Jedro

Po mnenju sodišča primerjana sodna primera, glede na zdravniška listinska dokazila o tožnikovih poškodbah, čas in način zdravljenja, vseh neugodnosti pri zdravljenju, zmanjšanja življenjskih aktivnosti, prestanega primarnega in sekundarnega strahu in ostalih okoliščin nepremoženjske škode, ne obravnavata enakega dejanskega stanja in posledično morebitne enake prisoje višine odškodnine. Utemeljen je tudi tožbeni ugovor, da lahko o okoliščinah za določitev nepremoženjske škode poda mnenje zgolj izvedenec medicinske stroke, katerega bi bilo v spornem primeru, glede na vrsto in obseg poškodb, trajanje zdravljenja in posledice teh poškodb, treba imenovati v sodnem postopku.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Republike Slovenije, Okrožnega sodišča v Celju, št. Bpp 1779/2012 z dne 6. 12. 2012, se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo, št. Bpp 1779/2012 z dne 6. 12. 2012, je tožena stranka odločila, da se prošnja prosilca A.A. (tožnika v tem sporu) z dne 1. 10. 2012 za odobritev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju bpp), zavrne kot neutemeljena. V razlogih odločitve tožena stranka navaja, da je prosilec vložil prošnjo za dodelitev bpp zaradi vložitve odškodninske tožbe zaradi delovne nezgode z dne 16. 3. 2010. V obrazložitvi tožena stranka razlaga listine, ki jih je prosilec priložil ter v nadaljevanju 24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (dalje ZBPP), ki se nanaša na to, ali je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, kar je vsebinski pogoj za dodelitev bpp. Zaradi delovne nezgode dne 16. 3. 2010, v kateri je prosilec utrpel zlom desnega zapestja s posttravmatskim artitisom, udarnino glavo, udarnino trebuha in udarnino prsnega koša, zaradi česar se je tudi zdravil skoraj 7 mesecev, ima popoškodbene glavobole in je bistveno manj zmožen za opravljanje svojega dela skladiščnika ter oviran pri vsakdanjih opravilih, mu je na podlagi poravnave z Zavarovalnico B. d.d. že izplačana odškodnina v znesku 13.950 EUR. Tožnik je mnenja, da je izplačani znesek prenizek in želi s sodnim postopkom uveljaviti plačilo nadaljnje odškodnine v višini 10.000 EUR.

Tožena stranka navaja določbo 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki je pravna podlaga za pridobitev denarne odškodnine za utrpelo škodo. Po določbi 179. člena OZ je treba gledati tudi na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine. V nadaljevanju tožena stranka navaja višino odškodnine, ki je bila prisojena v podobnih primerih zadobljenih telesnih poškodb in njihovih posledic ter zaključuje, da je izplačana odškodnina denarna odmena, ki se prisoja v podobnih primerih, zato nadaljnji zahtevani znesek odškodnine v višini 10.000 EUR, ne bi imel verjetnega izgleda za uspeh. Nadalje še navaja določbo 48. člena ZBPP, ki se nanaša na vrnitev stroškov postopka glede na dosežen uspeh v pravdnem postopku. Gre za povrnitev razlike med nastalimi stroški pravdnega postopka, ki so bili dejansko plačani iz naslova bpp in zneskom, ki ga bo prosilec dolžan povrniti nasprotni stranki, kolikor z višino odškodnine ne bi uspel. Tudi po določbi 9. člena ZBPP, prosilec ne more biti oproščen plačila stroškov postopka nasprotne stranke, ki bi jih lahko uveljavljala v primeru neuspeha ali delnega uspeha z odškodninsko tožbo. Ker prosilec ne izpolnjuje objektivnega pogoja za odobritev bpp (24. člena ZBPP), tožena stranka ni presojala izpolnitve še nadaljnjega finančno-premoženjskega oziroma subjektivnega pogoja.

