je njegova ciljna država Velika Britanija, je dodal, da je na PP Koper tako rekel, ker bi v Veliko Britanijo, kjer ima sorodnike, moral skozi Italijo. Na vprašanje, zakaj za mednarodno zaščito ni zaprosil prvič, ko je vstopil na ozemlje Slovenije dne 6. 6. 2019, preko MP Dobova iz smeri hrvaške, je prosilec povedal, da je tudi takrat izrazil željo po zaščiti, a je slovenski policisti niso upoštevali. Konec julija 2019 je prosilec pojasnil, da mu je tudi v Kopru, ko je rekel "azil", policist rekel, da tukaj to ni mogoče. Morda je mislil, da tam ne odobrijo prošnje. Enako je postopal en mesec prej v Dobovi, in odvrnili so mu enako. Na PP Koper pa je vztrajal. Poleg tega hrvaški policisti prošnje ne sprejmejo in jim niso dovolili govoriti. Na vprašanje, zakaj ni za zaščito zaprosil v Srbiji, pa je odvrnil, da so ga v Srbijo vrnili skupaj s tihotapcem, bili so v njegovih rokah in ni imel možnosti, da se drugače odloči. 10. Uradna oseba je prosilcu nato predočila, da je na prvem osebnem razgovoru dne 3. 9. 2019 na vprašanje, ali ima kakšen dokaz za svoje navedbe, rekel, da nima ničesar, potem pa je dne 19. 9. 2019 po e-pošti posredoval elektronsko verzijo sodbe. Prosilec je bil povprašan, kako to, da na prvem osebnem razgovoru ni te sodbe niti omenil (njenega obstoja nasploh, ali da jo bo skušal pridobiti). Pojasnil je, da sodbe ni omenjal, ker takrat ni nič imel, kasneje pa jo je pridobil in jo je priložil. Je pa na prvem razgovoru omenil, da je bil iskan in da so ga zasledovali. Ni pa imel nič oprijemljivega za predložiti. Uradna oseba je nato prosilcu predočila, da je bila elektronska kopija sodbe slabše kakovosti, saj je bila fotografija sodbe na spodnjem delu odrezana in se ni videl celoten tekst. Zato je bil oktobra 2019 pozvan k predložitvi boljše kopije in je preko pooblaščencev posredoval celoten dokument. Po prejemu prevoda tega dokumenta je bilo naknadno ugotovljeno, da sploh ne gre za isti dokument, ampak kopijo poziva (in ne sodbe), tudi o tem pozivu pa ne v prošnji in ne na prvem osebnem razgovoru ni govoril. Prosilec je pojasnil, da je prvič poslal sodbo, drugič pa poziv, naj se zglasi v zapor. Na prvem osebnem razgovoru pa tega poziva ni omenil, ker ga takrat še ni imel. Na vprašanje, kdaj je izvedel za prejem sodbe in poziva, je rekel, da takrat, ko ju je dobila njegova družina dne 31. 2. 1398 (21. 5. 2019), za drugo sodbo pa dne 30. 2. 1398 (20. 5. 2019). Ko je bil v Sloveniji, ga je poklicala sestra in mu povedala za to. Takoj je o tem javil na PIC. Prosilec je bil vnovič soočen v zvezi z okoliščinami prvega in drugega poslanega dokumenta, in povedal je, da je to popolna sodba, druga slika je nadaljevanje prve, če ju sestavite skupaj, tvorita en dokument. Datum 30. 2. je datum izdaje sodbe, 31. 2. pa datum priprave dokumenta za odpremo. Na dokumentu je številka sodbe in številka spisa. Glede različnih kaznivih dejanjih, navedenih na dokumentih, je prosilec pojasnil, da so prve obtožbe v zvezi s prvim prijetjem, ki se aktivira, če kršiš še druge zakonske predpise. Pri drugi sodbi se obtožbe seštevajo.

11. Nadalje je pojasnil, da so poziv dostavili domov. Ne ve, kdo ga je sprejel od domačih, mogoče mama ali sestra. Sestra je nato poziv slikala. Se je pa družina selila in ne ve, ali še imajo original tega dokumenta. Najprej je bil soočen z dejstvom, da je malo verjetno ali celo neverjetno, da tak dokument, izdan s strani sodišča, nima žiga. Pojasnil je, da če ima dokument črtno kodo, žig ni potreben, ker je vse shranjeno v črtni kodi. Poziv ponavadi nima žiga, sodba pa ga ima. Uradna oseba je prosilcu predočila, da je zelo nenavadno, da poziv nima izpolnjenih vseh rubrik: ni podpisa osebe, ki je izdala dokument, ni zabeleženo, kdo je izpolnil poziv, niti ni navedeno, kdaj je bil poziv vročen uradniku (vročevalcu). Prosilec je odvrnil, da spodnji del poziva izpolni urad in je logično, da določene rubrike niso izpolnjene. Prstnega odtisa imetnika poziva ni, ker ga ni prejel on. Ko dostavljavec dostavi poziv, zapiše v rubriko, ker pa ni bilo dostavljeno nobenemu, ni nič napisano. So ga samo vrgli v stanovanje in šli. Dostavljalec sam zapiše v zapisnik, ali je lahko dostavil ali ne, v njegovi kopiji pa tega ni. Na vprašanje, naj pojasni razlike v svojih izjavah, saj je prej rekel, da je bil poziv vročen mami ali sestri, kar se ne sklada s tem, kar govori zdaj, je odvrnil, da je prej govoril o prvem pozivu in ne o tem. Na ugotovitev, da je bilo ves čas govora o tem pozivu in ne o kakšnem drugem, saj niti ni omenil, da bi obstajal še kakšen drug poziv, je prosilec dejal, da se je zmotil. Mislil je na prvi poziv, ki sta ga prejeli mama ali sestra, kar pa je predložil v spis, pa je drugi poziv. Kdaj sta mama ali sestra prejeli prvi poziv, ne ve, ko sta ga dobili, ga je sestra poklicala in mu povedala o njem. Na vprašanje, koliko pred drugim pozivom (ki je v spisu) je prejel prvi poziv, je pojasnil, da je s tem, ko je rekel "prvi poziv", mislil na sodbo, o kateri je danes že bilo govora. Ko je rekel drugi poziv, pa je mislil na poziv, ki je že v spisu. Ta drugi poziv je bil vržen v nabiralnik, ni ga nihče osebno prevzel in zato niso izpolnjene vse rubrike.

12. Na vprašanje, kdaj je pravzaprav zapustil Iran, saj je pri podaji prošnje navedel, da je bilo to okoli dva meseca pred podajo prošnje 6. 8. 2019, je prosilec povedal, da je šel iz Irana 2 ali 3 mesec iranskega koledarja, kar bi bilo nekje sredi maja 2019. Šel je pred izdajo sodbe, o kateri je bilo prej govora. V zvezi z izdano sodbo ni bil nikoli na sojenju, prej ni bilo nobenega postopka. Izdana je bila v njegovi odsotnosti. On je bil na začetku navaden udeleženec protestov, kasneje in še vedno pa je aktiven proti režimu na Instagramu in Telegramu. Tam objavlja članke o korupciji sina vrhovnega vodje, o prodaji Irank arabskim državam in o koruptivnih iranskih pogodbah z Rusijo in Kitajsko. Tovrstno je na družabnih omrežjih aktiven od leta 2009 naprej. Na zaprosilo, naj v roku meseca in pol, do dne 20. 8. 2020, v dokumentacijo upravne zadeve predloži primerke svojih pisanj na ta omrežja, pri čemer naj bo razviden datum objave in da so objave njegove, je prosilec odvrnil, da to žal ne bo šlo. Zaradi režima namreč te prispevke objavlja pod psevdonimi, eden od njih je "F".

13. V zvezi s svojimi navedbami glede tega, da je bil zaprt v samici, podanimi na prvem osebnem razgovoru, je dodal, da je dal oče garancijo zanj, da so ga spustili. Garancija je bila očetova izjava, da ne bo več počel takih stvari, dal je zaobljubo, ni bilo pa varščine (v smislu denarja). Oče je imel kot bivši polkovnik zračnih sil dobre zveze in je dosegel, da so ga spustili samo z eno izjavo. Glede na to, da je prosilec na prvem osebnem razgovoru izpostavil, da je zadnje demonstracije obiskal jeseni 2012 ali 2013, potem pa tovrstno ni bil več aktiven, ker ni hotel prizadeti družine, je bil povprašan, kako to, da je do obsodbe prišlo šele po 6 - 7 letih. Prosilec je pojasnil, da je do tega prišlo zaradi njegove izjave ob priporu, da se ne bo več udeleževal demonstracij. Takih protestov pa se je po 2012 ali 2013 kljub temu še udeležil, a ko je začutil, da se bo situacija poslabšala, je iz prizorišča izginil. Prosilec je bil nato soočen s svojimi kontradiktornimi izjavami: na prvem osebnem razgovoru je tako zatrjeval, da po letih 2012 ali 2013 ni več obiskoval demonstracij, ker ni želel težav za svojo družino, na drugem osebnem razgovoru pa je nasprotno od tega navajal, da se je po tem času demonstracij še udeleževal, a je bil bolj previden. Prosilec je bil v zvezi z navedenim povprašan, kaj od teh izjav je res. Prosilec je pojasnil, da je tudi na prvem osebnem razgovoru rekel, da se je po 2012 ali 2013 še udeleževal demonstracij, a ne tako očitno kakor v letih 2012 ali 2013. O tem, kaj je takrat izjavil, si je pisal zapiske v poseben zvezek. Uradna oseba je prosilca nato soočila z izjavami, kakor so zapisane v zapisniku prvega osebnega razgovora, ko je v zvezi z demonstracijami 2012 ali 2013 izjavil... "po tem pa tovrstno nisem bil več aktiven, ker nisem hotel prizadeti družine." Prosilcu je bilo nato predočeno, da je v njegovih izjavah bistvena razlika, saj nikjer ni navedel, da bi po teh letih še kadarkoli hodil na demonstracije. Prosilec je pojasnil, da je po teh letih še hodil na demonstracije, a diskretno. Nato je bil povprašan, zakaj pri branju zapisnika prvega osebnega razgovora ni opozoril na napako, če to, kar je zapisano, ni res, pač pa pripomb sploh ni imel, je prosilec razložil, da je takrat razgovor trajal dva dni in prevajalec mu je res prebral vse njegove izjave. Sam morda na kakšen stavek ni bil pozoren.

14. Od leta 2012 ali 2013 pa do odhoda iz države zaradi sodelovanja na demonstracijah ni imel nobenih težav. Imel je normalno življenje, bil je aktiven v svojih političnih aktivnostih na omrežjih, kakor je prej omenil. Nadalje je prosilec pojasnil, da je s prijateljem B. hodil na molitve in predavanja. Hodila sta v »navadne« hiše okoli Teherana. Za ta srečanja (čas, lokacijo) je izvedel od B. Na teh srečanjih so bili različni duhovniki v civilu. Na vprašanje, kateri veji krščanstva je pripadala skupnost v Iranu, ki jo je obiskoval, je prosilec pojasnil, da o krščanstvu nima informacij in ni izpopolnil svojega znanja, misli pa, da je bila skupnost protestantska. Uradna oseba mu je nato predočila, da je nenavadno, da ni prepričan o tem, glede na to, da je na obrede v Iranu hodil več let, in prosilec je pojasnil, da je bilo na začetku v Iranu zanj to samo »biznis«, ker je delal za »G. G.«. Če je koga predstavil B., da se jim je pridružil, mu je dal nagrado, v Iranu pa se sploh ni poglabljal v krščanstvo, saj je bil na začetku proti vsaki veri. Nekajkrat je bil tam in so mu bile všeč pridige. V avtu mu je B. govoril o tem in bilo mu je všeč. Na vprašanje, kaj se je dogajalo v Iranu na teh obredih, je prosilec pojasnil, da so bile molitve za mir in blagostanje vseh ljudi na svetu. Enkrat so imeli debato o prešuštvovanju in mu je o tem nekdo pojasnil. Sam je bil večinoma poslušalec, včasih je kaj vprašal. 15. Povedal je, da se je v petih letih obreda udeležil manj kot desetkrat, saj mu je informacije večinoma podajal B. Upoštevali so vse varnostne protokole in zato niso imeli nobenih težav. O sestanku so bili obveščeni eno uro prej, ko so dobili tudi naslov. Kdaj je bil nazadnje na takem sestanku, se ne spominja, saj ima težave s spominom, ker je v stresu, saj se je ločil in njegov oče ima raka. Ravno tako je dodal, da se v Iranu ni naučil nobenih molitev, se je pa naučil veliko pametnih stvari o življenju in bogu. Bilo je prijetno, molitve so bile ob glasbi. Na prvem razgovoru je omenil, da ga je pred iranskim novim letom 2018 poklicala B. mama ter mu povedala, da so njenega sina prijeli. Potem je prosilec odšel k staršem, zaslišal hrup in zunaj zagledal specialce ter imel občutek, da so prišli ponj. Prosilec je bil nato povprašan, zakaj je imel tak občutek, in pojasnil je, da ga je imel zaradi tega, ker se je udeležil demonstracij in je vedel, kako specialne enote napadajo in aretirajo ljudi. Tisti dan je imel notranji občutek, da se to utegne zgoditi njemu. Stanovanje staršev je bilo na mirni lokaciji, nenadoma je slišal več ljudi in je takoj posumil, da se nekaj dogaja**.** Na vprašanje, kako to, da je v hiši staršev mislil, da so prišli ponj, če pa je bil tam samo na obisku, sicer pa je živel na svojem, je rekel, da je bil večkrat pri očetu, ker je imel raka. Mogoče so bili pred tem pri njem doma, tega pa ne ve. Naslednji dan je govoril z odvetnikom, nekje 2-3 mesece po razgovoru pa je šel iz Irana. Vmes se je skrival v Tabrizu in Karaju. Mislil je, da bo odvetnik v vmesnem času kaj uredil, pa je rekel, da so njegove obtožbe zelo težke. Ta čas je bil ves čas doma (pri prijateljih, sorodnikih), skrival se je in ni nič delal. Prosilec je bil v nadaljevanju soočen s kontradiktornimi izjavami glede datuma odhoda iz Irana. Na prvem osebnem razgovoru je glede tega rekel, da je z njim govoril pred iranskim novim letom 2018 (torej marca 2018), iz države pa je šel sredi maja 2019, kar je več kot eno leto kasneje in ne 2-3 mesece po njunem pogovoru. Prosilec je pojasnil, da je z odvetnikom govoril konec leta 1397, potem pa je nastopilo iransko novo leto 1398. 16. Kako to, da so njegov poziv vrgli v nabiralnik k sestri ali mami, kakor je prej navajal, ne pa k njemu domov, saj je to le malo verjetno, je prosilec pojasnil, da sta bila sestra in on večkrat pri starših doma zaradi očetove bolezni. Zato so tudi poziv vrgli v nabiralnik staršev in ne v njegov. Imeli so edino naslov od staršev, saj je on svojo hišo prodal. Hišo je prodal po ločitvi 2018, da je ženi izplačal doto. Po tem je živel pri starših. Ko so specialci takrat prišli, so preiskali hišo in iskali njega. Prosilec je nato razložil, da v Sloveniji hodi v cerkev. Nanjo je naletel neke nedelje med sprehodom. To je bila cerkev pri bencinski črpalki na Viču. Ni imel namena iti tja. Šel je po nakupih, videl dogajanje in spontano šel v cerkev. Bila je tudi blizu. Kasneje je spoznal Navida in začel hoditi v cerkev k očetu Filu. Cerkev je menjal, ker v prvi cerkvi ni razumel dogajanja, v drugo cerkev pa so hodili tudi Iranci, prosilci, in je veliko dogajanja v farsiju. Tja hodi večinoma zaradi Irancev. Še vedno hodi vsako nedeljo v to cerkev, če le ni bolan. Začel jo je obiskovati, ko je bil premeščen v azilni dom na Kotnikovi. Sam je hostijo dobil enkrat, saj večkrat zaradi higienskih razlogov ni hotel. V tej veri je tudi krščen, krstil se je oktobra 2019. Na vprašanje, zakaj krstnega lista ni prej vložil v spis, je povedal, da ga krščanstvo zanima osebno in srčno ter da je to naredil zase, ne pa, da bi se s tem bahal. Na vprašanje, ali se poleg bogoslužij še kako udejstvuje v svoji cerkveni skupnosti, je pojasnil, da zaenkrat ni počel nič posebnega, mu je pa oče Filo zadnjič predlagal pleskanje, pa se zaradi korona virusa ni izšlo. Hodi na posebno predavanje, kjer govorita oče Filo in Navid - Navid prevaja. On nima kakšnih zadolžitev, je samo poslušalec. Krščanstvo raziskuje tudi preko Navida in Fila ter preko Youtuba. Opazuje odnos ljudi in vidi, da je krščanska vera zelo drugačna. V krščanstvo se je kolikor toliko poglobil, je pa od krsta (deset mesecev) premalo, da bi novo vero obvladal. Na vprašanja je pojasnil, da misli, da je bil Jezus rojen v Jeruzalemu, ne ve pa, kdaj je to bilo. Imen cerkvenih praznikov se ne spominja, pozna pa veliko noč, ko je bil Jezus križan. Kdaj se praznuje velika noč, ne ve, saj hodi v cerkev komaj deset mesecev in premalo zna. Krščanskih molitev ne pozna, ve pa, katere so. Ena od njih je "parasteš". Na vprašanje, kaj predstavlja na bogoslužju hostija, ki jo je prej omenjal, je rekel, da ne ve. Na vprašanje, ali se je v teh desetih mesecih naučil kakšnih cerkvenih pesmi, da bi znal povedat naslov pesmi ali jo morda en del zapeti, je prosilec odvrnil, da se ni naučil. On samo posluša, ker je vse v slovenščini. Na vprašanje, ali z Navidom ne prepevajo cerkvenih pesmi, je rekel, da tam samo molijo. Izraz "troedini bog" pomeni očeta, sina in svetega duha. Kaj je Golgota, ne ve, saj tega izraza ne pozna. Na vprašanje, kaj se je zgodilo med zadnjo večerjo, je rekel, da mu je o tem govoril Navid, a ne ve povedati nič o tem. Na vprašanje, kaj zanj pomeni "uradno sprejeti krščansko vero", za kar je na prvem osebnem razgovoru rekel, da si srčno želi, je prosilec rekel, da si želi vse vedeti o krščanski veri, krst pa je zanj le papir. Pred krstom v Sloveniji ni bil deležen nobenega verskega pouka, se je pa pred krstom z očetom Filom večkrat srečal, vsako nedeljo. Tako mu je bilo predočeno, da je na prvem osebnem razgovoru septembra 2019 dvakrat poudaril, da zaradi vsega, kar se mu je zgodilo, ne verjame v nobeno vero. Potem pa je na istem razgovoru rekel, da verjame v nauk krščanske vere, na drugem osebnem razgovoru pa k temu dodal, da ga krščanstvo zanima osebno in srčno. Izjave niso skladne. Prosilec je pojasnil, da takrat ni imel veliko informacij o krščanstvu in je dal vse vere v isti koš. Nobena vera mu ni ustrezala, zdaj pa razmišlja drugače. Soočen je bil z dejstvom, da je na prvem osebnem razgovoru najprej rekel, da ne verjame v nobeno vero, in čez nekaj ur, da verjame v nauk krščanske cerkve - torej se je to zgodilo na isti datum in ne gre za to, da bi vmes med prvim in drugim osebnim razgovorom našel pripadnost krščanski veri. Prosilec je potrdil, da je na istem osebnem razgovoru (prvem) na vprašanja o veri rekel najprej, da ne verjame v nobeno vero in malo kasneje, da si želi srčno spoznati krščanstvo. Ker prosilčeva pojasnila niso bila jasna, mu je bilo vnovič predočeno, da je na istem osebnem razgovoru najprej trdil, da ne verjame v nobeno vero, kar sploh ni skladno s tem, kar je izjavil kasneje na istem razgovoru, da verjame v nauk krščanske vere - če ne verjame v nobeno vero, namreč ni mogoče verjeti, da verjame v nauk krščanske vere. Prosilec je pojasnil, da je na prvi del vprašanja res rekel, da ne verjame v nobeno vero. Kasneje je tekel pogovor o krščanstvu, imel je podlago o krščanstvu iz Irana in zaradi tega je rekel, da verjame v krščanstvo, ker mu je ta vera blizu. Poudaril je, da je vse, kar je govoril, resnica. Zanj je režim v Iranu grožnja, saj je bil politično aktiven in je deloval proti njihovi volji. V svojih izjavah jih direktno kritizira in pljuva.

17. Sestra mu je povedala, da so pred dvema ali tremi tedni prišli na njeno delovno mesto v laboratorij in so spraševali po njem. Dodal je, da je on del skupine proti Khameneiju v aplikaciji Telegram - kjer se je zbralo nekaj prijateljev. Odvetnik mu je pred odhodom iz države povedal, da ga bremenijo hude obtožbe, da je ena obtožba spreobrnitev in da je v Iranu za to kazen smrt. Povedal mu je tudi, da je "aktivirana" obtožba od prej in da je zato dobil tako obsodbo. Za širjenje vere je kazen smrt. Najbolj optimističen scenarij, če bi se vrnil v Iran, je 10 let zaporne kazni in 74 udarcev z bičem.

18. Prosilec je v namen izkazovanja istovetnosti predložil: osebno izkaznico, vozniško dovoljenje, rojstno - matično knjižico, kartico obveznega služenja vojaškega. Tožena stranka pravi, da je prosilec s predloženimi listinami brez dvoma izkazal svojo istovetnost. Prosilec je predložil še naslednja dokazila: kopijo poziva sodišča, Okrožje 33, Shahid Moghadas, Teheran, z ... 2019; delno kopijo sodbe št. ..., Okrožno sodišče 1, sodni kompleks Shahid Modares, Teheran, z 20. 5. 2019, zdravniško mnenje T. T., dr. med., s ... 2019, krstni list Evangeličanske cerkvene občine Ljubljana, šest digitalnih fotografij prosilca, 17 natisov zaslona (print-screen) z različno vsebino.

19. Iz zdravniškega mnenja T. T., dr. med., s 14. 11. 2019 izhaja, da je prosilec v razgovoru z zdravnico navajal depresivno stanje in tesnobnost ter stres, bivanje v zaporu, poskus samomora s Tramadolom (v Iranu), motnje spanja in moreče sanje. Zdravnica je po opravljenem pregledu ocenila, da je prosilec luciden, umirjen, formalno in vsebinsko urejen in brez znakov psihoze. Potrdilo sicer izkazuje prosilčev obisk pri zdravnici, ki pa je po pregledu in razgovoru ocenila, da prosilec kakšnih večjih zdravstvenih težav nima. V zvezi s tem, kar je prosilec zdravnici povedal v razgovoru (bivanje v zaporu in poskus samomora v Iranu), pa Ministrstvo za notranje zadeve ugotavlja, da navedeno ne more predstavljati nespornega dokaza o zatrjevanih dogodkih, saj gre namreč le za prosilčeve izpovedbe in zatrjevanja, ki jih je prosilec lahko izpovedal točno tako, kot je želel in ne za neizpodbiten dokaz, ki bi temeljil na neposrednem raziskovanju v izvorni državi prosilca, pri neodvisnih virih (npr. prosilčevi medicinski dokumentaciji iz Irana). S predloženim krstnim listom Evangeličanske cerkvene občine Ljubljana št. 10/2019 s 6. 10. 2019 je po mnenju Ministrstva za notranje zadeve prosilec uspel dokazati, da se je na citirani datum v tej cerkveni skupnosti krstil. 20. Šest digitalnih fotografij prikazuje prosilca, ki v rokah drži list z napisom "Pray for iranian people". Ena od fotografij prikazuje moškega, ki ni prosilec, pri prižiganju sveč ob listih z napisi "Bodite glas iranskega ljudstva" in "Cena svobode v Iranu je smrt". Glede na slovenske napise Ministrstvo za notranje zadeve lahko sklepa, da so zapisi nastali v Sloveniji, ni pa razvidno, točno kdaj in kje. Ob hkratnem upoštevanju dejstva, da prosilec ne ob podaji prošnje in ne na katerem od dveh zelo obširnih osebnih razgovorov (eden je trajal dva dni, skupno brez branja zapisnika kar 8 ur in 15 minut, drugi pa 5 ur in 35 minut, skupno torej 13 ur in 50 minut) ni navedel, da bi bil kakorkoli tovrstno aktiven, ter dejstva, da iz fotografij ne izhaja ne kraj in ne čas nastanka, navedenim fotografijam v postopku ni mogoče pripisati nobene dokazne vrednosti. Fotografij namreč ni mogoče umestiti v čas, iz njih ne izhaja kraj ali namen nastanka, ravno tako pa nimajo kakršnekoli trditvene podlage v prosilčevih navedbah v skoraj 14 ur trajajočih osebnih razgovorih, torej ni razvidno, kaj dejansko prosilec z njimi sploh dokazuje in uveljavlja, oziroma katere svoje izjave bi z njimi želel podkrepiti. Prosilec je dne 5. 8 2020 v dokumentacijo upravne zadeve predložil 17 natisov zaslona (print-screenov) z različno vsebino. Ministrstvo za notranje zadeve je pridobilo prevod omenjenih. Le en natis je mogoče povezati s prosilcem - gre za natis prve, profilne strani prosilčevega Facebook računa, kamor je vpisan kot "G. G." iz Teherana, Iran, živi v Ljubljani, Slovenija, in iz katerega je razvidno, da je samski in se je Facebooku pridružil leta 2018. Drugih natisov nikakor ni mogoče povezati s prosilcem, ni razvidno njegovo ime in niti ne psevdonim, ki ga je na drugem osebnem razgovoru omenjal prosilec ("F").

21. Prosilec je v dokumentacijo upravne zadeve predložil delne kopije sodbe Okrožno sodišče 1, sodni kompleks Shahid Modares, Teheran, z dne ... 2019 in kopijo poziva sodišča, Okrožje 33, Shahid Moghadas, Teheran, z dne ... 2019. Ministrstvo za notranje zadeve ugotavlja, da obstajajo okoliščine, ki omajajo verodostojnost omenjenih dokumentov. Prva okoliščina, zaradi katere Ministrstvo za notranje zadeve utemeljeno dvomi v pristnost predloženih dokumentov, je dejstvo, da je prosilec delne kopije te sodbe Ministrstvu za notranje zadeve preko pooblaščencev poslal šele dne 19. 9. 2019, ne ob podaji prošnje in ne na obširnem prvem osebnem razgovoru (ki je potekal kar dva dni, 3. in 5. 9. 2019) pa obstoja sodbe in poziva ni niti omenil, čeprav je bil podrobno izprašan o razlogih za zapustitev izvorne države in je imel tudi sam možnost, da pove vse, kar se mu zdi pomembno, pa ni bil eksplicitno vprašan. To vsekakor vzbuja resen dvom v verodostojnost omenjenih dokumentov, saj Ministrstvo za notranje zadeve zavzema stališče, da bi prosilec, v kolikor bi bila dokumenta pristna in resnična, le-to v svojih sicer obširnih izpovedbah zagotovo vsaj omenil, če ne celo razčlenil vseh podrobnosti okoli njiju. V primeru pristnosti gre namreč za izjemno pomembna dokumenta, za katera ni verjetno, da bi ju prosilec zgolj pozabil omeniti. To neskladje je bilo prosilcu predočeno na drugem osebnem razgovoru in prosilec je na vprašanje, zakaj je na prvem osebnem razgovoru na vprašanje, ali ima kakšen dokaz za svoje navedbe, rekel, da nima ničesar, potem pa je čez 14 dni posredoval delno elektronsko kopijo sodbe, pojasnil, da sodbe ni omenjal, ker takrat ni ničesar imel, kasneje pa jo je pridobil in poslal. Tako pojasnilo pa Ministrstvo za notranje zadeve ocenjuje za nezadovoljivo. Prosilec je namreč na drugem osebnem razgovoru sam izpostavil, da je za omenjeno sodbo in poziv izvedel takrat, ko ju je prejela njegova družina (20. in 21. 5. 2019). Prosilec je v skladu s temi navedbami za obstoj sodbe in poziva vedel že od vsega začetka, še pred podajo prošnje v Sloveniji, torej preprosto dejstvo, da je prosilec popolnoma zamolčal obstoj omenjenih dokumentov, čeprav naj bi zanju ves čas vedel, s čimer je bil prosilec na drugem osebnem razgovoru tudi soočen. Dodatno je prosilec na drugem osebnem razgovoru pojasnil, da ga je, ko je bil že v Sloveniji, poklicala sestra in mu povedala za ta dokumenta, on pa je o tem takoj javil pooblaščencem. Če je res, da je za dokumente izvedel, takoj, ko ju je prejela družina (maja 2019), namreč za njiju ni mogel izvedeti, ko je bil v Sloveniji (na ozemlje Slovenije je prvič vstopil junija 2019). V vsakem primeru pa je tudi iz teh navedb očitno, da je prosilec za dokumenta izvedel mnogo prej, ko je o njihovem obstoju povedal Ministrstvu za notranje zadeve (14 dni po prvem osebnem razgovoru, torej 19. 9. 2019). Omenjena situacija po stališču Ministrstva za notranje zadeve izkazuje, da je prosilec dokumenta pridobil po podaji prošnje in prvem osebnem razgovoru, in ju prilagodil svojim navedbam.

22. Dodaten dvom v pristnost predloženih dokumentov izkazuje tudi dejstvo, da je prosilec sprva dne 19. 9. 2019 v spis predložil slabši kopiji elektronske sodbe, z odrezanimi robovi in zaradi tega delno neberljivi. Ministrstvo za notranje zadeve se je želelo seznaniti s celotno vsebino sodbe in je zato z dopisom z dne 2. 10. 2019 prosilca pozvalo, naj v postavljenem roku predloži boljšo kopijo. Prosilec je nato Ministrstvu za notranje zadeve dne 11. 10. 2019 posredoval kopijo dokumenta, ki je že na prvi pogled izgledala kot kopija fizičnega in ne elektronskega dokumenta. V spremnem dopisu so pooblaščenci zapisali, da gre za celotno dokazilo, iz česar je vsekakor mogoče napraviti sklep, da gre za celotno sodbo. Po pridobitvi prevoda pa se je izkazalo, da dokument, predložen dne 11. 10. 2019, ni boljša kopija dokumenta, predloženega dne 19. 9. 2019 (sodbe), ampak gre za popolnoma drug dokument (poziv). Ministrstvo za notranje zadeve zato ocenjuje, da se je prosilec z omenjenim manevrom skušal spretno izogniti predložitvi boljše kopije sodbe in pri tem zavesti Ministrstvo za notranje zadeve. Poleg tega je očitno, da prosilec slikane kopije poziva ni poslal takoj, ko je lahko, ampak šele takrat, ko ga je s pisnim pozivom k predložitvi dokazil vzpodbudilo Ministrstvo za notranje zadeve. Povsem jasno je, da naj bi prosilčeva družina za oba dokumenta izvedela skoraj hkrati (20. oz. 21. 5. 2019), takoj je obvestila prosilca, dokument je posredoval 19. 9. 2019, drugega pa šele 11. 10. 2019, zato ni mogoče sprejeti za verjetno, da naj bi prosilčeva sestra, ki je dokumenta slikala, le-ta njemu posredovala ločeno in s takim časovnim zamikom (enega skoraj en mesec kasneje kot drugega).

23. Prosilec kljub pisnim pozivom in ustnim soočenjem na drugem osebnem razgovoru, v spis še vedno ni predložil boljše kopije sodbe, brez odrezanih robov in s celotnim tekstom, tako da je celotno vsebino dokumenta nemogoče razbrati. Prosilec je sicer na drugem osebnem razgovoru skušal pojasniti, da je predloženi dokument popolna sodba in da je druga slika nadaljevanje prve, ter da sta en dokument, če se ju sestavi skupaj. Takega pojasnila ministrstvo za notranje zadeve ne more sprejeti za zadovoljivega. Glede na to, da naj bi omenjeni dokument slikala prosilčeva sestra in mu ga poslala, je najmanj neobičajno, če ne celo neverjetno, da na sliki prve strani manjka besedilo na spodnjem delu (pri točki 2., kjer je opis drugega kaznivega dejanja) - torej ni nesporno razvidno, česa naj bi prosilca pravzaprav v celoti obtoževali. Tudi druga stran sodbe je nečitljiva, slika je odrezana ravno v delu, kjer naj bi bilo zapisano, na kakšno kazen je obtoženi pravzaprav obsojen, kar vsekakor vzbuja utemeljen dvom v verodostojnost dokumenta. Prosilec tudi ni bil prepričljiv pri navajanju, kdo od njegove družine in na kakšen način je omenjena dokumenta prejel. Na drugem osebnem razgovoru je najprej navedel, da so poziv dostavili na dom, prevzel ga je nekdo od domačih, a ne ve, točno kdo - mogoče mama ali sestra. Na dodatna vprašanja pa je povedal, da poziv nima prstnega odtisa v za to namenjeni rubriki, ker ga ni prejel on, ni bil niti dostavljen nobenemu, ampak samo vržen v stanovanje. Ko je bil prosilec soočen z nastalo nedoslednostjo, je pojasnil, da je bil prej govor o prvem pozivu in ne o tem. Prosilcu je bilo nato predočeno, da je bilo ves čas govor o enem pozivu (tistem, katerega kopija je vložena v spis) in ne še o kakšnem drugem, in naprošen je bil za pojasnilo, zakaj zdaj omenja še en poziv. Povedal je, da se je zmotil in je prej mislil na prvi poziv, ki sta ga prejeli mama ali sestra; to, kar je v spisu, pa je drugi poziv. Na vprašanje, koliko pred pozivom, ki je v spisu, je prejel prvi poziv, pa je prosilec rekel, da je s prvim pozivom mislil pravzaprav na sodbo, o kateri je bil danes že govor, s pozivom pa misli na dejanski poziv, ki je tudi v spisu. Poziv je bil vržen v nabiralnik in ga nihče ni direktno prejel, zato tudi niso izpolnjene vse rubrike. Taka pojasnila Ministrstvo za notranje zadeve ocenjuje za izmikajoča in zavajajoča. Povsem jasno je, da je prosilec v spis predložil kopijo sodbe v elektronski obliki (celotna sodba je elektronski dokument), poziv pa je kopija fizičnega dokumenta - in ravno o tem dokumentu so bila prosilcu na drugem osebnem razgovoru postavljena številna vprašanja (zapisnik stran 5, od vprašanja 8 dalje in celotna stran 6), zato je nemogoče sprejeti za verjetno, da bi prosilec dokumenta pomešal - tudi zato, ker je bila pri tem narejena natančna distinkcija glede poimenovanja obeh dokumentov.

24. Neprepričljive so tudi prosilčeve navedbe v zvezi z dejstvom, da je bil poziv vržen v stanovanje domačih in ne njegovo stanovanje, kar je le malo verjetno, saj je glede na svoje izpovedbe že dolgo živel stran od staršev, na svojem. Poleg tega so imeli edinole naslov staršev, ker je on svojo hišo po ločitvi 2018 prodal, da je izplačal ženo, in po tem živel pri starših. Ministrstvo za notranje zadeve tudi ta prosilčeva pojasnila ocenjuje za izmikajoča in zavajajoča. Nemogoče je namreč verjeti, da bi vročevalec sodbo ali poziv dostavil na naslov staršev prosilca in ne na njegov lastni domači naslov. Po eni strani je najprej trdil, da je ves čas živel na svojem in starše le pogosto obiskoval, zaradi česar naj bi poziv in sodbo tudi vrgli v nabiralnik staršev in ne v njegovega, po drugi strani pa je trdil, da je svojo hišo prodal in od leta 2018 živel pri starših - kar je prosilec začel navajati šele, ko je bil soočen z nedoslednostmi okoli vročanja poziva.

