Jedro

Zagotovitev misijskega dopusta oziroma odsotnosti ter višja plača na misiji ne izključujeta pravice do tedenskega počitka oziroma upravičenja do plačila odškodnine v primeru, da ta pravica ni zagotovljena. To, da je tožnik v spornem obdobju izrabil posebni dodatni dopust, ne pomeni, da ne more biti upravičen do vtoževane odškodnine za neizkoriščene dni tedenskega počitka v času misije.

Vrhovno sodišče RS je v sodbi opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018 sprejelo stališče, ki odstopa od dosedanje sodne prakse, da sodišče v delovnem sporu (kot sporu med delavcem in delodajalcem) ne odloča tudi o tem, ali je delodajalec o prisojenem prejemku delavcu iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem dolžan obračunati in plačati davke in prispevke oziroma, od katerih osnov jih je dolžan obračunati in plačati (v tem obsegu gre namreč za javnopravno razmerje). Ob izplačilu prejemka je to stvar izplačevalca (delodajalca oziroma tožene stranke) oziroma pristojnih davčnih organov. Pri tem pa je dolžan upoštevati tudi naravo plačila, ki je v konkretnem primeru odškodnina za premoženjsko škodo zaradi kršitve pogodbenih obveznosti, ki izvirajo iz nezagotovljene pravice delavca do tedenskega počitka.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v točki I izreka delno spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka na neto znesek 3.332,72 EUR predhodno odvesti davke in prispevke.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku plačati 3.332,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2012 dalje do dneva plačila, v roku 8 dni (I. točka izreka). V presežku, to je za plačilo 67,60 EUR po predhodnem odvodu davkov in prispevkov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2012 do plačila, je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni povrniti pravdne stroške v znesku 854,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper I. in III. točko navedene sodbe se iz vseh treh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in tožniku naloži plačilo vseh stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se s stališčem sodišča, da je predmet spora odškodninska terjatev in da sodišče v zvezi s tem ni ugotavljalo predpostavk odškodninske odgovornosti (škode, protipravnosti, vzročne zveze, krivde). Ker ti elementi, katerih tudi tožnik niti ni zatrjeval in dokazoval, pri čemer je na toženi stranki breme dokazovanja neobstoja krivde, niso obrazloženi, gre za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa tudi po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter 22. členu Ustave RS, saj toženi stranki ni bila dana možnost, da se seznani z nosilnimi razlogi sodbe. Nadalje navaja, da je v pripravljalni vlogi z dne 2. 11. 2017 podala ugovor zastaranja terjatve, do česar pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Tožnik se je z misije vrnil 24. 9. 2012, tožba je bila vložena 30. 11. 2015, zato je odškodninska terjatev, glede na triletni zastaralni rok, zastarala. Ne strinja se z dokazno oceno sodišča prve stopnje in navaja, da je v spis vložila evidenco obremenjenosti kontigenta KFOR 25, iz katere izhajajo tožnikovi prosti dnevi. Sodišče je to listino ocenilo kot neverodostojno. Meni, da s pavšalnimi izpovedbami listinskih dokazov ni mogoče ovreči. Priče, ki so izpovedovale v korist tožnika, pa so imele v tej pravdi interes, ker so tudi same vložile istovrstno tožbo, zato so njihove izpovedi kot tudi izpoved tožnika, neverodostojne. Na drugi strani pa je A.A. izpovedal, da je evidenco izvedenega usposabljanja vodil tako, da so na koncu dneva vodje skupin povedali, kaj so pripadniki delali in koliko ur so bili obremenjeni. Izpostavlja izpoved A.A., da na proste dneve sestankov ni bilo. Kdor je želel, je prostovoljno prišel na sestanek. Ravno tako na prosti dan ni bila obvezna prisotnost pri dvigu zastave, na postroju, itd. Sodišče je zgolj na podlagi vpogleda v evidenco za dva dneva zaključilo, da na navedene dneve počitek ni bil zagotovljen. Poudarja, da niti tožnik niti priče evidencam niso ugovarjali. V zvezi z višino škode nasprotuje stališču sodišča, da se ugotavlja vrednost dneva s povprečno delovno obveznostjo 174 ur mesečno, in sicer kot urna postavka in ne kot vrednost dnevne postavke. Ker tožnik vtožuje neizkoriščen dan tedenskega počitka, bi moralo sodišče ob predpostavki upoštevanja urne postavke prisoditi odškodnino za neprekinjenih 24 ur in ne zgolj za 8 ur, saj bi po metodologiji sodišča zgolj tako lahko ugotovili vrednost dneva, ko tožniku ni bilo zagotovljeno koriščenje tedenskega počitka. Z navedenim pa sodišče v razlogih sodbe prihaja samo s seboj v nasprotje, kar pomeni kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ne strinja se s prisojenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in navaja, da tožnik od tožene stranke pred vložitvijo tožbe ni zahteval plačila vtoževanega zneska, zato mu gredo zakonske zamudne obresti šele od tega dne dalje. Odločitev, da mora odvesti in plačati davke in prispevke, je napačna, saj Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami v drugem odstavku 4. člena določa, da plača v Republiki Sloveniji služi kot podlaga za obračun prispevkov, davkov in drugih dajatev in obveznosti, ki bremenijo plačo pripadnika v času opravljanja vojaške službe izven države. Poudarja, da sta misijski dopust in možna odsotnost v trajanju 96 ur namenjena počitku oziroma ustrezata tovrstnemu varstvu, temu pa je namenjena tudi višja plača na misiji, ki vključuje tudi posebne dodatke. Sodišče prve stopnje se do ugovorov tožene stranke glede tega ni zadostno opredelilo, zato gre za kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člena Ustave RS. Izpostavilo je le, da gre za različne institute kot je obravnavani. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Prav tako je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar je na ugotovljeno dejansko stanje deloma zmotno uporabilo materialno pravo.