Tožnik v tožbi uveljavlja tožbena razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilno uporabo materialnega prava. Zahtevek je vložil za izplačilo odškodnine pri zavarovalnici B. d.d., kjer je imel tožnikov delodajalec, ki je odgovoren za nastanek škodnega dogodka, zavarovano svojo civilno odgovornost. Tožnik je uveljavljal odškodnino iz naslova prestanih in bodočih telesnih bolečin in neugodnosti, primarnega in sekundarnega strahu, iz naslova prestanih in bodočih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter prestanih in bodočih duševnih bolečin zaradi skaženosti. Zavarovalnica je tožniku ponudila odškodnino v poplačilo celotne škode, ki mu je nastala v tem škodnem dogodku v višini 13.950,00 EUR ter pripadajoče odvetniške stroške v znesku 1.101,00 EUR. Tožnik ni mogel sprejeti takšne poravnave, saj je upoštevaje utrpele poškodbe in njihove posledice prenizka in tudi odstopa od sodne prakse prisojanj odškodnin v primeru tovrstnih poškodb. Navaja, da tožena stranka ne more sama oceniti možnosti višje odškodnine glede na to, da ocenjuje, da je za celoten obseg škode, ki jo je utrpel, upravičen do odškodnine v višini od 20.000 do 24.000 EUR. Gre za upoštevanje načela individualizacije in subjektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Ne samo, da tožena stranka nima potrebnega strokovnega medicinskega znanja, da bi lahko kakorkoli ugotavljala obseg škode in tudi višino primerne ter pravične odškodnine, tega znanja brez izvedenca tudi nima razpravljajoči sodnik. Odločitev je tožena stranka sprejela, ne da bi sploh ugotavljala in upoštevala relevantne okoliščine primera, ki vplivajo na višino odškodnine. Upravni organ ugotavlja le, katere poškodbe je tožnik utrpel, kako dolgo se je zdravil. Takšna je tudi ugotovitev glede dolžine trajanja zdravljena, čeprav iz medicinske dokumentacije izhaja, da se je zdravil v letu 2011 in 2012. Nadalje navaja, da vse omejitve zaradi poškodb, ki jih razlaga tožena stranka, ne odražajo celotnega dejanskega stanja, kar bo mogoče ugotoviti šele v sodnem postopku. Ničesar se ni ugotavljalo glede prestanih in bodočih telesnih bolečin in neugodnosti tekom zdravljenja, kot tudi ne glede strahu. Zdravil se je od 16. 3. 2010 do 3. 2. 2012, skoraj 3 leta. Pri tem je prestajal številne neugodnosti: primarna oskrba v SB Celje, večkratni operativni posegi, splošne anastezije, šivanje, odstranjevanje šivov, številni prevezi, 3 x hospitalizacije, nošnja mavca v daljšem obdobju, nošnja longete, RTG slikanja, fiksacija zapestja z zunanjim fiksatorjem in dvema Kirschnerjevima iglama perukatno, nošnja opornice v daljšem obdobju, jemanje analgetikov v daljšem obdobju, številni pregledi pri specialistih, številni kontrolni pregledi pri osebnem zdravniku, opravljanje številnih fizioterapij, UZ, MRI, EMG, večkratne meritve gibljivosti zapestja, razgibavanje in izvajanje vaj doma, mirovanje in počitek v daljšem obdobju, odvisnost od tuje nege in pomoči, do odstranitve fiksatorjev. Navaja trajanje bolečinskega obdobja, zmanjšanje življenjskih aktivnosti na vseh področjih in prestani strah. Zaradi poškodbe glave mu je ostal popoškodbeni sindrom. Posledice ima v gibljivosti desnega zapestja in manjšo moč. Oviran je pri vseh vsakodnevnih aktivnostih in pri opravljanju gospodinjskih opravil. Ker je še mlad, bo to obdobje še dalj časa prestajal. Vse te posledice tožnik v nadaljevanju podrobno našteva. V zvezi z odločbama VS 001794 in VS 000406, na katere se sklicuje tožena stranka navaja, da gre za neprimerljivo dejansko stanje, glede na različnost poškodb, zdravljenje teh poškodb in njihovih posledic. Po sodni praksi Vrhovnega sodišča in glede na povprečne mesečne neto plače, bi za takšno poškodbo dobil celo 31 povprečnih plač, kar v letu 2012 (povprečna plača 986,25 EUR) znaša okoli 30.573,75 EUR. Tožnik namerava uveljavljati še 10.000 EUR, kar je nekje vmes med obravnavanimi odločbami in glede na primerljivo sodno prakso. Tožnik je brez zaposlitve, ima zgolj socialno pomoč, zaradi česar ne bi mogel kriti predujma za izvedenca medicinske stroke, brez katerega pa sodišče ne more odločiti. Zaradi posledic škodnega dogodka ne more opravljati morebitnih priložnostnih del, ki bi mu pomagala k preživljanju. Predlaga, da naslovno sodišče odločitev spremeni tako, da ugodi tožnikovi prošnji za dodelitev bpp zaradi vložitve odškodninske tožbe, oziroma podredno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je med strankama postopka nesporno, da je bil tožniku iz naslova škodnega dogodka na podlagi sklenjene poravnave med njim in Zavarovalnico B. d.d. že izplačan znesek 12.750 EUR (dne 4. 8. 2011), razlika odškodnine v višini 1.200 EUR ter pripadajočih odvetniških stroškov v višini 1.101,00 EUR in 20% DDV, pa bo izplačana po predložitvi računa. Skupno izplačani znesek iz tega naslova naj bi torej znašal 13.950,00 EUR, na kar pa tožnik kot oškodovanec v delovni nezgodi, ne pristaja. Med strankami postopka je nesporno, da Poravnava 0-00147/11 z dne 1. 2. 2012, ni bila podpisana s strani tožnika kot oškodovanca. Iz tožbenih navedb pa tudi sicer izhaja nesprejemljivost ponujenega poravnalnega zneska s strani tožnika, za dokončno poplačilo celotne odškodnine. To pomeni, da ima tožnik pravno formalno možnost, da še uveljavlja nadaljnji, višji odškodninski zahtevek v civilnem postopku pred pristojnim sodiščem.