25. Predložena dokumenta pa nista skladna niti z informacijami o izvorni državi, ki jih je v zvezi s tovrstnimi dokumenti preučilo Ministrstvo za notranje zadeve, in sicer: Najnovejše informacije glede postopka izdaje sodnih dokumentov v Iranu izhajajo iz poročila Raziskovalnega direktorata pri Kanadski komisiji za priseljevanje in begunce iz marca 2020. Omenjeno poročilo citira Amnesty International (AI), ki v zvezi s samim sojenjem navaja, da mora sodišče po 342. členu pozvati obtoženega, tožnika, njune odvetnike, tožilca in druge ustrezne strani, potem ko določi obravnavo. Obdobje od poziva do sodne obravnave ne sme biti krajše od enega tedna. Omenjeni podatek po stališču Ministrstva za notranje zadeve resno omaja verodostojnost predložene delne kopije sodbe. Prosilec je namreč navedel, da pred izdano sodbo ni potekalo kakršnokoli sojenje, ni bilo razpisanih obravnav, sodba je bila izdana brez kakršnegakoli predhodnega postopka. Glede na preučene informacije tak postopek ni verodostojen.

26. Preučena poročila natančno opisujejo postopek izdaje in izgled vseh sodnih dokumentov. Glede na poročilo AI mora po zakonu iz leta 2015 sodne dokumente podpisati "magham-e ghazai". Glede na preučene informacije so torej elektronski sodni dokumenti dostavljeni v poštni predal, je pa to običajno zgolj za dostavo odvetnikom, ki imajo elektronski naslov z geslom in uporabniškim imenom (t. i. "varni elektronski predal). Upoštevaje navedeno torej ni mogoče sprejeti za verjetno, da bi bil tako pomemben sodni dokument, kot je sodba, sploh izdan v elektronski obliki, pri tem pa dostavljen na klasičen način (po kurirju). Poleg tega je v zvezi z navedenim prosilec prišel v nasprotje tudi sam s sabo, saj je rekel, da v primeru, ko dokument vsebuje bar-kodo, podpis in žig nista potrebna - v primeru predložene sodbe pa dokument očitno nima bar - kode, spodnji del obeh strani pa je odrezan in ni mogoče preveriti, ali ima dokument podpis ali žig (za katerega je rekel, da ga vsaka izdana sodba ima).

27. Nadalje poročilo Raziskovalnega direktorata pri kanadski komisiji za priseljevanje in begunce navaja, da je pravni dokument s podkupnino težko pridobiti. Vendar pa po podatkih zahodnega veleposlaništva izhaja, da je "verjetno mogoče pridobiti pravni dokument z lažnimi podatki" in da je "sorazmerno enostavno ponarediti sodno listino" (MECS 14. 2. 2020). Glede na številne pomanjkljivosti tako sodbe, kakor tudi poziva, ki ju je v dokumentacijo upravne zadeve predložil prosilec, Ministrstvo za notranje zadeve meni, da te opcije v njegovem primeru ni mogoče z gotovostjo izključiti, sploh ob dodatnem upoštevanju dejstva, da dokumenta nista bila predložena v originalu in ju ni bilo mogoče forenzično pregledati ter tako potrditi ali ovreči njune pristnosti. Fotografiji sodbe, ki po prosilčevem zatrjevanju prikazujeta prvo in drugo stran iste sodbe, se ne skladata po vsebini in obliki, kar je glede na preučene informacije neverjetno. Prosilca na prvi strani obtožnica bremeni političnih aktivnosti (točka 1. in 2., ki sicer ni popolna), na koncu druge strani pa je samo dodan še tekst, ki se nanaša na domnevno prosilčevo versko aktivnost (odpadništvo). Ministrstvo za notranje zadeve kot neverjetno ocenjuje, da se v izreku sodbe nahaja zgolj en razlog (politični), ki se mu zgolj s skopim tekstom obrazložitve pridruži še dodatni razlog (verski). Taka struktura sodbe namreč ni običajna, saj bi bilo precej bolj logično, da so vse obtožbe v izreku združene ter v obrazložitvi podrobneje razčlenjene. Pri obeh je na vrhu strani oznaka "sodba", dodane so številke, naziv sodišča ter emblem tehtnice v desnem zgornjem kotu. Vsi sodni dokumenti glede na preučene informacije take sestavine vsebujejo na zgornji strani prve strani (torej na začetku), na drugi strani pa se tekst nadaljuje z vsebino (obrazložitvijo), in se glava ter ostali identifikacijski podatki ne ponavljajo. Predložene delne kopije sodbe so torej neprepričljive tudi iz tega razloga.

28. V zvezi s sodnimi pozivi Skupno poročilo Danske službe za priseljevanje in Danskega sveta za begunce na osnovi razgovorov leta 2017 v Teheranu in Londonu navaja, da pozive naredi sodni izvršitelj. Sodni izvršitelj je pravosodni poštar, ki dostavlja sodne dokumente. Iz informacij nadalje izhaja, da imajo vsa vabila oziroma pozivi registracijsko številko, po kateri vsak iranski odvetnik ugotovi, ali je bil poziv zabeležen v sistemu in preveri njegovo avtentičnost. Na vrhu v sredini je številka sodišča in desno zgoraj v kotu je datum. Poziv je večinoma pisan na papirju formata A5. Pozivi imajo vedno žig, ni pa nujno, da so podpisani. Žig ima naslednje podatke: mesto, ime/naziv, sodišče in sektor. Poziv, ki ga je v spis predložil prosilec (gre za fotografijo fizičnega dokumenta), pa opisanih sestavin ne vsebuje, saj večina rubrik sploh ni izpolnjenih: manjka žig, ni podpisa osebe, ki je izdala dokument, ni zabeleženo, kdo je izpolnil poziv in niti ne, kdaj je bil poziv izročen vročevalcu. Ravno tako manjka prstni odtis, številka dostopa uprave poziva itn. Glede na preučene informacije manjka veliko število bistvenih sestavin vsakega poziva, predvsem je v nasprotju s preučenimi informacijami dejstvo, da na prosilčevem pozivu manjka žig, ki je bistvena sestavina. Prosilec je navedel, da je poziv brez žiga zato, ker vsebuje črtno kodo, kjer so shranjeni vsi podatki in žig ni potreben. Take navedbe so neprepričljive že same po sebi, saj pri predloženemu pozivu ne gre za to, da bi manjkal samo žig, ampak je neizpolnjenih večina rubrik. Poleg tega niti ena od preučenih informacij ne potrjuje tovrstnih navedb prosilca, zato njegovih pojasnil ni mogoče sprejeti za verjetna - predložen poziv se v več pomembnih elementih razlikuje od pristnih, ki jih opisujejo preučene informacije.

29. Ministrstvo za notranje zadeve ugotavlja, da predložena sodba in poziv glede na številne nedoslednosti, kontradiktornosti, pomanjkljivosti, kakor tudi neprepričljivo podane okoliščine prejema in dejstvu, da nista skladna s preučenimi informacijami, ne moreta biti avtentična. Zaradi navedenega Ministrstvo za notranje zadeve ugotavlja, da prosilec s predloženima fotografijama dokumentov ni uspel izkazati in potrditi svoje zatrjevane politične aktivnosti in dogodkov v zvezi s spremembo vere in odpadništvom v Iranu ter in posledično niti ne tega, da je bil zaradi tega že deležen dejanj preganjanja (zapora in maltretiranja).

30. Ker prosilec s predloženimi potrdili po zgornjih ugotovitvah Ministrstva za notranje zadeve ni uspel izkazati, da je bil v Iranu politično aktiven, da je v Iranu spremenil ali širil krščansko vero in niti ne izkazati dogodkov, ki naj bi bili vzrok za njegovo zapustitev izvorne države, drugih listinskih dokazov glede zatrjevanega preganjanja v izvorni državi pa ni predložil, je Ministrstvo za notranje zadeve upoštevalo, ali so podane okoliščine v skladu s 3. odstavkom 21. člena ZMZ-1. 31. Tožena stranka pravi, da je prosilec sicer na zastavljena vprašanja odgovarjal tekoče, a je pri presoji omenjenega pogoja nemogoče prezreti, da je v prosilčevih izjavah prišlo do določenih kontradiktornosti, nelogičnosti, neprepričljivosti in nedoslednosti (zavestno napačno podajanje osebnega imena in rojstnih podatkov, nedosledno navajanje števila pozivov, ki naj bi jih imel, zamolčanje sodbe in poziva na prošnji in prvem osebnem razgovoru, spreminjanje zgodbe glede obiskovanja protestov po 2012/2013, nedosledne izjave glede časa odhoda iz države, neprepričljive izjave glede verovanja oziroma neverovanja; jasnim pojasnilom se je večkrat izmikal, izgovarjal se je, da pri branju zapisnik, ni bil pozoren. Vsa navedena dejstva vodijo do utemeljenega sklepa, da se prosilec ni kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje.

32. Dejal je, da je protirežimsko deloval predvsem na Instagramu in Telegramu, kjer je objavljal razne članke o korupciji vse od leta 2009 naprej. Ko je bil naprošen, naj v postavljenem roku enega meseca in pol v dokumentacijo upravne zadeve predloži primerke svojih pisanj na ta omrežja, pa je dejal, da to ni mogoče, ker je pisal pod več psevdonimi (eden izmed njih: "F"). Ministrstvo za notranje zadeve tovrstnega opravičila ne sprejema za razumnega. Prosilcu je sicer mogoče verjeti, da je na različnih družbenih omrežjih sodeloval pod psevdonimi, saj to za objavljanje na družabnih omrežjih ni popolnoma nič neobičajnega, v katerikoli državi na svetu (tudi v Sloveniji), ne samo v Iranu. Vendar je v primeru, ko prosilec zatrjuje svojo dolgoletno politično aktivnost na družbenih omrežjih, od njega vsekakor mogoče pričakovati, da v spis predloži vsaj nekaj primerkov teh pisanj. Zapisi na družbenih omrežjih namreč pustijo svojo sled in so trajnejšega značaja. Prosilec bi torej v spis nedvomno lahko predložil primerke svojih političnih pisanj, tudi če so bila pod psevdonimom, pa tega ni storil. Ministrstvo za notranje zadeve pripominja, da je prosilec sicer resda v spis vložil večje strani natisov zaslona (print-screenov) z različno vsebino, vendar jih razen enega natisa (osnovne strani njegovega Facebook profila) nikakor ni bilo mogoče povezati z njim in niti ni mogoče ugotoviti, da gre za njegov psevdonime. Večina natisov je nedatiranih, nekaj pa jih je datiranih v julij 2020 (po izvedbi drugega osebnega razgovora), torej omenjeni natisi niso primerki pisanj, o katerih je govoril prosilec na drugem osebnem razgovoru. Ni prepričljivo in utemeljeno pojasnil, zakaj v dokumentacijo upravne zadeve ni mogel predložiti dokazov. Zato ni mogoče verjeti, da so se dogodki odvili na način, kakor ga je predstavil. 33. Policistom PP Koper se je predstavil z napačnimi osebnimi podatki povedal je, da mu je tihotapec naročil, da mora podati lažno ime, kjerkoli bo ujet, saj bi ga v primeru, če bi povedal pravo ime, vrnili v Srbijo. Objasnil je, da je na zapisniku, ko je izrazil željo po zaščiti, rekel svoje pravo ime, a ko je policist PP Koper izjavo natisnil, "je ven prišlo ponarejeno ime", pa je policist rekel, da ni hudega, in naj kasneje pove svoje pravo ime. Ministrstvo za notranje zadeve take navedbe prosilca ocenjuje za izmikajoče ter meni, da z njimi prosilec nastalih nejasnosti zagotovo v ničemer ni pojasnil. Tudi, če je res, da mu je tihotapec svetoval podajo lažnega imena, pa ni mogoče sprejeti za verjetno, da bi policist v zapisnik napisal pravo ime, na natisu pa bi se brez razloga pojavilo napačno. Taka situacija je namreč docela nelogična in neverjetna. Prosilec je torej pri navajanju napačnih osebnih podatkov vztrajal dlje časa, pri čemer Ministrstvo za notranje zadeve pripominja, da to vsekakor ne govori v prid njegove verodostojnosti.

34. Na prvem osebnem razgovoru je tako povedal, da je svoje zadnje demonstracije pred odhodom iz Irana obiskal jeseni leta 2012 ali 2013, potem pa tovrstno ni bil več aktiven, ker ni hotel prizadeti družine. Nasprotno od tega pa je na drugem osebnem razgovoru rekel, da jih je tudi v kasnejših letih še obiskoval, a je bil bolj previden. Prosilec je bil z omenjenim neskladjem soočen in odvrnil je, da je tudi na prvem razgovoru rekel, da se je v kasnejših letih (po letu 2012 ali 2013) udeleževal demonstracij, a ne tako očitno kot v letih 2012 ali 2013. Prosilec je bil zato povprašan, zakaj pri branju zapisnika ni opozoril na napako, če ni res tako, kot je zapisano, ampak pripomb na zapisnik sploh ni imel, je prosilec odvrnil, da mu je prevajalec res vse prebral. Ministrstvo za notranje zadeve ugotavlja, da taka pojasnila vsekakor niso zadovoljiva in ne pojasnijo nastalega nasprotja. Gre za diametralno nasprotje (razlika med "potem tovrstno nisem bil več aktiven, da ne bi prizadel družine" in "tudi po tem datumu sem se udeležil protestov, a diskretno", je očitna), kjer po stališču Ministrstva za notranje zadeve kakršnakoli napačna interpretacija ni možna. Omenjena situacija je torej neizkazana, prosilec pa s svojimi izmikajočimi poskusi pojasnil zagotovo ni pripomogel k razjasnitvi dejanskega stanja, zaradi česar mu glede poteka dogodkov, kakor jih želi predstaviti, ni mogoče verjeti.

35. Prosilec je povedal, da je v času, ko je bil v priporu, svojega mučitelja prosil, naj tega (mučenja) ne počne več, če verjame v boga in koran, pa se je ta uradna oseba začela posmehovati koranu in ga spraševati, "Kaj je to koran?". Ministrstvo za notranje zadeve tako izjavo ocenjuje za pretiravanje, s katerim je prosilec želel stopnjevati intenzivnost svojih navedb, ki pa ni verjetna. Ni namreč mogoče sprejeti za verjetno, da se v tako tradicionalno muslimanski državi, kot je Iran, ki ima celo v uradnem nazivu države opredeljeno, da je "islamska republika" in ki je v veliki meri podrejena verskemu ustroju in verskim vodjem (ki predstavljajo eno od vej oblasti v državi), torej posredno tudi koranu, predstavnik taiste oblasti posmehoval koranu in ga zaničeval z besedami "kaj je to koran". Ravno zaničevanje korana kot svete knjige je eno od večjih kaznivih dejanj v državi.

36. Prosilec tudi ni podal konsistentnih in prepričljivih izjav glede svojega verskega prepričanja. Na prvem osebnem razgovoru je sprva dvakrat poudaril, da ne verjame v nobeno vero, potem pa je kasneje na istem razgovoru navedel, da verjame v nauk krščanske vere. Čeprav mu je bilo predočeno, da ni mogoče verjeti, da verjame v nauk krščanske vere, če ne verjame v nobeno vero (omenjeno se namreč izključuje), ni podal konkretnega in jasnega pojasnila, ampak se je v svojih poskusih čedalje bolj zapletal. Najprej je rekel, da na prvem osebnem razgovoru še ni imel veliko informacij o krščanstvu in je dal vse vere v en koš; potem je izpostavil, da je pač najprej rekel, da ne verjame v nobeno vero, kasneje pa, da si želi srčno spoznati krščanstvo; v tretje pa je izjavil, da je res najprej izjavil, da ne verjame v nobeno vero, ko pa je tekel pogovor o krščanstvu, je rekel, da verjame v krščanstvo, ker mu je ta vera blizu. Če je namreč res, da prosilec ne verjame v nobeno vero, ni mogoče verjeti, da verjame v nauk krščanske vere - sploh, ker je prosilec take izjave podal v sklopu istega razgovora in svojih občutkov do krščanstva ni razvil v vmesnem, daljšem času. Opisano neskladje je bistveno, saj se dotika enega od dveh razlogov, zaradi katerih naj bi prosilec zapustil izvorno državo. Po mnenju pristojnega organa je vsekakor zelo nenavadno, da to zatrjuje oseba, ki po drugi strani "meče vse vere v isti koš" in "ne verjame v nobeno vero", kot je prosilčev primer. Ministrstvo za notranje zadeve zato na podlagi navedene kontradiktornosti in nedoslednosti prosilcu ne more verjeti, da mu je krščanska vera blizu in da je v Iranu pridobil podlago o njej, posledično pa tudi ne, da je njegovo navdušenje za krščansko vero pristno.

37. Zaradi kontradiktornih, nedoslednih, neprepričljivih in v določenem delu tudi neverjetnih izjav Ministrstvo za notranje zadeve ne verjame, da so se dogodki odvili na način in v takem časovnem okvirju, kakor želi to predstaviti prosilec, zato jih ne sprejema za verodostojne.

38. Prosilec je izvorno državo po lastnih navedbah zapustil okoli dva meseca in pol pred podajo prošnje (upoštevaje datum prošnje 6. 8. 2019 je bilo torej to okoli sredine meseca maja 2019). V nobeni od držav skozi, katere je potoval, ni zaprosil za mednarodno zaščito, saj je bil celotno pot v skupini ostalih v rokah tihotapca in sploh ni vedel, kje je, če pa je kdorkoli iz skupine karkoli rekel, so ga tihotapci pretepli. Tihotapci so bili ves čas z njimi. V obravnavani zadevi pa ni mogoče spregledati, da prosilec dne 28. 7. 2019 (ko je bil s strani slovenskih policistov prijet v Luki Koper) ni bil prvič v stiku s slovenskimi varnostnimi organi. Kot izhaja iz dokumentacije upravne zadeve, je namreč prosilec na ozemlje Republike Slovenije prvič vstopil en mesec in pol pred tem, in sicer 6. 6. 2019 preko MP Dobova iz smeri Hrvaške. Pojasnil je, da je slovenskim policistom tudi takrat izrazil svojo željo po zaščiti, a je slovenski policisti niso upoštevali, ampak so ga vrnili na Hrvaško, hrvaški policisti pa v Srbijo. Ministrstvo za notranje zadeve takega pojasnila ne more sprejeti za verjetnega in zavzema stališče, da bi slovenski policisti PMP Dobova v primeru, če bi jim prosilec junija 2019 res rekel, da želi v Sloveniji zaprositi za zaščito, zagotovo postopali povsem enako, kot so mesec dni kasneje (julija 2019) koprski policisti. Čeprav prosilcu torej ni mogoče očitati, da za mednarodno zaščito ni zaprosil že v kateri od držav, ki jih je na poti do Slovenije prečkal, saj naj bi bil ves čas v rokah tihotapcev in te možnosti realno ni imel, pa je očitno, da za zaščito ni zaprosil ob svojem prvem vstopu na ozemlje Slovenije. Navedeno še potrjuje dejstvo, da je bila prosilčeva prvotna namera, da pride v Veliko Britanijo, kjer ima sorodnike in njegov prvotni cilj sploh ni bil ostati v Sloveniji. Vsekakor moč pričakovati, da bodo vsa njena dejanja usmerjena izključno v iskanje zaščite in bo za pomoč zaprosila takoj, ko se ji bo za to ponudila prva priložnost (v prvi zanjo varni državi), pri čemer se niti ne pričakuje, da bi pri tem poznala besedni zvezi "azil" ali "mednarodna zaščita", ampak samo to, da bo poiskala pomoč - tudi, če bo to izrazila s svojimi preprostimi besedami - prosilec pa upoštevaje gornje navedbe ni ravnal tako. Mogoče je torej zaključiti, da prosilec za mednarodno zaščito ni zaprosil, kakor hitro je bilo to mogoče. 39. Ministrstvo za notranje zadeve je presodilo, da prosilca ni mogoče priznati za splošno verodostojnega. Ministrstvo za notranje zadeve je svojo odločitev oprlo na odločitvi Ustavnega sodišča Republike Slovenije, kakor sledita iz sodb št. Up-1970/08 z dne 2. 4. 2009 in št. U-l-292/09 z dne 20. 10. 2011, kjer je Ustavno sodišče navedlo, da v azilnem postopku temelji ugotavljanje dejanskega stanja v posameznem primeru na navedbah prosilca in je zato odločitev pristojnega organa predvsem odvisna od prepričljivosti, verodostojnosti in konsistentnosti navedb, ki jih prosilec navaja v svoj prid. Če prosilec za utemeljitev svoje prošnje poda zgolj izjavo, mora dokazati tudi svojo verodostojnost, ki pa se ugotavlja na podlagi njegovih izjav in njegovega ravnanja pred vložitvijo prošnje in v času trajanja postopka za pridobitev mednarodne zaščite. Ministrstvo za notranje zadeve je pri tem sledilo tudi uveljavljeni sodni praksi iz področja mednarodne zaščite. Upravno sodišče je v svoji sodbi št. I U 1646/2016-6 z dne 25. 9. 2017 navedlo, da gre v okviru ugotavljanja splošne verodostojnosti za ugotavljanje okoliščin, na podlagi katerih je mogoča opredelitev, ali je prosilec oseba, ki ji je mogoče verjeti. To se ocenjuje na podlagi njegovih izjav in ravnanja pred in med postopkom za pridobitev mednarodne zaščite. Enako stališče v tej zvezi je izrazilo že tudi Ustavno sodišče v zadevi U-l-292/09, Up-1427/09 (16. točka).

40. Na podlagi izjav prosilca A. A. Ministrstvo za notranje zadeve ugotavlja, da prosilec svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje z dvema razlogoma, s politično aktivnostjo na demonstracijah, zaradi katerih naj bi v preteklosti že imel težave (bil naj bi priprt, kasneje pa politično aktiven na družbenih omrežjih) in z dejstvom, da naj bi v Iranu preko prijatelja spoznal krščanstvo, v Sloveniji pa se je tudi krstil. Ker je spremenil vero, mu v Iranu za to grozi smrtna kazen.

41. Ministrstvo za notranje zadeve ugotavlja, da pri prosilcu ni mogoče potrditi obstoja preteklega preganjanja na podlagi zatrjevane politične aktivnosti, saj ga po skrbni in natančni analizi prosilčevih izjav, njihovi primerjavi s predloženimi dokazili in informacijami o izvorni državi ni bilo mogoče potrditi. Odločilnega pomena je, da je prosilec med postopkom izrazito kontradiktorno navajal podatke o svoji udeležbi na protestih, niti ni bilo mogoče sprejeti za verjetno, da je prosilec na takih protestih sploh kdaj bil kot aktivni udeleženec, kakor se sam predstavlja, ali da je imel zaradi udeležbe na protestih težave, kot jih je opisoval. Ravno tako preteklega preganjanja ni bilo mogoče potrditi s predloženimi dokazili (delno kopijo sodbe, fotografijo poziva, print-screeni domnevnih zapisov s politično vsebino na družbenih omrežjih), saj je bilo v njih mogoče zaznati velike pomanjkljivosti, nedoslednosti in predvsem nasprotja. Nadalje je pomembno izpostaviti, da prosilčeve izjave v bistvenem delu tudi niso bile skladne z informacijami o izvorni državi. Z informacijami namreč ni bilo mogoče potrditi prosilčevih navedb glede tega, da pred izdajo sodbe ni v zvezi z udeležbo na protestih potekalo nobeno sojenje, kakor tudi ne, da je bila elektronska sodba vržena v hišni nabiralnik (po informacijah pa se elektronske sodbe dostavljajo samo v varne elektronske predale), docela neverjetne pa so bile tudi izjave prosilca glede pomanjkljivo izpolnjenih rubrik tako na elektronski sodbi, kakor tudi na pozivu.

42. Glede na to, da prosilec ni uspel izkazati svojih navedb o zatrjevanem preteklem preganjanju glede političnega udejstvovanja in Ministrstvo za notranje zadeve ne sprejema za verjetno, da se je prosilec v izvorni državi sploh kakorkoli politično udejstvoval, zahajal na proteste, pisal politične prispevke na družbena omrežja in imel v povezavi s tem kakršnekoli težave, ni mogoče ugotoviti niti obstoja prihodnjega preganjanja na tej podlagi. Ministrstvo za notranje zadeve pripominja, da v konkretnem primeru ni šlo za nekonsistentno podajanje zgolj nepomembnih dejstev, ki z razlogi za zapustitev izvorne države ne bi bila neposredno povezana, temveč za dejanske razloge, zaradi katerih prosilec zaproša za mednarodno zaščito. Ker prosilec ni izpolnil svojega dela dokaznega bremena in je v postopku podajal neprepričljive in neskladne izjave, ki jim Ministrstvo za notranje zadeve ne more brezdvomno slediti, Ministrstvo za notranje zadeve le-teh ni nadalje preverjalo z informacijami o izvorni državi. Primerjava s predloženimi dokazili ter informacijami o izvorni državi namreč ni smiselna in smotrna. Na tem mestu se Ministrstvo za notranje zadeve sklicuje tudi na ustaljeno upravno-sodno prakso. Iz sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. I Up 145/2014 izhaja, da že besedna razlaga določb v ZMZ-1 pokaže, da se te informacije pridobijo in analizirajo le, če so v povezavi z zatrjevanji prosilca, ki izkazujejo preganjanje oziroma utemeljen strah pred preganjanjem v smislu ZMZ, torej kadar je podan subjektivni element. Če pa že ta element ni podan, tožnikovih izjav ni treba preverjati glede na informacije o izvorni državi, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnih pogojev.

43. Ministrstvo za notranje zadeve je v odločbi podrobno obrazložilo, zakaj prosilcu ne verjame glede zatrjevane spremembe vere. Prosilec je namreč s svojimi izjavami močno omajal verodostojnost svojih izjav glede tega. Kot je Ministrstvo za notranje zadeve v tej odločbi že pojasnilo, so opisana neskladja namreč bistvena, saj zadevajo enega od razlogov, zaradi katerih naj bi prosilec zapustil izvorno državo in zaproša za mednarodno zaščito. Če je namreč res, da prosilec ne verjame v nobeno vero, ni mogoče verjeti, da verjame v nauk krščanske vere.

44. Tako Ministrstvo za notranje zadeve ne more sprejeti za verjetno, da se je v Iranu od B. in med občasnimi obredi naučil veliko pametnih stvari o življenju in bogu, čeprav vere ni spoznal v popolnosti, pa je vseeno iz Irana imel podlago o krščanstvu, saj mu je ta vera blizu. Po mnenju Ministrstva za notranje zadeve je docela neprepričljivo, da to izjavi oseba, ki po drugi strani meče vse vere v isti koš in ne verjame v nobeno vero.

45. Prosilec naj bi po lastnih navedbah v krščansko skupnost v Iranu zahajal več let. Tja je s svojim taksijem vozil svoje stranke (na B. priporočilo), obredov pa se je občasno udeleževal sam. Kljub temu pa na vprašanje o tem, kateri veji krščanstva je pripadala ta skupnost v Iranu, sploh ni bil prepričan, ampak je najprej izjavil, da nima informacij o krščanstvu in da svojega znanja ni izpopolnil, misli pa, da je bila skupnost v Iranu protestantska. Ministrstvo za notranje zadeve tak odgovor ocenjuje kot neprepričljiv, saj je mnenja, da bi nekdo, ki pet let zahaja v določeno versko skupnost, vsekakor brez vsakega pomišljanja moral vedeti, v katero versko skupnost je zahajal, sploh če naj bi to pomenilo tako veliko spremembo v njegovem življenju, kakor zatrjuje.

46. Prosilec je namreč izjavil, da je s prevažanjem oseb v hišne cerkve proti plačilu začel leta 2014, nekajkrat pa je bil tudi sam v hišnih cerkvah in je poslušal ter mu je bilo všeč. Ko je bil povprašan, kako pogosto se je sam udeleževal obredov v hišnih cerkvah, je namreč izpostavil, da se je v petih letih (2014 - 2019) osebno obredov in molitev udeležil manj kot desetkrat, večino informacij mu je namreč dal B. Povsem očitno je, da prosilec ni bil pogost obiskovalec hišnih cerkva, saj naj bi jih obiskal manj kot dvakrat letno v citiranem obdobju. Glede na to, da je prosilec navedel, da so upoštevali vse varnostne protokole in da zato v hišnih cerkvah nikoli no bilo nobenih težav, je torej neprepričljivo, da si kot oseba, ki se domnevno tako zelo zanima za krščansko vero, tega ni želel storiti še večkrat. Izjemno malo verjetno, če ne celo neverjetno namreč je, da bi zatrjevano podlago v krščanski veri dobil zgolj v razgovorih z B. med vožnjo s taksijem.

47. Ministrstvo za notranje zadeve ugotavlja, da prosilec v povezavi s spremembo vere ni bil deležen dejanj preteklega preganjanja. Prosilec je sicer že sam izpostavil, da med obiskovanjem obredov ni bilo nikakršnih problemov. Ravno tako pa dokaz o domnevnem preteklem preganjanju v Iranu ne moreta biti zgoraj omenjena delna sodba in poziv, saj se je Ministrstvo za notranje zadeve obširno opredelilo, zakaj omenjenih dokumentov ne sprejema za verodostojen dokaz.

48. Prosilec je v dokumentacijo upravne zadeve predložil krstni list Evangeličanske cerkvene občine Ljubljana št. 10/2019 s 6. 10. 2019, iz katerega izhaja, da se je na citirani datum v tej cerkveni skupnosti krstil. Ministrstvo za notranje zadeve pa ne sprejema za verjetno, da je prosilec krst opravil iz pristnih vzgibov in zanimanja za krščansko vero, kakor zatrjuje.

49. Prosilec namreč po stališču Ministrstva za notranje zadeve s svojimi dejanji ne izpričuje verske pripadnosti določeni verski skupnosti v Sloveniji, ampak verske skupnosti menja po potrebi. Mogoče je utemeljeno podvomiti v njegovo srčno željo po spoznavanju krščanstva. Njegov prvi stik s katerokoli versko skupnostjo je bil povsem naključen. Ni imel niti namena iti v cerkev, šel je po nakupih in med sprehodom naletel na cerkev pri bencinski črpalki na Viču v Ljubljani in šel noter. Kasneje je spoznal druge Irance in začeli so hoditi v cerkev gospoda Fila. Tja hodi od selitve na Kotnikovo (konec avgusta 2019). Čeprav je sicer mogoče razumeti, da prosilec raje obiskuje cerkev, kjer vsaj del dogajanja poteka v njemu razumljivem jeziku, pa je prosilcu mogoče očitati predvsem dejstvo, da pri navezovanju stikov s cerkveno skupnostjo ni zaznati njegove lastne iniciative.

50. Prosilec je sicer navedel, da o novi veri še nima dovolj znanja, kar pa je najmanj neverjetno, če ne celo neprepričljivo za nekoga, ki naj bi podlago o tej veri dobil že v Iranu, v Sloveniji pa od krsta dalje vsako nedeljo zahaja k obredom in jim sledi. Poleg tega je prosilec docela pavšalno opisal potek nedeljskega bogoslužja - navedel je le, /…/ "da gre Geza gor, govori in moli, pride dol, pojejo in molijo ter na koncu dobijo hostijo". Tak opis verskega obreda je zelo osnoven in brez vsakih podrobnosti, ki jih je od nekoga, ki se versko udejstvuje že nekaj časa, mogoče pričakovati. Prosilec namreč ni samoiniciativno razložil nobenega od delov obreda in njegovega pomena, ni pojasnil posameznih korakov obreda in tudi ni opisal kakršnekoli podrobnosti.

51. Dejstvo, da se prosilec v evangeličanski veri ni krstil iz pristnih vzgibov, po stališču Ministrstva za notranje zadeve izkazuje tudi dejstvo, da odklanja enega od najbolj pomembnih delov zunanje manifestacije te vere - prejem hostije. Prosilec je namreč izjavil, da je hostijo prejel samo enkrat, potem pa iz higienskih razlogov tega ni več hotel. Splošno znano dejstvo je, da hostija simbolizira telo Jezusa Kristusa in pomeni Jezusovo navzočnost pri obredu bogoslužja. Pravi in predani kristjani hostijo sprejemajo z izredno spoštljivim odnosom, večina se jih pred prejemom in zaužitjem pokriža in poklekne. S tem, ko kristjan sprejme in zaužije hostijo, na simbolični ravni sprejme Jezusa in se mu preda. Prosilec pa torej s takih dejanjem Jezusa pravzaprav odklanja, posledično v njegovo pristnost spremembe vere ni mogoče verjeti. Če je namreč res, da se prosilec od krsta naprej redno udeležuje obredov, je zagotovo vsakič slišal o pomembnosti in pomenu postopka evharistije (prejema in zaužitja posvečene hostije), zato je njegovo odklanjanje tega obreda toliko bolj nerazumljivo. Pomembno je izpostaviti, da je prosilec z odklanjanjem hostije začel že pred pojavom Covid-19 (koronavirusa), torej ne gre za to, da bi se mu higienski pomisleki vzbudili šele v sklopu pojava tega virusa v Sloveniji (marca 2020), ampak že mnogo prej. Kar pa je še veliko bolj nenavadno, pa je to, da prosilec na eksplicitno vprašanje niti ni vedel, kaj predstavlja hostija. Glede na to, da je evharistija najpomembnejši del vsakega bogoslužja, ter glede na zatrjevane prosilčeve osnove o krščanski veri iz Irana in redno obiskovanje bogoslužja v Sloveniji, je omenjeno nepoznavanje docela nesprejemljivo. Kot je bilo že pojasnjeno, namreč hostija predstavlja telo Jezusa Kristusa, kar je zagotovo znano vsakemu pristnemu kristjanu, saj je to ena od osnov krščanske vere. Tako nepoznavanje Ministrstvo za notranje zadeve še bolj utrjuje v prepričanju, da prosilčeva sprememba vere ni bila pristna.

52. Ministrstvo za notranje zadeve meni, da je izjemno neprepričljivo, da prosilec, ki naj bi zadnjih devet mesecev (šteto od datuma krsta do datuma drugega osebnega razgovora, ko je bil o tem povprašan) poglabljal svojo evangeličansko vero in z namenom poglabljanja vere obiskoval obrede, ne znal odgovoriti na nekaj najosnovnejših vprašanj o tej veri. Tako ni pravilno navedel, kje se je rodil Jezus (rekel je, da v Jeruzalemu, namesto pravilno: v Betlehemu), kot tudi ni znal povedati, kdaj je to bilo. Prav rojstvo Jezusa Kristusa, ki ga evangeličanska skupnost praznuje 25. decembra vsako leto, in praznik poimenuje božič, je namreč eden najpomembnejših cerkvenih praznikov v tej veri, za katerega zagotovo vsak pravi vernik ve, ga praznuje in svečano obeležuje. Vsakemu pravemu verniku znano, da se je Jezus rodil v Betlehemu, saj to dejstvo izhaja iz mnogih verskih tekstov, molitev, pesmi in pridig. Prosilec je, ko je bil povprašan o verskih praznikih, naštel samo veliko noč, pa še za to ni vedel, kdaj se praznuje, ni pa naštel niti enega drugega verskega praznika (niti božiča), kar je izjemno nenavadno. Prosilec je sicer pojasnil, da je ena od molitev "Parasteš", zato je Ministrstvo za notranje zadeve preverjalo, ali je to poimenovanje za katero od krščanskih molitev v farsi jeziku. Kakor izhaja iz preučenih informacij, je izraz "parasteš" zgolj farsi izraz za "bogoslužje", in ne gre za naziv kakšne evangeličanske molitve. Prosilec se je s tako podanim odgovorom zgolj izognil natančnemu pojasnilu in v ničemer ni razjasnil situacije. S tem, ko ni znal navesti niti ene od molitev svoje nove vere, pa je še dodatno dokazal, da mu glede spremembe vere ne gre verjeti. Prosilec ni znal navesti niti ene od cerkvenih pesmi, ki jih je zatrjevano prepeval pri obredih bogoslužja, čeprav mu je bila dana možnost, da lahko tudi zapoje ali zrecitira del teksta.

53. Nadalje prosilec ni vedel povedati, kaj je to Golgota in niti ni znal razložiti pomena zadnje večerje, čeprav gre za zelo pomemben dogodek v krščanski veri. Dejstvo, da je prosilec znal razložiti samo, kaj pomeni izraz troedini bog, namreč ne izpričuje in ne potrjuje, da je prosilec pristno spremenil vero in da v tej veri tudi živi in jo sploh prakticira. Domnevno je to vero spoznaval že pet let v Iranu in deset mesecev v Sloveniji, torej je od njega vsekakor bilo mogoče pričakovati, da pozna nekaj osnovnih dejstev in izhodišč te vere, kot bi jih poznal vsak pravi, pristni vernik.

