Jedro

Znatno nevarnost, da bi tožnik lahko pobegnil pred zaključkom postopka po Uredbi Dublin III, izkazujejo podatki iz sistema EURODAC, iz katerih izhaja, da je tožnik predhodno že vložil prošnjo za mednarodno zaščito na Hrvaškem in dejstvo, da je to državo zapustil, še preden je bil postopek odločanja o njegovih prošnjah končan in kar je posredno s svojim zaslišanjem tudi potrdil tožnik 8. 11. 2018 v upravnem sporu.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je s prvo točko izreka izpodbijanega sklepa na podlagi drugega in tretjega odstavka 28. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 (v nadaljevanju Uredba Dublin III)1 v povezavi s 5. alinejo prvega odstavka 84. člena in v povezavi s četrtim odstavkom istega člena Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS, št. 22/16, v nadaljevanju ZMZ-1), ter s 7. točko drugega člena ZMZ-1 odločila, da se tožnik, ki trdi, da je roj. 1. 9. ...2 v Alepu, državljan Sirije, pridrži za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce, ..., do predaje odgovorni državi članici po Uredbi Dublin III. V drugi točki izreka izpodbijanega sklepa pa je navedla, da se tožnika pridrži za namen predaje od ustne naznanitve 26. 10. 2018 od 13.40 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v 6-ih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa tožena stranka navaja, da je tožnik dne 26. 10. 2018 zaprosil za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Po podani prošnji je bilo tožniku ustno na zapisnik izrečeno pridržanje zaradi namena predaje odgovorni državi članici po Uredbi Dublin III, saj je bilo po preverjanju v bazi Eurodac ugotovljeno, da je že pred prihodom v Republiko Slovenijo že zaprosil za mednarodno zaščito, in sicer 16. 10. 2018 na Hrvaškem. Iz policijske depeše izhaja, da je prosilec 20. 10. 2018 okoli 6. ure nelegalno vstopil v Slovenijo iz Hrvaške. Vse meje na poti je tožnik prečkal ilegalno s pomočjo tihotapcev in z različnimi prevoznimi sredstvi. Njegova ciljna država je bila Belgija. Ob podaji prošnje je tožnik povedal, da je Sirijo zapustil konec leta 2014, najprej je odšel v Turčijo, kjer je ostal dobri dve leti, nato je šel v Grčijo za 14 dni, nato pa preko Albanije v Črno Goro in naprej v BIH. Na Hrvaškem ga je prejela policija. Policisti so ga odpeljali iz policijske postaje v stavbo in mu zjutraj odvzeli prstne odtise ter ga odpeljali do Zagreba. Ko je tožnik izvedel, da so ga pripeljali v azilni dom, je samovoljno zapustil Hrvaško. Tožnik nikjer drugje ni podal prošnje za mednarodno zaščito, njegova ciljna država pa je Nemčija, Nizozemska oz. Belgija. Tožnik se ne želi vrniti nazaj na Hrvaško, ker vsak dan posluša, da pretepajo ljudi in jih vračajo v Bosno.

3. Tožena stranka izrazito begosumnost tožnika utemeljuje na dejstvu, da je tožnik pred prihodom v Slovenijo že na Hrvaškem podal prošnjo za mednarodno zaščito. Tožnik sicer to zanika, da je tam zgolj dal prstne odtise, vendar toženka njegovim trditvam ne verjame, saj je tožnik v EURODAC izpisku na Hrvaškem zaveden kot prosilec za mednarodno zaščito in ne tujec, poleg tega pa obstaja še potrdilo o registraciji s strani hrvaških uradnih organov. Tako je tožnik še pred zaključkom postopka na Hrvaškem to državo zapustil in odšel naprej do Slovenije, kjer je ponovno zaprosil za mednarodno zaščito. Tako toženka ugotavlja, da če tožniku gibanje ne bi bilo omejeno na prostore in območje Centra za tujce, tožnik ne bi počakal na zaključek postopka, ker ve, da ga Slovenija želi vrniti na Hrvaško, zanj pa je Slovenija le tranzitna država, saj si želi priti v Nemčijo, na Nizozemsko oz. v Belgijo. Od prosilca je razumno pričakovati, da ko zaprosi za mednarodno zaščito, da v taki varni državi prosilec tudi počaka na odločitev. Ker pa tega tožnik na Hrvaškem ni storil, predstavlja to okoliščino, ki skladno s 4. alinejo drugega odstavka 68. člena ZTuj-2 kaže na tožnikovo begosumnost. Dejstvo, da je tožnik v Slovenijo vstopil na nedovoljen način ter, da v Sloveniji nima možnosti bivanja, pa predstavljata zadnji okoliščini, ki utemeljujeta begosumnost tožnika in sta določeni v 1. in 3. alineji drugega odstavka 68. člena ZTuj-2. Po mnenju toženke okoliščine, v katerih je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito, njegove navedbe in dejanja, kažejo na utemeljen sum, da bi v primeru, da mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil azilni dom in tako onemogočil predajo pristojni državi članici. Zato je tožniku potrebno za nadaljevanje postopka izročitve omejiti gibanje, saj mora tožnik, da do odločanja v dublinskem postopku glede tožnikove vrnitve v pristojno državo dejansko pride, ostati v Sloveniji. V Azilnem domu naloge varovanja opravljata dva varnostnika in en receptor. Varnostnika na območju Azilnega doma ne moreta zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja na območju Azilnega doma. Izrečen strožji ukrep je tudi skladen z določbami Recepcijske direktive3. Trajanje pridržanja je določeno ob upoštevanju tretjega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III.

