Jedro

Po določbi prvega odstavka 88. člena ZK-1 sme biti obsojenec, ki je prestal polovico kazni zapora, odpuščen s prestajanja kazni s pogojem, da do poteka časa, za katerega je izrečena kazen, ne stori novega kaznivega dejanja. To pomeni, da prošnjo za pogojni odpust lahko vloži le tisti obsojenec, ki kazen zapora prestaja. V obravnavani zadevi pa tožnik kazni zapora ne prestaja več saj je bilo prošnji tožnika o nadomestitvi kazni zapora z izvrševanjem dela v splošno korist v trajanju 120 ur v obdobju največ dveh let ugodeno.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo na podlagi 105. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1) in 88. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter 1. točke 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zavrgla tožnikovo prošnjo za pogojni odpust. Iz obrazložitve sledi, da je bila tožniku s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani izrečena kazen šest mesecev zapora, ki jo je tožnik začel prestajati v Zavodu za prestajanje kazni zapora (v nadaljevanju ZPKZ) in bil dne 29. 4. 2011 premeščen v ZPKZ, Odprti oddelek. Okrožno sodišče v Ljubljani je na predlog tožnikovih zagovornikov izdalo sklep opr. št. II Ks 481/2011 z dne 17. 6. 2011, ki je postal pravnomočen dne 28. 6. 2011, s katerim je nadomestilo neprestani del kazni zapora s 120 urami dela v splošno korist, ki ga mora obsojenec opraviti v roku dveh let. Tožena stranka se v obrazložitvi sklicuje na določbo 88. člena KZ-1, po kateri se obsojenec lahko pogojno odpusti le s prestajanja kazni zapora. Meni, da glede na tretji odstavek 43. člena ZUP odločanje o pravni koristi tožnika ni možno, saj ne gre za neposredno osebno korist, ki bi bila oprta na katerikoli predpis. Noben predpis namreč ne omogoča pogojnega odpusta v primeru, da je obsojencu kazen zapora oziroma njen neprestani del nadomeščen z delom v splošno korist. Tožnik v tožbi navaja, da ni pravilen zapis v izpodbijanem sklepu, da bo moral opravljati družbeno koristno delo količinsko v 120 urah. Predsednik senata okrožnega sodišča je namreč potrdil, da se upošteva čas prestajanja kazni in s tem tudi zmanjša število ur opravljanja družbeno koristnih del. Zato je tudi v tem primeru potrebno všteti čas, ki ga je že prestal v zaporu, in sicer od 21. 4. 2011 dalje. Navaja tudi, da je zaporno kazen prestal 7. 7. 2011. Smiselno predlaga, naj sodišče tožbi ugodi.

Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise in predlagala, naj sodišče tožbo zavrže. Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je pravilna odločitev tožene stranke o zavrženju tožnikove prošnje za pogojni odpust. Tožena stranka je svojo odločitev sicer nepravilno oprla na določbo 1. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, vendar ta kršitev na odločitev v zadevi ne vpliva.

Pravilno je stališče tožene stranke, da tožnik, ob nesporni ugotovitvi, da kazni zapora ne prestaja več, za pogojni odpust ne more zaprositi. Po določbi prvega odstavka 88. člena ZK-1 sme biti namreč obsojenec, ki je prestal polovico kazni zapora, odpuščen s prestajanja kazni s pogojem, da do poteka časa, za katerega je izrečena kazen, ne stori novega kaznivega dejanja. To pomeni, da prošnjo za pogojni odpust lahko vloži le tisti obsojenec, ki kazen zapora prestaja. V obravnavani zadevi pa tožnik kot je bilo nesporno ugotovljeno, kazni zapora ne prestaja več, iz sklepa II Ks 481/2011 Okrožnega sodišča v Ljubljani pa je razvidno, da je bilo prošnji tožnika o nadomestitvi kazni zapora z izvrševanjem dela v splošno korist v trajanju 120 ur v obdobju največ dveh let ugodeno. Pri tem je bilo še navedeno, da se v izrečeno kazen, ki se nadomesti z izvrševanjem dela v splošno korist, všteje čas, ki ga je obsojeni prestal v ZPKZ Ljubljana in sicer od 21. 4. 2011 dalje.

Glede na navedeno je odločitev o zavrženju pravilna, vendar na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, po katerem organ s sklepom zahtevo zavrže, če vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma, če po tem zakonu ne more biti stranka. Tožnik glede na navedeno, da kazni zapora ne prestaja več, ne more priti v ugodnejši položaj in ne more več uveljavljati svoje pravne koristi.

Tožbeni ugovor, ki se nanaša na povzemanje tožene stranke glede dela v splošno korist v trajanju 120 ur, ne da bi bilo povzeto, da se všteje čas, ki ga je obsojeni prestal v ZPKZ Ljubljana, na odločitev ne more vplivati. Gre namreč le za povzemanje sklepa okrožnega sodišča in ne za odločanje o tem, koliko naloženih ur mora tožnik prestati. To odločanje namreč ne spada v pristojnost Komisije za pogojni odpust. Glede na navedeno je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.