54. Ministrstvo za notranje zadeve dodaja, da je versko prepričanje vsekakor osebna stvar vsakega posameznika, vendar je potrebno v primeru, kadar prosilec uveljavlja, da bi bil zaradi svojega verskega prepričanja v izvorni državi lahko deležen tudi smrti, vsekakor natančno pretehtati in oceniti vsa dejstva in okoliščine vsakega posameznega primera. Ministrstvo za notranje zadeve poudarja, da je iz prosilčevih izjav in dejanj mogoče sklepati, da njegova sprememba vere v evangeličansko ni pristna, ampak je okoliščine zatrjevane spremembe vere navajal le v namen lažje pridobitve statusa begunca.

55. Ministrstvo za notranje zadeve na podlagi prosilčevih navedb in ravnanj ocenjuje, da so imele dejavnosti prosilca od odhoda iz izvorne države izključni namen ustvarjanja potrebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite po ZMZ-1, saj izhaja iz stališča, da samo predložen krstni list še ne pomeni, da je tak prosilec resnično spremenil vero (in to ne glede na to, v kateri veroizpovedi je bil tak krst opravljen), pri oceni dejstva, ali je prosilec res spremenil vero ali pa gre zgolj za zlorabo postopka za priznanje mednarodne zaščite, upoštevati in razčleniti tudi prosilčeve osebne okoliščine, njegove navedbe in tudi ravnanja.

56. Ker prosilec v svojih izjavah glede spremembe vere ni bil prepričljiv, zaradi tega tudi ni mogoče sprejeti za verjetno, da bi svoja verska prepričanja nadaljeval ob morebitni vrnitvi v Iran. V Iranu te vere ne bo izkazoval in prakticiral na kakršenkoli način, ki bi ga ogrozil ali pritegnil pozornost oblasti, neverjetno pa je tudi, da bi v tako ocenjenih okoliščinah vero širil. 57. V zvezi z veroizpovedjo so pomembni trije elementi: verska pripadnost v smislu prepričanja, verska pripadnost v smislu identitete ali občutka pripadnosti določeni skupnosti ter verska pripadnost z vidika življenjskega sloga. Ministrstvo za notranje zadeve meni, da v prosilčevem primeru ni mogoče ugotoviti nobene od teh treh kategorij. Pojasnil je, da hodi na posebno predavanje, kjer govorita oče Filo in Navid, ki prevaja, a je mogoče vsekakor utemeljeno podvomiti, da je prosilec ta predavanja ponotranjil in jih prevzel kot del svojega življenjskega sloga, če pa od njih ni odnesel nič znanja in če o vsebinah, o katerih naj bi se pogovarjali, tudi po več mesecih ni znal povedati ničesar. O samem bistvu krščanstva ni vedel povedati skoraj ničesar, vsekakor ne more biti prevladujoče. Ljubezen do živali in človeštva ter raziskovanje človeških odnosov in seksa namreč ni nekaj, kar bi krščansko vero specificiralo v razmerju do drugih, ampak so splošna življenjska dejstva, nepovezana z vero kot tako. O liturgičnem delu veroizpovedi ne ve povedati ničesar, zna pa izpostaviti, da se je v sklopu vere naučil, da "če misliš na žensko, to pomeni, da si z njo seksal", kar vsekakor ni bistvo te veroizpovedi. Največji dokaz za to, da prosilec ne izpričuje verske pripadnosti iz vidika življenjskega sloga, pa je zagotovo dejstvo, da odklanja prejemanje hostije.

58. Ker pa je prosilec opravil obred krsta 6. 10. 2019 in poseduje potrdilo o krstu, ki mu ga je izdala Evangeličanska cerkvena občina Ljubljana (potrdilo št. 10/2019 s 6. 10. 2019), je Ministrstvo za notranje zadeve kljub dejstvu, da ne verjame, da je prosilec ta obred opravil iz pristnih vzgibov in da bi s takim verskim udejstvovanjem po vrnitvi v Iran sploh nadaljeval, z informacijami o izvorni državi preverilo, kako bi na to dejanje reagirala iranska oblast. 59. Ministrstvo za notranje zadeve je tako preučilo informacije o izvorni državi, ki so navedene v 11 točkah na strani 31 odločbe. Iz teh poročil izhaja, da organizacije za človekove pravice in krščanske nevladne organizacije poročajo, da iranske oblasti aretirajo kristjane zaradi njihove verske pripadnosti ali dejavnosti, med njimi tudi člane nepriznanih cerkva, ker delujejo nezakonito na zasebnih domovih, ali pa jih obtožujejo, da podpirajo in sprejemajo pomoč iz sovražnih držav. Številne aretacije potekajo med racijami policije na verskih zborovanjih in vključujejo tudi zaplembo verskega premoženja. Poročila navajajo, da oblast aretirane kristjane telesno in duševno trpinči, občasno tudi pretepa ter zapira v samico. CHRI je tako poročal, da je dne 6. 1. 2016 Revolucionarno sodišče v Teheranu obsodilo Shamiram Isavi, ki je prej vodila asirsko binkoštno cerkev, na pet let zapora. Sodnik jo je obsodil na podlagi obtožbe, da je delovala zoper državno varnosti tako da je organizirala hišne cerkve, sodelovala na krščanskih seminarjih v tujini in usposabljala krščanske voditelje v Iranu za vohune. Junija 2016 je sodnik revolucionarnega sodišča obsodil Victorja BetTamraza in spreobrnjence Hadija Asgarija in Kaviana Fallaha Mohammadija vsakega na 10 let zapora medtem ko je spreobrnjenec Amin Afshar Naderi dobil kazen 15 let zapora. Pritožbeno sodišče je potrdilo njihovo 10 letno zaporno kazen, ker so delovali zoper državno varnosti, tako da so promovirali sionsko krščanstvo in upravljali s hišnimi cerkvami. Oblast je obsodila Nadarkhanija in Omidija na 2 leti internega izgnanstva v južni del Irana, daleč od njunega doma na severu blizu Kaspijskega morja. Januarja sta CWWM in CSW poročala, da je oblast obsodila dva kristjana Eskanderja Rezaiea in Sorousha Saraeia v Shirazu na osem let zapora zaradi delovanja proti državni varnosti, novačenja novih vernikov in prirejanja sestankov v hišnih cerkvah. Po poročanju Al Arabiya English News je vlada povečala nadzor nad evangeličanskimi kristjani v dneh pred božičem, saj so božična praznovanja olajšala nadzor zaradi večjega števila zbranih ljudi.

60. Ameriška komisija za mednarodno versko svobodo je v svojem poročilu o razmerah glede verske svobode v Iranu dne 29. 4. 2019 izpostavila, da iranska oblast obsoja na zaporne kazni tiste kristjane, ki prirejajo božična srečanja, organizirajo in vodijo hišne cerkve ali potujejo v tujino na krščanske seminarje. Pastorje hišnih cerkva pogosto obtožijo kaznivih dejanj v zvezi z državno varnostjo in odpadništvom. Amnesty International je tudi poročal, da je iranska oblast miroljubna udejstvovanja v aktivnostih, kot so zasebna druženja kristjanov, organiziranje in vodenje hišnih cerkva ter potovanja izven Irana na krščanske seminarje, označila kot nezakonite cerkvene aktivnosti, ki ogrožajo nacionalno varnost, in na tem utemeljile obsodbe. V takih primerih so bile izrečene stroge zaporne kazni, v več primerih tudi 10-15 let. Smrtno kazen so v Iranu izrekli za nedoločno opredeljena kazniva dejanja, kot je razžalitev preroka, sovraštvo zoper boga, ter širjenje korupcije na Zemlji. Večina smrtnih kazni v državi je bila izrečena za kazniva dejanja, povezana z drogami.

61. Natančnejše informacije o Irancih, ki so se krstili v tujini (izven Irana) in tam tudi zaprosili za mednarodno zaščito, prinaša najnovejše poročilo Angleškega notranjega ministrstva iz februarja 2020. Iz poročila izhaja, da veliko Irancev za namen krsta potuje v Turčijo. Armenijo in Azerbajdžan. Članek National Public Radio (NPR) iz decembra 2018 poroča o naraščanju števila Irancev, ki se v Turčiji spreobrnejo v protestantsko vero. Z leti se je število ljudi zlasti v binkoštni cerkvi v Carigradu močno povečalo. Po poročanju World Watch Monitor (julij 2017) se na tisoče iranskih prosilcev za mednarodno zaščito po Evropi spreobrača v krščanstvo, čeprav opazovalci niso prepričani, da so vsa sklicevanja na veroizpoved pristna. Independent je decembra 2016 poročal, da se vedno več prosilcev za mednarodno spreobrne iz islama v krščanstvo, ko se naselijo v Nemčiji. Obstaja skrb, da so se nekateri spreobrnili v prepričanju, da jim to povečuje možnosti za priznanje mednarodne zaščite v Nemčiji, kjer krščanstvo prevladuje. Omenjeno poročilo navaja tudi več izsledkov in ugotovitev organizacije Open Doors, organizacije, ki odkrito poroča o preganjanju kristjanov. Skupno poročilo Middle East Concern, CSW in organizacije Open doors (iz januarja 2019) navaja, da so decembra 2018 aretirali 114 kristjanov v Iranu. Organizacija ni našla dokazov o aretiranih kristjanih v drugih mesecih leta 2018. Aretirani so bili obtoženi spreobrnitve, vendar so večini dovolili oditi domov po nekaj urah. V zaporu so obdržali zgolj vodje. Cerkveni voditelji so pod pritiskom, da zapustijo državo, sicer jih čaka aretacija. Značilni vzorec je aretacija in izpustitev vodij hišnih cerkva, ker oblast želi oslabiti te cerkve. Aretacija sicer preti tudi navadnim članom, a jih izpustijo pod pogojem, da prenehajo pridobivati nove člane. Vir dodaja, da oblast preneha zbirati podatke o članih, če se odrečejo naboru novih vernikov. Nek vir omenja, da aretirani spreobrnjenec lahko plača za svojo izpustitev. Ali bo član hišne cerkve postal tarča, je odvisno tudi od njegovih/njenih dejavnosti in če je znan v tujini. Navadni člani so v nevarnosti, da jih bodo stalno klicali na zaslišanje. Kadar člana prvič aretirajo, ga običajno izpustijo v 24 urah.

62. V Turčiji so bili primeri iranskih spreobrnjencev, ki so v razgovoru s predstavnikom Angleškega notranjega ministrstva povedali (12. 7. 2017), da so jim iranski zasliševalci povedali, da nimajo težav, če oseba svojo vero obdrži zase, zasebno moli in veruje, v kar hoče. Če pa spregovori z drugimi o krščanstvu, javno izraža svoja prepričanja v hišni cerkvi, takrat pa lahko nastopijo problemi. Organizacija Open Doors je na vprašanje angleškega notranjega ministrstva avgusta 2017 pojasnila, kateri so tisti dejavniki, ki pritegnejo pozornost iranske vlade v zvezi z novimi spreobrnjenci (odvisno od mesta): vse vrste zborovanj, širjenje evangelija ali svete resnice, posedovanje več kot enega svetega pisma (po navadi oblasti eno sveto pismo dopuščajo, vendar ne vedno), posedovanje knjižnice s krščansko literaturo, vodenje apostolskega pouka, študij teologije, stiki s krščanskimi organizacijami, sodelovanje na krščanskih konferencah in seminarjih v državi ali tujini, vodenje ali v nekaterih primerih celo obiskovanje hišne cerkve.

63. Oddelek za zunanje zadeve in trgovino (_Department of Foreign affairs and Trade - DFAT_) avstralske vlade je v Poročilu o Iranu z dne 7. 6. 2018 navedel, da iranska oblast ni pozorna na Irance, ki se spreobrnejo v krščanstvo v tujini, ko se vrnejo v Iran - pod pogojem, da pred tem oblast ni bila pozorna nanje zaradi političnih dejavnosti v Iranu, da se ne izpostavljajo in se ne ukvarjajo z nabiranjem vernikov ali politično dejavnostjo znotraj države. Verniki manjših ločenih hišnih cerkva, ki se ne izpostavljajo in ne nabirajo novih vernikov, najverjetneje ne pritegnejo sovražne pozornosti oblasti, razen nadziranja in manjšega nadlegovanja. Člani večjih cerkva, ki se ukvarjajo z naborom novih vernikov in so povezani s širšim omrežjem hišnih cerkva, se bodo bolj verjetno soočali z uradnimi represivnimi ukrepi, v kar spadajo aretacije in kazenski pregon. Če spreobrnjena oseba uporablja vero v politične namene - na primer za primerjavo slabosti islama s prednostmi krščanstva ali druge vere v družbenih medijih, ima lahko težave. Spreobrnitev lahko razumejo kot način približevanja zahodnjaškim vrednotam in kot protest proti sistemu, navaja drug vir. Kljub temu je bilo poudarjeno, da to velja za osebo ki je izdelala svojo lastno analizo obeh religij in ne za nekoga, ki je stavke "prekopiral in prilepil".

64. Več virov se je ukvarjalo z vprašanjem iranskih spreobrnjencev, ki se vračajo iz Evrope. Dva pravita, da se oblast ne meni za spreobrnjene povratnike, ki se ne ukvarjajo z dejavnostmi, povezanimi s krščanstvom po vrnitvi. Pomembno je, ali je bil spreobrnjeni znan, preden je zapustil Iran, ali ne. Vrnitev bi bila lahko problematična, če je oblast vedela za spreobrnjenca, preden je odšel. Če povratnik odkrito govori o svoji spreobrnitvi v družbenih medijih, tudi na Facebooku, lahko oblast za to izve in po povratku spreobrnjenca aretira ter zaslišuje. Nadaljnji postopek je odvisen od tega, kaj povratnik pove oblastem. Izjava o spreobrnitvi na Facebooku sama še ne povzroči preganjanja.

65. Kar zadeva položaj spreobrnjenih, ki se vrnejo v Iran, potem ko so bili krščeni v tujini (v Turčiji, Armeniji, Združenih Arabskih Emiratih ali v drugi državi), se lahko potihoma vrnejo v Iran in ne bodo imeli težav. Če osebo oblast že spremlja, je v nevarnosti pred posledicami, ko se vrne v Iran. Temu lahko sledita obtožba in obsodba. Zveze z mrežo v tujini so tudi problematične. Kljub temu ni poročil o osebah, ki so jih pridržali in uradno obtožili prekrška v zvezi s spreobrnitvijo po vrnitvi iz Turčije.

66. Organizacija Open doors navaja, da spreobrnjenca, ki se vrne v Iran (zavrnjenega prosilca za mednarodno zaščito) prisilijo podpisati izjavo, s katero se zaveže, da bo ponovno sprejel islamsko vero. Poročilo finske službe za priseljevanje o krščanskih spreobrnjencih v Iranu z dne 21. 8. 2015 navaja, da ni na razpolago nobenih raziskovalnih podatkov o vračanju krščanskih spreobrnjencev v Iran. Država se zanima predvsem za javno prakticiranje vere in nabor novih vernikov, ne pa za posameznikova osebna prepričanja. CPIT ni našel nobenih drugih podatkov, da morajo povratniki pod prisilo podpisati zavezo za vrnitev v islamsko vero.

67. Po poročanju mednarodnih opazovalcev iranske oblasti ne posvečajo veliko pozornosti prosilcem za mednarodno zaščito, katerih vloga je bila zavrnjena in so se nato vrnili v Iran. Iranci so namreč množično zapuščali državo v obdobju iranske revolucije 1979 in oblast je seznanjena, da se mnogi selijo iz države tudi z namenom iskanja zaposlitve. Mednarodni opazovalci poročajo, da iranske oblasti ne posvečajo veliko pozornosti pregonu prosilcev za mednarodno zaščito zaradi njihovih dejavnosti zunaj Irana, katerih vloga je bila zavrnjena, vključno z aktivnostmi v okviru uveljavljanja prošenj za azil. Sem spada tudi objavljanje do oblasti kritičnih komentarjev na družbenih omrežjih. Zaradi obsežnejšega filtriranja internetnih vsebin teh komentarjev večina Irancev ne bo nikoli videla. Tveganju pritegnitve pozornosti so lahko izpostavljene visoko profilirane osebe, npr. politični aktivisti.

68. Skupno poročilo Danske službe za priseljevanje in Danskega sveta za begunce ... 9. - 16. 9. 2017 in 2. 10. - 3. 10. 2017 (izdano februarja 2018) citira vir, ki ima stike s kristjani v Iranu in je povedal, da se bodo spreobrnjenci, ki se vračajo iz Evrope, potem ko je bila njihova prošnja za mednarodno zaščito zavrnjena, nato pa svojcem povedo, da so v svoji prošnji kot razlog navedli spreobrnitev, verjetno znašli v težavah. Tudi, če se po vrnitvi ne izpostavljaš, imaš še vedno lahko težave s svojci, saj jih lahko skrbi, da boš spravil družino v težave. Vir ni navedel nobenih točnih informacij o iranskih družinah, ki so se znašle v težavah, ker se je družinski član spreobrnil v Evropi in tega ni skrival. Če se v Iran vrneš krščen, se lahko znajdeš v težavah, če to javno naznaniš. Vir ni vedel za noben primer sojenja ali uradne obtožbe zoper spreobrnjence - kristjane. Drugi vir je pojasnil, da iranska oblast preganja predvsem vodje hišnih cerkva, za njimi pa tudi njihove člane in spreobrnjene Irance, ki pripadajo tej skupnosti.

69. Veleposlaništvo zahodne države v Iranu je pojasnilo, da v primeru, če policisti v hišni cerkvi najdejo osebo, ki je oblastem že znana, obstaja možnost, da bo aretirana. Vendar pa je mogoče tudi plačati in se tako izogniti aretaciji, če samo sodelujete pri aktivnostih hišne cerkve, ne širite pa božje besede. V zadnjih 10 letih ni bila izrečena nobena smrtna kazen zaradi spreobrnitve. Zadnji sodni primer spreobrnjenca v krščanstvo je bil primer Ibrahima Firouzija, ki je bil 2015 obsojen na petletno zaporno kazen zaradi deljenja okrog 12.000 izvodov svetega pisma.

70. Predstavnik veleposlaništva zahodne države v Iranu je poudaril, da če ne širiš božje besede ali promoviraš hišne cerkve, iranska oblast ne bo vedela zate. Iranska oblast danes hišnih cerkva ne spremlja tako intenzivno, kot jih je v preteklosti. Glede iranskih prosilcev za mednarodno zaščito v Evropi, ki so se spreobrnili v krščansko vero in so to objavili na družabnih medijih (na svojih Facebook profilih) je vir povedal, da bi težko z gotovostjo trdili, da bo oblast za to izvedela. Če so to spreobrnjenci obešali na veliki zvon, jih lahko po vrnitvi v Iran aretirajo in zaslišijo. Poznejše faze postopka so odvisne od tega, kaj povratniki povedo uradnim osebam.

71. Vir je poudaril, da se pri prošnjah za mednarodno zaščito dogaja, da oseba trdi, da se je spreobrnila v krščansko vero. Na vprašanje, ali je spreobrnitev iskrena, je zahodno veleposlaništvo navedlo, da spreobrnjenci lahko to brez težav zanikajo. Vir je povedal, da po njegovem mnenju posameznik ne bi bil kruto kaznovan, razen če bi šlo za visoko profiliranega posameznika ali če bi propagiral krščansko vero in dejavnosti. Nekateri spreobrnjenci v krščansko vero so bili obsojeni na zaporno kazen, vendar je te osebe oblast obtožila delovanja zoper nacionalno varnost. Potrebno pa je poudariti, da bi kazenski pregon verjetno doletel zgolj vodjo hišne cerkve.

72. Predstavnik tretjega veleposlaništva zahodne države v Iranu je izpostavil, da iranska oblast ni vlagala obtožnic zoper spreobrnjence in v Iranu nihče ni bil aretiran zgolj zaradi spreobrnitve, če to ni vodilo do drugih dejavnosti, kot je širjenje vere. Smrtna kazen v Iranu se običajno izvaja v povezavi s kaznivimi dejanji umorov in prepovedanimi drogami, v redkejših primerih pa tudi v politično izpostavljenih primerih.

73. Na vprašanje o prosilcih za mednarodno zaščito, ki so se po spreobrnitvi vrnili v Iran, je vir povedal, da so ti lahko zaslišani, dodal pa je tudi, da so iranske oblasti v zadnjih letih bolj občutljive glede iranskih državljanov, ki imajo povezave z drugimi državami. Po mnenju vira bi bil problem, če bi iranski državljani trdili, da so se v tujini spreobrnili v krščanstvo. V splošnem so takšni primeri povezani s kaznivimi dejanji zoper nacionalno varnost, kar pomeni, da so ljudje kazensko preganjani zaradi spreobrnitve v krščansko vero na podlagi ogrožanja nacionalne varnosti in drugih kaznivih dejanj, v resnici pa gre za odrekanje svobode veroizpovedi. Pogosta potovanja v Turčijo lahko pritegnejo pozornost oblasti, zlasti v povezavi z drugimi aktivnostmi, na primer udeleževanjem bogoslužja v hišnih cerkvah.

74. Anonimni vir je poudaril, da pastorji postanejo tarča oblasti pogosteje kot navadni pripadniki hišnih cerkva. Običajni pripadniki hišnih cerkva in na novo spreobrnjeni kristjani so lahko aretirani med racijo na hišno cerkev. Na prostost jih izpustijo, a le pod pogojem, da ne bodo širili božje besede. Verjetnost, da bo oseba postala tarča, je odvisna od tega, kaj je v preteklosti počela in ali je oseba poznana v tujini.

75. Če je bil spreobrnjenec krščen v tujini, nato pa se je vrnil v Iran, zgolj krst sam po sebi ne pomeni nič. Če se spreobrnjenec ne izpostavlja in živi tiho življenje potem njegovo spreobrnjenje ne predstavlja nobenih težav. Do težav pride, če spreobrnjenec začne poučevati druge. Če je pripadnik hišne cerkve aretiran in prej ni bil obravnavan, ga običajno izpustijo na prostost v roku 24 ur. Če je bila oseba pridržana v zaporu, bo obtožen v roku 24 ur, narok na sodišču pa bo razpisan v roku 10 dni. V tem primeru bo nato običajno izpuščen na prostost proti plačilu varščine. Če oblast zazna, da spreobrnjenec deluje zunaj svojega doma, t. j. če začne širiti božjo besedo ali drugače širiti krščansko vero, ga bodo začeli spremljati. Oblast ne bo ukrepala, če spreobrnjenec zgolj bere sveto pismo pri sebi doma. Kristjan ne bo tarča oblasti, dokler aktivno ne širi vere.

76. Problem se bo pojavil le, če bo oseba svojo veroizpoved uveljavljala politično, na primer tako, da bo na družabnih omrežjih primerjala slabosti islama s prednostmi krščanstva ali drugih religij. Pri tem je vir poudaril, da bi moral pri tem posameznik osebno analizirati obe religiji, saj uporaba splošnih floskul ("copy-paste" fraz) ne bi bila dovolj huda kršitev. Vir je omenil, da bi npr. v primeru objave fotografije na internetu, ki nakazuje na spreobrnjenje, oblasti preučile to v luči njegovega profila in aktivnosti. Vir je poudaril tudi, da če oseba pred odhodom iz matične države ni imela povezav s krščanstvom - na primer, če je njen Facebook profil zaprt za javnost in če so bile fotografije občasno objavljene v krajšem časovnem obdobju, pozneje pa izbrisane - in če se oseba po vrnitvi v Iran ne udeležuje drugih krščanskih aktivnosti, potem ji oblasti ne bodo posvečale posebne pozornosti.

77. Namestnik generalnega direktorja Generalnega direktorata za človekove pravice in ženske na Ministrstvu za zunanje zadeve Irana se nekateri Iranci, ki so v Evropi zaprosili za mednarodno zaščito, pretvarjajo, da so stopili v drugo vero in na tej podlagi utemeljujejo svoje vloge, vendar so v sebi še vedno muslimani in še vedno opravljajo islamske verske običaje. Na vprašanje, kakšne so posledice za osebe, ki se iskreno spreobrnejo, je namestnik generalnega direktorja povedal, da oseba zaradi tega ne bi imela težav.

78. IOM navaja, da spreobrnjenci v krščansko vero ne tvegajo preganjanja, vse dokler to počnejo v zasebnosti. IOM dodaja, da iranski prosilci za mednarodno zaščito trdijo vse mogoče, s tem, ko trdijo, da so se spreobrnili v krščansko vero, si ustvarijo razloge. V Iranu je veliko kristjanov in vse dokler tega ne razglašajo javno, ne bodo imeli težav.

79. Predstavniki organizacije Middle East Concern so v razgovorih poudarili, da iranska oblast ne more aretirati vseh, lahko pa se spravijo na nekoga, ki je povezan s kakšno socialno mrežo ali pa živi kot kristjan. Mejna črta med iskrenimi spreobrnjenci in osebami, ki prestopijo v drugo religijo zaradi drugih (nepravih) razlogov, je tanka, in to predstavlja težavo. Nekatere cerkve v tujini prehitro krstijo spreobrnjence, to pa ustvarja problem za resnične kristjane. Samo dobro poznavanje krščanstva ni nujno dovolj, da bi nekoga lahko označili za pravega kristjana; da bi lahko podali takšno oceno, bi bilo treba preučiti tudi prepričanje in občutja posameznika glede religije.

80. Ministrstvo za notranje zadeve na podlagi preučenih poročil ugotavlja, da za osebo, ki naj bi se v tujini krstila oziroma spremenila vero in ki ob vrnitvi v izvorno državo tega javno ne razglaša in ne pove niti svoji družini, ne obiskuje hišnih cerkva, vere ne širi in tudi na kakšen drugačen način ne opozori nase, ne obstaja nevarnost preganjanja. Glede na okoliščine konkretnega primera Ministrstvo za notranje zadeve ocenjuje, da je tak tudi primer prosilca A. A. Svoje zgodbe ni predstavil verodostojno in prepričljivo. Na podlagi številnih kontradiktornih in neprepričljivih izjav prosilcu ni bilo mogoče verjeti, da se je v Iranu kakorkoli zanimal za krščansko vero. Preučena poročila eksplicitno izpostavljajo, da imajo težave lahko tisti spreobrnjenci, ki v javnosti primerjajo slabosti islama s prednostmi krščanstva ali druge vere, saj oblast to lahko razume kot protest proti sistemu. Posebej je poudarjeno, da to velja za tiste osebe, ki izdelajo in zagovarjajo lastno analizo obeh religij, ne pa samo kopirajo mnenja drugih. Prosilec pa se glede na analizo njegovih izjav v Iranu sploh ni zanimal za krščansko vero, niti ni mogoče ugotoviti, da to vero iskreno živi.

81. V prosilčevem primeru tudi ni bilo mogoče sprejeti za verjetno, da je bila oblast pred odhodom iz države kakorkoli pozorna nanj. Prosilec je sicer resda predložil delno kopijo elektronske sodbe in fotografijo poziva, a je Ministrstvo za notranje zadeve dokazno vrednost predloženih dokumentov v postopku ovrglo - tudi ob primerjavi s prosilčevimi navedbami in informacijami o izvorni državi. Posledično prosilca ni mogoče uvrstiti v kategorijo oseb, ki bi jih oblastem prijavili in nanje opozorili lastni družinski člani.

82. Preučena poročila na več mestih izpostavljajo, da bi bili morebitnega preganjanja ob vrnitvi v Iran lahko deležni tisti, ki novo vero širijo in svoje dejavnosti objavljajo na družbenih omrežjih. Če prosilcu ni mogoče verjeti, da je resnično spremenil vero, je seveda toliko manj verjetno, da vero širi. Neprepričljivih listin (delne kopije elektronske sodbe, fotografije poziva) tudi ni mogoče prezreti in prosilec ni predložil niti nobenih drugih listinskih dokazov o svojem spletnem delovanju. Predloženi print- screeni namreč niso potrdili, da bi bil prosilec na družbenih omrežjih kakorkoli aktiven in tudi ne izpričujejo kakršnegakoli širjenja vere ali propagiranja krščanstva kot takega, sploh pa ne primerjav z muslimansko vero.

83. Ministrstvo za notranje zadeve v celoti zavrača komentar pooblaščencev, da v posredovanih odlomkih ni bilo jasno označeno, kdaj gre za osebno mnenje Ministrstva za notranje zadeve ali zaključek in kdaj za besedilo iz poročila o izvorni državi. Take trditve so namreč namerno zavajajoče. Pooblaščenci so podali izčrpen komentar glede Skupnega poročila danskega sveta za begunce: Iran - domače cerkve in (na osnovi intervjujev v Teheranu, Ankari, Turčiji in v Londonu). Njihovo mnenje je, da je originalno poročilo sestavljeno iz osnovnega dela z ugotovitvami in zaključki ter iz zapisnikov posameznih intervjujev, ter pripomnili, da jim je Ministrstvo za notranje zadeve posredovalo predvsem izpostavljene intervjuje, pri čemer so viri za nekatere intervjuje državni organi Irana. Pooblaščenci zagovarjajo mnenje, da poleg intervjujev s predstavniki državnih organov Irana niso verodostojen vir niti intervjuji s predstavniki zahodnih veleposlaništev, saj je njihov namen zgolj vzpostavitev dobrega sodelovanja med državami in tako niso objektivni in nepristranski. Ministrstvo za notranje zadeve takemu mnenju pooblaščencev ne sledi in se z njimi ne more strinjati. Povsem jasno je, da je bilo citirano poročilo pripravljeno na podlagi misije za ugotavljanje dejstev. Gre za obširno in podrobno raziskavo, kjer večje število strokovno kompetentnih oseb odide v državo izvora ("fact finding mission") in na terenu raziskuje pereča in sporna vprašanja in tematike. Takemu viru odrekati objektivnost je po stališču Ministrstva za notranje zadeve najmanj neprimerno. Za zagotavljanje objektivnosti in verodostojnosti informacij je namreč ključnega pomena, slišati obe strani in se pogovarjati z vsemi vpletenimi deležniki. Kakor so pooblaščenci zagovarjali, da je treba pri pripravi odločitve upoštevati za prosilca ugodne informacije in ne samo neugodnih, pa Ministrstvo za notranje zadeve zagovarja stališče, da je potrebno prisluhniti vsem stranem in poleg ugodnih upoštevati tudi neugodne informacije. Izhajajoč iz mnenja pooblaščencev, da niso zadovoljni z verodostojnostjo virov iz Irana in virov iz zahodnih držav, se poraja vprašanje, kaj je za njih sploh verodostojen vir. V omenjenem poročilu so opravljeni intervjuji tudi s pripadniki mnogih nevladnih organizacij (Amnesty International, International organization for migration (Middle East Concern), zato je omenjenemu poročilo vsekakor mogoče verjeti, da je zajelo vse vidike obravnavane tematike. Poleg tega je jasno razvidno, da je osnovni del poročila z ugotovitvami in zaključki pripravljen na podlagi vseh intervjujev in nikakor ni mogoče zaključiti, kar implicirajo pooblaščenci, da je osnovni del v nasprotju z intervjuji. Poleg tega je pomembno izpostaviti tudi dejstvo, da tudi poročilo Angleškega notranjega ministrstva iz februarja 2020 na več mestih citira in se opira na to Skupno poročilo danskega sveta za begunce iz februarja 2018, kar daje poročilu dodatno relevantnost (nekorektnega poročila namreč tako pomemben organ, kot je angleško notranje ministrstvo, zagotovo ne bi povzemal in citiral), poleg tega pa se je mogoče dodatno seznaniti z vsebino in ugotovitvami in ne le z intervjuji.

84. Ministrstvo za notranje zadeve kot nepomembne za odločanje v konkretni zadevi zavrača informacije glede stanja v iranskih zaporih, ki so jih predložili pooblaščenci na str. 13 v sklopu poročila Ameriškega zunanjega ministrstva z dne 11. 3. 2020 s pripombo, da prosilcu v Iranu grozi zaporna kazen. Ministrstvo za notranje zadeve je namreč v tej odločbi po obširni analizi ugotovilo, da prosilcu zaporna kazen ne grozi in da mu ni mogoče verjeti, da ga v Iranu sploh kdorkoli preganja. Predloženi listini (delna kopija elektronske sodbe ter fotografija poziva) se nista izkazala za verodostojen dokaz o preteklem preganjanju, ravno tako prosilec obstoja preteklega preganjanje ni izkazal s svojimi izjavami, ki so bile v pomembnem delu nasprotujoče, nedosledne in neverjetne. Predložena dokumenta tudi nista imela opore v preučenih informacijah, kot je v tej odločbi podrobno opredeljeno na str. 15-19. Prosilec torej ni uspel izkazati, da bi imel v Iranu take težave, kakor jih je zatrjeval, posledično tudi ni mogoče verjeti, da jih bo imel ob vrnitvi v Iran (in da bi mu sledila zaporna kazen). Ostale informacije, predložene s strani pooblaščencev pa v ničemer ne odstopajo od tistih informacij, ki jih je v postopku preučilo že Ministrstvo za notranje zadeve. Za pravilno odločitev v predmetni zadevi je potrebno preučiti širok nabor informacij različnih verodostojnih mednarodnih organizacij, ki na podlagi celovite analize dejanskega stanja v državi lahko ponudijo najbolj verodostojno informacijo glede posamezne problematike. Ministrstvo za notranje zadeve znova poudarja.

85. Ministrstvo za notranje zadeve zavzema stališče, da je v obravnavani zadevi ključnega pomena, da prosilcu (za razliko od pooblaščencev) ne verjame, da se je v Iranu kakorkoli politično udejstvoval in imel zaradi tega probleme, ravno tako pa ne sprejema za verjetno, da je resnično spremenil vero, da je novo vero v Iranu kakorkoli prakticiral, in niti ne, da so se dogodki v Iranu sploh odvijali, kakor jih je predstavil. Informacije, ki so jih predložili pooblaščenci, sicer tako kot tiste, ki jih je preučilo Ministrstvo za notranje zadeve, navajajo, da iranska oblast tiste, ki spremenijo vero, lahko preganja - a številne informacije Ministrstva za notranje zadeve izkazujejo, da ne vsakega in ne vseh, ampak samo visoko profilirane osebe: tiste kristjane, ki prirejajo božična srečanja, organizirajo in vodijo hišne cerkve ali potujejo v tujino na krščanske seminarje in pastorje hišnih cerkva. Prosilec pa v to kategorijo oseb ne sodi, kakor je Ministrstvo za notranje zadeve v tej odločbi podrobno utemeljilo.