4. Tožnik vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka in nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Tožnik ugovarja, da se ustna odreditev pridržanja in pisni odpravek sklepa ne ujemata. Ustna odreditev pridržanja sicer zajema 5. alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 zaradi predaje pristojni državi članici Evropske unije v skladu z 28. členom Uredbe 604/2013/EU, tega pa pisni odpravek sklepa ne zajema. S tem je kršeno materialno pravo ter je tudi podana bistvena kršitev določb postopka, saj se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti. Sodišče sploh ne more preverjati razlogov za omejitev gibanja, ker se nanje ne sklicuje pisni odpravek sklepa ter je posledično pisni odpravek sklepa nezakonit. Ukrep, ki pomeni v praksi odvzem prostosti za prosilce za azil, ni dopusten. A prav to se v Centru za tujce izvaja.4 Nedvomno gre pri tako ostrih ukrepih za odvzem prostosti in ne zgolj omejitev gibanja. Ukrep, ki se zoper tožnika izvaja v Centru za tujce, je namreč povsem primerljiv s priporom ali kazensko sankcijo zapora na zaprtem oddelku v slovenskih zaporih. Pa tudi, če bi bil tak ukrep tožene stranke dopusten, tak ukrep ne bi zadostil pogojem strogega testa sorazmernosti. Ukrep omejitve gibanja na prostore in območje Centra za tujce namreč ni nujen zato, da bi se ugotavljala prosilčeva identiteta. To tudi ni primeren poseg za dosego zasledovanja cilja, saj slednjega s tem posegom ni mogoče doseči oz. uradna oseba nikjer ne pojasni, kako bi to pripomoglo. Teža posledic (odvzem svobode) pa je neproporcionalna vrednostim zasledovanega cilja oz. koristim, ki bodo (bi lahko) zaradi posega nastale. Tožnik se ne strinja, da je navajal lažne podatke ter, da ni sodeloval v postopku. Na Hrvaškem ni zaprosil za mednarodno zaščito, temveč je zgolj dal prstne odtise. Tožnik je na ustni odreditvi pridržanja izjavil, da tako na policijski postaji, kot tudi v hotelu oziroma azilnem domu ni bilo tolmača. Tožniku je bila s tem kršena pravica do tolmača, ki govori in razume jezik, ki ga govori tožnik. Toženka tudi te izjave ni preverjala, kljub temu pa je zaključila, da je tožnik navajal lažne podatke. Pričakovanje, da naj tožnik zaprosi za azil v prvi zanj varni državi ter sklicevanje na države, skozi katere je tožnik prišel v Slovenijo, ne more biti razlog za očitek o begosumnosti, sicer bi bili begosumni vsi prosilci. Tudi ni relevantno, da ciljna država za tožnika ni bila Slovenija, saj redko kateri prosilec Slovenijo sploh pozna. Utemeljitev toženke, zakaj gibanje tožnika ne bi moglo biti omejeno na območje azilnega doma (milejši ukrep), je pavšalna in pomanjkljiva. Argumenta, na katera se sklicuje toženka, izkazujeta, da sama ne uspe zagotoviti, da bi (vsi) prosilci za azil, ki jim je izrečen milejši ukrep, ostali na območju azilnega doma. To je pomanjkljivost na njeni strani in ne more biti argument za zapiranje v Center za tujce, zato tožnik predlaga, da naj sodišče izpodbijani sklep odpravi. Tožnik je vložil tudi predlog za izdajo ureditvene začasne odredbe.

