Jedro

Stališče, da z odločbo o brezplačni pravni pomoči za zastopanje stranke pred sodiščem II. stopnje poimensko določen odvetnik, brez dodatno predloženega pisnega pooblastila, ne more uspešno vložiti pritožbe, pomeni spreminjanje ustaljene sodne prakse. Zavrženje pritožbe, ki jo je tako določen odvetnik vložil, ne da bi ji priložil pooblastilo (k predložitvi pooblastila tudi ni bil pozvan), je v nasprotju z ustavno pravico do pravnega sredstva, pomeni pa tudi kršitev načela pravne države.

Izrek

Pritožbi zoper sklep se ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

Pritožbi zoper sodbo se zavrneta in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

: S sodbo z dne 9.12.2009 je odločeno, da sta toženca nerazdelno dolžna tožeči stranki plačati 443,33 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.3.2004 dalje ter 517,09 € pravdnih stroškov.

S sklepom z dne 16.3.2010 je pritožba drugo tožene stranke zavržena kot nedovoljena, ker pooblaščenec, ki jo je vložil, pooblastila za zastopanje ni predložil, odločba, s katero je bil odvetnik določen, da drugi toženki nudi pravno pomoč, pa ne zadošča. Zoper sklep se pritožuje druga toženka. Uveljavlja dva pritožbena razloga: bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava in predlaga razveljavitev sklepa. Pojasnjuje, da je druga toženka v prošnji za brezplačno pravno pomoč navedla željo po zastopanju v predmetni zadevi. Njeni želji je bilo ugodeno z odločbo Bpp 74/2010 z dne 18.1.2010, ki je pravnomočna. Iz dejstva, da druga toženka pritožbe zoper odločbo o brezplačni pravni pomoči ni vložila, je razvidno, da se z določitvijo pooblaščenca strinja in odločba nadomešča pooblastilo. Prilaga pooblastilo, ki vsebuje tudi odobritev do izdaje pooblastila opravljenih pravdnih dejanj.

Zoper sodbo se pritožujeta oba toženca.

Prvi toženec uveljavlja vse tri, z Zakonom o pravdnem postopku predvidene pritožbene razloge in predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevek zavrnjen, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Opozarja na 1. in 2. odstavek 82. čl. ZPP, ki postavitev začasnega zastopnika predvideva samo v primeru, ko bi postopek s postavitvijo zakonitega zastopnika predlogo trajal in bi zaradi tega nastale škodljive posledice za eno ali za obe stranki. Meni, da mora sodišče nastanek škodljivih posledic presojati od primera do primera. Ker gre za premoženjski spor, škodljive posledice zaradi zastoja v postopku ali daljšega postopka ne bi nastale. Ker sodišče dejanskega bivališča prvo tožene stranke ni ugotavljalo, je prišlo do kršitve načela kontradiktornosti. Postavitev začasnega zastopnika namreč dejansko pomeni omejitev pravice stranke do izjavljanja pred sodiščem – poseg v ustavno pravico, zato je odločitev o postavitvi začasnega zastopnika treba utemeljiti s tehtanjem med pravico po učinkovitem sodnem varstvu brez nepotrebnega odlašanja in toženčevo pravico do izjavljanja pred sodiščem. Ugotovitev, da je prvi toženec vozil brez vozniškega dovoljenja, graja s trditvijo, da je druga toženka vozniško dovoljenje videla na lastne oči. Poudarja, da policijski zapisnik ne vsebuje podatka o identiteti prvega toženca, zato pasivna legitimacija prvega toženca ni podana. Policijskemu zapisniku odreka dokazno moč, ker ni sestavljen v skladu s pravili Zakona o upravnem postopku. Pojasnjuje, da s prvim tožencem policisti niso opravili razgovora, zato na zapisnik ni mogel podati pripomb. Zapisnik je nepravilno sestavljen, ker prvo tožena stranka pri njegovem nastanku ni mogla sodelovati. Kot vzrok nesreče navaja objektivne okoliščine – hrapav asfalt oz. beton in oster ovinek, zaradi česar je bila stična površina pnevmatik s podlago zmanjšana in oprijem slabši in je kljub primerni hitrosti prišlo do zdrsa vozila. Alkoholiziranost prvega toženca ni v vzročni zvezi z nesrečo, saj bi do enakih posledic prišlo tudi v primeru voznikove popolne treznosti. Opozarja, da je škoda v različnih dokumentih različno opredeljena. V policijskem zapisniku se navaja, naj bi bil prometni znak podrt, iz fotografij, posnetih po škodnem dogodku, pa je razvidno, da znak stoji. Omenja se zgolj škoda na varovalni ograji, ne pa na prometnem znaku. Oškodovanec je tožeči stranki poslal nalog z dne 11.6.2003, ki omenja prometni znak in odbojno ograjo, iz regresnega zahtevka pa je razvidno, da tožeča stranka toženi očita zgolj poškodovanje ograje.