86. Ministrstvo za notranje zadeve na podlagi tako ugotovljenih dejstev ocenjuje, da prosilec ni izkazal splošne verodostojnosti ter da njegovim navedbam glede razlogov, zaradi katerih je zapustil Iran in se tja ne more več vrniti, ni mogoče verjeti. Ker prosilec posledično ni izpolnil svojih obveznosti iz 21. člena ZMZ-1, je Ministrstvo za notranje zadeve v predmetni zadevi ugotovilo, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, kot so določeni v 2. točki 20. člena ZMZ-1. 87. V tožbi tožnik pravi, da presoja upravičenosti do subsidiarne zaščite ni relevantna, ker da so izpolnjeni pogoji za status begunca. Uveljavlja, da mu v Iranu grozi obsodba na 10 let zapora in 74 udarcev z bičem, lahko pa celo smrt zaradi njegovega političnega prepričanja in zaradi pripisanega verskega prepričanja. Tožnik je bil aktiven na demonstracijah proti režimu, kjer je bil tudi prejet in zaprt ter mučen. Kasneje je prišel tožnik zopet pod drobnogled oblasti, saj je pošiljal in prevažal ljudi h krščanskim obredom, eden izmed spreobrnjencev, pa ga je izdal, ko ga je prijela policija. To kar je počel je bilo na nek način širjenje krščanske vere, kar je v Iranu kaznivo dejanje. Zaradi te izdaje so zoper tožnika uvedli kazenski postopek, kjer so na plan privlekli tudi vse prejšnje težave z oblastjo, ko je bil ujet zaradi delovanja proti oblasti in v odsotnosti je bil obsojen na zgoraj omenjeno kazen. Poleg tega pa je po zapustitvi države tožnik nadaljeval s političnim udejstvovanjem in sicer je sodeloval na demonstracijah proti iranski vladi v Ljubljani, prav tako pa je aktiven na socialnih medijih. Tožnik je prav tako sprejel krščanstvo in se krstil. Vse to so dodatni razlogi, zaradi katerih bi bil tožnik v primeru vrnitve v izvorno državo preganjan. V zvezi z oceno tožene stranke verodostojnosti njegovih navedb navaja naslednje:

88. Tožena stranka tožniku očita, da je na prvem razgovoru dejal, da se po dogodku z mučenjem demonstracij ni več udeležil, kasneje pa je tožnik trdil, da se jih je še vedno udeleževal, vendar da je bil bolj previden. Tožnik pojasnjuje, da je na prvem razgovoru dejal, da se je po tem dogodku odločil, da tovrstno ne bo več aktiven proti državi in da ne bo več počel stvari, ki jih je prej. To ne pomeni, da se tožnik demonstracij sploh ni več udeležil, temveč zgolj to, da ni bil več tako aktiven kot prej, da informacij o demonstracijah ni več aktivno širil, da se demonstracij ni udeležil odkrito in v samem središču, temveč je bil vedno zelo previden in je poskušal biti čim manj opazen. Predvsem pa to, da se je tožnik še udejstvoval demonstracij, ni pomembno dejstvo, saj povod za zapustitev države ni povezan z nadaljnjo udeležbo na demonstracijah. Povod je bila izdaja prijatelja, zaradi katere so ga oblasti obtožile da širi krščansko vero in s tem so aktivirali tudi prejšnje obtožbe v zvezi z nasprotnim političnim mnenjem. V Iranu je struktura demonstracij takšna - nekateri ljudje pridejo izkazati podporo ideji s svojo prisotnostjo, nekateri pa so v "prvi bojni liniji", prevzamejo odgovornost in se fizično spopadejo s policijo, ko je to potrebno. To je bila tožnikova oblika aktivizma (ena od) in s tem je prekinil po aretaciji.

89. Tožena stranka nadalje ne sprejema za verjetno, da bi se uradna oseba lahko posmehovala koranu v tako tradicionalni muslimanski državi, kot je Iran in kjer je ravno zaničevanje korana eno od večjih kaznivih dejanj. Tožnik pravi, da tožena stranka s tem postavlja pod vprašaj tudi vsa obstoječa poročila o mučenju, saj je mučenje v Iranu z zakonom prepovedano, prav tako pa je Iran ratificiral Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah.

90. Glede tega ali je tožnik za zaščito zaprosil kakor hitro je mogoče, tožnik pravi, če ne drugega, je tožena stranka sigurno seznanjena s poročilom Varuha človekovih pravic o ravnanju policistov s tujci na meji s Hrvaško, iz katerega izhaja, da se zaradi pomanjkanja (resne) obravnave osebnih okoliščin vsakega posameznika, poraja dvom, ali je imela oseba, ki se je nahajala v pridržanju na policijski postaji, namero podati prošnjo za mednarodno zaščito oziroma ali jo je podala, pa je bila ta morda preslišana.

91. Tožnik je v upravnem postopku na vprašanje, ali ima kakšne dokaze, odgovoril po resnici, in sicer da dokazov nima, ker jih takrat res ni imel. Sodbo, kot tudi poziv je dobil šele kasneje in ju je takoj posredoval toženi stranki. Prav tako pa ni vedel, ali jih bo sploh lahko pridobil, zato teh dokumentov sploh ni omenil, saj ni želel ničesar obljubljati. Kar zadeva vprašanje, kako je tožnik dokumenta pridobil, tožnik uveljavlja, da je prišlo na osebnem razgovoru do nesporazuma. Sodbo je pridobil preko svojega odvetnika, poziv pa preko svoje sestre. Po prvem razgovoru je stopil v stik z odvetnikom, ki je s podkupnino pridobil vpogled v sodno dokumentacijo. Ko sodišče v Iranu napiše sodbo, jo dajo arhivirati. Osebi, ki je tožnikovo sodbo arhivirala, je njegov odvetnik plačal podkupnino, da mu jo pokaže. Vse to se dogaja na sodišču. Njegov odvetnik je imel zelo malo časa (nekaj sekund), da je posnel fotografijo te sodbe. Zato je slika tudi tako slaba. Tožnik prilaga kot dokaz pogodbo z odvetnikom, o tem, da ga zastopa pred sodiščem. Žal v roku za tožbo tožnik ni uspel pridobiti prevoda pogodbe, zato naproša sodišče za postavitev dodatnega roka, v katerem bo predložil prevedeno pogodbo. Tudi iz preučenih poročil izhaja (angleško notranje ministrstvo), da se oblasti Islamske republike bojijo objave njihovih razsodb o človekovih pravicah in ne bodo dovolile obdolžencu ali njegovemu odvetniku, da obdrži kopijo sodne odločbe. Obstaja na stotine političnih zapornikov, ki nikoli ne morejo v Iranu dobiti dokumenta, na katerem bi bila kazen.

92. Njegova sestra je dobila poziv sodišča, ki ga je sodišče poslalo po pošti, odstavlja pa jo posebna policija. Njegova družina se je selila. Kakor piše na pozivu, je pripadnik te posebne policije na njihov stari naslov prinesel pošto 20. junija 2019. Novega lastnika takrat daljši čas ni bilo doma, saj je bil na potovanju. Ko se je vrnil (enkrat septembra 2019) je našel poziv in o tem obvestil tožnikovo mamo, ki je nekaj dni zatem odšla k njemu prevzet poziv. O tem je tožnika obvestila še isti dan. Tožnik je vedno trdil isto, do poziva sta prišli njegova mama in sestra. To pa ne pomeni, da sta poziv osebno prevzeli od dostavljavca.

93. Kar zadeva vprašanje, kdaj je tožnik izvedel za obstoj sodbe in poziva je očitno, da je prišlo na osebnem razgovoru do nesporazuma. Na vprašanje, kdaj je izvedel za obstoj sodbe in poziva, je tožnik odgovoril, da takrat ko jih je njegova družina dobila. Potem pa sta navedena datuma 31. 2. 1398 in 30. 2. 1398. To sta datuma izdaje sodbe in poziva, torej je popolnoma nemogoče, da bi tožnik dejansko rekel, da je za dokumenta izvedel na isti dan, torej na dan ko so ju šele izdali, saj dokument nikoli ni dostavljen še isti dan. Tožnik vztraja, da na prvem razgovoru za obstoj dokumentov še ni vedel in da je za sodbo izvedel, ko je poklical odvetnika in za poziv, ko mu je to sporočila sestra.

94. Tožnik nadalje navaja, da je vse to tudi razložil svojemu pooblaščencu iz PICa, in da ni nikoli trdil, da je druga fotografija zgolj boljša fotografija sodbe, temveč nov dokument. Prav tako se tožnik nikakor ni poskušal izogniti predložitve boljše kopije sodbe in s tem zavesti toženo stranko. Kot že pojasnjeno, boljše kopije sodbe ni bilo mogoče pridobiti, prav tako pa se je tožniku zdelo pomembno, da predloži poziv in nikakor ga ni predložil zgolj za to, da bi se izognil predložitvi sodbe. Na vse zgoraj navedeno torej ni neverjetno, da je tožnik dobil sodbo in poziv ločeno. Saj gre za dve različni osebi, ki sta poslali dokumenta (sestra poziv, sodbo pa odvetnik). Iz fotografije je razvidno, da je tožnikova kazen 10 let zapora in 74 udarcev z bičem.

95. Kar zadeva tožnikov naslova prebivanja, preden je zapustil Iran, pa seveda drži trditev, da se je po ločitvi preselil nazaj k staršem. Tožnik ne bi nikakor trdil nekaj tako nemogočega in tako očitno nesmiselnega kot to, da sodišče ve, kam hodi na obiske in mu zato tja pošilja pošto.

96. Tožena stranka zaključuje, da je po njenem stališču tožnik dokumenta pridobil po podaji prošnje in prvem osebnem razgovoru, in ju prilagodil svojim navedbam; dokumenta je dejansko pridobil šele po prvem osebnem razgovoru, kot je pojasnil zgoraj. Tožnik pa ne razume, kaj tožena stranka misli s tem, da je dokumenta prilagodil svojim navedbam.

97. Kar zadeva okoliščino, da pred izdajo sodbe ni bilo nobenega postopka, kar je neverjetno, glede na preučene vire, tožnik opozarja, da iz vira, na katerega se sklicuje tožena stranka (Kanadska komisija za priseljevanje in begunce), če je nekdo obtožen kaznivega dejanja zoper državno varnost, predhoden poziv ni potreben.

98. Tožena stranka izhaja iz oblik in sestavin sodb v Sloveniji, kar je po mnenju tožeče stranke neprimerno, saj se oblike in sestavine sodb med različnimi državami ne da kar tako primerjati. Tožena stranka prav tako navaja, da vsi sodni dokumenti glede na preučene informacije na prvi strani vsebujejo oznako "sodba", številke, naziv sodišča ter emblem tehtnice, na drugi strani pa se tekst nadaljuje z vsebino in se glava ter ostali identifikacijski podatki ne ponavljajo. Tožnik opozarja, da informacije o izvorni državi, ki jih je posredovala tožena stranka, ne vsebujejo opisa sestavin sodb, tako da tožniku ni jasno, katera "preučena poročila" ima tožena stranka v mislih, sigurno pa ne tistih, ki jih je tožniku posredovala. Žiga ni zato, ker je dovolj črtna koda, ostale rubrike pa niso izpolnjene, ker poziva ni nihče osebno prevzel, temveč je bil zgolj vržen v nabiralnik.

99. Glede datuma odhoda iz Irana tožnik vztraja pri tem, da je prišlo na prvem razgovoru do napačnega zapisa. Ko je rekel, da je z odvetnikom govoril pred iranskim novim letom, je s tem mislil konec leta 2018 in ne začetek leta 2018. 100. Glede tožnikovega političnega udejstvovanja po odhodu iz države je tožnik predložil fotografije iz shoda v Ljubljani, v podporo in solidarnost ljudem, ki so bili ubiti ali aretirani na proti-režimskih protestih, ki so se v Iranu odvijali novembra 2019. S fotografijami je tožnik želel pokazati svojo politično aktivnost. Tožena stranka zmotno navaja, da tožnik na nobenem osebnem razgovoru ni navedel, da bi bil tovrstno aktiven. Tožnik je jasno povedal, da je še vedno politično aktiven in sicer je to zapisano na 7. strani drugega razgovora ("kasneje in še vedno sem aktiven proti režimu"). Sicer točno tega protesta res ni omenil, to pa še nikakor ne pomeni, da zaradi tega fotografijam tožena stranka ne more pripisati nobene dokazne vrednosti (očitno je da so fotografije posnete v Ljubljani), bi ga pa o tem lahko tožena stranka povprašala, kot je to naredila na primer v zvezi z rokopisom zdravniškega izvida, ki ga ni mogla prebrati.

101. Glede aktivnosti na socialnih omrežjih je tožnik predložil 17 natisov zaslona, ki so iz njegovih računov Instagrama, Facebooka in Telegrama. Njegovo uporabniško ime na Instagramu in Telegramu je H (F). Predložiti želi tudi Instagram posnetek z dne 9.9.2020, na katerem je videti njegov obraz in slišati njegov glas. Gre za pogovore v skupini, ki komunicira z iranskimi žvižgači o pomembnih političnih odločitvah v državi in nato nadaljnje ozavešča in obvešča ljudi. Ker tovrstni posnetek ni javno dostopen, tožnik naproša sodišče za postavitev dodatnega roka, v katerem bo lahko tožnik posnetek shranil na USB ključek, ter posredoval Sodišču prevode posnetka ter objave na Instagramu.

102. Glede drugačnega osebnega imena tožnik priznava, da je ob prijetju policije podal lažno ime, vendar pa se ne strinja z zaključkom tožene stranke, da je pri napačnih podatkih vztrajal dlje časa. Z lažnim imenom se je izdajal zgolj ob prvotnem prijetju policije, ko pa je bil prepeljan v azilni dom in je podal prošnjo za mednarodno zaščito pa je povedal svoje pravo ime in kasneje je to tudi dokazal z originalnimi osebnimi dokumenti. Tožnik torej meni, da zgolj dejstvo, da se je ob prijetju policije izkazal z lažnim imenom, kar je pojasnil s tem, da so mu tako naročili tihotapci, da bi se izognil vračanju v Srbijo, še posebno ker je eno takšno izkušnjo vračanja na Hrvaško in nato takoj v Srbijo tožnik že imel, kljub izraženi prošnji za azil, nikakor ne more predstavljati dodatnega dokaza za dom v njegovo verodostojnost. 103. Tožnik je opisal dogodek, ko so ga basiji ujeli v stranski ulici, ter ga tako močno pretepli, da je dobil notranje raztrganine trebuha in je moral biti operiran. Nato je opisal, kaj se je zgodilo ko so ga drugič ujeli in ga zaprli za približno mesec dni. Natančno ter zelo podrobno je opisal postopke mučenja, t.i. belega mučenja, zalivanje celice z vodo, zasliševanja, kako so mu porinili glavo k vedro za veliko potrebo, grožnje glede njegove sestre. Posledica vsega tega so bile hude psihološke težave in predpisali so mu zdravila za pomiritev. Tožniku je psihiatrinja dr. T. T. predpisala jemanje zdravila Paroxat, ki se uporablja za naslednje zdravljenje: hude depresivne epizode, obsesivno-kompulzivne motnje, panične motnje z ali brez agorafobije, socialne anksiozne motnje/socialne fobije, generalizirane anksiozne motnje, posttravmatske stresne motnje. Zaključek tožene stranke, da po mnenju dr. Kuhar tožnik kakšnih večjih zdravstvenih težav nima je torej napačen. Dr. Kuhar prav gotovo ne bi predpisala tožniku zdravil, ki se predpisujejo za zgoraj navedene zdravstvene probleme, če večjih zdravstvenih težav ne bi imel. 104. Glede pristnosti spreobrnitve v krščanstvo je tožnik jasno, prepričljivo in podrobno opisal, zakaj odklanja Islam. V najzgodnejšem otroštvu se ga je neprimerno dotikal profesor korana, nato se je začel spraševati glede določenih verskih obredov in določenih stvari, ki jih Islam dopušča (samo-poškodovanje, poroke z mladoletnicami, poligamija).

105. Tožnik je nato natančno opisal, kako je spoznal B., ki mu je predstavil krščansko vero in kako je k njemu začel usmerjati ljudi in jih prevažati na krščanske obrede. Tožnik je tekom postopka jasno in iskreno povedal, da v Iranu ni želel pristopiti h krščanski veri. To je jasno povedal tudi B. in v petih letih se je udeležil krščanskih obredov zgolj približno desetkrat, torej dvakrat na leto. Tožnik nikakor ne zatrjuje, da je že v Iranu razmišljal o spremembi vere, kot to skuša prikazati tožena stranka. Tako ni popolnoma nič čudno, da tožnik ni zagotovo vedel, kateri veji je pripadala krščanska skupnost, ki jo je v Iranu obiskoval. Prav tako ni res, kot navaja tožena stranka, da se je tožnik tako zelo zanimal za krščansko vero že v Iranu. Tožnik je v Iranu prišel v stik s krščansko vero, bila mu je všeč, vendar pa je bila njegova povezava s krščansko skupnostjo takrat zgolj materialne narave. Kljub temu pa je že takrat prišel do določenih spoznanj v zvezi s krščansko vero in sicer je videl, kako vera na ljudi deluje pozitivno in kako so se spremenili v boljše ljudi.

106. Trditev tožene stranke, da je v Iranu opustil Islam in sprejel krščanstvo, je popolnoma napačna in neutemeljena. Prvič, tožnik ni nikoli trdil da je v Iranu sprejel krščanstvo. Drugič, tožena stranka ne navede nikakršne nekonsistentnosti in neprepričljivosti v zvezi s tožnikovim stikom s krščansko vero v Iranu, torej je trditev tožene stranke, da tožnik v Iranu sploh ni prišel v stik s to vero popolnoma neutemeljena.

107. Ko je prišel v Slovenijo, tožnik ni aktivno iskal krščanske vere. Zato je na prvem razgovoru tudi izjavil, da ne verjame v nobeno vero. V cerkev je dejansko odšel spontano, vendar pa ga je ta obisk zelo fasciniral in ga pomiril, zato je cerkev še enkrat obiskal. Duhovnik ga je toplo sprejel in od takrat redno hodi v cerkev. Sicer sedaj hodi vsako nedeljo v Cerkev k očetu Filu, saj tja hodijo tudi drugi Iranci in veliko dogajanja je v farsiju.

108. Tožnik želi poudariti, da sprememba vere ni njegov primarni razlog zaradi katerega prosi za mednarodno zaščito, prav sigurno pa to ni razlog, da je zapustil izvorno državo. Nikjer v postopku ni trdil, da je Iran zapustil zato, da bi lahko svobodno prakticiral krščansko vero. Krščansko vero je spoznaval počasi, sprva ne-namenoma. Vzljubil jo je postopoma. Šlo je za dolgotrajen proces. Z njo se je le počasi zbliževal. O svoji zadržanosti do organiziranih religij je bil tekom postopka zelo jasen in iskren in jasno je tudi, zakaj (avtokracija in izživljanje na religiji utemeljene oblasti, poroke z otroci, prešuštvo in mnogoženstvo, samopoškodovanje, nasilje, in podobno). Že na začetku na prvem razgovoru je povedal, da verjame v Boga. Kasneje na istem razgovoru je rekel, da verjame v nauk. Tožnik zato tudi ni predložil krstnega lista, dokler o tem ni bil vprašan, saj ga krščanstvo zanima osebno in srčno, ne pa zato, da bi zaradi tega pridobil status.

109. Ko je tožnik prišel v Slovenijo in prvič vstopil v slovensko cerkev, ni bil še sposoben sam sebi reči, da je kristjan. Si je pa to želel. Zaradi njegovega verovanja v Boga je verjetno en del tožnika želel najti vero oziroma religijo, ki bi ji lahko pripadal in ji sledil, a brez prisile od zunaj, brez moralnih zadržkov, strahu, potrebe po uporništvu. Kasneje mu je uspelo zadovoljivo razumeti in tudi ponotraniti dejstvo, da islam in krščanstvo nimata skoraj nič skupnega in da si vsi verski sistemi niso enaki. Ko je enkrat jezni in ranjeni del njega to razumel, je lahko sebi in drugim rekel "kristjan sem". Izjava tožene stranke, da "se oseba, ki ne verjame v nobeno vero, ne more med obredi naučiti veliko pametnih stvari o življenju" je zelo ozkogledna. Vera namreč sloni med drugim na moralnih naukih in filozofijah, etiki, kar je za tožnika zelo pomembno. S tem tožnik pojasnjuje tudi svoje nepoznavanje liturgičnega dela veroizpovedi, saj je to zanj manj pomembno.

110. Tožeča stranka želi opozoriti na to, da tožena stranka ni odkrila nobenih kontradiktornosti, kar se tiče tožnikovega udejstvovanja na demonstracijah, ter mučenja (z izjemo glede posmehovanja koranu omenjeno zgoraj), prav tako ni očitanih kontradiktornosti v zvezi s tožnikovim prijateljevanjem z B in prevoza oseb na obrede. Glede na to, da v zvezi s temi bistvenimi deli tožnikove izpovedi tožena stranka kontradiktornosti ni mogla zaslediti, to pomeni, da je potrebno sprejeti za resnično, da je tožnik bil aktiven na demonstracijah in da so ga zaradi tega celo mučili, ter da je bil nato vpleten v prevoz oseb na krščanske obrede. Predlaga da sodišče opravi glavno obravnavo, kjer se bo dejansko stanje razčistilo.

111. Glede preganjanja zaradi politične aktivnosti v Iranu in Sloveniji tožnik pravi, da tožena stranka navaja, da tožnik s predloženima fotografijama sodbe in poziva ni uspel izkazati in potrditi svoje zatrjevane politične aktivnosti in dogodkov v zvezi s spremembo vere/odpadništvom v Iranu ter in posledično niti tega, da je bil zaradi tega že deležen dejanj preganjanja (zapora in maltretiranja).

112. Tožena stranka je napravila tak zaključek zgolj na podlagi presoje dokazne vrednosti dveh dokumentov, pri tem pa ni upoštevala tožnikovih natančnih, izčrpnih in podrobnih izjav v zvezi s svojim političnim udejstvovanjem, mučenjem in prevažanja oseb k verskim obredom. Tožena stranka pa informacij, ki jih je posredoval tožnikov pooblaščenec v zvezi z nasiljem na demonstracijah in z razmerami v zaporu sploh ni želela presojati. Gre torej za kršitev 22. člena ZMZ-1. Sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 145/2014 pri tem ni primerno, saj je tožnik natančno opisal svojo udeležbo na demonstracijah in nasilje s strani oblasti, kar pomeni, da je subjektivni element definitivno bil podan. Če tožena stranka določenih dodatnih dokazov tožnika ne sprejema, to nikakor ne pomeni, da ji ni potrebno preverjati njegovih izjav glede mučenja in udeležbe na protestih z informacijami o izvorni državi. Vrhovno sodišče je vezalo neupoštevanje informacij o izvorni državi na primere, ko zatrjevana dejanja in okoliščine niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo strahu pred preganjanjem - kar definitivno ne velja za primer tožnika.

113. Poleg tega tožena stranka v odločbi na strani 25 navaja, da je tožnik navajal izrazito kontradiktorne podatke o svoji udeležbi na protestih, kar tožena stranka z ničemer ne podkrepi. Tožnik je bil obsojen na podlagi pretekle udeležbe, ko so ga tudi ujeli in mučili in ne na podlagi kasnejših udeležb, zato samo dejstvo da je v zvezi z nadaljnjim udejstvovanjem prišlo do neskladij za presojo upravičenosti do statusa begunca ni pomembno.

114. Tožnik nadaljuje s političnim udejstvovanjem proti iranski oblasti v Sloveniji, kar je tudi razlog, zaradi katerega bi bil tožnik v primeru vrnitve v izvorno državo preganjan in ki se mora upoštevati glede na 30. člen ZMZ-1. Tožnikovo politično udejstvovanje je definitivno nadaljevanje prepričanja, ki ga je tožnik uveljavljal že v izvorni državi.

115. Tožena stranka je v drugih primerih prosilcev iz Irana že implicitno priznala, da iranskim državljanom v tujini sledijo iranske obveščevalne službe, tako da ni razloga da v primeru tožnika ne bi sprejela podrobnega zaključka. Tožena stranka pa upravičenosti do statusa begunca na podlagi 30. člena v zvezi s tožnikovim političnim udejstvovanjem sploh ni presojala.

116. Kar se tiče tožnikove spremembe vere, pa tožnik še enkrat poudarja, da je njegov primer primarno potrebno presojati v okviru pripisane verske pripadnosti, torej ali lahko takšno lastnost, tj. spremembo vere tožniku pripiše subjekt preganjanja. Glede na informacije o izvorni državi in ugotovitve toženke, da je spreobrnitev iz islama v Iranu kaznovana s smrtno kaznijo in da v Iranu spreobrnjence preganjajo varnostne in obveščevalne sile, je razlog za preganjanje tožnika lahko podan, če mu subjekti preganjanja pripišejo spremembo vere. Nadalje tožena stranka navaja, da iz informacij izhaja, da obstaja večje tveganje glede oseb, ki jih oblasti že spremljajo ali so jih spremljale oz. obravnavale še preden so zapustile Iran. Tožnik je že bil v stiku z oblastjo, bil je celo priprt in mučen, po odhodu iz države pa je bil tudi obsojen na 10-letno zaporno kazen in 74 udarcev z bičem. Nadalje iz informacij izhaja, da če oseba ni imela zvez s krščanstvom, preden je zapustila Iran, je ne bodo preganjali, kar pa definitivno ne velja za tožnika, saj je zveze s krščanstvom v Iranu jasno izkazal, sicer ne v smislu, da bi k tej veri pristopil, kot zmotno misli tožena stranka, temveč s tem, ko je ljudi napotil k Mehrdadu in jih vozil na obrede.

117. Tudi, če bi tožeča stranka ob prihodi v Iran bila prisiljena podpisati izjavo, s katero se zaveže, da bo ponovno sprejela islamsko vero, pa to glede na informacije pomeni pripor in zaslišanje. V tem primeru bo oblast ugotovila, da je tožnik že bil obsojen političnega udejstvovanja in širjenja krščanstva, tako da bo tožniku sigurno grozila zaporna kazen in bičanje, če ne celo smrt. 118. Kar pa se tiče tožnikove dejanske spremembe vere, pa je tožnik mnenja, kot že obširno pojasnjeno zgoraj, da je njegova sprememba pristna in da bo v primeru vrnitve v Iran primoran svojo veroizpoved skrivati, kar pomeni poseg v njegovo pravico do veroizpovedi. Iz sodbe I U 330/2017-46, z dne 21. 2. 2019 izhaja (35. odstavek), da drugi odstavek 30. člena ZMZ-1 ni v skladu s Kvalifikacijsko direktivo, saj se po pravu EU ta pogoj uporablja šele ko prosilec vloži naknadno prošnjo za mednarodno zaščito.

119. V zvezi s presojo informacij o stanju v državi izvora, tožnik vztraja, da se pri presoji obstoja preganjanja ne more upoštevati izjav državnih organov glede neobstoja preganjanja, saj o nepristranskosti vira v tem primeru ni mogoče govoriti. Ne more pa se tem virom pripisati nikakršne dokazne vrednosti, ko zatrjujejo, da kristjanov v Iranu ne preganjajo in da Iranci v tujini lažejo o preganjanju zato, da bi dobili azil. Državni vir tudi navaja, da zaradi spreobrnitve v Iranu ni bil še nihče usmrčen. Tožnikov pooblaščenec je v komentarju predstavil številne vire, ki dokazujejo, da do usmrtitev dejansko prihaja, tožena stranka pa teh virov v odločbi ni povzela, temveč je vztrajala zgolj pri trditvi Visokega sveta za človekove pravice in pravosodno sodelovanje. Pomembnost neodvisnosti virov je priznana tudi s strani Evropskega sodišča za človekove pravice.1 Tožnik ne oporeka pomembnosti celotnega Skupnega poročila danskega sveta za begunce, temveč načinu, kako ga je tožena stranka predstavila, ker se je osredotočila predvsem na posamezne intervjuje (vključujoč tiste z državnimi organi), ne pa na ugotovitve in zaključke poročila.

120. Tožeča stranka je mnenja, da presoja upravičenosti do subsidiarne zaščite v njenem primer ni relevantna, saj je povezava s podlago iz Ženevske konvencije jasna. Upravičen je do statusa begunca na podlagi političnega prepričanja, ter pripisane verske pripadnosti. Predlaga sodišču, da odločbo razveljavi in ju podeli status begunca, podrejeno pa, da zadevo vrne v ponovno odločanje toženi stranki.

121. Dne 14. 1. 2021 je tožnik z vlogo predložil dodaten dokaz in sicer pismo svojega odvetnika H. H., ki ga zastopa v kazenskem postopku.

122. V odgovoru na tožbo z dne 18. 1. 2021 tožena stranka opozarja, da je bila odločba pooblaščencem tožnika vročena dne 8. 12. 2020. Upoštevaje Odredbo o posebnih ukrepih iz 83.a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju Republike Slovenije št. Su 407/2020, ki jo je 13. 11. 2020 izdal predsednik Vrhovnega sodišča, ter Sklep o začasnem prenehanju teka rokov za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določenih z zakonom (Ur. I. RS, št. 190/2020) tožena stranka meni, da je rok za vložitev tožbe v tožnikovem primeru potekel dne 23. 12. 2020. Upravno sodišče namreč postopke mednarodne zaščite obravnava kot nujne na podlagi 71. in 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (dopis Vrhovnega sodišča št. Su 407 (2020 s 17. 4. 2020). Stališče Ministrstva za pravosodje pa je, da je rok za vložitev tožbe v upravnem postopku procesni rok (dopis Ministrstva za pravosodje št. 007-11/2018/74 z 12. 11. 2020). Ob hkratnem upoštevanju dejstev, da so postopki mednarodne zaščite obravnavani kot nujni, da je rok za vložitev tožbe v upravnem postopku procesni rok in da procesni roki v zadevah, ki so nujne, nemoteno tečejo tudi med zgoraj omenjenim prenehanjem teka rokov, tožena stranka meni, da je bila tožnikova tožba vložena prepozno; razvidno je namreč, da je na Upravno sodišče prispela šele dne 8. 1. 2020, zaradi česar jo je potrebno zavreči. 123. Glede tožbenih ugovorov pa tožena stranka pravi, da glede na zapisnik prvega razgovora se tožena stranka nikakor ne more strinjati, da bi tožnik izpovedal, kot trdi v tožbi (da ni bil več toliko aktiven kot prej, da informacij o demonstracijah ni več aktivno širil, da se demonstracij ni več udeleževal aktivno in odkrito in v samem središču), saj je v zapisniku prvega razgovora, ko je govora o demonstracijah 2012 ali 2013. izjavil naslednje: /.../ Potem pa tovrstno nisem bil več aktiven, ker nisem hotel prizadeti družine." Na drugem osebnem razgovoru se je celo izgovarjal na to, da pri branju zapisnika ni bil pozoren, kar pa seveda ni opravičilo za nastalo neskladje. Tožena stranka tudi ne sprejema za verjetno, da bi se uradna oseba (med zatrjevanim mučenjem v zaporu) v tako tradicionalno muslimanski državi, kakor je Iran, posmehovala Koranu, saj meni, da gre za neprimerljivo situacijo (v tožnikovem primeru gre namreč za oceno konkretne individualne situacije in ne splošne situacije v državi). Opisana situacija (posmehovanje koranu) je namreč zgolj ena od mnogih, ki so toženo stranko pripeljale do zaključka, ni mogoče sprejeti za verjetno, da bi se v tako tradicionalno muslimanski državi, torej posredno tudi koranu, predstavnik taiste oblasti posmehoval koranu in ga zaničeval z besedami "kaj je to koran". Ravno zaničevanje korana kot svete knjige je eno od večjih kaznivih dejanj v državi. Po mnenju tožene stranke je tožnik s takim pretiravanjem močno omajal verodostojnost svojih izpovedb.

124. Tožena stranka pravi, da tožnik pojasnjuje, da je sodbo prejel preko svojega odvetnika, poziv pa preko svoje sestre. Po prvem osebnem razgovoru je stopil v stik z odvetnikom, ki je s podkupnino pridobil vpogled v sodno dokumentacijo, njegov odvetnik pa je imel zelo malo časa, da je posnel fotografijo te sodbe. Tožnik navaja, da prilaga kot dokaz pogodbo z odvetnikom o tem, da ga zastopa na sodišču, ni pa uspel pridobiti prevoda te pogodbe. Tožena stranka izpostavlja, da ji omenjena pogodba z odvetnikom, ki jo v tožbi omenja tožnik, s tožbo ni bila posredovana, zato se do nje ne more izreči in podrobneje opredeliti. Tožniku je bilo v zvezi z navedenim zastavljenih veliko vprašanj (str. 4 - str. 6 zapisnika osebnega razgovora z 9. 7. 2020), pa nikjer ni omenil, da bi ali sodbo ali poziv dobil preko odvetnika. Tožnik se je jasno in natančno izrazil, da je dokumenta prejel preko sestre oziroma sta bila vržena v nabiralnik, odvetnika v zvezi s prejemom dokumentov ni niti omenjal. Iz njegovih odgovorov ni mogoče sklepati, na kar namiguje v tožbi, da je prišlo do nesporazuma, saj je tožnik odgovarjal in ni kakorkoli izpostavil, da česa ne bi razumel. Ravno tako tožnik odvetnika v zvezi s tem ni omenjal, ko je prejel v seznanitev informacije o izvorni državi. Tožena stranka meni, da pri tem, ko tožnik pojasnjuje, da je sodbo prejel preko odvetnika, za vnovično spreminjanje navedb, kar še bolj izkazuje, da tožnik v svojih navedbah ni konsistenten in verodostojen. Če bi bilo res, da je tožnik sodbo dobil preko odvetnika, bi to zagotovo lahko pojasnil že kdaj prej, ko je imel za to obilo možnosti, in ne šele v tožbi.

125. Tožnik nadalje meni, da je prišlo na osebnem razgovoru tudi do nesporazuma v zvezi s tem, kdaj je izvedel za obstoj sodbe in poziva. Tožnik izpostavlja, da je na osebnem razgovoru glede tega navedel, da je zanju izvedel, ko ju je dobila njegova družina, potem pa sta navedena datuma 31. 2. 1398 in 30. 2. 1398 (20. in 21. 5. 2019), kar sta datuma izdaje sodbe in poziva. Tožnik meni, da je popolnoma nemogoče, da bi on dejansko rekel, da je za dokumenta izvedel na tisti dan, ko so ju šele izdali, saj dokument nikoli ni dostavljen isti dan. Tožnik ob tem vztraja, da na prvem osebnem razgovoru za obstoj teh dokumentov še ni vedel. 126. Tožena stranka tudi v tem primeru odločno zavrača možnost nesporazuma in pripominja, da je očitno, da se tožnik na nesporazum izgovarja vsakič, ko so ugotovljena nasprotja v njegovih izjavah, to pa je nedopustno. Tožniku je bilo namreč glede tega, kdaj je izvedel za obstoj sodbe in poziva, zastavljeno jasno in natančno vprašanje, on pa je tudi podal jasen in ekspliciten odgovor.

127. Tožena stranka pripominja, da je verodostojnost poziva kakor tudi sodbe primerjala z več vidikov, tožnik pa je bil pred izdajo odločbe z vem seznanjen. Tožniku so bile na drugem osebnem razgovoru predstavljene pomanjkljivosti teh dokumentov, zaradi katerih so se toženi stranki porajali dvomi v pristnost dokumentov (neizpolnjene rubrike ipd.), poleg tega pa je bil seznanjen tudi z informacijami, ki jih je tožena stranka uporabila glede navedenih dokumentov, pa v komentarjih na informacije tem ugotovitvam tožnik ni oporekal. 128. Glede predloženih 17 posnetkov zaslona tožena stranka poudarja, da je bil tožnik na drugem osebnem razgovoru vsled svojega zatrjevanja, da je bil v Iranu zelo politično aktiven, naprošen, naj v postavljenem roku enega meseca predloži primerke svojih pisanj na ta omrežja, pa je dejal, da to ni mogoče, ker je pisal pod več psevdonimi (eden izmed njih naj bi bil »F«), To kaže na dejstvo, da tožnik sprva sploh ni bil pripravljen v spis predložiti kakršnegakoli dokazila o političnem udejstvovanju na družabnih omrežjih, in je nedopustno, da se sedaj, ko mu je znana odločitev tožene stranke, pa kar sam ponuja, da bi predložil nova in nova dokazila in celo še zaproša za dodatni rok za predložitev teh dokazov. Tudi posnetek iz Instagrama z dne 9. 9. 2020 je nastal dva meseca in pol pred izdajo odločbe, s katero je bila zavrnjena njegova prošnja za mednarodno zaščito, torej bi ga tožnik lahko nedvomno v spis predložil že takoj po nastanku, ne pa da ga v tožbi šele omenja in zaproša za dodaten rok za predložitev. Tožnik je bil tako na prošnji kot tudi na obeh dolgotrajnih osebnih razgovorih ves čas vzpodbujan, da predloži dokazila, zato je najmanj nenavadno, če ne celo neverjetno, da se je odločil tako zelo potruditi z dokazili šele takrat, ko je prejel negativno odločbo - to namreč izkazuje veliko verjetnost prirejanja dokazov v svoj prid. Iz predloženih natisov zaslona ne izhaja kakšno politično opredeljevanje. Pod omenjenim psevdonimom so zapisani docela nevtralni stavki: "To je ljubezen, ko košček tebe postane ves jaz", "Enotnost je ključ do zmage").