5. Toženka odgovora na tožbo ni podala.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi, ki jih je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa v pravnem in dejanskem pogledu navedla toženka in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Glede tožbenih ugovorov dodaja:

8. Med strankama je v tem postopku sporna odločitev tožene stranke, da tožnika pridrži za namen predaje odgovorni državi članici EU po Uredbi Dublin III na prostore in območje Centra za tujce v ... od ustne naznanitve 26. 10. 2018 od 13:40 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v 6-ih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica.

9. Sodišče je na glavni obravnavi 8. 11. 2018 vpogledalo v upravni spis toženke, v prilogi A1 in A2 (pooblastilo tožnika ter izpodbijani sklep) ter v skladu s šestim odstavkom 84. člena ZMZ-1 zaslišalo tožnika. Tožnik je izpovedal, da je pobegnil iz vojnih razmer v svoji državi. Želel je priti na Nizozemsko, Belgijo oz. Nemčijo (ciljne države). Na poti do Slovenije ni v nobeni evropski državi zaprosil za azil, na Hrvaškem so mu vzeli prstne odtise, tolmača v postopkih na Hrvaškem ni imel. V Sloveniji je zaprosil za azil zaradi tega, da ga ne bi vrnili na Hrvaško. Ne namerava zapustiti Slovenije - če bi pobegnil, bi pobegnil že prej oz. bi ostal na Hrvaškem.

10. Kot podlago za izpodbijano odločitev je toženka navedla določbo drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III, na podlagi katere lahko države članice, kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov. Prvi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III tudi določa, da države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek predaje odgovorni državi članici. Pravna podlaga za odločitev toženke je tudi določba prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, na podlagi katerega lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje Azilnega doma (tudi) v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III (5. alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1). Po drugem odstavku tega člena ZMZ-1 pa se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če pristojni organ ugotovi, da v tem (posameznem) primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka tega člena ZMZ-1 ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja. Po navedeni določbi je tako mogoče izreči dva različna ukrepa. V prvem odstavku 84. člena ZMZ-1 je predviden milejši ukrep (rangiranje izhaja iz obrazložitve 84. člena ZMZ-1 iz Poročevalca Državnega zbora RS) – ukrep obveznega zadrževanja na območje Azilnega doma (tudi za primere zakonskih dejanskih stanov, ki izhajajo iz besedila 28. člena Uredbe Dublin III, kot izhaja iz 5. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1), v drugem odstavku 84. člena ZMZ-1 pa je predpisan strožji ukrep pridržanja – ukrep omejitve gibanja na območje in prostore Centra za tujce.

