Jedro

V konkretnem primeru je obličnost predpisana za veljavnost samega posla (pogodbe, formae ad solemnitatem). Najstrožja obličnost je določena zaradi javnega interesa.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje s p r e m e n i tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je dolžna tožena stranka v roku 15-ih dni skleniti pogodbo o prodaji in nakupu poslovnega deleža v družbi K., d.o.o. v notarskem zapisu, z naslednjo vsebino:

1. UVODNE UGOTOVITVE Pogodbeni stranki uvodoma ugotavljata: - da je prodajalec imetnik poslovnega deleža v družbi K., d.o.o., z nominalno vrednostjo 49.026.352,00 SIT, ki ga je pridobil v svoje premoženje na podlagi pogodbe o brezplačni odsvojitvi in prevzemu dela poslovnega deleža v družbi K., sklenjene v notarskem zapisu SV 897/98, dne 14.10.1998; - da je družba vpisana v sodni register Okrožnega sodišča v Ljubljani pod vl. št. da je kupec poslovnega deleža že družbenik družbe; - da v skladu z 8. čl. Akta o ustanovitvi družbe K., d.o.o., družbeniki prosto razpolagajo s svojim poslovnim deležem.

2. PREDMET IN KUPNINA S to pogodbo prodajalec proda, kupec pa kupi poslovni delež iz 1. alinee točke 1.1. te pogodbe, z nominalno vrednostjo 49.026.352,00 SIT, za dogovorjeno kupnino v višini 43.500.000 SIT.

3. PLAČILO

3.1 Kupec se zaveže plačati dogovorjeno kupnino iz točke 2 te pogodbe, kot sledi: - prvi obrok v višini 1.000.000 SIT najkasneje do 31.12.2002 - drugi obrok v višini 42.500.000 SIT najkasneje do 28.2.2003. Kupnina je plačana, ko denar prispe na račun prodajalca, določenega v točki 3.3. te pogodbe.

3.2. V kolikor kupec ne bo izpolnil svoje obveznosti v roku, določenem v točki 3.1 te pogodbe, je dolžan plačati zakonite zamudne obresti.

3.3. Kupec se zaveže plačati obveznosti iz te pogodbe na transakcijski račun prodajalca št. 4. PRENOS PRAVIC

4.1 Kupec postane imetnik in lastnik poslovnega deleža, ki je predmet prodaje po tej pogodbi, z dnem plačila celotne kupnine in morebitnih zamudnih obresti.

4.2 Kupec v razmerju do družbe šteje za pridobitelja poslovnega deleža od dne, ko je poslovodji družbe prijavila pridobitev in predloženo dokazilo o plačilu celotne kupnine. Prijavo odsvojitve oz. pridobitve poslovnega deleža opravi prodajalec v treh dneh po prejemu dokazila o plačilu vseh obveznosti kupca po tej pogodbi.

4.3 Prodajalec bo dovolil kupcu vpis spremembe lastništva poslovnega deleža v sodni register šele po plačilu vseh obveznosti po tej pogodbi.

5. KONČNE DOLOČBE

5.1 Prodajalec ne jamči za pravne in stvarne napake na predmetu pogodbe.

5.2 Davek na dodano vrednost pri prometu s poslovnimi deleži ni obračunan v skladu s 27. čl. Zakona o davku na dodano vrednost. 5.3 Pogodbeni stranki bosta vse morebitne spore v zvezi s to pogodbo reševali sporazumno, v nasprotnem primeru pa je za reševanje sporov pristojno stvarno pristojno sodišče v Ljubljani.

5.4 Stroške notarskega zapisa te pogodbe in vse druge stroške v zvezi s prenosom poslovnega deleža nosi prodajalec.

5.5 Kupec izrecno soglaša z neposredno izvršljivostjo tega notarskega zapisa v smislu 4. čl. Zakona o notariatu in dovoljuje prodajalcu, da v primeru neizpolnitve obveznosti v roku iz točke 3.1. te pogodbe plačilo izterja neposredno v izvršilnem postopku.

5.6. Pogodba je sestavljena v enem izvodu, ki se hrani pri notarju, pogodbeni stranki pa prejmeta odpravke pogodb, sicer jo bo v nasprotnem primeru nadomestila ta sodba.

Tožena stranka je dolžna povrniti stranki stroške tega postopka v znesku 761.020,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske sodbe, to je od 7.4.2004, dalje do dneva plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo z a v r n e .

Tožeča stranka je dolžna v roku 15-ih dni povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 1.015.082,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.4.2004 dalje do plačila.