129. Tožnik v tožbi znova izpostavlja svoje zdravstveno stanje in navaja, da mu je dr. T. T. predpisala jemanje zdravila Paroxat, pri čemer podrobno navede, za katere diagnoze se omenjeno zdravilo predpisuje. Tožnik navaja, da mu zdravnica gotovo ne bi predpisala zdravil, če ne bi imel večjih zdravstvenih težav. Tožena stranka pripominja, da se je v odločbi podrobno opredelila do predloženega zdravniškega mnenja dr. T. T. s 14. 11. 2019. V zvezi s tožnikovim zdravstvenim stanjem tožena stranka opozarja na sodbo Upravnega sodišča št. I U 2337/2018 z 21. 2. 2018, kjer je sodišče zavzelo mnenje, da je zdravstveno stanje tožnika lahko pomembna okoliščina v drugih postopkih, za samo presojo upravičenosti do mednarodne zaščite pa ne more biti relevantno.

130. Tožnik je s svojimi izjavami močno omajal njihovo verodostojnost že s tem, ko je na prvem osebnem razgovoru najprej trdil, da ne verjame v nobeno vero, potem pa, da verjame v nauk krščanske cerkve. Vse to je izjavil v sklopu istega (prvega) osebnega razgovora. Na drugem osebnem razgovoru je bil z navedenim soočen in to kar trikrat, saj so bila njegova pojasnila izrazito izmikajoča in kljub trudu uradne osebe in številnim podvprašanjem nikakor ni uspel pojasniti, zakaj o svojem verskem prepričanju govori tako nasprotujoče si stvari. Tožnik je v zvezi z nasprotujočimi izjavami celo izjavil, da je na prvem osebnem razgovoru izjavil, kar je, ker je vse vere metal v en koš - kar pa je vsekakor zelo neprepričljivo, da izjavi nekdo, kot je prosilec, ki naj bi se že v Iranu spoznaval s krščansko vero in ji postajal naklonjen ter je ves čas tudi izpostavljal, da naj bi mu bilo krščanstvo že v Iranu blizu. Kot je tožena stranka pojasnila v izpodbijani odločbi, so opisana neskladja namreč bistvena. Če je namreč res, da tožnik ne verjame v nobeno vero, ni mogoče verjeti, da verjame v nauk krščanske vere. Po eni strani je trdil, da mu je krščanska vera blizu, ker se je v Iranu od B. o njej veliko naučil, po drugi strani pa to sploh ne gre skupaj z izjavami, da vse vere meče v en koš in ne verjame v nobeno vero.

131. Tožena stranka je kot neprepričljivo ocenila dejstvo, da prosilec v luči tega sploh ni bil prepričan, kateri veji krščanstva je ta skupnost v Iranu pripadala, ampak je zgolj ugibal. Tožnik nadalje poudarja, da je njegov primer potrebno presojati v okviru pripisane verske pripadnosti, torej ali lahko takšno lastnost, t.j. spremembo vere, tožniku pripiše subjekt preganjanja. S tako argumentacijo se tožena stranka ne strinja. Taka argumentacija bi prišla v poštev v primeru, v kolikor tožnik vere dejansko ne bi spremenil, pa bi mu to na podlagi kakšnih dejanj ali razlogov vseeno pripisoval akter preganjanja, v tem primeru iranska država. Tožnik pa se je dne 6. 10. 2019 krstil v cerkveni skupnosti Evangeličanske cerkvene občine Ljubljana in za to v spis predložil krstni list. Tožnik je s tako predloženim krstnim listom izkazoval svoj vstop med evangeličane in torej spremembo vere iz muslimanske v krščansko. Ne gre torej za to, da bi mu to samo pripisovala iranska oblast, ampak za to, da je to dejanje (prestop v drugo vero) dejansko storil. Je pa tožena stranka izvedla obširni ugotovitveni postopek ter na podlagi natančne in podrobne analize vseh izjav in dokazov ugotovila, da krst ni bil opravljen iz pristnih vzgibov in zanimanja za krščansko vero, kakor zatrjuje tožnik in da torej njegova sprememba vere ni bila pristna. Tožena stranka se v tem odgovoru na tožbo v celoti sklicuje na svoje ugotovitve iz odločbe s tem v zvezi (str. 26 - 42 izpodbijane odločbe), ki jih zaradi izčrpnosti na tem mestu ne bo ponavljala.

132. Tožena stranka samo pripominja, da so v zvezi z veroizpovedjo pomembni trije elementi: verska pripadnost v smislu prepričanja, verska pripadnost v smislu identitete ali občutka pripadnosti določeni skupnosti ter verska pripadnost z vidika življenjskega sloga. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi zavzela stališče, da v tožnikovem primeru ni mogoče ugotoviti nobene od teh treh kategorij. Tožnik ni izkazal verske pripadnosti v smislu identitete ali občutka pripadnosti določeni skupnosti, saj je to skupnost v kratkem času po prihodu v Slovenijo po svojem krstu na hitro zamenjal, poleg tega pa niti ni znal prepričljivo izpovedati, katero versko skupnost je obiskoval v petih letih v Iranu (njegov odgovor je bil zelo obotavljajoč). Še posebej sporno je to, da ni niti znal navesti, v katero cerkev je sprva zahajal (opredelil jo je kot cerkev pri bencinski črpalki na Viču, in ne kot cerkev kakšne točno določene veroizpovedi). Tudi dejstvo, da ni znal opisati poteka bogoslužja v cerkvi, ki naj bi jo obiskoval že deset mesecev, in niti ne pozna osnovnih predpostavk in izhodišč svoje nove vere, po mnenju tožene stranke potrjuje, da ne izkazuje pripadnosti določeni verski skupnosti. Ravno tako pa ni mogoče trditi, da ima življenjski slog, ki bi izpričeval versko pripadnost. Povedal je, da poleg obiskovanja obredov (ki jih ni znal opisati) v zvezi z vero doslej ni počel še nič posebnega. Pojasnil je, da hodi na posebno predavanje, kjer govorita oče Filo in Navid, ki prevaja, a je mogoče vsekakor utemeljeno podvomiti, da je tožnik ta predavanja ponotranjil in jih prevzel kot del svojega življenjskega sloga. Tožena stranka izpostavlja, da je docela neprepričljivo, da je tožnik navajal, da se iskreno zanima za krščansko vero in da je pristno spremenil vero, potem pa o liturgičnem delu veroizpovedi ne ve povedati ničesar. Največji dokaz za to, da prosilec ne izpričuje verske pripadnosti iz vidika življenjskega sloga, pa je zagotovo dejstvo, da odklanja prejemanje hostije.

133. Čeprav njegova sprememba vere ni bila pristna in tožena stranka posledično tudi ne verjame, da tožnik kakorkoli širi svojo novo vero oz. da bi jo širil ob vrnitvi v Iran, je bilo namreč potrebno preko informacij o izvorni državi preveriti, kako bo na to odreagirala iranska oblast. Tožena stranka se je pri tem opredelila tako do informacij, ki jih je pridobila sama, kakor tudi do informacij, ki jih je v spis predložil tožnik, in ugotovila, da informacije navajajo, da iranska oblast tiste, ki spremenijo vero, lahko preganja - a številne informacije izkazujejo, da ne vsakega in ne vseh, ampak samo visoko profilirane osebe: tiste kristjane, ki prirejajo božična srečanja, organizirajo in vodijo hišne cerkve ali potujejo v tujino na krščanske seminarje in pastorje hišnih cerkva. Tožnik pa v to kategorijo oseb ne sodi, kakor je tožena stranka v izpodbijani odločbi podrobno utemeljila.

134. O neobstoju preganjanja za čisto vse Irance, ki v tujini spremenijo vero, namreč govorijo tudi mnogi drugi viri, ki jih je pri pripravi odločbe pripravila tožena stranka (angleško notranje ministrstvo, oddelek za zunanje zadeve in trgovino avstralske vlade, danski svet za begunce), ki črpajo iz številnih virov in ne samo iz razgovorov s predstavniki iranske vlade. Predvsem Skupno poročilo danskega sveta za begunce: Iran - domače cerkve in (na osnovi intervjujev v Teheranu, Ankari, Turčiji in v Londonu 9. - 16. 9. 2017 in 2. 10. - 3. 10. 2017, februar 2018) je pripravljeno na podlagi številnih intervjujev s predstavniki različnih nevladnih organizacij, veleposlaništev ipd. Za zagotavljanje objektivnosti in verodostojnosti informacij je namreč ključnega pomena, slišati obe strani in se pogovarjati z vsemi vpletenimi deležniki, kar je ta misija za ugotavljanje dejstev preko intervjujev tudi storila. Tožena stranka pa je bila vsekakor zelo objektivna pri presoji vseh informacij, saj je upoštevala in presojala mnenja vseh strani in poleg ugodnih upoštevala tudi za tožnika neugodne informacije. Vsekakor pa ne more biti verodostojen vir samo tisti, ki govori v prid tožniku, kakor skuša s svojimi navedbami implicirati tožnik. Tožena stranka je namreč pri pripravi odločbe upoštevala veliko število informacij, ki so jih izdale dovolj zaupanja vredne vladne in nevladne organizacije - ameriško zunanje ministrstvo, angleško notranje ministrstvo, Amnesty International, ameriška komisija za versko svobodo, avstralska vlada, danski svet za begunce, ACCORD, ki jim vsekakor ni mogoče odreči verodostojnosti v smislu oporekanja izsledkov ugotovitev. Poleg tega je pomembno izpostaviti tudi dejstvo, da tudi poročilo angleškega notranjega ministrstva iz februarja 2020 na več mestih citira in se opira na to Skupno poročilo danskega sveta za begunce iz februarja 2018, kar daje poročilu dodatno relevantnost (nekorektnega poročila namreč tako pomemben organ, kot je angleško notranje ministrstvo, zagotovo ne bi povzemal in citiral), poleg tega pa se je mogoče dodatno seznaniti z vsebino in ugotovitvami in ne le z intervjuji.

135. V vlogi z dne 2. 2. 2021 tožena stranka pravi, da je tožnik z drugopisom posredoval fotografijo pisma odvetnika H. H. z dne 30. 12. 2020. Omenjeni odvetnik v pismu pojasnjuje, da tožnika tožilstvo v Iranu že vrsto let preganja zaradi obtožb sodelovanja z različnimi političnimi skupinami, sodelovanja na protivladnih demonstracijah in udeleževanja na usposabljanjih za promocijo in širjenje krščanstva. Zglasiti bi se moral na zaslišanju in sodni obravnavi, vendar je bilo obvestilo izgubljeno in se tožnik ni pojavil na sodišču, zaradi selitve in smrti očeta. Tožena stranka pripominja, da omenjenemu pismu tožnikovega odvetnika v postopku ni mogoče pripisati nobene dokazne vrednosti. Pismo je bilo sestavljeno dne 30. 12. 2020, torej en mesec po izdani odločbi tožene stranke, zaradi česar je omenjeno pismo potrebno obravnavati kot nedopustno tožbeno novoto. Poleg tega je bil tožnik v tem času že seznanjen z odločitvijo tožene stranke in je lahko v pismu napisano točno tisto, kar takim stališčem oporeka in na ta način pomaga v njegovem zagovoru, kar pa daje vtis pristranskosti in prirejanja zgodbe njemu v prid; zagotovo bi lahko to storil že med samim postopkom, saj je za to imel nedvomno dosti časa. Omenjeno pismo je kot dokazilo sporno tudi zaradi tega, ker je predloženo zgolj v kopiji- Nemogoče je torej preveriti, ali je pismo originalno ali ne in ali so na njem morebiti zaznane kakšne nepravilnosti. Tožena stranka lahko pristojni organ za preverko verodostojnosti listin (Nacionalni forenzični laboratorij) zaprosi samo v primeru, kadar so predložene originalne listine.

136. Iz pisma namreč izhaja, da naj bi se moral tožnik zglasiti na zaslišanja in sodne obravnave, vendar je bilo obvestilo izgubljeno in se tožnik ni pojavil na sodišču, zaradi selitve in smrti očeta, sodišče pa mu je zato v odsotnosti izreklo kazen 10 let zapora in 74 udarcev z bičem. Tožnik je namreč navajal, da ko je bil v Iranu, ni prejel nobenih vabil na kakršnekoli obravnave, pa v pojasnilo ni navedel, kar zdaj zatrjuje njegov odvetnik (da se je vabilo izgubilo). Ker je tožnik glede na sosledje njegovih izjav očitno v Iranu imel odvetnika, je docela neprepričljivo, da je o zatrjevano izgubljenih vabilih na obravnave molčal vse do tedaj, ko so mu bila znana stališča tožene stranke glede tega.

137. Tožena stranka je namreč preko informacij o izvorni državi (poročilo Raziskovalnega direktorata pri kanadski komisiji za priseljevanje in begunce iz marca 2020, stran 18 izpodbijane odločbe) ugotovila, da mora sodišče po 342. členu pozvati obtoženega, tožnika, njune odvetnike, tožilca in druge ustrezne strani, potem ko določi obravnavo. Da pa je tožnikov edini izgovor, da se obravnave ni udeležil, ker se je vabilo nekje izgubilo, je vsekakor neprepričljivo. Glede na preučene informacije bi tožnik za tako vabilo vsekakor moral biti seznanjen vsaj preko svojega odvetnika, če ne tudi preko časnikov z veliko naklado. Kakor je namreč tožnik povedal na osebnem razgovoru julija 2020, je po ločitvi leta 2018 hišo, v kateri sta živela z ženo, prodal in od takrat naprej živel pri starših, kjer je že prej preživel veliko časa, zaradi česar so tudi vse dokumente dostavili tja in ne na njegov naslov (zapisnik osebnega razgovora z 9. 7. 2020, str. 10). Uradnim iranskim organom je bil torej naslov tožnika vsekakor znan.

138. Dvom v verodostojnost podatkov, kot izhajajo iz pisma, se toženi stranki poraja tudi zaradi tega, ker omenjeni odvetnik navaja, da tožnika iransko tožilstvo preganja zaradi udeležbe na usposabljanjih za promocijo in širjenje krščanstva Tožnik sam ni nikoli ne pri podaji prošnje in ne na osebnih razgovorih izjavil, da bi se udeležil kakršnihkoli usposabljanj za promocijo in širjenje krščanstva. Tožnik je izpostavil samo, da je v obdobju petih let (2014 - 2019) nekajkrat udeležil obredov v hišnih cerkvah, kjer je bil v petih letih manj kot desetkrat, torej manj kot dvakrat letno v citiranem obdobju. Sam je vse skupaj bolj ali manj samo poslušal in včasih kaj vprašal. Nemogoče je torej trditi, da se je tožnik udeleževal usposabljanj za promocijo in širjenje krščanstva, saj temu upoštevaje prosilčeve lastne navedbe ni mogoče pritrditi. Pač pa tožena stranka dodaja, da tožnik v svojih številnih izjavah ni omenjal kakršnihkoli kamer ali posnetkov, ki bi ga bremenili, zato sploh ni mogoče ugotoviti povezave med prosilčevimi navedbami in navedbami iz omenjenega pisma.

139. Tožena stranka pripominja, da je izjemno nenavadno, da H. H. tako domnevno pomembnega pisma ni opremil s svojim žigom (ali žigom odvetniške pisarne). Ne gre namreč zgolj za pismo, ki bi ga tožniku v podporo napisal kakšen od njegovih prijateljev, ampak pismo odvetnika, ki pa žige že zaradi udeležbe v številnih pravnih postopkih pred sodišči zagotovo posedujejo. Poleg tega je iz kopije pisma moč sklepati, da je napisano na uradnem pisemskem papirju. Predlaga, da se tožba kot prepozna zavrže oziroma podrejeno, da se tožba zavrne kot neutemeljena in se potrdi odločitev tožene stranke.

140. V pripravljalni vlogi z dne 3. 2. 2021 tožeča stranka pravi, da je tožbo vložila pravočasno, kar sigurno izhaja tudi iz poštne štampiljke na ovojnici. Tožnik vztraja, da je sodbo pridobil preko odvetnika in da je to povedal tudi PIC-u, ko je sodbo predal. Glede obstoja sodbe, je tožnik predložil sodišču dodaten dokaz dne 14. 1. 2021, in sicer izjavo tožnikovega odvetnika, ki potrjuje obstoj sodbe. Glede tega, kdaj je tožnik izvedel za obstoj sodbe in poziva je definitivno očitno, da tožnik s tem, ko je navedel datum nastanka obeh dokumentov, ni mislil, da je takrat za njun nastanek tudi izvedel, saj to fizično ni mogoče. Tožnik se strinja, da je bilo vprašanje jasno, meni pa da je odgovor nerodno zapisan in da je do nesporazuma prišlo na strani tožene stranke, torej da tožena stranka napačno razume tožnikov odgovor.

141. Nadalje se tožnik nikakor ne strinja z očitki tožene stranke, da najprej ni bil pripravljen v spis predložiti nikakršnega dokazila o svojem političnem udejstvovanju na družabnih omrežjih. S tem, ko je tožnik rekel, da to ni mogoče, je zgolj mislil, da ne more predložiti zapisov pod lastnim imenom, ker je pisal pod psevdonimom, nikakor pa to ne pomeni, da dokazov ni bil pripravljen predložiti, kar mu očita tožena stranka. Tožnik je nato nekaj zapisov tudi dejansko predložil. To, da sedaj želi tožnik predložiti dodatne dokaze, pa prav tako ni nenavadno in celo neverjetno, temveč popolnoma normalna reakcija nekoga, ki želi narediti vse, kar je v njegovi moči, da dokaže da odločba tožene stranke ni pravilna, kar je tudi smisel tožbe. To nikakor ni nedopustno, kot navaja tožena stranka, nedopustno pa je namigovati na to, da tožnik sedaj prireja dokaze v svoj prid. Kot že rečeno, je sodišče odobrilo rok za predstavitev dodatnih dokazov in pozvalo k pojasnilu, zakaj dokazi niso bili predloženi že prej. Sodišče bo nato ocenilo, ali bodo dodatni dokazi dopustni ali ne. V konkretnem primeru je tožnik predložil izvid dr. T. T. za to, da bi opozoril na to, da ima psihične težave, ki so posledica dogodkov/mučenja, ki jih je doživel v Iranu. Tožnik se strinja, da izvid ne dokazuje, da so se ti dogodki dejansko zgodili, vendar pa glede na to, da tožnik dejansko trpi za določenimi zdravstvenimi težavami, to daje dodatno težo tožnikovim izjavam o preteklem mučenju. Tožnik še enkrat poudarja, da v Iranu ni želel pristopiti h krščanski veri in da ga je ta vera zgolj zanimala, ker je spoznal B. "Zanimala" ga je v smislu "izvedeti, kaj o tem" in ne v smislu, da si je želel v to vero pristopiti. V petih letih se je udeležil krščanskih obredov zgolj dvakrat na leto. Dejstvo, da nekdo o določeni veri sprašuje in da se dvakrat na leto udeleži obreda, nikakor ne pomeni, da razmišlja o spremembi vere.

142. Tožena stranka meša pojma "priti v stik z vero v laičnem smislu, iz čistega zanimanja" in "priti v stik z vero v smislu verovanja". Tožnik še enkrat poudarja, da v Iranu ni niti razmišljal da bi začel verjeti v nauk krščanske cerkve, ta vera ga je zanimala zgolj iz čiste radovednosti, tako da nekonsistentnosti, ki jih sedaj še enkrat omenja tožena stranka (metanje vseh ver v isti koš, nepoznavanje kateri veji je skupnost v Iranu pripadala) niso povezane s tem, ali je tožniku moč verjeti v zvezi z dogodki, ko je prišel v stik s krščansko vero preko B. 143. V pripravljalni vlogi z dne 9. 2. 2021 tožeča stranka na ključku prilaga naslednje dokaze: v mapi "Odvetnik" prilaga pogodbo med tožečo stranko in odvetnikom, prevod pogodbe v angleščino in provizorični hitri prevod v slovenščino ter odvetniško izkaznico. V mapi "Video" je video posnetek iz protesta v Ljubljani, objavljen na Instagramu in Facebooku ter intervju s tožečo stranko objavljen na Instagramu 9. 9. 2020. Tema video posnetka je sporna pogodba med Kitajsko in Iranom. Iran je poskušal oddati določena ozemlja Irana Kitajski za 25 let. S tem bi tudi vse pravice vezane na to ozemlje pripadale Kitajski, kar pomeni tudi pravice tam živečih ljudi. V videu so govorci kritični do iranske vlade zaradi te odločitve. Tožnik se v videu politično opredeljuje. Določeni osebi, ki govori s tožnikom na videu, se ne vidi obraza. Temu je tako, ker ta oseba živi v Iranu in si ne upa pokazati obraza ob takšnih diskusijah. Tožnik govori v živo v videu približno eno uro in govori predvsem o omenjeni pogodbi s Kitajsko in o lažeh iranske vlade v medijih povezanih s korono. Tožnik žal ni znal prenesti videa, tako da je video predvajal in ponovno posnel del videa. Žal cele ure govora ni bilo mogoče ponovno posneti, niti prevesti, zato tožnik prilaga prevod samo določenih delov:

144. Ura 55.00-45.00: "Ali veste, da je internet, ki vam ga daje naša vlada v resnici Kitajski internet in preko njega vas kontrolirajo kot zapornike. Naši ljudje nimajo v teh časih več kaj izgubiti. Poglejte kaj se dogaja v časih korone. Oblasti javno govorijo, da bodo s karanteno zavarovali ljudi in da učencem ni treba iti v šolo nekaj časa. V resnici pa so učenci prisiljeni biti vsak dan v šoli tudi v največjem porastu okužb. Ne briga jih, če bodo učenci zboleli in pomrli, glavno jim je, da dobijo šolnine privatnih šol in denarne pomoči, ki jih starši redno plačujejo javnim šolam. Vlada vam laže preko medijev. Govoril sem z nekaterimi šolniki, ki pravijo, da vlada od njih zahteva, da pripeljejo otroke v šole.

145. Ura "21.45-21.38 "Vlada našo zemljo prodaja tujcem, ne briga jih za nas, sami se moramo pobrigati za sebe." Ura 12.57-11.57: "Povežite se v skupino in začnite protestirati proti vladi!"

146. Tožnik prilaga tudi posnetek zaslona, da se vidi, da je bil video dejansko objavljen na Instagramu. V mapi Posnetki zaslonov so naslednje slike: slika 1 - ta iranska islamska republika ni moja izbira; to sliko je tožnik uredil sam in jo delil; slika 2 - karikatura proti iranski vladi in prikaz vlade, ki troši denar v drugih državah (terorizem), vendar ljudje imajo veliko težav, ki bi jih bilo mogoče rešiti s tem denarjem; slika 3 - tu pravijo, da vlada proda veliko dela Irana drugim državam, kot so zemljišča, plin; in če rečemo nekaj stvari, so nam povedali, da smo prodali domovino (izdaja); slika 4 - slika kralja in kraljice, ker je tožnik njihov podpornik; slika 5 - tisti, ki so pripeljali Hasan Rouhani-ja na oblast s svojimi glasovi, so isti kot tisti, ki so pripeljali Khamenei-ja na oblast. Recimo smrt Khamneiju. Tudi to sliko je uredil tožnik sam in jo delil; slika 6 - o vladi, ki je ubila iranske Kurde; slika 7 - primerjanje Irana v času kraljestva; slika 8 - isti vladni ljudje delajo bolnišnice v Iraku, mnogi deli Irana pa jih nimajo; slika 9 - prikazuje sežig slike Khamenei-ja, vrhovnega voditelja Irana, s katerim se tožeča stranka izrazito ne strinja.

147. Tožnik ima še veliko več objav s politično vsebino, saj je na socialnih medijih zelo aktiven, vendar pa zaradi pomanjkanja zmožnosti prevoda, ne prilaga prav vseh. Tožnik se zaveda, da so pogodba, videi in objave na socialnih medijih obstajali že pred izdajo izpodbijane odločbe, vendar pa jih tožnik ni predložil že v upravnem postopku zaradi tega, ker se ni zavedal, da imajo dokazno vrednost. Šele na podlagi odločbe je postalo jasno, da tožena stranka določenim izjavam tožnika ne verjame, zato je tožnik želel pridobiti dodatne dokaze, ki podpirajo njegove izjave.

148. Ko je ugotovil, da je sporno, kako je pridobil sodbo, je želel predložiti pogodbo s svojim odvetnikom. To, da ima v Iranu odvetnika, pa je na osebnem razgovoru tudi omenil, vendar takrat ni pomislil, da bi moral to tudi dokazati in tožena stranka ga o odvetniku ni izpraševala. Tožnik je tekom postopka že predložil določene posnetke svojih objav na socialnih medijih. Takrat je menil, da je to dovolj za podkrepitev dejstva, da je tožnik še vedno politično aktiven in da kritizira iransko oblast. Ob prejemu odločbe pa je ugotovil, da tožena stranka njegovemu političnemu udejstvovanju ne verjame, zato želi tožnik predložiti dodatne posnetke svojih objav na socialnih medijih, ter dva videa. Tožnik je politično aktiven ves čas svojega bivanja v Sloveniji in redno objavlja na socialnih medijih.

149. Tožnik je še pred prejemom dopisa s strani sodišča, s katerim mu je sodišče odobrilo dodatni rok za predložitev dokazov, sodišču dne 14.1.2021 posredoval pismo odvetnika H. H., ki ga zastopa v kazenskem postopku v Iranu. Ker pa tožnik v dopisu ni navedel, zakaj ta dokaz ni predložil že v upravnem postopku, želi to pojasniti sedaj. Pismo je nastalo šele dne 30.12.2020, in sicer je tožnik na predlog tožnikove pooblaščenke kontaktiral odvetnika in ga vprašal, če bi lahko podal izjavo o obstoju kazenske obsodbe tožnika v Iranu.

150. V pripravljalni vlogi z dne 17. 2. 2021 tožnik pravi, da ne zanika, da je pismo nastalo z namenom, da ji pomaga pri zagovoru, kot to navaja tožena stranka. Nikakor pa to ne pomeni, da gre za prirejanje zgodbe, kot to meni tožena stranka. Tožnik bi seveda načeloma lahko pridobil to pismo že pred izdajo odločbe, vendar ni tako samoumevno, da bi se lahko, na kaj takega sam spomnil, saj ni vešč glede tega, kako dokazovanje v upravnem postopku poteka in na kakšne načine se lahko določeno dejstvo dokaže. Na žalost tožnik originala ne more pridobiti, saj bi v primeru, da bi bila pošta prestrežena njegova družina bila v težavah. Glede nevarnosti pošiljanja dokumentov po pošti je tožnik že izpovedal tekom postopka, saj tudi njegova sestra ni enostavno poslala poziva tožniku preko pošte, temveč ga je zaupala znancu, ki je potoval v Nemčijo. Kar se tiče izgubljenih vabil na obravnavo, tožnik vztraja pri tem, da ko je on še bil v Iranu, takšnih vabil ni dobil. Vabila, na katera se nanaša odvetnikovo pismo, so torej bila poslana po tem, ko je tožnik Iran že zapustil. Pri tem želi tožnik tudi pojasniti, da je primarno najel odvetnika zaradi ločitve, odvetnik ga torej na začetku ni zastopal v njegovem kazenskem primeru.

151. Glede promocije krščanstva je tožnikov prijatelj očitno izpovedal, da je preko tožnika prišel v stik s krščanstvom, kar so oblasti smatrale, kot da je tožnik na nek način promoviral krščanstvo. Kar se tiče posnetkov in fotografij, ki jih omenja pismo, tožnik pojasnjuje, da gre za dokaze, ki jih je pridobila oblast v Iranu, najbrž preko tajne obveščevalne službe. Tožnik ne ve, za kakšne dokaze gre, zato jih tekom postopka tudi ni omenjal. Je pa omenil že na osebnem razgovoru (zapisnik z dne 3. 9. 2019), da so mu ko je bil v zaporu predvajali posnetek njegovega pogovora s sestro, kar pomeni, da oblasti sigurno razpolagajo z določenimi dokazi zoper njega. Tožnik ne ve, zakaj pismo ne vsebuje žiga, tudi ne ve, kakšna je glede tega praksa v Iranu, torej ali odvetniki tam po navadi dopisom dodajo žig ali ne. Bo pa o tem povprašal odvetnika in kakor hitro bo dobil odgovor, ga bo sporočil sodišču. 152. V odgovoru tožene stranke z dne 18. 2. 2021 na pripravljalno vlogo tožeče stranke tožena stranka pripominja, da je vse predložene dokaze potrebno zavrniti kot nedopustno tožbeno novoto. Tožnik namreč celo sam priznava, da so vsi dokazi (pogodba, videi, objave na socialnih medijih) nastali pred izdajo izpodbijane odločbe, vendar jih tožnik v upravnem postopku ni predložil zaradi tega, ker se ni zavedal, da imajo dokazno vrednost. Šele na podlagi odločbe mu je postalo jasno, da tožena stranka njegovim določenim izjavam ne verjame, zaradi česar je tožnik želel pridobiti dodatne dokaze, ki podpirajo njegove izjave. Tožena stranka nikakor ne more sprejeti, da se tožnik ni zavedal, da imajo omenjeni dokumenti dokazno vrednost. Tožnik je bil namreč v postopku večkrat opozorjen, da mora sam izpovedati vsa dejstva in navesti vse okoliščine, ki so mu znane, in s katerimi utemeljuje svojo prošnjo. Ravno tako mu je bilo na obeh osebnih razgovorih zastavljenih veliko število vprašanj o dokumentih (tako o osebnih dokumentih, kakor tudi o drugih dokazilih - kopiji sodbe in poziva, natisih zaslona ipd.) in glede na to, da je tožnik na vprašanja odgovarjal tekoče in obširno, vsled vprašanj pa kasneje preko pooblaščencev v spis tudi predložil nekatera dokazila, je izjemno malo verjetno, da se za preostala dokazila, ki naj bi jih posedoval, ni zavedal, da imajo kakšno dokazno vrednost. Tožena stranka je tožniku posredovala tudi večje število dopisov za dopolnitev ter z dopisom z dne 3. 12. 2019 na tožnikovo zaprosilo celo podaljšala rok za dostavo nekaterih dokazil. Na drugem osebnem razgovoru mu je postavila rok za dostavo dokazil za dodatno dostavo dokazil, in tožnik je v tem roku predložil nekatera dokazila. Vse navedeno po mnenju tožene stranke izkazuje, da je v postopku tožena stranka storila vse, kar je mogoče, da bi zavarovala tožnikovo pravico do sodelovanja v postopku. Če pa tožnik nekaterih dokazil ni predložil in jih niti ni omenil (npr. pogodbo z odvetnikom, intervju na Instagramu 9. 9. 2020), tožena stranka o tem pred izdajo odločbe ni bila seznanjena in ga niti ni mogla pozvati na dopolnitev (kakor je sicer storila velikokrat prej v postopku). Poleg tega je imel tožnik ves čas v postopku tudi pomoč pooblaščencev, torej ni mogoče trditi, da kot prava neuka stranka ne bi vedel, kaj je zanj v postopku pomembno in kaj mora predložiti.

153. Po stališču tožene stranke se tožnik tudi ne more uspešno izgovarjati, da je šele na podlagi odločbe postalo jasno, da tožena stranka določenim izjavam tožnika ne verjame, zato je želel predložiti dodatne dokaze, ki podpirajo njegove izjave. Tožena stranka ga je namreč na drugem osebnem razgovoru dne 9. 7. 2020 seznanila z ugotovljenimi kontradiktornostmi in nedoslednostmi v njegovih izjavah in mu dala možnost, da jih pojasni in razloži. Ne more torej biti res, da mu je šele z odločbo postalo jasno, da tožena stranka določenih izjav ne sprejema za verjetne, saj mu je to nedvomno predočila že na tem osebnem razgovoru.

154. Na drugem osebnem razgovoru, 9. 7. 2020 je bilo tožniku zastavljenih več vprašanj o odvetniku (str. 9 in str. 13 zapisnika), o odvetniku pa ga je spraševala tudi njegova pooblaščenka. Tožena stranka v postopku ni podvomila, da ima tožnik odvetnika, kot skuša sedaj zmotno predstaviti tožnik, ampak je problematično zgolj pismo odvetnika z dne 30. 12. 2020, kakor se je tožena stranka opredelila že v odgovoru na tožbo januarja 2021, je po njenem stališču potrebno omenjeno pismo obravnavati kot nedopustno tožbeno novoto. Vsebina omenjenega pisma je nastala po izdaji odločbe, ko je bil tožnik že seznanjen z odločitvijo tožene stranke in je lahko v pismu napisano točno tisto, kar takim stališčem oporeka in na ta način pomaga v njegovem zagovoru, kar pa omaja njegovo verodostojnost. Ni samo datum pisma tisti, ki omaja verodostojnost, ampak tudi njegova vsebina, kot je bilo podrobno predstavljeno v odgovoru na tožbo - na to svoje stališče se tožena stranka v celoti sklicuje. Tožena stranka pripominja, da iz predloženih posnetkov in intervjuja ni razvidno, kdaj so nastali in niti ni mogoče enoznačno trditi, kje so bili objavljeni. Vsi posnetki so z možnostjo sodobnih tehnologij podvrženi možnosti manipulacije (ustvarjeni so lahko kadarkoli, vsebina pa ustrezno prirejena). Poleg tega pa je predložene dokumente (kopijo pogodbe in odvetniško izkaznico) zaradi tega, ker sta bili predloženi zgolj v kopiji, nemogoče preveriti iz vidika pristnosti, kar v Sloveniji počne nacionalni forenzični laboratorij, a seveda le v primeru, ko so predloženi originalni dokumenti.

155. Sodišče je na glavni obravnavi vpogledalo v upravne spise in listine ter dokaze predložene v sodnem postopku in sicer je v zvezi s tem na glavni obravnavi posebej izpostavilo, da je tožnik glede njegove identitete predložil: osebno izkaznico; vozniško dovoljenje; rojstno - matično knjižico; kartico obveznega služenja vojaškega. Nadalje je sodišče izpostavilo, da je tožnik v postopku predložil kopijo poziva sodišča, Okrožje 33, Shahid Moghadas, Teheran (Evin) z dne ... 2019, da se tožnik zglasi na prestajanje kazni, ki ima številko poziva, številko zadeve, nacionalno kodo, številko arhivskega oddelka in datum nastanka poziva; poziv vsebuje tožnikovo ime in priimek, ime tožnikovega očeta in tožnikov naslov v Teheranu. V pozivu je navedeno, da se tožnik v roku 5 dni od prejema poziva zglasi v podružnici izvajanja kazenskih sankcij, sicer bo odločeno v skladu s predpisi in bo aretiran. Sodišče je na glavni obravnavi izpostavilo tudi, da je tožnik predložil kopijo dela sodbe št. ..., Okrožno sodišče 1, sodni kompleks Shahid Modares, Teheran, z dne 20. 5. 2019; predložil je še zdravniško mnenje T. T., dr. med., s 14. 11. 2019; krstni list Evangeličanske cerkvene občine Ljubljana; 17 natisov zaslona (print-screen) z različno vsebino; predložil je šest digitalnih fotografij, ki prikazujejo prosilca, ki v rokah drži list z napisom "Pray for iranian people" ("Moli za iransko ljudstvo"); ena od fotografij prikazuje moškega, ki ni prosilec, pri prižiganju sveč ob listih z napisi "Bodite glas iranskega ljudstva" in "Cena svobode v Iranu je smrt". Na poziv sodišča je tožnik en dan po glavni obravnavi v spis ponovno vložil še kopijo pisma tožnikovega odvetnika v farsi jeziku in v slovenščini, s katerim se je tožena stranka seznanila in nanj odgovorila že v upravnem postopku. Sodišče je na glavni obravnavi strankama predložilo dva kratka prispevka o podatkih glede izvrševanja smrtne kazni v Iranu po dogodkih septembra 2022in v bistvenem delu povzelo vsebino teh dveh prispevkov glede izvrševanja smrtne kazni v Iranu.2 Sodišče na glavni obravnavi ni dejansko projiciralo na zaslon dokaznega materiala, ki ga je tožnik predložil sodišču na USB ključku s pripravljalno vlogo z dne 9. 2. 2021, ker sta se obe stranki izrekli, da dejansko predvajanje teh dokazov na zaslonu ni potrebno. Sodišče je na glavni obravnavi zaslišalo tožnika.

