Jedro

Tožeča stranka v pritožbi niti ne zatrjuje niti ne dokazuje z navedbo konkretnih sodnih odločitev, da bi odločba sodišča druge stopnje odstopala od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistvenega pomena za odločitev, oziroma da v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Obstoj pritožbenega razloga iz 2. alinee prvega odstavka 32. člena ZDSS-1 zato ni dokazan.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 15. 1. 2007 in 18. 7. 2007. Ugotovilo je, da ima tožeča stranka pravico do povračila potnih stroškov na delo in z dela v obliki kilometrine (90 km v obe smeri) od 1. 12. 2006 dalje. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki obračunati in izplačati zapadle potne stroške v višini kilometrine za čas od 1. 12. 2006 dalje do pravnomočnosti sodbe skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je ugotovilo, da tožena stranka ni pravilno ugotovila možnosti prihoda na delo in odhoda z dela z javnim prevoznim sredstvom za celotno relacijo in ni upoštevala dejanske porabe časa tožeče stranke za vsakodnevno pot na delo in z dela vključno s čakanjem na javni prevoz (izguba časa zaradi čakanja znaša več kot dve uri dnevno).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Obrazložilo je, da sta izpodbijana sklepa o stroških prevoza na delo pravilna in v skladu z določilom 8. člena Zakona o višini povračil stroškov v zvezi z delom in nekaterih drugih prejemkov (ZPSDP - Ur. l. RS, št. 87/1997 in nadaljnji) in 2. člena Uredbe o povračilu stroškov za prevoz na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih (Ur. l. RS, št. 95/2006; v nadaljevanju: Uredba). S sklicevanjem na določili 31. in 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) je sklenilo, da revizije ne dopusti.

3. Zoper sklep sodišča druge stopnje o nedopustitvi revizije je tožeča stranka vložila pritožbo. Navaja, da je sodišče v sporu odločalo o pomembni pravici, ki prizadeva več deset tisoč javnih uslužbencev, ki jim je država dolžna povrniti potne stroške v zvezi s prihodi in odhodi na delo. ZDSS-1 v prvi alinei 1. prvega odstavka 37. (pravilno: 32.) člena dopušča revizijo, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju. Potni stroški predstavljajo pomemben eksistenčni vir javnih uslužbencev, Vrhovno sodišče pa o tej problematiki še ni odločalo. Sodišče prve stopnje je Uredbo interpretiralo življenjsko in v korist slabše stranke, medtem ko je stališče sodišča druge stopnje v nasprotju z 2. členom Ustave (URS - Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadaljnji) o Sloveniji kot socialni državi. Tožeča stranka bi morala imeti možnost vložitve revizije že zaradi retroaktivnega učinkovanja izpodbijanih sklepov (prvostopenjski sklep je postal dokončen v juliju 2007, izvrševati pa se je začel dne 1. 12. 2006), kar je kršitev 155. člena URS. Predlaga, da Vrhovno sodišče revizijo dopusti.

4. Na podlagi 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) v zvezi z 19. členom ZDSS-1 in odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-55/2004-10 in Up-90/2004-15 z dne 6. 4. 2006 je bila pritožba vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Na podlagi prvega odstavka 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo, ki sicer po 31. členu ZDSS-1 ne bi bila dovoljena, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (1. alinea), ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistvenega pomena za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (2. alinea). Na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZDSS-1 je zoper sklep, s katerim sodišče druge stopnje ni dopustilo revizije, dopustna pritožba samo iz razloga po 2. alinei prvega odstavka citiranega člena.

7. Iz zakonskega besedila ne izhaja, da se z določbo 32. člena ZDSS-1 uvaja možnost splošne pritožbe zoper odločitev sodišča druge stopnje. Pritožba je dovoljena samo iz razlogov, določenih v zakonu, sodna presoja Vrhovnega sodišča pa je omejena izključno na vprašanje, ali je stranka dokazala obstoj razloga iz 2. alinee prvega odstavka 32. člena ZDSS-1. Pritožbene navedbe, iz katerih izhaja nestrinjanje tožeče stranke z meritorno odločitvijo sodišča druge stopnje in očitek o kršitvi 155. člena URS, zato ne predstavljajo dovoljenega pritožbenega razloga.

8. Tudi pritožbenega zatrjevanja, da je v obravnavani zadevi od Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ni mogoče upoštevati. Presoja o obstoju razloga za dopustitev revizije iz prve alinee prvega odstavka 32. člena ZDSS-1 je namreč glede na določilo tretjega odstavka 32. člena ZDSS-1 pridržana izključno sodišču druge stopnje.

9. Tožeča stranka v pritožbi niti ne zatrjuje niti ne dokazuje z navedbo konkretnih sodnih odločitev, da bi odločba sodišča druge stopnje odstopala od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistvenega pomena za odločitev, oziroma da v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Ker tožeča stranka ni dokazala obstoja pritožbenega razloga iz 2. alinee prvega odstavka 32. člena ZDSS-1, je Vrhovno sodišče v skladu z 2. točko 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.