Tožeča stranka je dolžna v roku 15-ih dni povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 1.040.500,00 SIT.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in odločilo, da je dolžna tožena stranka s tožečo stranko v roku 15-ih dni skleniti pogodbo o prodaji in nakupu poslovnega deleža v družbi K. d.o.o. v notarskem zapisu in z vsebino, kot je razvidna iz izreka te sodbe. Glede pravdnih stroškov pa je odločilo, da jih je dolžna tožena stranka povrniti tožeči stranki v znesku 761.020,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe to je od 7.4.2004 dalje do plačila, v roku 15-ih dni pod izvršbo.

Zoper to sodbo se pritožuje tožena stranka po svojem pooblaščencu zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavanje. V pritožbi navaja, da je odločitev sodišča, da je tožena stranka dolžna skleniti s tožečo stranko pogodbo o prodaji in nakupu poslovnega deleža v družbi K. d.o.o. v notarskem zapisu v nasprotju s 55. členom Obligacijskega zakonika, ki določa, da je nična pogodba, ki ni sklenjena v predpisani obliki. Ker mora biti pogodba o prodaji in nakupu poslovnega deleža sklenjena v obliki notarskega zapisa, saj drugače nima pravnega učinka, je sodišče v izpodbijani sodbi zmotno uporabilo materialno pravo. To kršitev pa je sodišče zagrešilo tudi, ko je samo določilo vsebino pogodbe o prodaji in nakupu predmetnega poslovnega deleža, četudi ta ni bila v takšni vsebini med strankama nikoli, niti v obliki predpogodbe, dogovorjena. Sodišče je tudi napačno presodilo pravno naravo dopisa tožene stranke tožeči z dne 20.9.2002 saj je v tem dopisu zapisano le to, kar sta se stranki dogovarjali na sestanku 5.9.2002 in ta dopis ne predstavlja potrditev sprejema ponudbe. Med pravdnima strankama tudi ni prišlo do dogovora glede prodaje oz. nakupa predmetnega poslovnega deleža saj ni bilo doseženo soglasje o ceni. Nesporno je tudi, da je direktor tožene stranke predstavnika tožeče stranke A.R. dne 19.12.2002 obvestil, da ne more skleniti pogodbe pod ponujenimi pogoji in mu tudi povedal, da potrebuje soglasje skupščine za nakup predmetnega poslovnega deleža in da tega soglasja ni dobil. Iz zapisnika skupščine z dne 21.10.2002 tožene stranke pa tudi nesporno izhaja, da je ta soglasje odklonila. Ker pa je tudi v sodnem registru navedeno, da mora imeti direktor tožene stranke pri sklepanju pogodb za nakup in prodajo osnovnih sredstev ter nepremičnin soglasje skupščine, je zmoten tudi zaključek sodišča, da za nakup poslovnih deležev direktor tožene stranke soglasja ni potreboval. Na pritožbo tožene stranke je odgovorila tožeča stranka, ki se v svojem odgovoru zavzema za zavrnitev pritožbe.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka po izdaji sodbe sodišča prve stopnje sodišče obvestila, da je bila tožena stranka s sklepom o prenehanju družbe po skrajšanem postopku Okrožnega sodišča v Novi Gorici dne 23.2.2005 izbrisana iz sodnega registra. Nadalje pa tudi ugotavlja, da so bila vsa procesna dejanja opravljena pred izbrisom tožene stranke iz sodnega registra. To pa ob smiselni uporabi določbe 2.odst. 207. čl. ZPP pomeni, da pritožbeno sodišče, kljub prekinitvi postopka iz razloga po 3. tč. I.odst. 205. čl. ZPP o pritožbi lahko odloči. Iz spisovnih podatkov namreč izhaja, da je bila izpodbijana sodba izdana dne 7.4.2004, strankama vročena 14.7.2004, pritožba zoper njo vložena 16.8.2004 in poslana v odgovor tožeči dne 19.8.2004, ta pa je nanjo odgovorila 7.9.2004. Pritožba tožene stranke je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo naslednja odločilna dejstva; - da so med pravdnima strankama dalj časa (od 13.11.2001) potekala pogajanja o nakupu oz. prodaji 20,14 % poslovnega deleža v družbi K. d.o.o.; - da sta se stranki na sestanku dne 5.9.2002 zedinili o vseh bistvenih sestavinah pogodbe, dogovorili sta predmet - 20,14 % poslovni delež, ceno 43,5 MIO SIT, plačilne pogoje - dva obroka ; prvi zapade v plačilo decembra 2002 v višini 1.000.000,00 SIT, preostanek v februarju 2003 ter, da bosta pogodbo o tem podpisali meseca decembra 2002 ( v sodbi se sicer navaja 2001, kar pa je evidentno pisna pomota), - da je tožena stranka ta dogovor pisno potrdila z dopisom, ki ga je poslala tožeči dne 20.9.2002, Na tako ugotovljena odločilna dejstva je sodišče sprejelo naslednje pravne zaključke; - tožena stranka je na sestanku dne 5.9.2002 sprejela ustno ponudbo tožeče stranke, ta sprejem ponudbe pa je naknadno z dopisom z dne 20.9.2002 še potrdila, - po 416.čl. Zakona o gospodarskih družbah (ZGD) je za odsvojitev poslovnega deleža potrebna pogodba, ki je izdelana v obliki notarskega zapisa, - po 27. čl. Obligacijskega zakonika (OZ) ponudba za sklenitev pogodbe, za katero zahteva zakon posebno obliko veže ponudnika samo, če je dana v taki obliki, - ta ničnostna sankcija pa je omiljena v primeru, kadar je obličnost predpisana zaradi dokaznih namenov, - ker je glede na določilo 417.čl. ZGD obličnost pogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža v notarskem zapisu predpisana iz razlogov dokazovanja, saj je njen namen zagotoviti izkazovanje družbenika v odnosu do družbe, gre v obravnavanem primeru kljub kršitvi predpisane obličnosti za ponudbo in njen sprejem, ki učinkujeta.