Obrazložitev k I. točki izreka: Tožba je utemeljena.

156. Sodišče ni sprejelo ugovora prepozne tožbe kot utemeljenega. Rok 15 dni iz prvega odstavka 70. člena ZMZ-1 za tožbo zoper odločbo, napisano na 43 gosto tipkanih straneh o prošnji za mednarodno zaščito prosilca iz Irana, ki je bila tožniku vročena v času pandemije Covid-19 dne 8. 12. 2020, je kratek z vidika učinkovitih možnosti za dostop do sodnega varstva s tožbo v upravnem sporu, kjer je nujno potrebna tudi pomoč svetovalke za begunce oziroma odvetnika.3 Po zaznamku na tožbi je sodišče tožbo prejelo dne 8. 1. 2021, kar bi lahko kazalo na to, da je tožnik morda prekoračil predpisani rok za vložitev tožbe. Vendar v tem času strankam ni moglo biti dovolj jasno, ali roki za tožbo v azilnih zadevah tečejo ali ne tečejo. Po stališču Vrhovnega sodišča RS iz meseca maja 2021, upoštevajoč odredbo predsednika Vrhovnega sodišča z dne 13. 11. 2020 (in z dne 1. 2. 2021) ter upoštevajoč določbe ZMZ-1, azilne zadeve niso nujne zadeve.4 Zato rok za tožbo v konkretnem primeru v času epidemije ni tekel. Poleg tega iz podatkov v spisu ne izhaja, da bi bila krivda za to, da je sodišče tožbo prejelo dne 8. 1. 2021 na strani tožnika. Upoštevajoč vse navedeno je sodišče štelo, da je tožba pravočasna.

157. Tožena stranka je na podlagi izpovedbe tožnika v upravnem postopku izpeljala, da prosilec svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje z dvema razlogoma, in sicer "s politično aktivnostjo na demonstracijah, zaradi katerih naj bi v preteklosti že imel težave (bil naj bi priprt, kasneje pa politično aktiven na družbenih omrežjih) in z dejstvom, da naj bi v Iranu preko prijatelja spoznal krščanstvo, v Sloveniji pa se je tudi krstil. Ker je spremenil vero, mu v Iranu za to grozi smrtna kazen."5 Sodišče se lahko strinja z izpeljavo tožene stranke glede razloga političnega prepričanja. Glede razloga, da mu grozi smrtna kazen, ker je spremenil vero, pa je bolj točna izpeljava na podlagi tega, kar je tožnik navajal v upravnem postopku, da tožnik ne uveljavlja kot samostojnega razloga za preganjanje okoliščino, da je spremenil vero iz muslimanske v krščansko. Namesto tega okoliščine, ki naj bi tožnika povezovale s krščanstvom v Iranu, in tožnikove izkušnje ter vezi s krščansko vero, ki jih je nesporno dobil tekom bivanja v Sloveniji, le utrjujejo prvi in glavni razlog preganjanja, to je politično prepričanje. Razlog v zvezi s tožnikovim zbliževanjem s krščansko vero torej zgolj dodatno podpira razlog preganjanja, ki pa je v pretežni meri tožnikovo kritično politično prepričanje do oblastnega režima v Iranu. Slednje bo sodišče utemeljevalo na ustreznih mestih v nadaljevanju te obrazložitve.

158. Ker je v predmetni zadevi ključen razlog za preganjanje politično prepričanje tožnika, mora sodišče v izhodišču te sodbe izpostaviti, da kadar tožena stranka negativno odločbo v zvezi s političnim prepričanjem kot razlogom za preganjanja utemeljuje na oceni neverodostojnosti tožnikovih navedb in predloženih dokazov, potem bi bilo več kot le koristno oziroma bi se bistveno zmanjšala možnost napak v oceni neverodostojnosti, če bi tožena stranka najprej opredelila oziroma zamejila materialno-pravni okvir tega specifičnega razloga, kot le-ta izhaja iz ZMZ-1 oziroma Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU in sodne prakse Sodišča EU. Sodišče EU je namreč v sodni praksi že pred izdajo izpodbijane odločbe pojasnjevalo vsebino političnega prepričanja kot razloga preganjanja iz členov 10(1)(e) in 10(2) Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU oziroma iz zadnje alineje prvega odstavka ter sedmega odstavka 27. člena ZMZ-1 in ravno tako je pojasnjevalo dokazne standarde v zvezi s tem razlogom preganjanja pred izdajo izpodbijanega akta.6 Zakonito ugotavljanje neverodostojnosti tožnikovih navedb in dokazov je namreč težko, včasih pa morda tudi nemogoče opravilo, če pred tem niso jasno postavljeni materialno-pravni okviri razloga za preganjanje iz zadnje alineje prvega odstavka ter sedmega odstavka 27. člena ZMZ-1 in če na ta specifični razlog tožena stranka v izhodišču, preden pristopi h konkretni izpeljavi dokazne ocene o (ne)verodostojnosti, ne veže in izpostavi tudi dokaznih standardov iz sodne prakse Sodišča EU.

159. Tožena stranka v izpodbijanem aktu tega ni storila. Zato sodišče najprej podaja materialno-pravno opredelitev razloga za preganjanje z relevantnimi dokaznimi standardi, ko gre za politično prepričanje, zato da bi upoštevajoč materialno-pravno opredelitev političnega prepričanja ter dokazne standarde po pravu EU v zvezi z omenjenim razlogom lahko v nadaljevanju preverilo zakonitost dokazne ocene tožene stranke, pri čemer se bo Upravno sodišče oprlo na novejšo sodno prakso v zvezi s političnim prepričanjem kot razlogom preganjanja.

160. V zadevi S A, kjer je bila sodba sicer izdana po izdaji izpodbijane odločbe, je Sodišče EU postavilo, da "čeprav se določbe člena 4 Direktive 2011/95 uporabljajo za vse prošnje za mednarodno zaščito ne glede na razloge za preganjanje, ki so navedeni za utemeljitev teh prošenj, morajo pristojni organi prilagoditi način preizkusa izjav ter listinskih in drugih dokazov glede na značilnosti vsake posamezne skupine prošenj za mednarodno zaščito, ob spoštovanju pravic, zagotovljenih z Listino o temeljnih pravicah."7

161. Sodišče EU je obravnavani razlog za preganjanje pomembno nadgradilo glede na besedilo Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU s tem, ko je izpeljalo, da "ta pojem zajema zlasti imeti neko mnenje, stališče ali prepričanje o zadevi, povezani s potencialnimi subjekti preganjanja /.../ in z njihovo politiko ali metodami, ne glede na to, ali je prosilec v skladu s tem mnenjem, stališčem ali prepričanjem tudi ravnal. Poleg tega v skladu z odstavkom 2 tega člena 10 ni pomembno, ali prosilec dejansko ima politične značilnosti, ki se preganjajo, če mu takšne značilnosti pripisuje subjekt preganjanja".8 Pojem politično prepričanje je treba razlagati "široko". Sem spadajo ne samo "mnenje", ampak tudi "stališče" in "prepričanje" o zadevah, povezanih s potencialnimi subjekti preganjanja, in tudi o zadevah, "povezanih" s politiko in metodami teh subjektov, ne da bi moral prosilec tudi ravnati v skladu s tem mnenjem, stališčem ali prepričanjem. Poudarek je na tem, da jih storilci preganjanja dojemajo kot "politična".9

162. Ker je člen 10(1)(e) Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU namenjen varstvu pravice do svobode mnenja in izražanja, je treba politično prepričanje razlagati ob upoštevanju člena 11 Listine EU o temeljnih pravicah, ki je v uvodni izjavi 16 te direktive izrecno naveden kot eden od členov, ki se spodbuja z uporabo navedene direktive.10 "V skladu s členom 11 Listine ima vsakdo pravico do svobodnega izražanja, kar vključuje svobodo mnenja ter sprejemanja in širjenja vesti ali idej brez vmešavanja javnih organov in ne glede na državne meje. Kot izhaja iz Pojasnil k Listini o temeljnih pravicah (UL 2007, C 303, str. 17) in člena 52(3) te Listine, imajo pravice, zagotovljene v njenem členu 11, enak pomen in obseg kot pravice, zagotovljene s členom 10 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot se razlagajo v sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice, in to brez poseganja v to, da pravo Unije tem pravicam zagotavlja širše varstvo."11 Sodišče EU dodaja, da člen 10(2) Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP) ne pušča veliko prostora za omejitve svobode izražanja na področju političnega govora ali vprašanjih splošnega interesa in Evropsko sodišče za človekove pravice je poudarilo tudi, da je običajno zagotovljena visoka raven varstva svobode izražanja, kadar se izjave nanašajo na vprašanje splošnega interesa.12 Široka razlaga pojma "politično prepričanje" kot "razloga za preganjanje" v smislu člena 10(1)(e) Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU pomeni, da morajo pristojni organi držav članic pri ugotavljanju obstoja takih prepričanj ter vzročne zveze med njimi in dejanji preganjanja "upoštevati splošni okvir izvorne države prosilca za status begunca, zlasti njegovo politično, pravno, sodno, zgodovinsko in družbeno‑kulturno komponento."13 Zadnje navedeno pomeni, da mora pristojni organ v oceni (ne)verodostojnosti nujno uporabiti informacije o staju v izvorni državi.

163. Sodišče EU še dodaja, da ni potrebno, da so mnenja, prepričanja, stališča pri prosilcu tako globoko zakoreninjena, da se prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo ne bi mogel vzdržati njihovega izražanja, da ne bi s tem v negativnem smislu vzbudil zanimanja potencialnih subjektov preganjanja v tej državi.14 Za razlog političnega prepričanja ni predpisano tako, kot to velja za pripadnost določeni družbeni skupini, da mora biti tako temeljnega pomena za identiteto ali zavedanje, da se osebe ne bi smelo prisiliti, naj se mu odreče.15 Za to, da bi mnenje, stališče ali prepričanje prosilca, ki še ni bil v negativnem smislu izpostavljen zanimanju potencialnih subjektov preganjanja v svoji izvorni državi, lahko bili zajeti s pojmom "politično prepričanje", zadostuje, da ta prosilec trdi, da ima ali da izraža to mnenje, stališče ali prepričanje. To ne vpliva na oceno, ali je strah prosilca pred preganjanjem zaradi takega političnega prepričanja utemeljen.16 Pristojni organi držav članic morajo v primeru, ko prosilec trdi, da ima, ali da izraža mnenje, stališče ali prepričanje, ki ga je pridobil od odhoda iz izvorne države, ne da bi dokazal, da je v negativnem smislu pritegnil pozornost potencialnih subjektov preganjanja v tej državi, kar bi lahko privedlo do preganjanja z njihove strani, če bi se tja vrnil, pri posamičnem obravnavanju prošnje upoštevati zlasti stopnjo prepričanosti o političnem prepričanju, na katerega se sklicuje prosilec, in njegovo morebitno izvajanje dejavnosti za promocijo tega prepričanja.17 Upoštevati morajo dejstvo, da je to politično prepričanje zaradi stopnje prepričanosti, s katero se izraža, ali zaradi prosilčevega morebitnega izvajanja dejavnosti za promocijo navedenega prepričanja, lahko ali bi lahko v negativnem smislu vzbudilo pozornost potencialnih subjektov preganjanja v izvorni državi tega prosilca.18 Sodišče EU v zvezi z razlogom preganjanja zaradi političnega prepričanja tudi večkrat poudari, da mora pristojni organ v dokazno oceno vključiti "vse" upoštevne okoliščine19 in da dejstvo, da prosilec ne bo mogel vedno svoje prošnje utemeljiti z dokumentirani ali drugimi dokazi.20

164. Zadnje omenjeni dokazni standard je še posebej pomemben v konkretnem primeru, saj celotna izpodbijana odločba temelji na oceni tožene stranke, da je tožnik neverodostojen v vsem, kar je povedal oziroma predložil. Ta vidik spora se navezuje na zadnjo alinejo tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1, ki obravnava element oziroma pogoj "prosilčeve splošne verodostojnosti". V zvezi s tem je Sodišče EU zavzelo stališče, da "presoja splošne verodostojnosti prosilca za azil ne more biti omejena na upoštevanje navedenih pogojev iz člena 4(5), od (a) do (d), Direktive 2004/83, ampak jo je treba opraviti /.../ ob upoštevanju vseh drugih upoštevnih elementov obravnavane zadeve v okviru celovite in posamične presoje. V okviru take analize je lažna izjava v prvotni prošnji za mednarodno zaščito sicer res upošteven element, ki ga je treba upoštevati. Vendar to samo po sebi ne more preprečiti, da se ugotovi splošna verodostojnost prosilca. Enako pomembni so dejstvo, da je prosilec za azil ob prvi priložnosti to lažno izjavo pojasnil in preklical, trditve, s katerimi je bila ta lažna izjava nadomeščena, in poznejše vedenje prosilca za azil."21

165. Poleg zgoraj navedenega materialno-pravnega okvira političnega prepričanja kot razloga preganjanja in na to vezane zgoraj omenjene dokazne standarde je pri presoji zakonitosti izpodbijanega akta na podlagi neposrednega učinka določbe člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU22 pomembno, da mora Upravno sodišče upoštevati okoliščino, da se je politično-varnostna situacija v Iranu za tiste, ki kritizirajo iranski režim, zelo spremenila po množičnih demonstracijah ljudi na ulicah po septembru 2022; to je po tem, ko je v času pridržanja v Iranu umrla Mahsa Jina Amini in takšna varnostna situacija v Iranu še traja. Po usklajenih podatkih medijev je bilo v letu 2023 že do meseca maja 277 izvršitev smrtne kazni, samo v mesecu maju 2023 je bilo 106 izvršitev smrtne kazni, pretežno sicer za kazniva dejanja povezana z mamili in umori, a tudi zaradi vere, blasfemije, žaljenja preroka; večina izvršitev smrtne kazni se je odvijala v štirih provincah.23 Tožnik je na glavni obravnavi ob tem pripomnil, da se usmrtitve vršijo tudi v Teheranu. Poleg tega dve poročili, ki ju je sodišče obravnavalo na glavni obravnavi, navajata primere izvensodnih izvršitev umorov, ter mučenja v zaporih oziroma priporih in sojenje brez minimalnih procesnih garancij za priprte oziroma obtožene.24 Varnostna situacija v smislu povečane pozornosti državnih varnostnih služb na državljane Irana oziroma tveganja za varnostno preverjanje državljanov Irana v primeru vrnitve v izvorno državo po daljšem bivanju v Evropi se je torej pomembno poslabšala za kritike iranskega režima po izdaji izpodbijanega akta. O tem ne more biti nobenega dvoma spričo velike intenzitete izvrševanja smrtnih kazni v Iranu po septembru 2022. 166. Upoštevajoč zgoraj navedena materialno-pravna izhodišča za politično prepričanje kot razlog preganjanja ter na to vezane dokazne standarde in upoštevajoč spremenjeno varnostno situacijo v Iranu po izdaji izpodbijanega akta je Upravno sodišče, kot bo razvidno iz nadaljevanja obrazložitve te sodbe, prišlo do zaključka, da način, kako je tožena stranka obravnavala nekonsistentnosti v navedbah tožnika in predloženih dokazih, ne morejo voditi do dokazne ocene tveganja, da tožnik ni izkazal utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi političnega prepričanja in tudi zaradi pripisanega političnega prepričanja.

167. Tožena stranka je v izpodbijanem aktu štela, da tožnik z vsemi predloženimi listinami ni verodostojno izkazal, da je bil v Iranu politično aktiven in da je prispeval k širitvi krščanske vere med somišljeniki in da drugih verodostojnih dokazov ni predložil. Zato je tožena stranka v nadaljevanju preverjala pogoje iz določila tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1. Dejstvo, da je tožena stranka uporabila tretji odstavek 21. člena ZMZ-1 ni problematično z vidika presoje zakonitosti. Kajti, Upravno sodišče je že večkrat zavzelo stališče in interpretacijo, da je ocena verodostojnosti preko (opomnika)25 treh kriterijev in spremljajočih procesnih standardov obravnave prošnje in predloženih listin ter dokazov v smislu strukturnega pristopa k oceni verodostojnosti tožnikovih izjav in predloženih dokazov lahko potrebna tudi takrat, ko tožnik sicer predloži določene listine kot dokaze ali kot relevantne elemente za ugotavljanje dejstev in okoliščin iz 4. člena Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU.26 Na tej podlagi in ne iz razloga, kot pravi tožena stranka, ker so dokazi, ki jih je predložil tožnik, po mnenju tožene stranke neprepričljivi, so dejavniki oziroma točneje "pogoji" iz določila člena 4(5) Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU, kot jih imenuje Sodišče EU, pravno relevantni za dokazno oceno tožnikovih izjav, argumentov in predloženih listin.27

168. Upravno sodišče "pogoj" iz določila člena 4(5)(a) Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU, ki ustreza prvi alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1,28 po omenjenem opomniku obravnava kot dejavnik, ki vpliva na (tretji) strukturni kriterij za oceno (ne)verodostojnosti. Tretji kriterij oziroma strukturni element ocene (ne)verodostojnosti pa se sestoji iz odgovora na vprašanje, ali je mogoče priznati verjetnost obstoja dogodkov, kot jih je prosilec opisal (v ang.: ("im)plausability"), pri čemer ne gre samo za to, ali konkretna uradna oseba prosilcu verjame, ampak tretji strukturni kriterij pomeni preizkus, ali je mogoče prosilcu verjeti,29 s čimer se poskuša zavarovati objektiven način obravnavanja prošnje nasproti slabostim preveč subjektivnega ocenjevanja preteklih dogodkov in prihodnjega tveganja, upoštevajoč pri tem dostikrat objektivne razloge, zaradi katerih prosilci ne morejo predložiti dokazov za preteklo preganjanje in še težje lahko predložijo dokaze za prihodnja tveganja. Vendar, ker gre v predmetni zadevi za zelo močno prepletanje tretjega kriterija s prvim kriterijem (notranja (ne)konsistentnost) in z drugim kriterijem (zunanja (ne)konsistentnost) za oceno (ne)verodostojnosti, sodišče v tem primeru ne bo po vrsti in v vsakem primeru določno razmejevalo med tremi strukturnimi kriteriji za oceno (ne)verodostojnosti.

169. V nasprotju z dokazno težo posameznih elementov, ki jo je dala tožena stranka, sodišče meni, da v okvir manj pomembnih elementov v oceni (ne)verodostojnosti tožnikovih izjav, ravnanj in predloženih dokazov spada okoliščina, da se je tožnik ob prvem stiku s policisti predstavil z lažnim imenom, kar je tožnik priznal in povedal, da so mu tako svetovali tihotapci, da ne bi bil deportiran v Srbijo.30 V nadaljevanju postopka je tožnik ves čas navajal pravo identiteto; predložil je določene osebne dokumente in tožena stranka mu je tudi verjela.31 Tožnik je predložil osebno izkaznico, kartico obveznega služenja vojaškega roka, ki med drugim vsebuje datum in kraj rojstva, rojstno matično številko, ime pilotske enote. Predložil je še vozniško dovoljenje ter duplikat rojstne matične knjižice. Ali je policist v začetni fazi policijskega postopka v zapisnik dal pravo ime tožnika, ali ne, oziroma, ali mu je policist resnično rekel, da je v tisti fazi vseeno in da je važno samo, da bo kasneje povedal pravo ime, glede na vsa ostala pravno relevantna dejstva o varnostni situaciji v Iranu za politične oporečnike in glede na povečano pozornost državnih varnostnih služb na kritike režima, ki se vračajo iz tujine, ni pomembna okoliščina.

170. Nadalje je tožena stranka glede na odnos iranskih oblasti do kritikov oblasti in državne vere pretiravala v dajanju pomena razliki med tem, ko je tožnik na prvem razgovoru povedal, da po zadnjih demonstracijah, ki se jih je udeležil leta 2012/2013, "ni bil več aktiven, ker ni hotel prizadeti družine", med tem ko je na drugem osebnem razgovoru povedal, da jih je "tudi v kasnejših letih obiskoval, a je bil bolj previden." Ko je bil tožnik soočen s tem, je povedal, da so bile njegove udeležbe kasneje "bolj diskretne".32 Tu ne gre za "očitno" razliko ali za "diametralno nasprotje", kot pravi tožena stranka. Očitna razlika je zgolj v uporabi črk in deloma besed, kar pa v kontekstu osebnega razgovora, ki poteka med uradno osebo iz Slovenije in prosilcem iz Irana, ob pomoči prevajalca za farsi jezik, ne pomeni kaj dosti, če uradna oseba ob tem ne postavi dodatnega vprašanja o tem, kaj prosilec misli s pojmom "diskretno" v primerjavi z "aktivno" udeležbo na demonstracijah, da bi s tem razjasnil(a) morebitne razlike v percepcijah. Tega pa tožena stranka ni naredila. Tožnik je pojasnil, da se je uklonil in je zasliševalcem popustil tekom enomesečnega zaslišanja, kjer naj bi bil mučen in je obljubil, da se ne bo več udeleževal demonstracij, ko pa je bil izpuščen iz pridržanja, se je odločil, da ne bo več spravljal v nevarnost svojih družinskih članov in je pojasnil, da se je iz demonstracij pravočasno umikal. 171. Tožena stranka tudi izpostavlja, da tožnik ni zaprosil za azil v nobeni od držav, skozi katere je potoval, čeprav v nadaljevanju odločbe sama pravi, da mu ni mogoče očitati, da za mednarodno zaščito ni zaprosil že v kateri od držav, ki jih je na poti v Slovenijo prečkal.33 Tožena stranka sama ugotavlja, da je bil tožnik ves čas v rokah tihotapcev in da te možnosti realno ni imel. Mu pa očita, da ni tega storil že, ko je prvič prišel v Slovenijo in da je bila njegova prvotna namera, da gre v Veliko Britanijo. Če ima prosilec iz Irana "prvotno" namero, da pride v določeno evropsko državo, ker ima tam socialne vezi, to ne pomeni, da ne more imeti utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi političnega prepričanja in pripisanega političnega prepričanja v Iranu. Tožnik je v postopku pred upravnim organom pojasnil, da je ob prvem prihodu v Slovenijo junija 2019 izrazil namero za azil, a ga policisti niso upoštevali. Tudi tej izjavi ni mogoče z zanesljivo lahkoto odreči verodostojnosti glede na to, da so slovenska sodišča za dogajanja na slovenskem ozemlju blizu hrvaške meje meji za drugo polovico leta 2019 kar v dveh upravnih sporih ugotovila, da je prihajalo do kršitev pravice do dostopa do azilnega postopka iz 18. člena Listine EU o temeljnih pravicah.34

172. Zato je namesto do sedaj obravnavanih (ne)konsistentnosti prva bistvena okoliščina v celotni zadevi vprašanje, ali je tožniku mogoče verjeti, da ga je v povezavi z njegovo udeležbo na demonstracijah leta 2012/2013 priprla državna obveščevalna služba Etelaat po tem, ko naj bi bil leta 2009 prvič pretepen na demonstracijah s strani pripadnikov državne službe, a so mu takrat ljudje na ulici pomagali in po njegovem opisu dogodkov takrat (leta 2009) ni bil evidentiran s strani državnih služb, je pa moral iskati zdravniško pomoč v bolnici in zdravnik primera kljub obveznosti ni prijavil policiji. Za ta drugi dogodek, ko ga je državna obveščevalna služba Etelaat pridržala za en mesec, pa je tožnik dogajanje opisal na osebnem razgovoru dne 3. 9. 2019 (str.6-7). Tožena stranka tožniku ni verjela, da je bil tožnik ujet na demonstracijah, pridržan, zaslišan in mučen, izključno iz razloga, ker mu ni verjela, da ko naj bi tožnik zasliševalca in mučitelja prosil, naj ga ne ponižuje in se je pri tem skliceval na koran, je od zasliševalca dobil odgovor: "Kaj je (to) koran?" Tožena stranka ni verjela tožniku, da bi zasliševalec kaj takega rekel, glede na to, kot zaključuje tožena stranka, da gre za tradicionalno muslimansko državo, ki je celo v uradnem nazivu opredeljena kot islamska republika in da ni verjetno, da bi se uslužbenec posmehoval in da bi zaničeval koran kot sveto knjigo. Zato mu tožena stranka tudi ni ničesar verjela glede enomesečne aretacije in mučenja, in prav aretacija zaradi demonstracij in je lahko ena od bistvenih okoliščin v predmetnem sporu.35

173. To je, upoštevajoč izredno natančen opis ravnanja zasliševalcev s tožnikom med enomesečno aretacijo, ki ga je tožnik podal v upravnem postopku in brez da bi ob tem uradna oseba morala postavljati dodatna podvprašanja za razčiščevanje dejstev, pretirano stroga oziroma preveč enostransko izpeljana dokazna ocena o verjetnosti obstoja dogodkov, kot jih je opisal tožnik, in o zunanji (ne)konsistentnosti.

174. Po oceni sodišča vprašanje: "Kaj je to koran?", prvič ne gre nujno razumeti izključno kot zgolj posmehovanje ali zaničevanje svete knjige muslimanov, ker je (bil) morda glavni cilj zasliševanj pridobiti določeno informacija. Tožena stranka tudi ne more špekulirati, kaj je zasliševalec hotel in mislil s tem vprašanjem in zato ni nemogoče, da je zasliševalec reagiral s takšnim vprašanjem. Tožena stranka ne pozna in tudi ni preverjala, ali se zasliševalci poslužujejo referenc na koran in v kakšnem smislu se tega poslužujejo, če pride do fizičnega obračunavanja s pridržanimi zaradi pridobitve določene informacije ali priznanja. Te stvari se namreč odvijajo za zaprtimi vrati in najbrž ni čisto vse pod kontrolo. Tej zelo slabo ugotovljeni nekonsistentnosti nasproti stoji, kot že rečeno, nekaj, kar pa tožena stranka sploh ni upoštevala v dokazni oceni. Tožnik je namreč zelo podrobno opisal, kako naj bi potekalo mučenje, kako je bil prepeljan v prostore, kjer je bil en mesec zaprt in kako oziroma v kakšnih okoliščinah so ga izpustili.36 Sodišče na tem mestu vseh podrobnosti ne bo ponavljalo. Med podrobnostmi je med drugim povedal tudi, kje so ga prijeli, in sicer med Engelado in ulico Valiasr.37 To, da je bil en mesec zaprt in mučen, je bila nenazadnje tudi prva stvar, ki jo je omenil v prošnji za mednarodno zaščito, še preden se je začel vsebinski del intervjuja.38

175. Sodišče je določene stvari glede te zelo pomembne okoliščine dodatno preverilo z zaslišanjem tožnika na glavni obravnavi, kjer je tožnik potrdil navedbe iz upravnega postopka, da so ga na demonstracijah prijeli basiji, potem pa so ga predali službi Etelaat; zavezali so mu oči in ga prepeljali na neznano lokacijo. Zelo verjetno je bil pridržan blizu letališča Mehrabat, ker je slišal letala, kot je potrdil na glavni obravnavi pred sodiščem. Na zaslišanju so od njega zahtevali, da prizna, da sodeluje s teroristično organizacijo, kar sta že dva elementa v zvezi z mednarodno-pravno definicijo mučenja. Zasliševala ga je državna obveščevalna služba in od njega je zahtevala določeno priznanje. Fizično maltretiranje je v upravnem postopku zelo in neobičajno natančno opisal in ustreza mednarodno pravni definiciji mučenja, ki jo uporablja tudi Evropsko sodišče za človekove pravice v povezavi s 3. členom Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), in ki po stališču Sodišča EU ustreza odgovarjajočemu določilu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah.39 Na posebno vprašanje je tožnik povedal, da so tekom pridržanja, zasliševanja in mučenja v Etelaatu imeli osebne podatke tožnika, in da so zasliševalci vedeli za identitete družinskih članov. Iz tega izhaja, da je tožnik zelo verjetno zabeležen v evidencah Etelaata, kar je relevantno z vidika prihodnjega tveganja tožnika, če bi se vrnil v Iran. Izpustili so ga na intervencijo tožnikovega očeta, ki je bil pilot v vojski in je imel poznanstva. Za to niso nič plačali, moral pa je obljubiti, da ne bo več sodeloval na demonstracijah in je obljubil, da ne bo več politično aktiven. Povedali so mu, da bo v nasprotnem primeru dobil še hujšo kazen. V takih okoliščinah so ga izpustili.

176. To ni neverjetno. Tožnik je omenjeno dogajanje tekom pridržanja v Iranu opisal v upravnem postopku samoiniciativno, zelo podrobno in tožena stranka ni ugotovila, da bi bile njegove navedbe v nasprotju s kakšnimi informacijami o stanju v Iranu. Zato je pretirano, da bi tožena stranka lahko samo zaradi opazke, "kaj je to koran", ki naj bi jo izrekel zasliševalec tožnika med mučenjem tožnika, zakonito zaključila, da se tožniku to, kar naj bi doživljal v času enomesečne aretacije, ne bi moglo zgoditi. Enako bi bilo namreč možno tudi sklepanje, da če bi si tožnik vse izmislil, potem bi si najbrž izmislil kaj drugega, kot to, da naj bi zasliševalec rekel: "Kaj je to koran?" Zato bi tožena stranka morala poleg omenjene opazke, ki jo je štela za absolutno neverjetno, ugotoviti kakšno drugo pomembno notranjo nekonsistentnost v izjavah tožnika ali vidik neverjetnosti glede zatrjevanega mučenja, po možnosti v primerjavi s kakšno informacijo o stanju v Iranu glede postopkov zaslišanja kritikov režima, da bi lahko zaključila, da ni mogoče verjeti tožniku, da je bil en mesec zaprt in v postopku, ki ga je vodil Etelaat, mučen v povezavi z njegovo udeležbo na političnih demonstracijah v Iranu.

177. Namesto tega se je tožena stranka tako kot v številnih drugih upravnih postopkih spet oprla na materialno-pravno napačno stališče, da ker tožnik ni splošno neverodostojen, ni bilo treba nič preverjati s pomočjo informacij o stanju v Iranu glede preganjanja oporečnikov, ki niso splošno znani oziroma imajo manj izpostavljen profil v Iranu. Takšno stališče in takratna zakonska določba sta bili že z odločbo Ustavnega sodišča v zadevi U-I-292/09 z dne 20. 10. 2011 (odst. 9) spoznani za protiustavni z vidika 18. člena Ustave, zato tega stališča glede dokaznega prava tožena stranka ne bi smela uporabiti.40

178. Tožnik sicer ni imel izpostavljenega politično-oporečniškega profila v Iranu tekom demonstracij od leta 2009 do leta 2012/2013, ko naj bi bil aretiran in pridržan v trajanju enega meseca. V kontekstu prve omenjene demonstracije je povedal, da je s prijatelji ustanovil skupino, ki je nasprotovala Khamneju.41 V upravnem postopku je povedal tudi, da je od leta v 2009 naprej po družabnih omrežjih na Instagramu in Telegramu objavljal kritične komentarje na iransko politiko glede korupcije sina vrhovnega vodje Irana, o prodaji Irank arabskim državam, o koruptivnih pogodbah Irana z Rusijo in Kitajsko.42 Sodišče je v te zapise na družabnih omrežjih, ki jih je tožnik predložil v upravnem postopku in upravnem sporu, vpogledalo na glavni obravnavi. Tožena stranka tem zapisom ni dala nobene dokazne teže, ker jih ni bilo mogoče povezati s tožnikom, saj njegovo ime ni bilo razvidno. To sicer drži, da vseh zapisov ni mogoče z gotovostjo povezati s tožnikom, vendar ker je tožnik sam pojasnil, da je objavljal anonimno, kar je razumljivo, tudi ni mogoče izključiti, da tožnik s temi zapisi ni izražal svojega političnega mnenja. Sodišče pa na glavni obravnavi ni vpogledalo v datoteke, ki jih je tožnik predložil na USB ključku, kajti obe stranki sta se strinjali, da to ni potrebno; sodišče je vpogledalo v kopije fotografij, kjer tožnik s somišljeniki stoji na ljubljanskem trgu s plakati z določeno politično vsebino. Kopije fotografij kažejo, kako še z drugimi ljudmi v skupini 13 ljudi drži plakat z napisom "Molite za iransko ljudstvo", na drugih plakatih pa piše: "Bodite glas iranskega ljudstva", "Cena za svobodo v Iranu je smrt".

179. Na zaslišanju na javni glavni obravnavi je v zaključni besedi samoiniciativno povedal, da bi moral biti Iran še bolj sankcioniran zaradi težav, ki jih povzroča po svetu. Tožnik tudi sam nikoli ni trdil, da je imel posebej izpostavljen politični profil. Na zaslišanju na glavni obravnavi je potrdil navedbe iz upravnega postopka, da ni bil član skupin Reze Pahlavija ali Farah, da pa jim je sledil po družabnih omrežjih.43 Zaradi vsega navedenega ni mogoče izključiti možnosti, da je njegov opis pridržanja in mučenja verodostojen in zato ni zadostne podlage za oceno, da v preteklosti ni bil preganjan v Iranu zaradi političnega prepričanja. Tožnik je očitno vzdrževal neizpostavljen politični profil po aretaciji in zdravljenju (rehabilitaciji) z namenom, kot je sam povedal, da ne bi nadalje delal skrbi svoji družini (mami, očetu in sestram); poleg tega pa je na njegovo odločitev vplivalo tudi mučenje in vedenje, kakšne metode uporablja obveščevalna služba za zatiranje oporečnikov in odvračanje demonstrantov od kritiziranja režima.44 Na glavni obravnavi je povedal, da vztraja pri kritični drži do Irana s tem, da je na odbojkarski tekmi med Nizozemsko in Iranom v Ljubljani dne 22. 8. 2022 v protest prinesel zastavo s kraljem Rezo Pahlavijem. To so posneli različni televizijski programi: BBC, International TV, iranski tretji program, nemška televizija, iransko govoreči kanali Manoto TV, Keyhan London. Na glavni obravnavi je dodal, da je imel dne 18. 6. 2021 intervju za Parsa Isra in da je dne 18. 6. 2023 so-organiziral proteste zoper iranski režim, ki so istočasno potekali pred ambasadami več držav po svetu.

180. Brez dvoma so navedene aktivnosti tožnika odraz njegovega političnega prepričanja in javnega izražanja le-tega, ki je kritično politično prepričanje in kritično delovanje tožnika v razmerju do politik in metod iranske oblasti, kateri poudarjeno očita koruptivna ravnanja;45 ne gre torej zgolj za prepričanje, ampak tudi za dejavnosti. Stopnja prepričanosti tožnika v kritiziranje iranske oblasti, ki je po stališču Sodišča EU relevanten element,46 pa ni nizka; bila je nižja, ko je bil tožnik še v Iranu, zdaj pa je stopnja njegovega kritičnega prepričanja visoka. Zato bi bila njegova morebitna vrnitev v Iran hud poseg v njegovo pravico do svobode političnega izražanja.47 Na tej točki dokazne ocene sodišča je torej bistveno, da je tožnik izkazal, da je bil žrtev preganjanja v Iranu, ker je bil en mesec zaprt in mučen s strani državne obveščevalne službe zaradi njegove udeležbe na demonstracijah. V takih primerih pride v poštev določba drugega odstavka 23. člena ZMZ-1, po kateri okoliščina, da je bil prosilec že izpostavljen preganjanju, ali da mu je preganjanje neposredno že grozilo, pomeni resen znak prosilčevega utemeljenega strahu pred preganjanjem, razen če obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da se takšno preganjanje ali resna škoda ne bo ponovila ali se grožnje ne bodo uresničile. Tožena stranka bi torej morala dokazno breme usmeriti v utemeljevanje, da se preganjanje ne bo ponovilo. Tožena stranka pa je nadaljevala z oceno neverodostojnosti tudi glede drugih elementov v izpovedbi tožnika. Zakonitost teh drugih elementov neverodostojnosti bo sodišče preizkusilo z vidika zakonitosti v nadaljevanju te sodbe.

