Jedro

131. člen ZDR veže pravico do regresa za letni dopust na pravico do letnega dopusta. Po določbi 161. člen ZDR delavec po poteku največ šestih mesecev nepretrganega delovnega razmerja pridobi pravico do letnega dopusta. Tožeča stranka je bila pri toženi stranki v delovnem razmerju več kot šest mesecev, s tem pa je pridobila pravico tako do letnega dopusta kot do regresa za letni dopust. Pri tem ni bistveno, ali je delo dejansko opravljala ali ne.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožeči stranki obračuna plače za mesece od julija 2010 do septembra 2010 in regres za letni dopust za leto 2010 v višini, kot je razvidna iz izreka, odvede davke in prispevke ter ji izplača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dni zapadlosti, ki so razvidni iz izreka, do plačila (točka I izreka). V presežku, to je za obračun in plačilo nadomestil plače za mesece od oktobra do decembra 2010 ter nadomestil stroškov za prehrano med delom in prevoz na delo z zakonskimi zamudnimi obrestmi, je zavrnilo (točka II izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (točka III izreka).

Zoper navedeno sodbo se iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka, pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo, da tožeča stranka ni prihajala na delo. Na takšno ugotovitev je zmotno uporabilo materialno pravo in sicer določbo 42. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Uradni list RS, št. 42/02 in nadalj.), da delavcu pripada plača za opravljeno delo. Ker tožeča stranka dela ni opravljala, do plače ni upravičena. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo bistvena dejstva v tem individualnem delovnem sporu. O razlogih, zaradi katerih tožeča stranka ni prihajala na delo, sta izpovedala zakoniti zastopnik tožene stranke in priča A.A. Izpovedala sta, da je tožena stranka tožečo stranko pozivala na delo, tožeča stranka pa se na pozive ni javila, ker je bivala v B. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni pojasnilo, zakaj ne verjame priči A.A. Priča je bila pred zaslišanjem opozorjena na dolžnost govoriti resnico. Tožena stranka tožeči stranki niti ni mogla izročiti ključev pisarne. Sodišče prve stopnje je verjelo neprepričljivi izpovedbi tožeče stranke, ki v tem sporu zasleduje le svoj ekonomski interes. Če je bila tožeča stranka zainteresirana za delo, bi lahko zaradi nezagotavljanja dela podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov na stranki delodajalca. Interes tožene stranke je bil, da tožečo stranko zaposli, da pridobi licenco za opravljanje agencijske dejavnosti. Za pridobitev licence je krila vse stroške v višini 2.300,00 EUR. V času priprave na izpit je tožeča stranka toženi stranki izplačevala plačo. V mesecu aprilu 2010 bi se morala tožeča stranka zglasiti na delo, pa tega ni storila. Na delo bi morala priti v C. tako je tudi razumeti vsebino dogovora, naj ne prihaja na delo v D.. Tožeča stranka je sama potrdila, da je bila večkrat pozvana na delo, saj je izpovedala, da se je z zakonitim zastopnikom tožene stranke sestala v lokalu ... bar v C. Tožeči stranki tudi ne pripada regres za letni dopust za leto 2010, ki je namenjen preživljanju letnega dopusta, tožeča stranka pa ni delala (je bila prosta, enako kot v času letnega dopusta) že od meseca februarja 2010 dalje. Ne nazadnje bi morala tožeča stranka, katere tožbeni zahtevek ni utemeljen, toženi stranki povrniti stroške tega individualnega delovnega spora. Delovno pravo je sicer namenjeno zaščiti pravic delavcev, med te pa ne sodijo delavci, ki dela ne opravljajo.

V odgovoru na pritožbo tožeča stranka prereka pritožbene navedbe tožene stranke. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. Pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, in da je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

Pritožba neutemeljeno oporeka s strani sodišča prve stopnje ugotovljenemu dejanskemu stanju, ki je bilo podlaga za odločitev o tožbenem zahtevku. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotovilo na podlagi izpovedb pravdnih strank in priče A.A. Pravdni stranki in priča so bile pred zaslišanjem opomnjene, da so dolžne govoriti resnico in da ne smejo ničesar zamolčati, opozorjene so bile na posledice krive izpovedbe, kot določa drugi odstavek 238. člena ZPP. Kot je sodišče prve stopnje pojasnilo v obrazložitvi izpodbijane sodbe, sta pravdni stranki glede tega, ali je tožena stranka tožečo stranko pozivala na delo, izpovedali različno. Priča A.A. pa je izpovedala le o tem, kar ji je povedal zakoniti zastopnik tožene stranke, torej ni izpovedala o tem, kar bi sama zaznala. Glede na to sodišče prve stopnje njeni izpovedbi utemeljeno ni pripisalo prevelike teže. Ker na podlagi različnih izpovedb ni moglo z gotovostjo ugotoviti dejstev, ki so podlaga za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka, je pravilno upoštevalo pravilo o dokaznem bremenu. Upoštevalo je, kot določa 215. člen ZPP, da je tožena stranka tista, ki bi morala dokazati, da je tožečo stranko pozivala na delo. Ker tega ni dokazala (izostanek pisnih pozivov, neskladne izpovedbe), je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo navedbam in izpovedbi tožeče stranke, da je na delo ni nihče pozival. Ker pa na delo ni bila pozvana, je z dela izostala opravičeno oziroma iz razlogov, ki so na strani tožene stranke.

Sodišče prve stopnje je odločitev o tožbenem zahtevku za izplačilo plač pravilno oprlo na peti odstavek 137. člena ZPP, ki določa pravico do nadomestila plače v višini 100 % osnove za delavca, ki dela ne opravlja iz razlogov na strani delodajalca.

K tej odločitvi pritožbeno sodišče še dodaja, da bi tožena stranka morala, če je menila, da tožeče stranke neopravičeno ni na delo, v prvi vrsti izdati (pisni) poziv na delo, nato pa bi njene izostanke lahko sankcionirala, kot je predvideno v ZDR; na primer s podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (3. alinea prvega odstavka 111. člena ZDR).

Sodišče prve stopnje je utemeljeno ugodilo tudi tožbenemu zahtevku za izplačilo regresa za letni dopust za leto 2010. Pri tem je upoštevalo 131. člen ZDR, ki veže pravico do regresa za letni dopust na pravico do letnega dopusta, in 161. člen ZDR, po katerem delavec po poteku največ šestih mesecev nepretrganega delovnega razmerja pridobi pravico do letnega dopusta. Tožeča stranka je bila pri toženi stranki v delovnem razmerju več kot šest mesecev, s tem pa je pridobila pravico tako do letnega dopusta kot do regresa za letni dopust. Pri tem ni bistveno, kot navaja pritožba, ali je delo dejansko opravljala ali ne.

Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo tudi o stroških postopka. Glede na delni uspeh strank v postopku (tožeča stranka je uspela s približno 57 % tožbenega zahtevka) je na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP in ob upoštevanju deleža uspeha strank utemeljeno odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

Navedbe, ki se nanašajo na pridobitev licence za opravljanje agencijske dejavnosti in stroške šolanja tožeče stranke, so za odločitev o utemeljenosti pritožbe oziroma zakonitosti izpodbijanega dela sodbe nebistvene. Glede na to se pritožbeno sodišče do njih posebej ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Ker niso podani niti pritožbeni razlogi, ki jih uveljavlja tožena stranka, niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in po določbi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške, ker njen odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča v tem individualnem delovnem sporu.