11. Rangiranje ukrepov na milejšega in strožjega pomeni po mnenju sodišča zakonsko izvedbo uresničitve načela sorazmernosti iz drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III ter uresničitev obveznosti, da je ukrep pridržanja mogoče uporabiti le, kolikor ni mogoče učinkovito uporabiti drugih prisilnih ukrepov. Toženka pa mora pri izbiri ukrepa po drugem odstavku 84. člena ZMZ-1, ki pomeni odvzem prostosti prosilca za mednarodno zaščito, upoštevati pogoje, kdaj lahko odredi strožji ukrep omejitve gibanja na območje in prostore Centra za tujce (ob predhodno ugotovljeni nevarnosti pobega, ki mora biti izkazana pri izreku obeh ukrepov – po prvem in drugem odstavku 84. člena ZMZ-1): - da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali; - da je prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja. Pri izreku izpodbijanega sklepa je po presoji sodišča toženka upoštevala načelo sorazmernosti. Z obširnimi razlogi (varnostnik na območju Azilnega doma ne more zadržati tožnika, če se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja in bo samovoljno zapustil Azilni dom) je pojasnila razloge, zakaj je bil tožniku izrečen ukrep pridržanja na območje in prostore Centra za tujce in ne Azilnega doma. Pojasnila je med drugim, da bi tožnik sigurno zapustil Slovenijo in odšel drugam, saj ve, da ga bo sicer Slovenija izročila odgovorni državi članici, česar pa tožnik ne želi, kar je ponovil tudi na zaslišanju na glavni obravnavi. Na tožnikovo begosumnost pa z veliko mero verjetnosti tudi po presoji sodišča kažejo njegova dejanja v dosedanjem postopku, ki so bila ugotovljena v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, in sicer, da je tožnik na Hrvaškem podal prošnjo za mednarodno zaščito (kar sicer tožnik zanika), tožnik se je tudi pri zaslišanju na naroku 8. 11. 2018 zapletal v protislovja, ko naj bi pojasnil postopek na Hrvaškem – ko je govoril o tem, kje so mu na Hrvaškem odvzeli prstne odtise5; poudaril je sicer, da nikjer v postopkih na Hrvaškem ni bilo prisotnega tolmača, vendar pa je hkrati izpovedal, da je zaprosil za azil v Sloveniji zato, da ne bi bil vrnjen nazaj v izvorno državo, kar ve sicer že od Grčije dalje, njegov namen pa ni bil ostati na Hrvaškem, saj to ni njegova ciljna država, kot je izpovedal na naroku. Zato sodišče ugotavlja, da je tožnik dobro vedel, da mora ob prijetju na Hrvaškem zaprositi za azil, da ne bo vrnjen v izvorno državo, kar je očitno tudi storil, kot izhaja iz EURODAC sistema in potrdila o registraciji tožnika na Hrvaškem, zato sodišče tudi ne sledi tožniku, da med postopkom na Hrvaškem ni imel tolmača, drugače pa tožnik ni izkazal. Še pred zaključkom postopka na Hrvaškem je tožnik to državo zapustil in odšel naprej do Slovenije, ki je zanj le tranzitna država, saj si tožnik želi priti v Nemčijo, na Nizozemsko oz. v Belgijo (kjer ima tudi sestro, kot izhaja iz njegove prošnje). Sodišče se tudi strinja s toženko, da tožnik ne bi zaprosil za azil v Sloveniji, če ga policija ne bi prijela, saj je za azil zaprosil šele po dveh dneh nahajanja v Sloveniji, sam pa je na naroku tudi izpovedal, da je za azil v Sloveniji zaprosil le zato, da ne bo vrnjen na Hrvaško.