181. Okoliščina preteklega političnega udejstvovanja proti iranskemu režimu in preganjanja preko enomesečne aretacije z mučenjem se navezuje na dva druga pomembna elementa, ki vplivata na utemeljen strah pred preganjanjem v prihodnosti. Tožnik je na zaslišanju na glavni obravnavi potrdil navedbe iz upravnega postopka, da so tekom zaslišanja vedeli za njegove osebne podatke in tudi za identiteto njegove sestre in mame. V upravnem postopku je celo navedel, da so mu, preden so ga izpustili iz pridržanja, predvajali pogovor med njim in njegovo sestro po telefonu. S tem so mu grozili, da če bo deloval proti režimu, se bo kaj takega zgodilo tudi njegovi sestri.48 To kaže na realno možnost, da je tožnik evidentiran s strani državne obveščevalne službe kot nasprotnik režima.

182. Drugi element v opisu dogodkov, kot ga je podal tožnik, in ki se navezuje na to grožnjo tožniku, preden je bil izpuščen, pa je njegova povezanost s hišno cerkvijo krščanske usmeritve, kamor naj bi tožnik prevažal njene privržence in v kar naj bi ga vpeljal prijatelj B. Ta element je stopil ospredje 5-6 mesecev po izpustitvi tožnika iz pridržanja oziroma po njegovem zdravstvenem okrevanju, ko je hodil po pomoč k psihiatru.49

183. Približno okrog leta 2014 se je tožnik začel, sicer zelo poredko, dvakrat na leto, udeleževati srečanj hišne cerkve krščanske (protestantske) usmeritve, sicer pa je tja večinoma zgolj prevažal ljudi v okviru projekta _G. G_. Če je kakšno novo osebo predstavil B zaradi udeležbe v hišni cerkvi, je za to dobil denar.50 Ker so upoštevali vse varnostne protokole, niso imeli nobenih težav; tožnik je v upravnem postopku omenil še tri druge prijatelje v tej skupini in sicer C., D. in E.51 Ta ista tri imena je navedel tudi na zaslišanju na glavni obravnavi in dodal še ime J. Do ključnega trenutka, ko se je potem odločil, da pobegne iz Irana, je prišlo, ko naj bi ga mati od C vprašala, kaj je storil njenemu sinu, da so ga prijeli policisti. V povezavi s tem naj bi tožnika iskali policisti pri njegovih starših in takrat je pobegnil.52

184. Tožena stranka temu elementu v tožnikovi izpovedbi razlogov za njegov strah pred preganjanjem ni verjela, ker med drugim ni verjela temu, da so policisti prišli tožnika iskat na dom njegovih staršev, ne pa k njemu domov. Tožena stranka je sprejela, da je morda tožnik dvakrat na leto bil prisoten na obredu hišne cerkve, kjer med obiskovanjem ni bilo nikakršnih problemov,53 vendar se ji je zdelo neverjetno, da bi ga policija prišla iskat na dom njegovih staršev, ne pa k njemu domov. Tožnik je to okoliščino povezoval s tem, da je bil velikokrat pri starših, ker je bil oče bolan in je imel raka. Po tem, ko mu je odvetnik neposredno po tem poizvedovanju policije pri njegovih starših razložil, kaj to zanj pomeni, je pobegnil iz Teherana, šel do Pardisa in nato ven iz Irana. Kaj bolj trdnega kot to, da se toženi s stranki zdi neverjetno, da bi ga policija prišla iskat k njegovim staršem, tožena stranka tožniku v zvezi z njegovimi udeležbami na srečanjih hišne cerkve krščanske veroizpovedi ni očitala v smislu notranje nekonsistentnosti; zdelo pa se ji je neverjetno, da se tožnik ne bi želel bolj pogosto udeleževati obredov hišne cerkve; zdelo se ji je tudi malo verjetno, da bi vse oziroma večino stvari, kar je vedel o krščanstvu, izvedel iz pogovorov z B. med vožnjo s taksijem. Zaradi tega je tožena stranka zaključila, da sploh ni prišel v stik s krščansko vero, da v Iranu ni opustil islama in ni sprejel krščanstva.54 Vendar tožnik niti nikoli ni trdil, da je v Iranu sprejel krščanstvo; poleg tega pa se ti zaključki tožene stranke ne ujemajo s tem, da se je tožnik očitno zbližal s krščanstvom vsaj po tem, ko je prišel v Slovenijo in da je glede na njegovo kritiko očitno že v mladosti imel precej odklonilen odnos do islama. Tožena stranka torej v tem delu dokazne ocene tožniku pripisuje odnos do vere, ki ga tožnik nikoli ni zatrjeval. 185. Na podlagi tožnikovih izpovedb je mogoče zaključiti, da razen, da je prevažal posameznike na ta srečanja v okviru projekta G. G., tožnik nikakršne izpostavljene vloge ni imel v zvezi s hišno cerkvijo v času, ko je bil v Iranu. In tega tudi ni zatrjeval, razen da se je neintezivno s tem počasi spoznaval. Postane pa politična aktivnost tožnika zoper režim v Iranu bolj relevantna z vidika pogojev za status begunca zaradi stikov s hišno krščansko cerkvijo v Iranu, če je ta stik in sodelovanje pri prevažanju vernikov na ta srečanja tožnik dovolj verodostojno izkazal in zaradi njegovega odnosa do krščanstva v času, ko biva v Sloveniji.

186. Tožnik je v upravnem postopku jasno povedal, da v Iranu ni spremenil vere. To seveda ne pomeni, da je bil pripadnik ali zagovornik islamske vere. Iz njegovih navedb to ne izhaja. Tudi objektivno gledano nič v njegovi izpovedbi ne kaže na to, da je bil v Iranu prepričan ali celo zagrizen pripadnik krščanske vere; očitno je bil zgolj neke vrste (ob)stranski opazovalec, morda v nekem smislu tudi potencialni simpatizer, nikakor pa ne krščanski vernik. Je pa podrobno opisal na razgovoru z dne 3. 5. 2019, da je bil kritičen do islamske vere že v Iranu in da je o tem veliko razmišljal in sebi in duhovniku postavljal kritična vprašanja.55 Opisal je tudi neprimerne fizične kontakte, ki jih je bil deležen s strani duhovnika.56 Uprl se je tudi in ni hotel hoditi na verske tečaje.57 Na osebnem razgovoru je izpostavil predvsem krščanska učenja o načinu življenja, ki jim je nekajkrat prisostvoval v Iranu v hišni cerkvi in nič določnega glede bogoslužja.58 Zato tudi njegov neprepričljiv odgovor toženi stranki, da se mu zdi, da je šlo za protestantsko skupino,59 ne more biti element notranje nekonsistentnosti. Na istem zaslišanju je namreč dejal, da se v Iranu ni poglabljal v krščanstvo in da je bil na začetku proti vsaki veri.60

187. V zvezi s temi zatrjevanimi aktivnostmi tožnika v Iranu v razmerju do hišnih cerkva je treba upoštevati, kar med strankama niti ni sporno - glede na informacije, ki jih je zbrala tožena stranka - da iranska oblast smatra gibanje organiziranih hišnih cerkva za ogrožanje državne varnosti, ker jih iranska oblast povezuje z dejavnostmi političnih nasprotnikov.61 Iz tega razloga iranska oblast na premišljen način izvaja tajen nadzor nad hišnimi cerkvami in vanje načrtno vdirajo v odvisnosti od stopnje njihove nevarnosti.62 Za obravnavano zadevo je pomembno, da tovrstna kazniva dejanja spadajo pod pristojnost Revolucionarnega sodišča.63 Posebej ogroženi pa so tisti Iranci, ki se zbližajo s krščanstvom v tujini, in na katere je bila oblast pozorna že prej zaradi političnih dejavnosti v Iranu.64 Če prej niso vzbudili pozornosti iranskih oblasti, in če se po prihodu nazaj v Iran ne izpostavljajo, če ne širijo vere in ne izvajajo političnih aktivnosti, potem ne bodo deležni negativne pozornosti oblasti.65 Skupno poročilo Dis-DRC iz februarja 2018 v kontekstu spreobrnitev Irancev v Evropi navaja, da večina Irancev ni zelo pobožnih, toda spreobrnitev lahko razumejo kot način približevanja zahodnjaškim vrednotam in kot protest proti sistemu.66 V zbirki informacij, ki jih je uporabila tožena stranka, je tudi poročilo Open Doors, ki pravi, da režim ne preverja spreobrnjenca, ki se vrne v Iran, celo če spreobrnitev ni priznana s strani države članice EU; tudi v takem primeru osebo lahko prisilijo, da podpiše zavezo k vrnitvi v islam; to pa lahko pomeni tudi pripor in zaslišanje. Nekateri zato ponovno zapustijo Iran.67

188. Tožnika torej bremeni - z vidika utemeljenega strahu pred preganjanjem v primeru vrnitve v Iran - dejstvo, da je bil enkrat zaradi udeležbe na demonstracijah že aretiran in pridržan v trajanju enega meseca ter mučen s strani obveščevalne službe Etelaat, da je zelo verjetno kot politični kritik režima evidentiran in da ga je morda v povezavi s hišno cerkvijo približno 6 let po aretaciji iskala policija, ker je omogočal drugim, da so se udeleževali srečanj hišne cerkve v Iranu, v Iranu se je kritično oddaljeval od islama, neintenzivno se je spoznaval s krščanstvom, med tem ko se je po prihodu v Slovenijo krstil (oktobra 2019) in tu se udeležuje verskih obredov v protestantski cerkvi. Na zaslišanju na glavni obravnavi je povedal oziroma je potrdil, da je v Iranu vozil ljudi enkrat ali večkrat na meseca na srečanja v okviru hišne cerkve krščanskega izročila.

189. Na tej točki sodišče ugotavlja tudi, da so za predmetno zadevo manj relevantne tudi obširno in natančno analizirane notranje nekonsistentnosti, ki jih je tožena stranka izpeljala v zvezi s tožnikovim (ne)pristnim verovanjem, s čimer tožena stranka očitno cilja na celovito oceno, da je tožnik na splošno neverodostojen in da mu zato nič, kar je povedal v postopku, ne gre verjeti.

190. Že iz zbranih dejstev v upravnem spisu na podlagi zaslišanj prosilca je razvidno, da tožnik odnosa do katere koli vere pred izdajo odločbe ni vezal izključno na njegov odnos do Boga; tudi svoje identitete ali pripadnosti širši (verski) skupnosti ni povezoval ne z islamom in ne s krščanstvom, ampak se je očitno po njegovih navedbah od islama kritično začel oddaljevati že v mladosti in kasneje zaradi nekaterih dogem in načina življenja, ki ga islamska vera po njegovih opažanjih zagovarja; nadalje iz upravnega spisa izhaja, da je krščanstvo v času bivanja v Iranu in ob samem prihodu v Slovenijo začel postopoma spoznavati - pretežno zaradi zagovarjanja določenih življenjskih vrednot in ne toliko njegovega intimnega odnosa do Jezusa Kristusa ali krščanskega boga in še manj do krščanskega bogoslužja.

191. Tako je že v prošnji za mednarodno zaščito z dne 6. 8. 2019 povedal, da je brez veroizpovedi in v kratkem intervjuju je omenil zgolj to, da je nekatere ljudi, ki so hoteli spoznati krščansko vero, pripeljal B. v hišno cerkev kot taksist. Tožnik nikdar v upravnem postopku ni rekel, da je v Iranu spremenil vero. Kot že rečeno, pa je podrobno opisal že na razgovoru z dne 3. in 5. septembra 2019, da je bil kritičen do islamske vere že v Iranu in da je sebi in duhovniku postavljal kritična vprašanja.68 Na osebnem razgovoru je izpostavil predvsem krščanska učenja o načinu življenja, ki jim je nekajkrat prisostvoval v Iranu v hišni cerkvi in nič določnejšega ali natančnejšega ni povedal glede pomena ali simbolike bogoslužja (liturgije).69 Na osebnem razgovoru je povedal tudi, da je imel v Iranu "krščanske prijatelje".70 Zbal pa se je za svoje življenje po tem, ko mu je odvetnik pojasnil, da ga bodo strogo kaznovali in ga šteli za nasprotnika islamske vere. Na posebno vprašanje uradne osebe, ali je kdaj dejansko in uradno sprejel krščansko vero, je tožnik odgovoril: "_Nekajkrat sem šel z B. na predavanje. Želel sem biti dober človek, da na tem svetu ne bi pustil česa slabega in za to sem se zanimal glede krščanske vere."_71 Tudi v nadaljevanju tega istega intervjuja je povedal, da ko se je udeležil obreda hišne cerkve v Iranu, je duhovnik molil in usmerjal ljudi z napotki za življenje: o spoštovanju ljudi, staršev, o ozaveščanju o čistem okolju. Dejal je: _"Duhovnik se je veliko ukvarjal z ljudmi, ki so se odločili, da bodo kristjani. Jaz sem kot sledilec poslušal to, ko je govoril o Sveten pismu, o Jezusovem življenju."_72 Povedal je, da je preko B. spoznaval krščansko vero, ko pa je prišel v Slovenijo, je srečal policista, ki mu je pogrel svoj obrok in mu ga dal. Takrat se je spomnil duhovnika, ki je rekel, da je treba pomagati ljudem v stiski. Nato je v tem istem zapisniku zabeleženo, da je rekel: "Od takrat res verjamem v nauk krščanske vere in hodim redno v cerkev."73

192. Poleg tega, da je tožnik nepoznavalsko uradni osebi odgovoril, da je bila v Iranu hišna cerkev, v katero je občasno zahajal, verjetno protestantske veroizpovedi, kar, kot že rečeno, ne more biti relevantna nekonsistentnost glede na neintenzivnost tožnikovega spoznavanja krščanske vere v Iranu, se je tožena stranka spustila v dokazni oceni tudi v pretirano analiziranje tožnikovega poznavanja bogoslužja v času, ko je tožnik že hodil v krščansko cerkev v Ljubljani, da bi s tem utemeljila nepristnost tožnikovega sprejemanja krščanstva ter njegove neverodostojnost na sploh. V tem delu izpodbijanega akta se metoda tožene stranke za oceno (ne)verodostojnosti tožnikove izpovedbe glede njegovega odnosa do sprejemanja krščanske vere izkaže za preveč ozkogledno, tehnicistično, teološko in zato za neustrezno za specifične potrebe ugotavljanja pogojev obstoja utemeljenega strahu pred preganjanjem.

193. Glede odnosa tožnika do krščanstva v času, ko je tožnik v Sloveniji, v smislu njegovega poznavanja liturgije, kot je to zastavila tožena stranka, je torej pomembno, da je tožnik izpostavil že omenjeni dogodek, ko mu je policaj pogrel svoj obrok in mu ga dal. Poleg tega je v zvezi s prvimi stiki s krščanstvom v Sloveniji povedal, da se je nekega dne potrt in razočaran sprehajal proti centru Ljubljane, videl je cerkev, šel je notri, jokal je, prižgal je svečo, sedel, začel razmišljati o svojih težavah in do njega je prišel duhovnik; ni sicer razumel, kaj mu govori, a je čutil, kaj mu duhovnik želi povedati. Fasciniral ga je obred s kruhom in tekočino in da so se verniki po molitvi rokovali, rokovali so se tudi z njim, čeprav so videli, da je tujec. Povedal je, da od takrat naprej še bolj raziskuje krščansko vero.74 Na tem istem osebnem razgovoru dne 5. 9. 2019 je bil tožnik vprašan: "Ali mogoče razmišljate o tem, da bi uradno prestopili v krščansko vero?" Odgovoril je: "Srčno si želim, da bi uradno sprejel krščansko vero in bil del nje." Tudi kasnejše dogodke v zvezi z njegovim stikom s krščansko vero je opisal tako, da je dejal, da je spoznal duhovnika Jožefa in še enega duhovnika, ki je bil v Iranu, toplo sta ga sprejela in mu rekla, da je vedno dobrodošel, da cerkev ni od nikogar, ampak je od Boga in da lahko vedno pride tja. Dodal je: "Čeprav sem tukaj prosilec in nimam denarja in dobrih oblačil, sem od takrat vsako nedeljo hodil v cerkev. Najprej sem se stuširal, da bom čist, oblekel sem najboljšo obleko, ki jo imam, se nadišavil z najboljšo dišavo, da bom kar najbolj urejen."75

194. Sodišče v zgoraj navedenih izpovedbah tožnika ne najde nič, kar bi bilo (izvorno)"nekrščanskega", če se ob tem izhaja iz tega, kar naj bi po zapisih iz štirih izbranih evangelijev Nove zaveze Jezus govoril tako svojim dvanajstim spremljevalcem kot tudi naključnim ljudem v času, ko naj bi živel in javno govoril na območju tedanje Galileje, Jeruzalema, Judeje in krajev čez reko Jordan.76 Zakaj ne bi mogel biti njegov prvi stik s krščanstvom "naključen", zakaj bi moral tožnik pri navezovanju stikov s cerkveno skupnostjo v Ljubljani pokazati več "lastne iniciative",77 sta kriterija preveč subjektivnega načina gledanja na to, kakšen mora biti način sprejemanja krščanstva s strani tujca, torej nekoga, ki prihaja iz povsem drugega kulturnega in religioznega okolja in se postopoma povezuje s krščansko skupnostjo v Sloveniji.

195. Podobno velja za "neverjetnosti", ki jih tožena stranka povezuje s tožnikovim nepoznavanjem krščanskega bogoslužja. Na vprašanje uradne osebe, kako tožnik ocenjuje svoje znanje in vedenje o krščanstvu, je namreč tožnik odgovoril, da je 10 mesecev premalo, da novo vero obvladaš, a da verjame, da tudi tisti, ki so rojeni kristjani, vsega ne obvladajo.78 Dejstvo, da tožnik ni z navedbo datuma na koledarju odgovoril na vprašanje, kdaj se praznuje božič, ampak z navedbo, da je bil Jezus takrat križan, da je tožnik za Jezusov rojstni kraj navedel Jeruzalem in da ni morebiti kolebal med Betlehemom in Nazaretom, da tožnik ni vedel, da Golgota v aramejskem jeziku pomeni "Lobanjo", v latinskem jeziku pa "Kalvarijo", da je vedel, kaj sestavlja troedinega boga, da ni vedel, kaj se je zgodilo med zadnjo večerjo, da dne 9. 7. 2020 tudi ni poznal nobenih bogoslužnih pesmi v slovenskem jeziku in podrobnosti krščanske molitve, da odklanja posvečeno hostijo, ki simbolizira Kristusovo telo, in ki jo, kot pravi tožena stranka, vsak "pravi in predani kristjan" sprejme z izredno spoštljivim odnosom in s čimer tožnik po mnenju tožene stranke pravzaprav odklanja Jezusa,79 sodišče ocenjuje in presoja drugače kot tožena stranka in predvsem ne z vidika poznavanja krščanske teologije in liturgije.

196. Za tožnika je očitno vse skupaj, kar se mu je dogajalo z islamsko vero v Iranu in s spoznavanjem krščanstva v Iranu in v Sloveniji, dolgotrajen in postopen proces dialoga s samim seboj in soočenja z zunanjimi okoliščinami in pomembnimi spremembami v njegovem življenju, na katere ni imel vedno (zadostnega) vpliva, pri čemer je očitno, da tožnik ta proces zbliževanja s krščanstvom v precejšnji meri tudi intelektualizira. Tehnicistično gledano sta njegovi izjavi na istem osebnem razgovoru, ki sta močno zmotili toženo stranko, ko je tožnik sprva rekel, da "ne verjame v nobeno vero", čez nekaj ur na istem razgovoru pa je dejal, da "verjame v nauk krščanske vere", res kontradiktorni. Vendar se z logiko in strogo analizo konsistentnosti glede sprejemanja in poznavanja krščanskih običajev, liturgije in zgodb iz Svetega pisma težko pride do dokaznih zaključkov, ki bi lahko bili zakonita podlaga za oceno utemeljenega strahu pred preganjanjem v Iranu zaradi političnega prepričanja. Ljudje namreč dostikrat lahko verujejo oziroma verjamejo rečem, ker je nesmiselno (absurdno), da bi jih razumeli.80 Za druge ali pa za te iste pa bi vera lahko bila tudi stvar razumske izbire.81

197. Zato je v kontekstu dokazne ocene o utemeljenem strahu pred preganjanjem v tem primeru bolj prav, da se omenjeni dve kontradiktorni izjavi tožnika o njegovem odnosu do vere ocenjujeta v kontekstu konkretnih vprašanj v posameznih delih osebnega razgovora in v kontekstu vsega, kar je tožnik povedal v upravnem postopku in v upravnem sporu. Na tak način pristopanja k razumevanju odnosa do vere prosilca za mednarodno zaščito je tožnik sam opozoril toženo stranko, ko je pojasnjeval obravnavano kontradiktornost.82 Tožnik je namreč ob začetku pogovora dne 3. 9. 2019 na vprašanje, kaj je po veroizpovedi, povedal, da je bil rojen kot musliman, da so ga starši v to silili, vendar zaradi vsega, kar se mu je zgodilo, ne verjame v nobeno vero, verjame pa, da Bog obstaja.83 Tožena stranka po tem odgovoru tožniku ni postavila naslednjega vprašanja v zvezi z vero, ampak je preskočila na vprašanje o izobrazbi. Čez približno pet ur na istem razgovoru, ko je tožnik dobil vprašanja v zvezi s stikom s krščanstvom, je tožnik razložil, zakaj se je "zanimal za krščanstvo".84 Čez dva dni je na istem osebnem razgovoru, ko je na konkretna vprašanja opisoval svoj odnos do krščanstva, dejal, da v Sloveniji hodi v cerkev in da "si srčno želi, da bi uradno sprejel krščansko vero in bil del nje."85 Približno mesec dni kasneje, to je 6. 10. 2019, je bil krščen v Ljubljani. Vendar aktu krsta sam tožnik ni dal velikega pomena z vidika polnega sprejema krščanske vere. Trditve o zanimanju in spoznavanju s krščansko vero ob tem, da je takrat bil tik pred krstom

198. , torej ne kažejo na kakšno objektivno tožnikovo nekonsistentnost v odnosu do krščanske vere. Predvsem pa tožena stranka nima prav, ko je to okoliščino štela za bistveno, ker se po mnenju tožene stranke dotika enega od dveh razlogov, zaradi katerih naj bi tožnik zapustil izvorno državo.86 Tožnik namreč ni zapustil Irana zaradi verskega prepričanja, ampak zaradi preganjanja zaradi njegovega političnega prepričanja.

199. Glede tožnikovega aktualnega odnosa do krščanstva je pomembno, da je na drugem osebnem razgovoru z dne 9. 7. 2020 povedal, da je v Ljubljani hodil v dve različni cerkvi; v drugo cerkev je začel hoditi, ker je tam več razumel, bilo je več Irancev in Navid tam prevaja; tja hodi vsako nedeljo in v cerkev očeta Fila je začel hoditi, ko je bil premeščen iz Azilnega doma na Kotnikovo ulico.87 Krstil se je oktobra leta 2019, za kar je tudi dobil potrdilo, prej pa tega ni povedal, ker, kot je dejal, ga krščanstvo zanima osebno, srčno, s tem se ni hotel bahati;88 v nadaljevanju razgovora je na posebno vprašanje dejal, da je krst samo en papir.89 Na zaslišanju v postopku pred sodiščem dne 28. 11. 2023 pa je na specifično vprašanje o njegovem odnosu do krščanstva povedal, da je krščansko vero sprejel iz srca in zato, da je povezan z ljudmi, v tej zvezi je omenil tudi svobodo in odnos do boga. Na vprašanje, ali se je spreobrnil v krščansko vero, je odgovoril, da se je spremenilo njegovo srce, da je kristjan in da to lahko razloži.90

200. Zgolj zaradi do sedaj obravnavanih nekonsistentnosti ali neverjetnosti, ki jih je tožena stranka ugotovila in vključila v dokazno oceno, torej očitno ni mogoče odreči verodostojnosti tožnikovih navedb glede tožnikovega načina zbliževanja in postopnega sprejemanja krščanske vere. Poleg metodološko in smiselno napačno izvedene ocene tožnikove splošne neverodostojnosti glede tožnikovega odnosa do krščanstva, je očitno na napačno končno in celovito dokazno oceno tožene stranke v največji meri vplivala dokazna ocena tožene stranke o nekonsistentnosti ali neverjetnosti, ki jih je tožena stranka povezala z načinom vročanja poziva na prestajanje kazni ter sodbe iranskega Revolucionarnega sodišča ter z okoliščinami o tem, kdaj se je tožnik seznanil s tem pozivom in sodbo, kdaj je o pozivu in sodbi obvestil toženo stranko ter z samo vsebino poziva in sodbe. Ker v zvezi s tem tožena stranka tožniku ničesar ni verjela, je ta dokazna ocena skupaj z že obravnavano dokazno oceno o zbliževanju in sprejemanju krščanstva očitno delovala povratno v tem smislu, da tožniku tožena stranka ničesar, kar je povedal v zvezi z njegovim strahom pred preganjanjem, in kar je sodišče obravnavalo do tega mesta v obrazložitvi sodbe, ni verjela. Tak način izvajanje dokazne ocene s strani tožene stranke sicer ni nujno v vsakem primeru nezakonit. Kajti na področju azila ni mogoče izključiti, da si prosilec en del dogajanja v izvorni državi, kot je na primer poziv na prestajanje kazni in sodba zaradi protidržavnega delovanja v Iranu, in ki naj bi zadevalo zatrjevano preganjanje, popolnoma izmisli oziroma se (dobro) pripravi, ga domisli in za to, da bi svojo izmišljeno izpovedbo utrdil, naknadno predloži določene listinske dokaze, za katere pa pristojni organ ugotovi, da so neverodostojni, in bi to slednje lahko vodilo do zakonite dokazne ocene o neverodostojnosti vseh tožnikovih navedb in predloženih dokazov. Zakonitost takšnega načina izvajanja dokazne ocene je sicer odvisna tudi od tega, ali je v predmetni zadevi pomembna tudi percepcija potencialnih akterjev preganjanja v izvorni državi, upoštevajoč pri tem specifično varnostno situacijo v tej državi.

201. Zato sodišče v nadaljevanju prehaja na preizkus zakonitosti dokazne ocene tožene stranke v zvezi s pozivom in predloženo sodbo Revolucionarnega sodišča iz Irana.

202. Tožnik je v postopku predložil kopijo fotografije poziva Prve podružnice za izvajanje kazenskih sankcij sodišča Okrožja 33 Shahid Moghadas (Evin), Teharan, ki ima številko poziva, številko zadeve, nacionalno kodo, številko arhivskega oddelka in datum nastanka poziva (9. 6. 2019). Vsebuje tožnikovo ime in priimek, ime tožnikovega očeta, tožnikov naslov v Teheranu. V pozivu je navedeno, da se v roku 5 dni od prejema poziva zglasi v podružnici izvajanja kazenskih sankcij, sicer bo odločeno v skladu s predpisi in bo aretiran.

203. Tožena stranka je našla več pomanjkljivosti v tem pozivu in tem ugotovitvam ne gre oporekati razen, da je treba pri tem upoštevati časovno komponento vira, iz katerega je tožena stranka črpala argumente za zunanjo nekonsistentnost tožnikovih navedb. Poročilo raziskovalnega direktorata kanadske komisije za priseljevanje (marec 2020) glede načina izdajanja pozivov na prestajanje kazni v Iranu za vir jemlje poročilo Amnesty International. Amnesty International pa se je pri analiziranju tega, kakšni so ti pozivi, oprl na zakonsko ureditev tovrstnih pozivov v Iranu iz leta 2015.91 Splošno znano dejstvo pa je, da se je pravna varnost oseb, ki pridejo v konflikt z državnimi pravili, šeriatskim pravom ali državnimi službami bistveno poslabšala z začetkom demonstracij v letu 2019 in še bolj po septembru 2022. To (kar zadeva spremembe z letom 2019) je razvidno že iz poročil, ki jih je v spis predložil tožnik preko PIC (dne 3. 11. 2020) in se nanaša na tiste osebe, ki so kakor koli sodelovali pri širjenju krščanske vere v Iranu in na političnih demonstracijah in so žrtve arbitrarne uporabe prava, nehumanih razmer med aretacijo in nečloveškega kaznovanja. Zato zakonodaja iz leta 2015 o tem, kako so organi izdajali, vročali in kakšni so bili tovrstni pozivi, ne more biti edino in odločilno merilo za dokazno oceno, ali je mogoče poziv tožniku iz junija 2019, da se zglasi v Prvi podružnici za izvajanje kazenskih sankcij sodišča Okrožja 33 Shahid Moghadas, sicer bo aretiran, šteti za neverodostojen dokaz. Celo po pravilih, veljavnih leta 2015, je od teh pravil mogoče odstopiti v primeru kaznivih dejanj zoper državno varnost. Po teh poročilih, ki jih je uporabila tožena stranka, organi dejanja v zvezi s širjenjem krščanske vere opredeljujejo in obravnavajo kot dejanja zoper državno varnost. 204. Drugi vir, na katerega se je oprla kanadska komisija za priseljevanje, pa so razgovori z neimenovanimi viri iz leta 2017 v Londonu in Teheranu. Vendar tudi iz teh neimenovanih virov izhaja, da so ljudje, ki so obtoženi občutljivih političnih ali varnostnih prestopkov, aretirani tudi brez pozivov. Tožena stranka v tem istem viru povzema stališče združenja HRANA, ki je združenje aktivistov za človekove pravice. To združenje navaja, da ni enega standarda za vse izdane pozive. Tudi pod točko 3. informacij, ki jih je zbrala tožena stranka, in ki obravnava "nalog za aretacijo", tožena stranka uporablja za vir poročilo Amnesty International iz leta 2016, ki se opira na zakonsko ureditev Irana iz leta 2015. Poročila, ki so navedena pod točkami 14., 15. in 16 v zbirki informacij tožene stranke z dne 26. 10. 2020, pa so še starejšega datuma, to je iz leta 2013 oziroma 2009 in se opirajo na izjave odvetnikov iz Irana iz februarja 2013 oziroma iz aprila 2009. 205. Zaradi te razlike v časovni in varnostni perspektivi v Iranu med letoma 2015 (in še prej v letu 2009 in 2013) in 2020, ko je bila odločba izdana in po zaostritvi represije po septembru 2022, zakonska ureditev iz leta 2015 ni zanesljivo merilo za oceno, da je poziv, ki ga je predložil tožnik, nedvomno neavtentičen. In tudi za aretacijo je po navedbah HRANA že v letu 2015 veljalo, da je aretacija oseb, ki ogrožajo državno varnost, možna tudi brez predhodnega sodnega poziva, nekatere obtožene pa aretirajo ob prihodu na sodišče, drugi lahko začnejo prestajati kazen ob prejemu poziva. V tem viru je omenjena tudi informacija profesorja socialne antropologije na kanadski univerzi, da Revolucionarno sodišče meni, da mu ni treba upoštevati pravnih postopkov. Iz istega vira, ki ga je uporabila tožena stranka (točka 5. "Ponaredki"), izhaja, da je zelo težko pridobiti dokumente s podkupnino in da je verjetno mogoče pridobiti pravni dokument z lažnimi podatki.

206. Kljub navedenemu pomanjkljivosti poziva, kot jih je ugotovila tožena stranka, vzbujajo določen dvom. Vendar pa glede na to, da tožnikova identiteta ni sporna, da ni sporno, da je postal močan kritik iranskega režima v času, ko biva v Sloveniji, in da je njegova aktivnost na zunaj zaznavna, saj je mirno izražal nestrinjanje z iranskim režimom v Ljubljani, v povezavi s tem, kar je tožnik povedal o dveh aretacijah, ki so se mu zgodile v Iranu in o tem, da je kot taksist dalj časa prevažal udeležence hišnih cerkva v Iranu, pri čemer naj bi enega od prijateljev iz njegove skupine policija prijela, tudi ni mogoče izključiti možnosti, da kopija poziva morebiti vendarle izraža dejansko stanje in pravni položaj tožnika v Iranu.

207. Tudi kopija dela sodbe, ki jo je predložil tožnik, vzbuja določen dvom o tem, ali odraža dejansko stanje, ki ga zagovarja tožnik. Kopija sicer vsebuje ime in priimek tožnika, ime sodišče; razvidno je, da naj bi šlo za akt Revolucionarnega sodišča in da gre za dejanje sodelovanja v uporni politični skupini ter za udeležbo na nezakonitih protestih, omenjeno je tudi odpadništvo (izhod iz islama), datum sodbe pa je 20. 5. 2019. Tožnik je v tožbi pojasnil, da je na osebnem razgovoru prišlo do nesporazuma glede prejema sodbe in da je njegov odvetnik s podkupovanjem uradnika prišel do možnosti, da je v nekaj sekundah poslikal ta dokument na sodišču. Ali to odgovarja dejanskemu poteku dogodkov, je morda enako verjetno, kot da dejanskemu stanju ne odgovarja. Podatki iz poročil o Iranu, ki jih je uporabila tožena stranka, in jih je sodišče že povzelo, govorijo, da je zelo težko pridobiti dokumente s podkupnino in da je verjetno mogoče pridobiti pravni dokument z lažnimi podatki. Bolj verjetno je, da če odvetnik na kakršen koli način dobi dostop do sodbe v zadevi ogrožanja državne varnosti, da je njegov dostop vsaj časovno ali kako drugače zelo omejen in da če bi tožnik ponarejal te listine, bi verjetno ponaredil in izpolnil vse rubrike in ne bi oddal pomanjkljivo izpolnjen dokument in ga že s tem naredil za sumljivega.

208. Kljub navedenemu se sodišče pridružuje toženi stranki, da predložena poziv in kopija dela sodbe ni mogoče šteti za dokaz, da je bil tožnik v Iranu že obsojen zaradi njegovega političnega prepričanja in pozvan na prestajanje kazni ter na fizično (telesno) kaznovanje. Vendar pa tudi ni mogoče reči, da je zaradi pomanjkljivosti v vsebini teh listinn mogoče zaključiti, da so vse navedbe tožnika v celoti neverodostojne. Zato je potrebno presoditi tudi dokazno oceno tožene stranke glede tega, kdaj in kako je tožnik izvedel za poziv in sodbo Revolucionarnega sodišča in kdaj ju je predložil v postopku oziroma ali bi jih lahko predložil prej.

209. Dejstvo, da ju je tožnik v upravnem postopku predložil dne 19. 9. 2019 in da ju ni omenil na osebnem razgovoru dne 3. in 5. 9. 2019, ne more biti odločilno. Prvič, ne drži ugotovitev tožene stranke, da tožnik sodišča v Iranu oziroma poizvedovanja o njem na osebnem razgovoru ni omenil. Povedal je, da so ga iskali na domu staršev, da so bili nasilni, da je mama prodala stanovanje in se preselila, da so včasih prišli ob 4.00 zjutraj z dovoljenjem sodišča delati hišno preiskavo. Mati je dobila večkrat klic, naj se njen sin čim prej pride predat.92 Tožena stranka tožnika na tem osebnem razgovoru ni dodatno izprašala o teh pozivih. Kopije poziva in dela sodbe pa na osebnem razgovoru dne 3. in 5. 9. 2019 še ni imel, kar je pojasnil na naslednjem osebnem razgovoru,93 in na koncu prvega razgovora septembra 2019 je dejal, da je, kar je povedal, "približno vse. Vmes je še veliko drugih stvari, ki so se zgodile, nekaj se jih ne spomnim."94 Na drugem osebnem razgovoru je tožnik toženo stranko, ko ga je spraševala, kako to da poziva in sodbe ni omenil na prvem razgovoru, sam opozoril, da ne drži, da ni omenil, povedal je, da so ga iskali in da je bil zasledovan.95 Za poziv in sodbo je izvedel, ko je že bil v Sloveniji in je to takoj sporočil na PIC.96

210. Z vlogo z dne 17. 8. 2020, ki je sledila drugemu osebnemu razgovoru (z dne 9. 7. 2020) je tožnik toženi stranki pojasnjeval, da je nemogoče pridobiti izvirnike teh dokumentov zaradi varnostnih razmer v Iranu, strogega nadzora vstopa in izstopa iz Irana, pošta je pod neposrednim nadzorom IRGC - Revolucionarne garde Islamske republike Iran. Nobenega dokumenta s hologramom Islamske republike Iran ni dovoljeno pošiljati iz države, take dokumente zasežejo, vpletene osebe pa so aretirane. Sestra naj bi poskušala dokumente poslati po pošti, a ji je sam poštni uslužbenec svetoval, naj čim prej zapusti pošto. Tožnik je na drugem osebnem razgovoru dne 9. 7. 2020 pojasnil tudi, da je ostale dokumente, ki jih je predložil v upravnem postopku, in se nanašajo na njegovo identiteto, uspel pridobiti tako, da je sestra za plačilo našla nekoga, ki je potoval v Nemčijo in jih je ta iz Nemčije poslal v Slovenijo, kopije v elektronski izvedbi pa je sestra slikala in jih po WhatsAppu poslala tožniku.97

211. Ta pojasnila tožnika niso neverjetna, tožena stranka pa jih ni upoštevala oziroma je brez ustrezne realne podlage štela, da prosilec ni podal utemeljenih razlogov, zakaj ni mogel predložiti dokazov, kar je napačna uporaba določila druge alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1. Po omenjenem opomniku iz sodbe v zadevi I U 787/2012 z dne 29. 8. 2012 (odst. 95, šesta alineja), je treba pri oceni utemeljenosti razlogov, zakaj prosilec ni mogel predložiti dokazov, upoštevati, da "so primeri, ko prosilec vse svoje navedbe potrdi z dokazi, prej izjeme kot pa pravilo. V večini primerov bo oseba, ki beži pred preganjanjem, prišla zgolj z nujnimi stvarmi in zelo pogosto celo brez osebnih dokumentov.87 V zvezi s tem je pomembno tudi, da mora ocena verodostojnosti zajemati tako pozitivne kot negativne elemente z vidika skladnosti, kontradiktornosti, konsistentnosti in verjetnosti opisa dogodkov, kajti brez obravnavanja pozitivnih in negativnih elementov (ne)konsistentnosti ni mogoče ugotoviti "splošne verodostojnosti prosilca" oziroma njegovih navedb in dokazov.76 Tožena stranka pa je v dokazno oceno v izpodbijanem aktu vključila izključno elemente, ki govorijo proti verodostojnosti tožnikovih navedb, kakor da nič v njegovih navedbah ne govori v smeri utemeljenega strahu pred preganjanjem, kar pa je za aktualno varnostno situacijo v Iranu in tožnikovo politično angažiranost v smislu izražanja kritičnih mnenj zoper režim v Iranu preveč enostranska dokazna ocena.

