Jedro

Sodišče je v obrazložitvi sklepa navedlo povsem konkretne okoliščine, na podlagi katerih je ugotovilo, da je priporni razlog po 1. točki 2. odstavka 201. člena ZKP še vedno podan, zato ni podana v zahtevi uveljavljena kršitev kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Izrek

Zahteva zagovornice obt. B.F za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom je senat Okrožnega sodišča v N.M. zavrnil predlog obt. B.F. za odpravo pripora.

Zoper to odločbo je obtoženčeva zagovornica dne 8.9.1995 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej uveljavlja razloge iz 2. in 3. točke 1. odstavka 420. člena zakona o kazenskem postopku (ZKP) in predlaga, da vrhovno sodišče napadeni sklep spremeni tako, da pripor zoper obtoženca odpravi, oziroma napadeni sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornica v zahtevi neutemeljeno uveljavlja, da je v izpodbijani odločbi navedeno le mnenje senata o obstoju pripornega razloga, ki pa ni ustrezno obrazloženo. V obrazložitvi sklepa so navedene povsem konkretne okoliščine, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je priporni razlog po 1. točki 2. odstavka 201. člena ZKP še vedno podan in da zato predlog za odpravo pripora ni utemeljen. Med drugim je v obrazložitvi navedeno, da na obstoj pripornega razloga kaže ne le dejstvo, da je obtoženec pobegnil iz pripora, temveč tudi okoliščine pobega, opisane v poročilu zaporov, iz katerih po mnenju senata izhaja, da je bil pobeg dobro pripravljen in opravljen s pomočjo neugotovljenih oseb. Navedeno je tudi, da je obtoženec bil izsleden šele po dalj časa trajajočem iskanju na mejnem prehodu med RS in RH. V obrazložitvi napadenega sklepa pa sodišče nadalje tudi ugotavlja, da je nujno potrebno, da obtoženec še naprej ostane v priporu. S tem pa je ugotovilo tudi pogoj za pripor iz 1. odstavka 20. člena ustave Republike Slovenije, kjer je navedeno, da je pripor dovoljeno odrediti le, če je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka. Ni zato podana v zahtevi uveljavljena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Ta kršitev pa tudi ni podana zato, kar tudi uveljavlja zagovornica v zahtevi, ker sodišče prve stopnje v vložitvi napadenega sklepa ni pojasnilo, zakaj pripora ni nadomestilo s ponujeno varščino. Zagovornica je v predlogu za odpravo pripora, ki je bil zavrnjen z izpodbijanim sklepom, uveljavljala, da sploh niso podane okoliščine, ki bi kazale na obstoj pripornega razloga begosumnosti, med drugim pa je navedla, da bi bilo mogoče pripor nadomestiti z milejšim ukrepom, z obljubo obdolženca, da ne bo zapustil svojega prebivališča oziroma z varščino. Ni pa v tem predlogu zagovornica ponudila varščine v konkretni višini in zato sodišče prve stopnje potem, ko je ugotovilo, da je priporni razlog begosumnosti še vedno podan, ni bilo dolžno posebej razlagati, zakaj pripora ni nadomestilo z varščino oziroma drugim še milejšim ukrepom. Je pa sodišče prve stopnje potem, ko je obtoženčeva zagovornica kasneje vložila predlog za nadomestitev pripora z varščino in tudi ponudila varščino v znesku 20.000 DEM, o takem predlogu odločalo ter s svojim sklepom z dne 20.9.1995, opr. št. Kr 119/95-22 odločilo, da varščino sprejme in pripor zoper obdolženca odpravilo.

Ker tako ni podana bistvena kršitev po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, zaradi katere je vložena zahteva za varstvo zakonitosti, je vrhovno sodišče zahtevo zavrnilo kot neutemeljeno.