Druga toženka uveljavlja vse tri, z Zakonom o pravdnem postopku predvidene pritožbene razloge in predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje, podredno pa spremembo sodbe tako, da bo zahtevek zavrnjen. Opozarja, da niso konkretizirane in da so brez razlogov ugotovitve o dejstvih, da je prvi toženec vozil brez vozniškega dovoljenja in pod vplivom alkohola ter o višini odškodnine. Pojasnjuje, da je bila postavitev izvedenca predlagana v zvezi z razmerami na cestišču. Predlog je bil konkretiziran že v začetku postopka, sodišče pa ga je neupravičeno zavrnilo. Voznikova alkoholiziranost ni botrovala nesreči, saj bi do enakih posledic prišlo tudi v primeru popolne treznosti. Meni, da ni bil dosežen dovolj visok standard dokazovanja pri ugotavljanju veljavnega vozniškega dovoljenja prvega toženca. Kot neprimerno označuje, da se je veljavnost vozniškega dovoljenja ugotavljala s policijskim zapisnikom, kajti to dejstvo bi bilo mogoče ugotoviti neposredno s poizvedbami pri upravni enoti. Ugotavlja, da po višini odločitev ni argumentirana, zaradi česar sodbi očita, da nima razlogov o odločilnih dejstvih. Meni, da druga toženka ne more solidarno odgovarjati za škodo, ker je bila v dobri veri, da je storilec imel vozniško dovoljenje. Ugotovitev o tem, da prvi toženec ni imel vozniškega dovoljenja, označuje za splošno in meni, da bi sodišče moralo ugotavljati, kdaj je prenehalo veljati oz. ali ga je storilec sploh imel. O pritožbi zoper sklep.

S stališčem, da se pravno sredstvo, ki ga vloži pooblaščenec, ki za to pravdno dejanje nima pooblastila, zavrže, je sodišče prve stopnje pravilno interpretiralo 1. in 5. odstavek 98. čl. ZPP. Tudi na 97. čl. ZPP temelječe pravno stališče o obličnosti pooblastila je pravilno. Sodna praksa pa je bila do sedaj enotna, da v primeru izdaje odločbe o brezplačni pravni pomoči, ki za nudenje pravne pomoči poimensko določa odvetnika, pooblastilo ni potrebno - tudi odločbo o pravni pomoči je štela za ustrezno podlago za opravljanje pravdnih dejanj odvetnika za stranko.

Ni mogoče spregledati, da je bil odvetnik S. s strani organa za brezplačno pravno pomoč določen za zastopanje druge toženke v pritožbeni fazi postopka I P 176/2008 in da je ob vložitvi pritožbe, pravdno sodišče že razpolagalo z odločbo Bpp 74/2010, ki njegovo delo za drugo toženo stranko odreja. Ker je sodna praksa do sedaj odločbe o dodelitvi brezplačne pravne pomoči skoraj brez izjem sprejemala kot ustrezno podlago za zastopanje, se ni mogoče strinjati s stališčem prvostopenjskega sodišča, da drugo tožene stranke ni bilo dolžno opozoriti na neizkazanost podlage za zastopanje. Prvostopenjsko sodišče je namreč spregledalo dvoje vprašanj: ali sploh gre za spremenjeno sodno prakso, saj prvostopenjsko sodišče omenja zgolj stališče Vrhovnega sodišča(1) in ali je odvetniku mogoče očitati, da se ni seznanil s prakso Vrhovnega sodišča, na katero se sklicuje, je pa ne citira. Ker na zgoraj navedeni vprašanji ni mogoče odgovoriti, da je sodna praksa spremenjena in da bi spremenjeno prakso odvetnik moral poznati, je odrekanje možnosti zastopanja in s tem vložitve pritožbe po oceni pritožbenega sodišča privedlo do kršitve temeljne človekove pravice do pravnega sredstva iz 25. čl. Ustave RS. Odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrženju pritožbe je v nasprotju tudi z načelom varstva zaupanja v pravo oz. pravne države iz 2. čl. Ustave RS.

Odločitev o razveljavitvi sklepa temelji na 2. točki 365. čl. ZPP.

O pritožbah zoper sodbo.

Pritožbi nista utemeljeni.

Izpodbijana sodba je bila izdana v sporu majhne vrednosti in se zato lahko izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. čl. ZPP in zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. čl. ZPP). Tako sta bila pritožnika s pravnim poukom tudi poučena. Pravilnost ugotovitve dejanskega stanja zaradi omejenosti pritožbenih razlogov ne more biti predmet presoje v pritožbenem postopku. Ali je bil toženec udeležen v prometni nesreči, ali oz. kako je alkohol vplival na sposobnosti prvega toženca pri obvladovanju nevarne situacije, ali je prvi toženec vozil brez vozniškega dovoljenja in ali je druga toženka na tako vožnjo pristala, s kakšno hitrostjo je prvi toženec pred nesrečo vozil, kateri deli cestne opreme so bili poškodovani, so v sklopu razčiščevanja dejanskega stanja razrešena vprašanja, pravilnost rešitve katerih pritožbeno sodišče zaradi omejenosti pritožbeni razlogov ne presoja.