212. Sodišče pa se lahko v skladu z omenjenim standardom, da je treba upoštevati tako pozitivne kot negativne elemente z vidika skladnosti, kontradiktornosti, konsistentnosti in verjetnosti opisa dogodkov, pridruži toženi stranki v tistem delu njene dokazne ocene in v smislu, da obstaja dvom o tem, ali je tožnik res v Iranu že bil obsojen v odsotnosti zaradi protidržavnega delovanja in da je tudi že dobil poziv na prestajanje kazni zapora. Če bi namreč to bilo dovolj izkazano, bi bili že zgolj na tej podlagi podani pogoji za status begunca. Dvom, da je tožnik s predloženo kopijo sodbe in poziva izkazal okoliščino, da je že bil obsojen in da je že dobil poziv na prestajanje hude kazni zaradi izražanja političnih prepričanj, je izkazan s tem, da če je tožnikova sestra dne 20. in 21. 5. 2019 izvedela za sodbo z dne 20. 5. 2019 in za poziv na prestajanje kazni z dne 9. 6. 2019, ki je sodbi sledil, kot je ugotovila tožena stranka,98 se to datumsko ne ujema, kajti poziv datira na kasnejši datum, kot je sestra izvedela za poziv. Če tožnikova sestra ni takoj obvestila tožnika o pozivu in sodbi, potem je možno tudi, da je za ta dva dokumenta tožnik izvedel, kot je sam dejal, ko je bil v Sloveniji in ko naj bi tudi takoj obvestil PIC. V Slovenijo je namreč prvič vstopil junija 2019, prošnjo pa je podal dne 6. 8. 2019, ko je drugič prišel v Slovenijo. Sodišče se lahko strinja s toženo stranko, da je nenavadno, da je tožnikova sestra kopijo elektronske sodbe poslala 19. 9. 2019, kopijo poziva pa kasneje dne 1. 10. 2019, če je za oba dokumenta izvedela 20. in 21. 5. 2019. Sodišče se sicer ne strinja z oceno tožene stranke, da je tožnik s tem skušal zavesti toženo stranko pri dokazovanju obstoja sodbe, saj je tožnik moral vedeti, da bo na podlagi primerjave obeh listin vsakomur očitno, da gre za dva različna dokumenta. Sodišče pa se pridružuje stališču tožene stranke, da je čudno, da je tožnik na drugem osebnem razgovoru začel govoriti o dveh pozivih in ne o enem, ko je bil zaprošen, da pojasni določene okoliščine. Določeno nejasnost oziroma neprepričljivost, ki jo je tožena stranka ni upoštevala, sodišče vidi v tem, da je tožnik na drugem osebnem razgovoru dne 9. 7. 2020 dejal, da je za oba dokumenta poziv in sodbo izvedel, ko ju je dobila njegova družina,99 med tem ko v tožbi tožnik pravi, da je kopijo sodbe dobil preko odvetnika, ki je s podkupnino uradnika na sodišču dobil možnost, da je na hitro poslikal sodbo. Na osebnem razgovoru vloge odvetnika pri pridobitvi sodbe ni omenil. Drugo sicer ne izključuje prvega, vendar je način pridobitve sodbe pomemben element v oceni dokazne vrednosti predloženega dela sodbe, in je zato čudno, da vloge odvetnika pri pridobitvi sodbe tožnik ni omenil že prej v postopku in ne šele v tožbi. Predloženi poziv in del sodbe torej odpirata več vprašanj o celotnem poteku dogodkov, kot jih zapirata.

213. Sodišče se zato strinja z oceno tožene stranke, da je kakovost kopije dela sodbe kot dokaza bolj slaba kot ne v tem smislu, da tožnik s to listino in pozivom ni uspel izkazati, da je bil v Iranu že obsojen v odsotnosti zaradi protidržavnega delovanja in da je že bil pozvan na prestajanje kazni, kar bi bilo samo po sebi sicer že dovolj za podelitev statusa begunca. Vendar pa dejstvo, da tožnik ni bil dovolj prepričljiv glede poziva na prestajanje kazni in obstoja sodbe, ne pomeni, da je zaradi tega vsa njegova izpovedba neverodostojna in da v primeru vrnitve v Iran ne bi bil ogrožen zaradi njegovega aktualnega političnega prepričanja in njegovih preteklih in sedanjih proti-režimskih aktivnosti.

214. V prid izpolnjevanju pogojev za status begunca zgolj zaradi sodnega postopka proti tožniku govori še en drug dokaz, to je pismo njegovega odvetnika, ki ga je tožnik v iranskem jeziku priložil tožbi, prevod pa je predložil kasneje tekom upravnega spora. Ne gre za dokaz, ki ga sodišče ne bi bilo dolžno sprejeti, saj mora po določbi člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/ EU sodišče opraviti podrobno in ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj. Gre za pismo odvetnika H. H. iz Teherana (..., poslovna stavba Parsijan) z dne 30. 12. 2020, v katerem je tožnikov odvetnik navedel, da tožnika zastopa v postopku v Iranu, da ga tožilstvo že vrsto let preganja zaradi obtožb, da je sodeloval z različnimi političnimi skupinami, ki so delovale proti revolucionarni oblasti, da je sodeloval pri nezakonitih protivladnih demonstracijah, da se je udeležil usposabljanj za promocijo in širjenje krščanstva, da bi se moral zglasiti na zaslišanje in na sodne obravnave, vendar je bilo to obvestilo izgubljeno in se tožnik ni pojavil na sodišču, da je sodišče odločilo v njegovi odsotnosti in mu izreklo skupno kazen 10 let zapora in 74 udarcev z bičem, da iz političnih razlogov ni mogoče dostopati do tožnikove datoteke in kopij dokumentov in da glede na obstoj fotografij in video posnetkov varnostnih kamer tožnika ni mogoče zagovarjati oziroma ubraniti.

215. Sodišče v tem dokazu vidi tri šibkosti in na dve od teh je opozorila tožena stranka v pripravljalni vlogi. Tožnik nikoli ni omenil, da bi iranska obveščevalna služba imela video posnetke varnostnih kamer, zaradi katerih bi imela tožnikova obramba malo možnosti za uspeh. Vendar je po drugi strani mogoče razumeti tudi, da se je tožnik raje skliceval na obsodilno sodbo kot pa zgolj na dokaze, ki so uporabljeni zoper njega. Tožena stranka je tudi načela verodostojnost odvetnikovega pisma z argumentom, da iz pisma izhaja, da se tožnik ni udeležil obravnave na sodišču v Iranu, ker se je obvestilo oziroma vabilo izgubilo, med tem ko je v upravnem postopku in v upravnem sporu po predložitvi pisma pojasnil, da nobenega vabila ni prejel v času, ko je bil v Iranu. Možno je, da na to časovno komponento odvetnik ni bil pozoren, ko je pisal pismo. Bolj kot navedena dva elementa v zvezi z (ne)prepričljivostjo tega dokaza, sodišče zmoti dejstvo, da odvetnik v pismu govori o kazenskem postopku, ki že več let traja v Iranu zoper tožnika, čeprav sodba datira na mesec maj 2019, pismo pa je odvetnik napisal v decembru leta 2020. Vendar je tudi glede tega elementa mogoče, da je odvetnik z vsebino v pismu zajel celotno dogajanje in pregon tožnika, saj je omenil tudi tožnikovo udeležbo na demonstracijah, kar pa sega nazaj v leta 2009 in 2012/2013. 216. Po praksi ESČP je treba "pogosto spričo posebne situacije, v kateri se znajdejo prosilci za azil, glede vprašanja verodostojnosti izjav in predloženih dokumentov v primeru dvoma odločiti v korist prosilca.89 Vendar pa konkretne odločitve v sodni praksi ESČP90 kažejo, da ta standard v praksi pravzaprav pomeni to, kar zagovarja UNHCR in sicer, da "kadar se zdi, da so prosilčeve navedbe verodostojne, je treba v dvomu odločiti v korist prosilca, razen če močni razlogi ne govorijo za drugačno odločitev /.../"91 oziroma velja /.../ "standard v dvomu v korist prosilca uporabiti samo takrat, kadar so bili pridobljeni in preverjeni vsi razpoložljivi dokazi in ko je uradna oseba zadovoljna s splošno verodostojnostjo. Prosilčeve navedbe morajo biti koherentne in verjetne in ne smejo biti v nasprotju s splošno znanimi dejstvi."92 Po praksi Ustavnega sodišča pa velja, da je zaradi narave azilnega postopka in morebitnih posledic za prosilca za azil treba v primeru zavrnitve njegove prošnje pri ugotavljanju dejanskega stanja tudi v pospešenem postopku spoštovati načelo, da se v primeru dvoma odloči v korist prosilca.93

217. V primeru obravnavanih treh dokazov, to je poziva na prestajanje kazni, sodbe in pisma odvetnika, sodišče ni štelo, da je treba v dvomu odločiti v korist tožnika v tem smislu, da je tožnik z omenjenimi tremi dokazi v zadostni meri izkazal, da je že bil obsojen in poklican na prestajanje kazni zapora. Do te potrebne stopnje verjetnosti oziroma dvoma tožnik z omenjenimi tremi dokazi vendarle ni uspel prepričati sodišča, da bi v dvomu presodilo, da je bil v Iranu že obsojen na kazen zapora 10 let in na udarce z bičem. Vendar pa to ne daje podlage za to, da se navedene tri dokaze uporabi tožniku v škodo v tem smislu, da tožnik z njimi zlorablja dokazni postopek in da s tem izkazuje, da je celotna njegove izpovedba neverodostojna in da si je vse izmislil in da nima utemeljenega strahu pred preganjanjem, in da ga Revolucionarna garda zaradi poostrenih varnostnih razmer ne bi preverjala ob prihodu v Iran, zadržala in nasilno obravnavala zaradi njegovih preteklih dejanj na demonstracijah in na to vezane aretacije, zaradi njegovega političnega udejstvovanja, ko je bil še v Iranu in zaradi njegovega političnega delovanja, ko je bil od leta 2019 naprej izven Irana, ter morebiti pripisanega ekstremnega političnega in proti-režimskega delovanja.

218. Zato mora sodišče presoditi zakonitost dokazne ocene izpodbijane odločbe tudi v preostalem elementu oziroma pogoju iz tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1, na katerega je tožena stranka oprla dokazno oceno, zato da bi lahko sodišče na koncu naredilo celovito in končno oceno, ali je tožnik uspel izkazati utemeljeni strah pred preganjanjem zaradi političnega prepričanja in pripisanega političnega prepričanja.

219. Pri presoji zakonitosti uporabe dejavnika iz prve alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1 sodišče ugotavlja, da je tožena stranka zmotno razlagala in uporabila to določilo. Kajti, tožena stranka ne more ugotoviti, da se tožnik ni kar najbolj potrudil za utemeljitev prošnje, če so njegove izjave kontradiktorne, nelogične, neprepričljive. Tožnik se namreč lahko tudi trudi po najboljših močeh utemeljiti svojo prošnjo, pa so njegove izjave nekonsistentne, nelogične ali neprepričljive. Trud za utemeljitev prošnje pomeni nekaj drugega. Pomeni namreč aktivno in pristno sodelovanje s toženo stranko tekom osebnega razgovora, dostopnost tožnika za pojasnila, striktno slednje vprašanjem uradne osebe; lahko pomeni tudi obširnost in natančnost opisa konkretnih dogodkov, kar je sicer dejavnik sam po sebi, ki podpira tretji strukturni kriterij v oceni (ne)verodostojnosti po že omenjenem opomniku. Tudi očitek, da je tožnik našel izgovor v tem, da ni bil dovolj pozoren pri branju zapisnika, ne pomeni, da se ni potrudil utemeljiti svoje prošnje. Tožena stranka ob tem omenja tudi izmikanje, kar pa bi lahko pomenilo, da se tožnik ni potrudil utemeljiti svoje prošnje, ampak tožena stranka v izpodbijanem aktu ni navedla, čemu se je tožnik na dveh osebnih razgovorih, ki so potekali v treh delih in so trajali vsega skupaj okrog 12 ur, izmikal. Osebni razgovor dne 9. 7. 2020 je dejansko trajal - brez odmorov in prekinitev - 260 minut, poleg tega je branje zapisnika trajalo dodatnih 68 minut. Osebni razgovor dne 3. 9. 2019 je trajal od 9.00 ure do 14.45 in je po zapisniku imel 10 minutni odmor. Ta isti osebni razgovor se je nadaljeval dne 5. 9. 2019 in je trajal od 8.30 do 11.00 ure s pet minutnim odmorom, branje zapisnika pa je trajalo 90 minut. Tekom vseh zaslišanj, ki so trajala okrog 710 minut, torej skoraj 12 ur, tožnik nikoli ni bil opozorjen, da se ne trudi dovolj utemeljiti svoje prošnje. Tudi na specifična vprašanja o pomanjkljivostih oziroma odprtih vprašanjih glede predložene sodbe, se je tožnik trudil pojasnjevati dejstva. Izjema je zaplet, ko je povedal drugače, kot pred tem, da je v bistvu dobil dva, in ne en poziv in da je odvetnik dobil možnost na kratko poslikati dokument na sodišču. 220. Tožnik je preko pooblaščencev v upravnem postopku predložil tudi informacije o stanju v Iranu in je odgovoril na informacije, ki jih je pridobila tožena stranka. Sodišče na glavni obravnavi, ko je zaslišalo tožnika, ni dobilo nobenega vtisa, da se tožnik ne bi trudil utemeljiti svoje prošnje. Na poziv sodišča, da po glavni obravnavi tožnik predloži manjkajoče pismo odvetnika, je sodišče kopijo pisma v originalnem jeziku in v prevodu od tožnika dobilo naslednji dan po glavni obravnavi. V elementu (dejavniku) iz prve alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1 je torej sodišče prišlo do drugačnega zaključka kot tožena stranka, kar torej ne izpodbija ocene, da je mogoče tožniku verjeti, da so se pretekli dogodki v Iranu odvijali tako, kot je tožnik opisal v upravnem postopku. Ob tem je Upravno sodišče mutatis mutandis upoštevalo elemente sodelovanja prosilca z uradno osebo, ki jih je Sodišče EU upoštevalo v dosedanji sodni praksi.100

221. Upoštevajoč vse navedeno je sodišče ugotovilo, da je tožnik uspel dokazati, da je bil v Iranu pred približno desetimi leti zaradi udeležbe na demonstracijah aretiran in pridržan s strani basijev in zaprt v bližini Teherana v trajanju enega meseca, da je bil s strani Revolucionarne garde med priporom mučen v zvezi z njegovim proti-režimskim prepričanjem in delovanjem in da je nekaj let kasneje zaradi njegovega večletnega stika in sodelovanja pri dejavnosti hišne cerkve krščanskega izročila zopet postal tarča režima kot njegov nasprotnik oziroma proti-državni element. V okviru tega je tožnik uspel izkazati, da njegovo kritično mišljenje glede aktualne politike iranskega režima spada v široko opredelitev pojma mnenje, prepričanje oziroma stališče o zadevah, povezanih s potencialnimi subjekti preganjanja, z njihovo politiko in metodami, pri čemer je tožnik tudi navzven z aktivnostmi na družabnih omrežjih in ob raznih manifestacijah v času bivanja v Sloveniji pokazal, da deluje v skladu s svojimi stališči, pri čemer se njegovim političnim stališčem v zvezi s politiko Irana pridružuje njegova kritika islama in zbliževanje s krščanstvom. Tožnik ima v skladu z 11. členom Listine EU o temeljnih pravicah pravico do svobodnega izražanja, kar vključuje svobodo mnenja ter sprejemanja in širjenja vesti ali idej brez vmešavanja javnih organov in ne glede na državne meje. Po citiranem stališču Sodišča EU iz 162. odstavka te sodbe člen 11. Listine EU o temeljnih pravicah enako kot člen 10(2) EKČP ne puščata veliko prostora za omejitve svobode izražanja na področju političnega govora ali vprašanjih splošnega interesa, zato je običajno zagotovljena visoka raven varstva svobode izražanja. Tožnik se ni kritično izražal o političnih in verskih, ki ne bi bile legitimne v demokratičnem redu, ki temelji na varstvu človekovih pravic. Tožnikovo kritično politično prepričanje glede državne politike v Iranu dosega takšno stopnjo prepričanosti, ki jo izraža tudi navzven, da obstajajo utemeljeni razlogi za to, da bi zaradi promocije tega prepričanja v negativnem smislu vzbudil pozornost potencialnih subjektov preganjanja v izvorni državi celo v tem smislu, da bi mu lahko akterji preganjanja pripisali ekstremna proti-režimska stališča in delovanje. Ponovni postopek pridržanja z elementi arbitrarnosti in nasilja zoper tožnika ni izključen v primeru vrnitve še posebej zaradi poostrenih varnostnih razmer v Iranu po septembru leta 2022. Ker je tožnik uspel izkazati obstoj preteklega preganjanja, kar pomeni resen znak prosilčevega utemeljenega strahu pred preganjanjem, bi tožena stranka morala utemeljiti, da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da se v primeru njegove vrnitve preganjanje ne bo ponovilo, česar pa tožena stranka ni uspela (drugi odstavek 23. člena ZMZ-1) oziroma je nepravilno uporabila pogoje iz tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1, to je kriterije za oceno (ne)verodostojnosti. Po ustaljeni sodni praksi bi morala odvrniti vsakršen dvom101 oziroma bi morala odpraviti vsakršen resen pomislek,102 da bi v primeru vrnitve tožnika v Iran prišlo do preganjanja. Tožena stranka glede tožnikovega političnega udejstvovanja in na to vezanega strahu pred preganjanjem niti ni preverjala informacij o stanju v Iranu, čeprav je po naši ustavni in upravno-sodni praksi ter po stališču Sodišča EU (glej odstavek 162 te sodbe) nujno, da je za obstoj vzročne zveze med razlogom za preganjanje in dejanji preganjanja treba upoštevati splošni okvir izvorne države prosilca za status begunca, zlasti njegovo politično, pravno, sodno, zgodovinsko in družbeno‑kulturno komponento. Zaradi slednjega je tožena stranka kršila tudi procesno komponento določila 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Posledično je nepravilno uporabila določilo drugega odstavka 20. člena ZMZ-1. Glede na to, da je splošno znano, da je v Iranu državni aparat prisile delujoč na celotnem ozemlju, koncept notranje zaščite oziroma možnost notranje razselitve (25. člen ZMZ-1) v konkretnem primeru ne bi prišel v poštev.

222. Na tej podlagi in na podlagi določila drugega odstavka 20. člena ZMZ-1 v zvezi z določilom člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU, prvim in četrtim odstavkom 71. člena ZMZ1- in prvim odstavkom 65. člena ZUS-1 je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo (2., 3. in 4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1) in tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito ugodilo in mu priznalo status begunca z dnem 30. 11. 2020. Obrazložitev k II. točki izreka:

223. Odločitev v drugi točki izreka upošteva določbo 92. člena ZMZ-1, po kateri osebi, ki ji je v Republiki Sloveniji priznan status begunca, odločba o priznanju statusa z dnem vročitve velja tudi kot dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. Po določbi tretjega odstavka istega člena dovoljenje za prebivanje izda ministrstvo v obliki, določeni z zakonom, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujca v Republiki Sloveniji.

1 Saadi proti Italy, odst. 143; NA proti Veliki Britaniji, odst. 120; Sufi in Elmi proti Veliki Britaniji, odst. 230; JK in drugi proti Švedski, odst. 88. 2 Gre za vira v opombi št. 10 te sodbe. 3 Glej v zvezi s tem mutatis mutandis sodbo Sodišča EU v zadevi Y.N. v Republika Slovenija, C-58/23, 27. 9. 2023; glej tudi: J.P., C-651/19, odst. 54-67 in Diouf, C-69/10, odst. 67-68, 70. 4 Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 58/2021 z dne 19. 5. 2021, odst. 9. 5 Izpodbijani akt, str. 25, prvi odstavek. 6 Glej na primer: EZ, C-238/19, 19. 11. 2020; Shepherd, C-472/13, 26. 2. 2015. 7 A S, C-151/22, 21. 9. 2023, odst. 41. 8 P.I., C-280/21, 12. 1. 2023, odst. 25; S A, C-151/22, 21. 9. 2023, odst. 27 9 P.I., C-280/21, 12. 1. 2023, odst. 26; S A, C-151/22, 21. 9. 2023, odst. 29. 10 P.I., C-280/21, 12. 1. 2023, odst. 28; S A, C-151/22, 21. 9. 2023, odst. 33. 11 Ibid. odst. 29. 12 Ibid. odst. 31; glej tudi odst. 32. 13 Ibid. odst. 33; glej tudi odst. 38. 14 S A, C-151/22, 21. 9. 2023, odst. 30, 49. 15 Ibid. odst. 34. 16 Ibid. odst. 37 17 Ibid. odst. 48. 18 Ibid. odst. 49 19 X, C-756/21, odst. 51, 54, 79; S A, C-151/22, odst. 45. 20 P.I., C-280/21, odst. 38. 21 X, C-756/21, 29. 6. 2023, odst. 92-93. 22 Po tej določbi mora Upravno sodišče zagotoviti, da učinkovito pravno sredstvo vsaj v pritožbenih postopkih pred sodiščem prve stopnje zagotavlja podrobno in ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj, po potrebi vključno s presojo potreb po mednarodni zaščiti v skladu z Direktivo 2011/95/EU. 23 Gre za province zahodni in vzhodni Azerbaidjan, Sistan, Balukestan ter Kurdistan. 24 Iran Continues Aggresive Use of Death Penalty Despite International Condemnation, objavljeno na internetu 24. 5. 2023; Iran: Alarming Surge in Executions, Human Rights Watch, objavljeno na internetu dne 12. 5. 2023 25 Za ta opomnik glej sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 979/2009 z dne 19. 8. 2009, dopolnjen opomnik v sodbi v zadevi I U 787/2012 z dne 29. 8. 2012, odst. 87-95. Relevantnost opomnika je bila potrjena s sodno odločbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 471/2012 z dne 18. 10. 2012, odst. 21. 26 Sodba Upravnega sodišča v zadevi I U 787/2012 z dne 29. 8. 2012, odst. 83. 27 Sodišče EU dokaj dosledno uporablja izraz "pogoji" za vsebino iz petih alinej člena 4(5) Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU (glej na primer: F, C-437/16, 25. 1. 2018, odst. 33 ; A B C, C-148/13, 149/13, 150/13, 2. 12. 2014, odst. 51; X, C-756/21, 29. 6. 2023, odst. 92; P.I., C-280/21, 12. 1. 2023, odst. 38; S A, C-151/22, 21. 9. 2023, odst. 44), celo v povezavi s pojmom "kumulativni" (pogoji) (P.I., C-280/21, odst. 38; S A, C-151/22, odst. 44; X, C-756/21, odst. 88). 28 Gre za pogoj, da se je prosilec kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje. 29 Ang.: /.../ "a claim which is on balance capable of being believed" /.../ (glej: J.K and others v. Sweden, 59166/12, 23. 8. 2016, odst. 101). 30 Gre za relevantno okoliščino, ki se povezuje z dejavnikom ("pogojem") iz prve alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1 ter za pravno relevantni element v okviru prvega strukturnega kriterija iz opomnika za oceno (ne)verodostojnosti (iz sodbe Upravnega sodišča v zadevi I U 787/2012 z dne 29. 8. 2012), to pa je kriterij notranje (ne)konsistentnost prosilčevih izjav. Ta ustreza "pogoju" skladnosti izjav iz 3. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ. Pri tem gre bodisi za (ne)konsistentnosti znotraj enega intervjuja/pisne izjave, bodisi za (ne)konsistentnosti, ugotovljene s primerjanjem prosilčevih izjav po posameznih fazah postopka, ali pa gre za notranjo (ne)konsistentnost v primerjanju dveh ali več prosilcev za azil, ki jih vežejo skupne okoliščine. 31 Tretji odstavek na strani 21 odločbe. 32 Zapisnik o osebnem razgovoru z dne 9. 7. 2020, str. 8. 33 Ta okoliščina spada v okvir četrte alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1, ki je po opomniku strukturnih kriterijev za oceno verodostojnosti tožnikovih navedb in predloženih dokazov, eden izmed dejavnikov, ki pojasnjujejo tretji strukturni kriterij za oceno (ne)verodostojnosti. 34 Glej sodbi Upravnega sodišča v zadevah: I U 1686/2020 z dne 7. 12. 2020 (sporen dogodek na meji dne 16. 8. 2019) in I U 1834/2019 z dne 26. 7. 2023 (sporen dogodek na meji dne 19. 10. 2019). Gre za element v okviru prvega kriterija za oceno (ne)verodostojnosti (notranja (ne)konsistentnost). 35 V tem primeru gre za prepletanje elementa v okviru drugega strukturnega kriterija za oceno (ne)verodostojnosti, to je kriterij zunanje (ne)konsistentnosti in tretjega strukturnega kriterija za oceno (ne)verodostojnosti. 36 Zapisnik o osebnem razgovoru dne 3. 9. in 5. 9. 2019, str. 6-7. 37 Izpodbijani akt, str. 6, osmi odstavek. 38 Prošnja za mednarodno zaščito, točki 24 in 25. 39 Po Zakonu o ratifikaciji Konvencije proti mučenju, krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanjem (Uradni list RS, št. 24/92 - mednarodne pogodbe) je mučenje vsako dejanje, ki osebi namenoma prizadene hudo bolečino ali trpljenje, bodisi telesno ali duševno, da bi se od nje ali koga drugega dobila obvestila ali priznanja ali da bi se kaznovala za dejanje, ki ga je storila sama ali kdo drug ali je zanj osumljena sama ali kdo drug, da bi se ustrahovala ali nanjo izvajal pritisk ali da bi se ustrahoval kdo drug ali nanj izvajal pritisk, ali iz kateregakoli drugega razloga, ki temelji na katerikoli obliki diskriminacije, če to bolečino ali trpljenje prizadeva uradna oseba ali kdo drug, ki nastopa kot oseba z uradnim statusom ali na njeno pobudo ali z njeno izrecno privolitvijo ali privolitvijo molče. Ta izraz se ne nanaša na bolečino ali trpljenje, ki je posledica izključno zakonitih sankcij, ki ni ločljivo od teh sankcij ali ga te sankcije povzročajo (1. člen). 40 Natančneje o pravnih podlagah za napačnost tega stališča glej sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 1582/2019, 27. 2. 2023, odst. 56-57. 41 Izpodbijani akt, str. 3, tretji odstavek. 42 Zapisnik osebnega razgovora z dne 9.7.2020, str. 7, odstavek 6 in 8. 43 Izpodbijani akt, str. str. 7, drugi odstavek. 44 Zapisnik o osebnem razgovoru dne 3. 9. in 5. 9. 2019, str. 12. 45 Kritiziranje oblasti zaradi korupcije je Sodišče EU zaznalo kot politično prepričanje v zadevi P.I. 8C-280/21, 12. 1. 2023, odst. 37. 46 Glej: S A, C-151/22, 21. 9. 2023, odst. 48. 47 Glej mutatis mutandis: S A C-151/22, 21. 9. 2023, odst. 31-32. 48 Zapisnik o osebnem razgovoru dne 3. 9. in 5. 9. 2019, odst. 7. 49 Izpodbijani akt, str. 4, šesti odstavek. 50 Ibid. str. 11, tretji odstavek. 51 Zapisnik o osebnem razgovoru dne 3. 9. in 5. 9. 2019, str. 8. 52 Izpodbijani akt, str. 5, peti odstavek. 53 Ibid. str. 27, tretji odstavek. 54 Ibid. str. 27, drugi odstavek. 55 Zapisnik o osebnem razgovoru z dne 3. 9. in 5. 9. 2019, str. 5. 56 Ibid. str. 5 in 9. 57 Ibid. str. 9 58 Ibid. str. 13, prvi in drugi odstavek. 59 Zapisnik o osebnem razgovoru z dne 9. 7. 2020, str. 8, deveti odstavek. 60 Ibid. str. 8, deseti odstavek. 61 Poročilo Landinfo iz novembra 2017, poročilo DFAT iz junija 2018, ki ju je tožena stranka vključila v zbrane informacije (točka 8.2.1.; glej tudi točko 9.3.7.), in ki jih je poslala tožniku v pripombe z dopisom z dne 26. 10. 2020; glej na primer tudi poročilo Open Doors USA pod točko 9.2.11., poročilo USCIRF iz aprila 2018 pod točko 9.3.2. zbirke informacij iz Irana tožene stranke ter poročilo Amnesty International z dne 23. 8. 2018 pod točko 9 iz te iste zbirke. 62 Točka 8.3.1. (poročilo DIS-DRC iz februarja 2018) zbirke informacij o stanju v Iranu z dne 26. 10. 2020. 63 Skupno poročilo DIS-DRC iz februarja 2018, navedeni v zbirki informacij o stanju v Iranu tožene stranke z dne 26. 10. 2020. 64 Poročilo DFAT z dne 7. 6. 2018, točka 9.5.4. zbirke informacij tožene stranke z dne 26. 10. 2020; glej tudi poročilo DIS-DRC iz februarja 2018, točki 11.1.1. in 11.1.2. zbirke informacij o Iranu tožene stranke z dne 26. 10. 2020. 65 Točka 3.34. zbirke tožene stranke o informacijah o stanju v Iranu z dne 26. 10. 2020. 66 Ibid. točka 9.5.6.. 67 Ibid. točka 11.1.3.. 68 Zapisnik o osebnem razgovoru dne 3. 9. in 5. 9. 2019, str. 5. 69 Ibid. str. 13, prvi in drugi odstavek. 70 Ibid. str. 8, zadnji odstavek. 71 Ibid. str. 10, prvi in drugi odstavek. 72 Ibid. str. 12 zadnji odstavek, str. 13, prvi in drugi odstavek. 73 Ibid. str. 13, tretji odstavek. 74 Ibid. str. 13, tretji in četrti odstavek; glej tudi str. 10, drugi odstavek. 75 Ibid. str. 13, peti odstavek. 76 Glej na primer: Mt, 6, 5-8, Mt, 7, 7-10, Lk, 11, 2-13, Mt, 7, 24-27, Lk, 6-47-49, Mt, 11, 28-30, Mt, 12, 36-37, 50 (Sveto pismo Stare in Nove zaveze, Svetopisemska družba Slovenije, Ljubljana, 1996). S temi referencami se sodišče ne opredeljuje do tega, kateri so pravi kriteriji za opredeljevanje, kaj je bistvo krščanske vere. 77 Izpodbijani akt, str. 27, peti in šesti odstavek. 78 Zapisnik o osebnem razgovoru z dne 9. 7. 2020, str. 11, deveti odstavek. 79 Izpodbijani akt, str. 28, prvi in drugi odstavek, str. 28, tretji odstavek, str. 29. 80 Gre za citat "Credo quia absudrum",ki ga pripisujemo Tertulijanu (De carne Christi - O kristusovem telesu). 81 Glej na primer: Generalna avdijenca Papeža Benedikta XVI 21. novembra 2012. 82 Zapisnik o osebnem razgovoru z dne 3. 9. in 5. 9. 2019, str. 13, prvi odstavek. 83 Ibid., str. 3, drugi odstavek. 84 Ibid. str. 10, drugi odstavek. 85 Ibid. str. 13, tretji in peti odstavek. 86 Izpodbijani akt, str. 22, tretji odstavek, str. 26, četrti odstavek. 87 Zapisnik o osebnem razgovoru z dne 9. 7. 2020, str. 10. 88 Ibid. str. 11, tretji in četrti odstavek. 89 Ibid. str. 12, osmi odstavek. 90 Zapinsik o glavni obravnavi z dne 28. 11. 2023, str. 6. 91 Gre za informacije o stanju v Iranu, ki jih je tožena stranka poslala v vednost in komentar tožniku z dopisom z dne 26. 10. 2020 (točka 2. Sodni pozivi). 92 Zapisnik o osebnem razgovoru dne 3. 9. in 5. 9. 2019, str. 13, predzadnji odstavek. 93 Izpodbijani akt, str. 15, zadnji odstavek. 94 Zapisnik o osebnem razgovoru z dne 3. 9. in 5. 9. 2019, str. 14, drugi odstavek. 95 Zapisnik o osebnem razgovoru 9. 7. 2020, str. 4, predzadnji odstavek. 96 Ibid. str. 5, tretji odstavek. 97 Ibid. str. 2-3. 98 Handbook and Guidelines on Procedures and Criteria for Determining Refugee Status, Reissued, Geneva December 2011, UNHCR, odst. 196., str. 38. 99 Glej opomnik iz sodbe Upravnega sodišča v zadevi I U 787/2012, 29. 8. 2012, odst. 95, prva alineja. To je bistveno tudi z vidika uresničevanja načela materialne resnice v upravnem postopku, po katerem je treba v postopku ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti "vsa dejstva", ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo (8. člen Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP). 100 Izpodbijani akt, str. 15, zadnji odstavek. 101 Zapisnik o osebnem razgovoru z dne 9. 7. 2020, str. 5, tretji odstavek. 102 Odločitve ESČP v zadevah Collins and Akasiebie v. Sweden, 8. 3. 2007. 103 Na primer sodba ESČP v zadevi F.H. v. Sweden, 20. 1. 2009, odst. 103-104. 104 Handbook and Guidelines on Procedures and Criteria for Determining Refugee Status, Reissued, Geneva December 2011, UNHCR, odst. 196., str. 38. 105 Ibid. odst. 204, str. 39; J.K. and others v. Sweden, 59166/12, 23. 8. 2012, odst. 97. 106 Odločbi Ustavnega sodišča RS v zadevah Up-1458/06 z dne 4. 9. 2006, odst. 11 in Up-1187/06 z dne 13. 7. 2006, odst. 8; glej tudi sodbo Upravnega sodišča I U 787/2012, 29. 8. 2012, odst. 95, zadnja alineja. 107 Glej na primer: E, C-635/17, 13. 3. 2019, odst. 62, 74. 108 J. K. and others v. Sweden [GC], odst. 91-92. 109 C.K in ostali proti Sloveniji, C-578/16, odst. 76.