12. Odločitev toženke o omejitvi gibanja je v danem primeru utemeljena na ugotovitvi, da so podani pogoji, predpisani z Uredbo Dublin III, vsebinsko presojo pa je opravilo sodišče v temu upravnemu sporu. Po presoji sodišča je toženka v izpodbijanem sklepu v zadostni meri obrazložila oba zakonsko določena pogoja za izrek strožjega ukrepa - omejitve gibanja na območje in prostore Centra za tujce (84. člen ZMZ-1). Obrazložila je tako dejanske, kot tudi pravne okoliščine, ki so narekovale odločitev o pridržanju na prostore in območje Centra za tujce. Toženka je po mnenju sodišča v obrazložitvi izpodbijanega sklepa tudi pravilno ugotovila, da je v tožnikovemu primeru podana znatna nevarnost, da bo tožnik pobegnil in samovoljno zapustil Republiko Slovenijo, če ne bo pridržan v Centru za tujce. To obrazložitev pa dopolnjuje še sodišče. 13. Tudi po presoji sodišče znatno nevarnost, da bi tožnik lahko pobegnil pred zaključkom postopka po Uredbi Dublin III, izkazujejo podatki iz sistema EURODAC, iz katerih izhaja, da je tožnik predhodno že vložil prošnjo za mednarodno zaščito na Hrvaškem (pri čemer tožnik ni izkazal drugače, kot že razlogovano) in dejstvo, da je to državo zapustil, še preden je bil postopek odločanja o njegovih prošnjah končan in kar je posredno s svojim zaslišanjem tudi potrdil tožnik 8. 11. 2018 v upravnem sporu z navajanjem, kako Hrvaška ni bila njegova ciljna država in kako je vedel že od Grčije dalje, da mora vložiti prošnjo za mednarodno zaščito (ob prijetju), če noče, da se ga vrne v izvorno državo, s tem, da je njegova ciljna država Nizozemska, Belgija ali Nemčija in da je v Sloveniji vložil prošnjo le, da ne bi bil deportiran nazaj na Hrvaško. Ker je za dejstvo, da je potrebno (ob prijetju) vložiti prošnjo za mednarodno zaščito z namenom izognitve deportacije nazaj v izvorno državo, po lastni izpovedbi vedel že od Grčije dalje, sodišče ne sledi njegovi izpovedi v upravnem sporu, da ni vložil prošnje za mednarodno zaščito na Hrvaškem (kar sicer izpodbijata tudi potrdilo o registraciji na Hrvaškem in EURODAC seznam) – sodišče smatra, da je storil prav to, da bi se izognil vrnitvi v izvorno državo in zato tudi ne sledi tožnikovi navedbi, da v postopkih na Hrvaškem ni imel tolmača, drugače pa tožnik ni izkazal. Že navedeno tudi po presoji sodišča pomeni, da tožnik ni sodeloval v postopku druge države članice, v kateri je zaprosil za mednarodno zaščito, ne da bi podal prepričljive razloge za tako ravnanje (5 alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2). Tožnik za svoje trditve o nevložitvi prošnje na Hrvaškem oz. o odsotnosti tolmača v postopkih na Hrvaškem ni predložil nobenih dokazov. Zgolj navedba tožnika o tem pa glede na dokazne standarde v postopku ne zadostuje. V zvezi s temi tožnikovimi razlogi, zaradi katerih tožnik ne želi biti vrnjen v odgovorno državo članico, sodišče tudi pojasnjuje, da citirana uredba, ki določa merila za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito, ne dopušča prosilcu možnosti izbire države, ki naj bi obravnavala njegovo prošnjo (preprečitev pojava „asylium shopping“ v praksi). Skupni evropski azilni sistem je zasnovan na domnevi medsebojnega zaupanja, da vse države članice, ki sodelujejo v njem, spoštujejo temeljne pravice, pravice iz Ženevske konvencije iz leta 1967 in Evropske konvencije o človekovih pravicah (glej sodbo SEU v združenih zadevah C-411/10 in C-493/10). Cilj, ki izhaja iz uvodnih določb Uredbe Dublin III je zagotoviti jasen, pregleden ter izvedljiv postopek določitve države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito. Po povedanem tožnikovi ugovori glede tega, da je Slovenija evropska in mirna država (kar je tudi Hrvaška), za odločitev v predmetni zadevi niso relevantni. Združitev z družino pa se lahko doseže skladno z evropskim pravom tudi na Hrvaškem kot državi članici EU. Tudi zato sodišče tem tožnikovim navedbam ne more slediti. Po presoji sodišča tožnik ne bi smel samovoljno zapustiti Hrvaške. Tudi po mnenju sodišča predhodno opisano tožnikovo ravnanje kaže na nesodelovanje tožnika v postopku, kar je pravilno navedla tudi že toženka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Tako ugotovljena dejstva po vsebini ustrezajo objektivnemu zakonskemu kriteriju, ki utemeljuje nevarnost pobega tožnika (5 alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 v povezavi s členom 28 Uredbe Dublin III), saj je izkazano, da v postopkih Hrvaške tožnik ni sodeloval in je državo zapustil pred koncem postopka. Po povedanem je neutemeljen tožnikov ugovor, da toženka ni obrazložila razlogov, zakaj tožnikov odhod iz Hrvaške navaja kot okoliščino, iz katere sklepa na nesodelovanje tožnika v postopku.

14. Tožnik je na zaslišanju v tem upravnem sporu kot ciljno državo, v kateri bi želel bivati, navedel Belgijo, Nizozemsko, Nemčijo in dodal, da je v Sloveniji zaprosil za mednarodno zaščito, da ne bi bil vrnjen v izvorno državo. Tudi po presoji sodišča tožnik ne bi zaprosil za mednarodno zaščito v Sloveniji, kolikor ga tukaj ne bi prijela policija, saj je želel priti naprej v Evropo, kar je tudi pravilno navedla že toženka. To dejstvo tudi po mnenju sodišča kaže na znatno nevarnost, da bo tožnik pobegnil in s tem onemogočil izvedbo postopkov za predajo odgovorni državi članici, saj nima interesa za končanje tega postopka, marveč ima za cilj priti naprej v Evropo, čeprav je navajal in izpovedal, da ne bi zapustil Slovenijo, saj bi sicer že pobegnil (sodišče sicer pripominja, kar je sicer med strankama nesporno, da je bil tožnik takoj po prejetju pridržan v (zaklenjenih) sprejemnih prostorih Azilnega doma, tako da mu je bil pobeg onemogočen)6, čemur sodišče ne sledi, glede na njegovo dosedanje ravnanje, ko tožnik ni počakal na odločitev na Hrvaškem, kjer je vložil prošnjo za mednarodno zaščito, po njegovem vedenju, da mora vložiti prošnjo za mednarodno zaščito ob prijetju, da se izogne deportaciji in dejstvu, da si želi naprej v Evropo. Po povedanem je tako neutemeljen tožbeni ugovor, da toženka ni obrazložila, na podlagi česa je sklepala, da tožnik sicer ne bi zaprosil za mednarodno zaščito v Sloveniji.