5. Bistven očitek, ki ga uveljavlja pritožba, je v zmotni uporabi materialnega prava, glede česar tožena stranka poudarja sporno naravo obravnavane terjatve, na to pa navezuje tudi očitek postopkovne kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da sodba ne vsebuje potrebne obrazložitve elementov odškodninske odgovornosti. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, v obrazložitvi izpodbijane sodbe glede navedenega ni pomanjkljivosti, ki bi onemogočale njen preizkus, tako da bistvena kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

6. Pritožba glede elementov odškodninske odgovornosti uveljavlja tudi kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (v zvezi z 22. členom Ustave RS), češ da toženi stranki ni bila dana možnost, da se seznani z nosilnimi razlogi sodbe. Očitek navedene postopkovne kršitve uveljavlja tudi v zvezi z zatrjevanjem, da ji sodišče ni zadosti odgovorilo na navedbo o tem, da sta misijski dopust in možna odsotnost v trajanju 96 ur namenjena počitku oziroma, da zadostujeta za zagotovitev počitka, ter da je temu namenjena tudi višja plača na misiji.

7. Sodišče prve stopnje takšnemu zavzemanju pravilno ni sledilo. Pravilno je obrazložilo, da gre v navedenih primerih za različne institute od obravnavanega. Zagotovitev misijskega dopusta oziroma navedene odsotnosti ter višja plača na misiji ne izključujeta pravice do tedenskega počitka oziroma upravičenja do plačila odškodnine v primeru, da ta pravica ni zagotovljena. To, da je tožnik po ugotovitvi sodišča prve stopnje v obdobju od 7. 6. 2012 do 26. 6. 2012 izrabil posebni dodatni dopust, ne pomeni, da ne more biti upravičen do vtoževane odškodnine za 22 neizkoriščenih dni tedenskega počitka v času misije od 24. 3. 2012 do 24. 9. 2012. Prav tako je neutemeljena pritožbena navedba, da je že v sami tožnikovi plači zajeto tudi plačilo za neizkoriščene dneve tedenskega počitka. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da dodatki k plači, do katerih je bil tožnik upravičen za čas mednarodne misije (npr. dodatek za posebne pogoje bivanja in delovanja), ki so urejeni v Uredbi o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, sprejetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (Ur. l. RS, št. 67/08 in naslednji), ne morejo biti odmena za nezagotavljanje tedenskega počitka.

8. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi upoštevalo stališča ustaljene sodne prakse v istovrstnih primerih, odločitev pa je tudi v skladu s stališči iz sodbe VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018, v kateri je Vrhovno sodišče glede narave terjatve poudarilo, da gre v tovrstnih sporih, v katerih delavci vtožujejo plačilo za tiste dni, ko bi jim morala tožena stranka zagotoviti tedenski počitek v višini osemkratnika urne plačne postavke za posamezen dan, za premoženjski odškodninski zahtevek zaradi kršitve pogodbenih obveznosti. Čeprav obveznost tožene stranke, da tožniku med misijo v tujini zagotovi 24-urni počitek izhaja iz internega Pravilnika tožene stranke in ne neposredno iz pogodbe o zaposlitvi, gre za obveznost, ki je po svoji naravi pogodbena. Bistvo pogodbene odškodninske odgovornosti je, da lahko pogodbi zvesta stranka od kršitelja pogodbe zahteva povrnitev vrednosti izjalovljenega pričakovanja. Na podlagi 2. člena ZSSloV se uporabi 140. člen ZJU, ki smiselno enako kot 184. člen ZDR določa, da mora delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava delavcu povrniti škodo, ki mu je povzročena pri delu ali v zvezi z delom, kar obsega tudi škodo, ki jo je delodajalec povzročil delavcu s kršitvijo pravic iz delovnega razmerja.

9. Glede temelja terjatve je sodišče prve stopnje poleg omenjenega Pravilnika upoštevalo tudi drugo pravno podlago. In sicer, da ima delavec v skladu s 156. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nadalj.) poleg pravice do dnevnega počitka v obdobju sedmih zaporednih dni tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Po drugem odstavku 97.f člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/1994 in nadalj.) ima delavec praviloma med dvema zaporednima delovnima dnevoma pravico do počitka, ki traja nepretrgoma najmanj 12 ur, v obdobju sedmih zaporednih dni pa ima poleg pravice do dnevnega počitka praviloma tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. V 53. členu Zakona o službi v slovenski vojski (ZSSloV; Ur. l. RS; št. 68/2007 in nadalj.) je določeno, da je med opravljanjem vojaške službe izven države delovni čas pripadnikov lahko neenakomerno razporejen tudi glede na letno, mesečno, tedensko in dnevno povprečje ur delovne obveznosti, predpisano za opravljanje vojaške službe v državi. O razporeditvi delovnega časa med opravljanjem vojaške službe izven države odloča nadrejeni poveljnik, ki mora omogočiti pripadnikom potreben počitek glede na vrsto nalog in druge razmere in pri tem upoštevati tudi predpisane omejitve glede opravljanja posameznih zahtevanih nalog na določenih formacijskih dolžnostih. Iz 53. člena ZSSloV torej ne izhaja, da pripadnikom Slovenske vojske na mednarodnih misijah ne pripada tedenski počitek v trajanju 24 ur. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da je Vrhovno sodišče že v zadevi VIII Ips 30/2016 zavzelo jasno stališče, da tožena stranka delavcu ne more odrekati pravice do tedenskega počitka. Če mu delodajalec te pravice ne zagotovi, je delavec upravičen do plačila, kot ga zahteva v obravnavani zadevi.