S stališčem, da je začasni zastopnik zaradi nemožnosti, da se z dejanskim stanjem seznani tudi z vidika stranke, v imenu katere nastopa, omejen pri podajanju trditev, se pritožbeno sodišče strinja. Soglaša tudi s stališčem, da mora sodišče pred postavitvijo začasnega zastopnika storiti ustrezne ukrepe, da se stranki omogoči, da pred sodiščem nastopi sama. Ne soglaša pa s pritožbenim stališčem, da po sodišču prve stopnje izveden poskus zagotovitve toženčeve udeležbe v postopku ni bil ustrezen. Iz poročila Upravne enote Ljubljana (A12) in poizvedb sodišča (list. št. 38) je razvidno, da je bil toženec iz registra stalnega prebivalstva izbrisan in nima bivališča v Republiki Sloveniji. To pomeni, da je bil postopek ugotavljanja toženčevega dejanskega bivališča na podlagi 8. člena Zakona o prijavi prebivališča (Uradni list RS 9/2001 s spremembami) izveden in brezuspešno končan. Pritožnik ne navaja okoliščin, ki bi terjale ponovno preverjanje podatkov o bivališču in sredstev ter načina, ki bi to omogočal. Tak dejanski stan opravičuje postavitev začasnega zastopnika s strani sodišča. S svojo neaktivnostjo pri odjavi – prijavi svojega bivališča je toženec sam zakrivil situacijo, v kateri je postavitev njegovega zastopnika nujna. Ker ima postavljeni zastopnik enaka pooblastila kot skrbnik, ki bi ga postavil center za socialno delo in ni razlogov, ki bi terjali postavitev osebe, ki bi celovito varovala toženčeve pravice in koristi tudi v drugih stvareh, je postavitev začasnega zastopnika upravičena.

Listino A2 tako sodišče kot pritožnika obravnavajo kot policijski zapisnik PPP Ljubljana, dejansko pa ta listina ni zapisnik, ampak povzetek podatkov, ki jih je policija v zvezi z nesrečo zbrala na kraju nesreče in po nesreči ter jih posredovala upravičenim osebam. Kakršenkoli zapisnik (npr. zapisnik o ogledu kraja prometne nesreče) ni bil uporabljen kot dokaz, zato so pritožbene trditve prvega toženca o sestavinah, ki jih zapisnik mora imeti in postopku njegovega sestavljanja, brezpredmetne. Listina A2 vsebuje podatke, ki jih je policija pridobila v sklopu obravnavanja prometne nesreče, kar je njena naloga. Pritožnika seveda lahko tem podatkom nasprotujeta in to jima je bilo tudi omogočeno.

Prvi toženec opozarja, da policijski zapisnik omenja podrt prometni znak „obvezna smer“, medtem ko fotografije, posnete neposredno po nesreči dokazujejo, da znak stoji. Zatrjuje tudi nasprotje v zapisniku samem, ker v opisu dogodka omenja podrt znak, med podatki o škodi pa navaja samo škodo na varovalni ograji. Opozarja tudi na neskladje med zahtevkom oškodovanca (A6), ki omenja prometni znak in odbojno ograjo ter regresnim zahtevkom (A9), v katerem se omenja samo odbojna ograja. Gre za listine, do vsebine katerih se je sodišče prve stopnje opredelilo in na katere je oprlo ugotovitev o obsegu škode in na osnovi katerih je izvedlo logično in razumljivo dokazno oceno, zato v okviru presoje dovoljenih pritožbenih razlogov te pritožbene trditve niso pomembne. Odločitev o utemeljenosti višine regresnega zahtevka in poškodovanih cestnih objektih je obrazložena na šesti strani sodbe, podrobnejše analize utemeljenosti oškodovančevega zahtevka po višini pa trditvena podlaga tožencev ni terjala in nesubstanciran predlog za poizvedbe pri oškodovancu tudi omogočal ne. Pritožbe drugo tožene stranke, ki sodbi očita pomanjkanje ugotovitev o odločilnih dejstev, ni mogoče preizkusiti, saj njeni očitki ostajajo na ravni splošnega. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče dokazni predlog po postavitvi izvedenca (če ga sploh štejemo za predlog, saj je postavljen „po potrebi“ in je torej zgolj pobuda sodišču, da pretehta, ali je izvedba dokaza potrebna) utemeljeno zavrnilo in svojo odločitev tudi argumentirano obrazložilo. Izbira dokaznih sredstev je stvar pravdnih strank, ki za svoje trditve predlagata dokaze, zato je neutemeljen v pritožbi drugo tožene stranke na sodišče naslovljen očitek o neustreznem standardu oz. neustrezno izbranih sredstvih dokazovanja v zvezi z vozniškim dovoljenjem.

Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, sta na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožbi obeh tožencev zavrnjeni. Zavrnitev pritožbe prvo tožene stranke vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. čl. ZPP).

O pritožbah odloča senat, ker gre pri odločitvi o pritožbi zoper sklep za pravno vprašanje, glede katerega praksa še ni oblikovana (3. odstavek 366.a. čl. ZPP).

(1) Verjetno gre za v III Ips 43/2008 zavzeto stališče.