Glede na po sodišču prve stopnje relevantno ugotovljeno dejansko stanje, ki ga pritožbeno sodišče sprejema, pa pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru zmotno uporabilo materialno pravo. To pa ne iz razlogov, ki jih navaja pritožba pač pa iz drugih razlogov.

Sodišče prve stopnje je torej pravilno ugotovilo, da sta se pravdni stranki na sestanku dne 5.9.2002 zedinili o vseh bistvenih sestavinah pogodbe; dogovorili sta predmet, ceno, plačilne pogoje, zedinili pa sta se tudi o tem, da bosta pogodbo podpisali - sklenili v mesecu decembru. Ta dogovor med pravdnima strankama, pa je tožena potrdila tudi z dopisom z dne 20.9.2002. V tem delu se tudi pritožbeno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da so brez realne podlage navedbe tožene stranke, da med strankama ni prišlo do soglasja o bistvenih sestavinah pogodbe in da predstavlja dopis z dne 20.9.2002 le zabeležko sestanka pravdnih strank.

Pravna opredelitev sodišča prve stopnje, da pa tako obnašanje pravdnih strank na sestanku dne 5.9.2002 pomeni dano ustno ponudbo in njen sprejem s strani tožene stranke pa bi dejansko pomenilo tudi ugotovitev da je bila pogodba sklenjena (15.čl. Obligacijskega zakonika, OZ), v kolikor za veljavnost pogodbe ne bi bila predpisana tudi obličnost. Kadar potekajo pogajanja med strankama, ki sta navzoči na istem kraju in ob istem času namreč pomeni sprejem ponudbe že sklenitev pogodbe. Kadar pa je sklenitev pogodbe odvisna tudi od oblike, tedaj seveda sam sporazum še ne zadostuje. Pogodba s samim sporazumom še ne nastane in je dejansko sporazum le eden od pogojev za veljaven nastanek pogodbe. Ob predpostavki, ki jo je sodišče prve stopnje zavzelo, da je bila ustna ponudba sprejeta in da kršitev obličnosti ne vpliva na veljavnost sprejema ponudbe, bi morala slediti ugotovitev, da je pogodba sklenjena. Ob taki ugotovitvi pa tožbeni zahtevek na sklenitev pogodbe ne bi imel prav nobenega smisla. Tožeča stranka bi imela kvečjemu zahtevek na izpolnitev pogodbe.