10. Četudi sodišče prve stopnje ob zavzetem stališču, da gre v obravnavnem primeru za odškodnino za premoženjsko škodo, ni obrazložilo posameznih predpostavk odškodninske odgovornosti, je v dejanskih ugotovitvah izpodbijane sodbe vendarle najti podlago tudi za pravni zaključek, da so podane predpostavke pogodbene odškodninske obveznosti. Tožena stranka v pritožbi izpostavlja, da tožnik ni navajal in dokazal škode, protipravnosti ter vzročne zveze, kar pa niti ni relevantno. Predpostavke pogodbene odškodninske odgovornosti so namreč protipravnost (kršitev pogodbe), škoda ter vzročna zveza med kršitvijo pogodbe in škodo po načelu naravne vzročnosti1. Odgovornost za kršitev pogodbe ni krivdne (subjektivne) narave - dolžnik se je ne more razbremeniti z dokazom, da ni kriv, ampak mora dokazati nepredvidljive okoliščine, ki niso pod njegovim nadzorom2. To glede tožene stranke ni bilo ugotovljeno. Vprašanje krivde bi bilo relevantno, če bi tožnik zahteval večji obseg škode od predvidljive (243. člen Obligacijskega zakonika - OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 in nadalj.), česar pa ne uveljavlja, saj veže škodo le na kršitev pogodbe oziroma obveznosti tožene stranke do zagotovitve tedenskega počitka. Tako nastanek škode kot protipravno ravnanje tožene stranke (kršitev obveznosti zagotovitve tedenskega počitka) jasno izhajata iz ugotovitev sodišča prve stopnje, pri čemer je upoštevati še nakazano domnevo vzročnosti. Neutemeljen je torej pritožbeni očitek, da je bila tožniku zato, ker sodišče prve stopnje ni obrazlagalo predpostavk odškodninske odgovornosti, kršena pravica do izjave v postopku po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter 22. člen Ustave RS. Tudi ni utemeljen očitek kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih v zvezi s tem, prav tako ti razlogi med seboj niso v nasprotju. Ključno je vprašanje pravilnosti materialnopravnega razlogovanja, v posledici katerega pa sodišče prve stopnje ni zmotno ali nepopolno ugotovilo dejanskega stanja, kar je torej prav tako neutemeljen pritožbeni očitek tožene stranke.

11. Tožena stranka izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedmi prič in tožnika ter listinskim dokazom (evidenco tožene stranke o prostih dneh pripadnikov SV na mirovni misiji na Kosovu). V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče oziroma stranke mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče ali stranke mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpovedi tožnika in njegovih dveh sodelavcev B.B. in C.C.) in ne na izpoved njegovega nadrejenega (A.A.) ter evidence tožene stranke o prostih dnevih pripadnikov SV na misiji na Kosovu. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene. Dodaja le, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje prepričljiva in logična ter skladna s splošno znanimi dejstvi o poteku dela na mednarodnih misijah. Zgolj dejstvo, da so tožnik in zaslišani priči (ki sta vložili istovrstne tožbe zoper toženo stranko) zainteresirani za izid tega postopka, ne pomeni, da so njihove izpovedi samodejno neverodostojne oziroma, da jih sodišče ne sme upoštevati.

12. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z dokazno oceno, da s strani tožene stranke sestavljene evidence ne dokazujejo, da je imel tožnik na označene dni dejansko proste dneve. Tudi če je v evidencah določen dan označen kot prost obveznosti, je mogoče dokazovati, da so pripadniki SV na ta dan dejansko opravljali določene obveznosti in niso bili povsem prosti, skladno z naravo dela na mednarodnih misijah. To je tožnik tudi dokazal (njegova izpoved in izpovedi dveh prič, ki sta bili na isti misiji). Zgolj dejstvo, da tožnik navedenim evidencam ni ugovarjal, ne pomeni, da tožnik ne more dokazovati dejanskega dela na sporne dneve.

13. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik na dneve, ki naj bi bili njegovi prosti dnevi, ni bil popolnoma prost (opravljal je določene naloge, kot so usposabljanje, rokovanje z orožjem, udeleževal se je sestankov, moral je nositi uniformo, itd.), mu je priznalo odškodnino za neizkoriščen tedenski počitek v višini, ki je temeljila na s strani tožene stranke opredeljenih plačilih tožnika. ZObr v prvem odstavku 98.c člena določa, da pripadniku, ki v miru opravlja vojaško službo oziroma službo izven države, pri izvrševanju obveznosti sprejetih v mednarodnih organizacijah oziroma mednarodnimi pogodbami pripada plača z dodatki po osnovah in merilih, ki jih predpiše Vlada Republike Slovenije. V drugem odstavku 98.c člena ZObr pa je še določeno, da se pripadniku iz prejšnjega odstavka plača obračuna po osnovah in dodatkih, kot če bi delal v povprečju 174 ur mesečno. Glede na takšno pravno podlago je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo urno postavko, ki jo je ugotovilo tako, da je tožnikovo plačo delilo s številom ur (174) in tožniku prisodilo odškodnino za 22 dni neizkoriščenega tedenskega počitka v pravilni višini. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, da bi sodišče pri izračunu višine urne postavke moralo upoštevati mesečno 30 - dnevno obveznost in ne 174 ur, kolikor je znašala mesečna obračunska urna postavka. Za računanje plače po 30 - dnevni mesečni delovni obveznosti namreč ni podana materialno pravna podlaga. V zvezi s tem pa tudi ni podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo v pritožbi uveljavlja tožena stranka.

14. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da zakonske zamudne obresti od prisojene odškodnine iz naslova neizkoriščenih dni tedenskega počitka tečejo šele od dneva vložitve tožbe, to je od 30. 11. 2015 dalje. Pritožbeno sodišče je v več istovrstnih zadevah (npr. Pdp 1242/2009, Pdp 153/2010, Pdp 259/2012, Pdp 1158/2015) zavzelo stališče, da zakonske zamudne obresti tečejo od dneva, ko se vojak vrne z misije. Tožbeni zahtevek se nanaša na uveljavljanje odškodnine za materialno škodo, skladno z določbo 165. člena OZ pa se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode. Tožnik se je z misije vrnil 25. 9. 2012, naslednjega dne pa so začele teči zakonske zamudne obresti. Ker je tožnik zakonske zamudne obresti uveljavljal od 1. 12. 2012, mu jih je sodišče prve stopnje utemeljeno prisodilo od tega dneva dalje.

15. Pritožba sicer utemeljeno opozarja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do podanega ugovora zastaranja terjatve iz naslova odškodnine, vendar pa to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve. Kot je že ugotovljeno, se je tožnik z misije vrnil 25. 9. 2012, tožbo pa je vložil 30. 11. 2015. Po tretjem odstavku 352. člena OZ odškodninska terjatev za škodo, ki je nastala s prekršitvijo pogodbene obveznosti, zastara v času, določenem za zastaranje te obveznosti. Glede na 206. člen ZDR oziroma 202. člen ZDR-1, da terjatve iz delovnega razmerja zastarajo v roku petih let, tožnikova terjatev ni zastarala.

16. Tožena stranka se utemeljeno pritožuje zoper odločitev v I. točki izreka izpodbijane sodbe o predhodnem odvodu davkov in prispevkov. Vrhovno sodišče RS je v sodbi opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018 sprejelo stališče, ki odstopa od dosedanje sodne prakse, da sodišče v delovnem sporu (kot sporu med delavcem in delodajalcem) ne odloča tudi o tem, ali je delodajalec o prisojenem prejemku delavcu iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem dolžan obračunati in plačati davke in prispevke oziroma od katerih osnov jih je dolžan obračunati in plačati (v tem obsegu gre namreč za javnopravno razmerje). Ob izplačilu prejemka je to stvar izplačevalca (delodajalca oziroma tožene stranke) oziroma pristojnih davčnih organov. Pri tem pa je dolžan upoštevati tudi naravo plačila, ki je v konkretnem primeru odškodnina za premoženjsko škodo zaradi kršitve pogodbenih obveznosti, ki izvirajo iz nezagotovljene pravice delavca do tedenskega počitka (tako izhaja tudi iz odločbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 313/2015 in VIII Ips 11/2018).

17. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 351. člena ZPP pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno spremenilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe. Ker v preostalem niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je v preostalem delu pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (prvi odstavek 351. člena ZPP in 353. člen ZPP). Kljub delni spremembi prvostopenjske odločitve pritožbeno sodišče ni poseglo v odločitev o stroških postopka (III. točka izreka), saj se uspeh strank ni bistveno spremenil. 18. Tožena stranka je s pritožbo uspela le v sorazmerno majhnem delu, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje pritožbene stroške (tretji odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Sklep Vrhovnega sodišča II Ips 316/2017 z dne 16. 2. 2017. 2 Dr. Možina D., Odškodninska odgovornost za kršitev pogodbe, Podjetje in delo, 2016, št. 2, str. 260.