15. Nesporno je tudi dejstvo, da tožnik ni zaprosil za mednarodno zaščito takoj, ob nezakonitem vstopu v Slovenijo. Če bi tožnik dejansko res želel pridobiti mednarodno zaščito v Sloveniji, bi to željo lahko izrazil že takoj ob vstopu v Slovenijo, ko ga je šele po dveh dneh nahajanja v Sloveniji prijela policija, česar pa nesporno ni storil. Poleg navedenega pa je potrebno upoštevati tudi dejstvo, da je tožnik ves čas državne meje prehajal brez osebnih dokumentov, na nezakonit način. Vse te okoliščine na strani tožnika pa tudi po presoji sodišča kažejo na tožnikovo begosumnost. Te okoliščine je tudi že pravilno presodila toženka, ko je na strani 3 in 4 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedla razloge in okoliščine, podane na strani tožnika, ki ustrezajo najmanj v 3., 4. in 5. alineji prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 navedenim objektivnim kriterijem za opredelitev pojma nevarnosti pobega. Navedla pa je tudi objektivne okoliščine, podane na stani tožnika, ki kažejo na tožnikovo begosumnost v skladu s 1. in 4. alinejo drugega odstavka 68. člena ZTuj-2. Po presoji sodišča je po povedanem neutemeljen tožnikov ugovor, da ni mogoče ugotoviti, ali je toženka pri pojmu nevarnosti pobega upoštevala določbe 68. člena ZTuj-2. 16. Vse navedene okoliščine, v povezavi s sistemom varovanja v Azilnem domu, pa tudi po presoji sodišča kažejo tudi na to, da je pravilna ugotovitev toženke, da milejšega ukrepa zadrževanja na območje Azilnega doma v tožnikovem primeru ne bi bilo mogoče učinkovito izvršiti, kar pomeni, da cilj Uredbe Dublin III, ki je v zagotovitvi izvedbe postopka za predajo v skladu s to uredbo, ne bi bil dosežen, pri čemer je ta ukrep (sodišče se sicer strinja s tožnikom, da dejansko ne gre pri konkretnem ukrepu le za omejitev gibanja, temveč za odvzem svobode) tudi v taki obliki dopusten tudi po Uredbi Dublin III.

17. Prekomeren poseg v tožnikovo svobodo po presoji sodišča ni razviden iz tožnikovih izpovedb na zaslišanju 8. 11. 2018 v upravnem sporu, saj se tožnikov opis razmer v Centru za tujce sklada z opisom razmer, kot ga vsebuje Pravilnik o bivanju v Centru za tujce. Ukrep omejitve gibanja na Center za tujce je predviden z zakonom (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1). Tožnik pa ne navaja, da bi zanj v Centru za tujce veljal drugačen režim, kot za ostale subjekte.

18. Tožnik ugovarja sicer še absolutno bistveno kršitev postopka v zvezi z razlogi ugotavljanja istovetnosti tožnikove identitete in neobrazložitve sklepa toženke v zvezi s tem. Sodišče ugotavlja, da podlaga izpodbijanega sklepa niso razlogi in okoliščine po 1. alineji7 prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, temveč 5. alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 (omejitev gibanja zaradi predaje odgovorni državi članici)8, zato smatra v tem delu tožnikov ugovor za pravno nerelevanten in s tem za neutemeljen.

19. Neutemeljen je tudi ugovor tožnika, da se ustna odreditev pridržanja in pisni odpravek sklepa ne ujemata, da ustna odreditev pridržanja sicer zajema 5. alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 zaradi predaje pristojni državi članici Evropske unije v skladu z 28. členom Uredbe 604/2013/EU, česar pa pisni odpravek sklepa sploh ne zajema. Navedeno ne drži, saj se toženka (tako kot v ustnem izreku ukrepa) sklicuje na enako podlago, in sicer se že v uvodu izpodbijanega sklepa sklicuje na 2. in 3. odstavka 28. člena Uredbe Dublin III v zvezi s 5. alinejo prvega odstavka in 4. odstavka 84. čl. ZMZ-1. Tako glede navedenega ni bilo prekršeno materialno pravo ter tudi ni v zvezi s tem podane bistvene kršitve določb postopka, saj se izpodbijani sklep glede navedenega da preizkusiti.