Tožeča stranka pa s tožbo vtožuje sklenitev pogodbe. V zvezi s tem pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je v tožbi tožeča stranka sklicevala tudi na to, da se je tožena stranka dejansko tako na sestanku dne 5.9.2002, kot tudi z dopisom z dne 20.9.2002 zavezala skleniti pogodbo v notarskem zapisu. Torej je tudi na teh trditvah temeljila zahtevek na sklenitev pogodbe. Obveznost skleniti pogodbo lahko izhaja le iz zakona ali pa iz pogodbe. V obravnavani zadevi pa tožeča stranka ni zatrjevala zakonske obveznosti sklenitve pogodbe, pač pa pogodbeno. To pa bi kazalo na to, da glede na obravnavani primer tožeča stranka izhaja, da sta dogovor na sestanku in dopis dejansko predstavljala sklenjeno predpogodbo. Zahtevano pravno varstvo bi ji šlo ob ugotovitvi, da je njun sporazum pravno opredeljen kot predpogodba. Tako pravno varstvo ji namreč daje le 4. odst. 33. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Za predpogodbo, da ta ustvarja učinke, pa je določeno, da mora biti sklenjena v isti obliki kot je predpisana za glavno pogodbo (2. odst. 33. člena OZ). To pa pomeni, da so predpostavke veljavnosti predpogodbe v zvezi z zahtevano obličnostjo, enake tistim, ki jih je sicer ugotavljalo sodišče prve stopnje, za sprejem ponudbe. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno ugotovilo, da je za pogodbo o odsvojitvi poslovnega deleža predpisano, da mora biti sklenjena v obliki notarskega zapisa (416. člena Zakona o gospodarskih družbah - ZGD). Ker pa med strankama sklenjena predpogodba (ki jo tudi po mnenju pritožbenega sodišča predstavlja dogovor na sestanku dne 5.9.2002 in kasnejša potrditev z dopisom z dne 20.9.2002) ni bila sklenjena v tej obliki, ni mogla ustvariti pravno relevantnih obveznosti za pogodbenike in s tem zlasti ne za toženo stranko. Sodišče prve stopnje je glede predpisane obličnosti sicer razlogovalo, da je kršitev predpisane obličnosti v primeru, kadar je ta predpisana zaradi dokaznih namenov omiljena in ob ugotovitvi, da je obličnost pogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža v notarskem zapisu predpisana le iz razlogov dokazovanja, zaključilo da v konkretnem primeru ta kršitev nima negativnih posledic. S takim stališčem pa se pritožbeno sodišče ne strinja. Sodišče prve stopnje je namreč spregledalo, da je v 48. členu Zakona o notariatu (ZN) izrecno predpisano, da je pogodba, za katero se predpisuje notarska oblika, pa v tej obliki ni sklenjena, neveljavna. To pa pomeni, da je v konkretnem primeru obličnost predpisana za veljavnost samega posla (pogodbe, formae ad solemnitatem). Da je temu tako, izhaja že iz dejstva, da 416.čl. ZGD prepisuje obličnost notarskega zapisa kot najstrožje oblike notarske listine, to je pismenega dokumenta, ne le izdanega ampak tudi sestavljenega s sodelovanjem notarja, ki ima značaj javne listine. Že to pa tudi kaže, da je najstrožja obličnost v takem primeru določena zaradi javnega interesa. V zvezi s tem pa pritožbeno sodišče še ugotavlja, da dejansko sklicevanje na 417.čl. ZGD ni korektno, saj se ta zakonska določba nanaša na povsem druga vprašanja in ji zato ni mogoče pripisati pomena, kot ji ga je dalo sodišče prve stopnje.

Glede na zgoraj obrazloženo torej pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo že ko je opredelilo pravno naravo dogovorov med strankama, materialno pravno napačno pa je sodišče prve stopnje tudi zaključilo, da kršitev obličnosti v obravnavanem primeru nima pravnih posledic. Zato je zaradi drugačne materialno pravne presoje iz zgoraj navedenih razlogov pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo.

V posledici take spremembe sodbe sodišča prve stopnje pa je moralo pritožbeno sodišče odločiti tudi o pravdnih stroških. Glede na določilo 1. odst. 154. člena Zakona o pravdnem postopku je pritožbeno sodišče plačilo pravdnih stroškov naložilo tožeči stranki, ki v pravdi ni uspela. Upoštevaje specificiran stroškovnik tožene stranke je tako sodišče toženi stranki priznalo skupno 6.025 točk odvetniških stroškov, kar predstavlja znesek 662.750,00 SIT. Na ta znesek je toženi stranki prisodilo 2% materialnih stroškov ki ga predstavlja znesek 13.255,00 SIT, navedene stroške pa je povečalo še za 20% DDV, ki ga predstavlja znesek 135.201,00 SIT. Toženi stranki je priznalo tudi potne stroške v uveljavljeni višini 13.867,20 SIT ter sodno takso za odgovor na tožbo v znesku 190.000,00 SIT (in ne napačno uveljavljenih 199.500,00 SIT) skupno torej znašajo ti stroški 1.015.082,20 SIT in jih je tožeča stranka dolžna plačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila.

Ker je tožena stranka uspela tudi s pritožbo, je upravičena tudi do povrnitve stroškov pritožbenega postopka. Ti pa znašajo 2.125 točk, kar predstavlja znesek 233.750,00 SIT, 20% DDV, ki ga predstavlja znesek 46.750,00 SIT ter sodna taksa za pritožbo v višini 760.000,00 SIT. Uveljavljenih stroškov za pregled sodbe v višini 50 točk pa pritožbeno sodišče toženi stranki ni priznalo, saj je ta postavka že zajeta v sestavi pritožbe.