V obravnavanem primeru pa je sporno, kakšna je razumnost tožnikovega pričakovanja (24. člen ZBPP) za dosego višje odškodnine, kot mu je bila z navedeno poravnavo ponujena. Tožena stranka vsebinsko odločitev o zavrnitvi bpp razlaga s primerjavo dveh, bo mnenju tožene stranke podobnih sodnih primerov (VS 001794 in VS 000406), v katerih je višina prisojene odškodnine primerljiva z ponujenim zneskom zavarovalnice. Po mnenju sodišča pa navedena sodna primera, glede na zdravniška listinska dokazila o tožnikovih poškodbah, čas in način zdravljenja, vseh neugodnosti pri zdravljenju, zmanjšanja življenjskih aktivnosti, prestanega primarnega in sekundarnega strahu in ostalih okoliščin nepremoženjske škode, ne obravnavata enakega dejanskega stanja in posledično morebitne enake prisoje višine odškodnine. Utemeljen je tudi tožbeni ugovor, da lahko o okoliščinah za določitev nepremoženjske škode, poda mnenje zgolj izvedenec medicinske stroke, katerega bi bilo v spornem primeru, glede na vrsto in obseg poškodb, trajanje zdravljenja in posledice teh poškodb, treba imenovati v sodnem postopku. Tudi nadaljnja razlaga tožene stranke, ki temelji na dolžnosti povrnitve pravdnih stroškov nasprotni stranki (9. člen ZBPP) in povrnitvi razlike med nastalimi stroški pravdnega postopka, ki so bili dejansko plačani iz naslova bpp in zneskom, ki ga bo dolžan povrniti nasprotni stranki, kolikor bi tožnik uspel le s sorazmerno majhnim delom odškodninskega zahtevka (48. člen ZBPP), ne more biti pravna podlaga za presojo neizpolnitve objektivnega pogoja po določbi 24. člena ZBPP.

V ponovnem postopku, bo tožena stranka na podlagi vseh, tudi s strani tožnika predloženih zdravniških listinskih dokazil, ponovno presojala izpolnitev navedenega vsebinskega (objektivnega) pogoja in še morebitno izpolnitev nadaljnjega subjektivnega pogoja, ki mora biti za dodelitev bpp kumulativno izpolnjen.

Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker so v bistvenih točkah dejstva nepopolno ugotovljena ter zadevo po tretjem odstavku tega člena vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

Tožeča stranka je ob vložitvi tožbe zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Sodišče o njeni zahtevi odloča na podlagi določbe tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi ali ugotovi nezakonitost izpodbijanega akta, se tožeči stranki glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom, ki ga izda minister, pristojen za pravosodje. Prisojeni znesek plača tožena stranka. Upoštevaje določbo 2. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, številka 24/07 - Pravilnik) sodišče ugotavlja, da je tožečo stranko v upravnem sporu zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, zadeva pa je bila rešena na seji, zato je skladno z določbo drugega odstavka 3. člena Pravilnika tožeči stranki priznalo stroške v višini 350 EUR, povečane za 20% DDV.