20. Po povedanem je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. K točki II. izreka:

21. Tožnik je v tožbi predlagal tudi izdajo ureditvene začasne odredbe po drugem odstavkom 32. člena ZUS-1 in sicer, da naj sodišče do pravnomočne odločitve v izpodbijanem sklepu stanje uredi tako, da mora tožena stranka takoj po prejemu tega sklepa prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce ... Sodišču je predlagal, da do pravnomočne odločitve o izpodbijanem sklepu zadrži izvajanje izpodbijanega sklepa in do pravnomočne odločitve sodišča stanje uredi tako, da mora toženka takoj po prejemu sklepa prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce v ...

22. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev upravnega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče v skladu z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Predlogu za izdajo začasne odredbe se lahko ugodi le ob kumulativno izpolnjenih zakonsko določenih pogojev iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1. 23. Na podlagi 71. člena ZMZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 73. členom ZUS-1 pritožba zoper sodbo ni dovoljena. Navedeno pomeni, da je sodišče z izdajo te sodbe (točka I. izreka) pravnomočno odločilo o zadevi, zaradi česar tožnik nima več izkazanega pravnega interesa za zahtevo za izdajo začasne odredbe, ki je časovno vezana na čas do pravnomočne sodne odločbe. Glede na navedeno, je sodišče ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe s sklepom zavrglo.

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva. 2 Kar izpove tožnik na glavni obravnavi 8. 11. 2018; da je rojen 9. 1. ..., izhaja sicer iz podatkov upravnega spisa (iz obvestila policije ob prijetju, ob podaji prošnje za mednarodno zaščito, ob zaslišanju 26. 10. 2018); iz njegove osebne izkaznice, izdane v Turčiji, pa je razviden datum njegovega rojstva 1. 1. ..., kar tožnik označi kot napako, nastalo v Turčiji. 3 Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev). 4 Ukrep toženke pomeni, da mora oseba živeti v manjši sobi zgornjega nadstropja institucije zaprtega tipa, skupaj z drugimi tujci, četudi niso zaprosili za azil. Giblje se lahko zgolj po oddelku nastanitve, ki pa je prostorsko zelo omejen, vanj pa je mogoče priti le mimo zaklenjenih vrat, ob spremstvu tam prisotnih policistov. Med oddelki centra oziroma drugimi prostori ni prostega prehajanja, temveč samo ob spremstvu policistov. Prebivanje v centru je organizirano po urniku dnevnih aktivnosti, ki se ga mora prosilec držati. Rekreacija na prostem se izvaja na majhnem atrijskem igrišču pod nadzorom policije in traja zgolj 1 uro na dan. Preostalih 23 ur je prosilec zaprt. Morebitni obiski lahko potekajo le v za to namenjeni sobi, v kateri so nastavljene kamere, preko katerih poteka nadzor policistov. 5 Najprej je tožnik na naroku izpovedal, da ga je policija nastanila v hotel blizu Zagreba, tam so oddali prstne odtise; kasneje na naroku izpove, da so prstne odtise dali v zaporu, ko se ga opozori na razhajanje v izpovedbi, pojasni, da je to nesporazum, nato pa doda, da so ga peljali iz zapora na PP, so na PP oddali prstne odtise, potem so jih odpeljali v hotel. Ko se ga opozori še na razhajanje z njegovo izpovedbo na zapisniku z dne 26. 10. 2018, kjer je izpovedal, da so jih iz PP odpeljali v neko stavbo, zjutraj so jim odvzeli prstne odtise in jih odpeljali do Zagreba, pojasni, da tega on ni izjavil, potrdi pa, da je njegov podpis na levi strani zapisnika ter da je bil pri tem zaslišanju prisoten tolmač za arabski jezik. 6 Enako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi I Up 337/2015 z dne 13. 1. 2016, točka 10. 7 Preverba oz. ugotovitev istovetnosti prosilca v primeru očitnega dvoma. 8 Slednja omogoča odreditev ukrepa pridržanja v skladu z 28. členom Uredbe 604/2013/EU (Uredba Dublin III), pri čemer sodna praksa tudi v zvezi s to pravno podlago povezuje 68. čl. ZTuj-2.