Jedro

Tla v garderobi ob bazenu niso nevarna stvar, lahko pa postanejo nevarna zaradi določenih okoliščin (v konkretnem primeru zaradi mokrote, ki je posledica kapljanja mokrih kopalcev). A dejstvo, da lahko stvar v določenih okoliščinah postane nevarna, ne pomeni, da to vodi k uporabi pravil o objektivni odgovornosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem delu in izreku o stroških razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 3.129,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.4.2003 do 27.6.2003 v višini predpisane obrestne mere zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 28.6.2003 dalje pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, v 15. dneh. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki stroške pravdnega postopka v znesku 904,06 EUR v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper ugodilni del izreka sodbe se pravočasno pritožujeta tožena stranka in stranski intervenient iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07, 45/08; v nadaljevanju ZPP) in predlagata, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, podredno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišče je napačno zaključilo, da so bila tla ob menjavanju skupin vedno spolzka, ravnanje tožnice pri odhodu iz bazena pa povsem običajno. Sodišče je spregledalo izpovedbe prič N. Z. in M. D. ter se do njih ni opredelilo. Navedeni priči sta jasno izpovedali na kakšen način se je opravljalo čiščenje tal. Tla so bila ob prihodu kopalcev iz bazena v prostore garderobe vedno suha, potem pa so zaradi tuširanja, mokrih teles in kopalk postala mokra. Niso pa tla bila spolzka, saj voda povzroča le mokroto ne spolzkosti. Tožnica je predčasno prišla iz bazena in šla pod tuš, pri čemer se ni obrisala, ko je prišla iz bazena in šla mimo omaric. Po tuširanju je padla, ko je iz garderobe hotela vzeti svoje stvari, tako je logičen zaključek, da je tožnica mokroto na tleh povzročila sama, ko je šla iz bazena do tuša. Sodišče z besedami, da je bila tožnica prepričljiva v svoji izpovedbi, utemelji svojo odločitev, ne opredeli pa se do ostalih dokazov, zato je dokazna ocena pomanjkljiva. Odločitev, da so mokra in spolzka tla v bazenu, skladno s sodno prakso nevarna stvar, je materialno pravno zmotna. Mokra tla v bazenu ne predstavljajo nevarne stvari, ob čemer je treba upoštevati, da so bile na tleh položene protizdrsne ploščice. Sodne praksa je že glede običajnih tal in celo stopnic, ki postanejo mokra, večkrat zavzelo stališče, da ne predstavljajo nevarne stvari, zato to toliko bolj velja za tla v bazenu. Objektivna odgovornost je izjema, ki jo je treba razlagati restriktivno. Pritožnici vlagata pritožbo tudi zoper dosojeno višino za nepremoženjsko škodo.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da so bila tla v prostorih tožene stranke (gre za tla v garderobah ob izhodu iz bazena proti tušem) vedno spolzka ob menjavanju skupin, ki so hodile iz bazena. Nadalje je sodišče naredilo materialnopravni zaključek, da je sodna praksa že večkrat zavzela stališče, da so spolzka tla, iz katerih pri redni rabi in pri običajni pazljivosti izvira večja nevarnost za uporabnike, nevarna stvar. Posledično je odškodninsko odgovornost tožene stranke oprlo na 149. člen Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 97/07 UPB; v nadaljevanju OZ), glede na to, da se za škodo nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo , šteje, da izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Za škodo od nevarne stvari pa odgovarja njen imetnik (150. člen OZ), ki je v predmetni zadevi tožena stranka. Sodišče tudi ni našlo nobenega napačnega ravnanja tožnice, ki bi kazalo na to, da je škoda nastala zaradi njenega ravnanja (3. odst. 153. člena OZ), zato je tožena stranka v celoti odgovorna za nastalo škodo.

Materialnopravni zaključki sodišča prve stopnje so po stališču sodišča druge stopnje napačni. Pritožnika pravilno opozarjata, da tla v garderobi ob bazenu sama po sebi niso nevarna stvar, sodišče druge stopnje pa dodaja, da pa takšna tla lahko postanejo zaradi določenih okoliščin (v konkretnem primeru zaradi mokrote, ki je posledica kapljanja mokrih kopalcev). A dejstvo, da lahko stvar v določenih okoliščinah postane nevarna, ne pomeni, da to vodi k uporabi pravil o objektivni odgovornosti. V primeru, ko zaradi določenih okoliščin stvar (ali dejavnost) postane takšna, da iz nje izhajajo določeni nadpovprečni riziki za to, da bodo poškodovane pravno zavarovane dobrine, odgovarja kvečjemu tisti, kateremu je možno pripisati krivdo za ravnanje (storitev ali opustitev), ki je imelo za posledico nastop teh okoliščin. V predmetni zadevi se tako postavlja vprašanje, ali lahko toženi stranki očitamo protipravno ravnanje s tem, ko je opustila dolžnost brisati mokra tla v garderobi ob bazenu. Odgovornost je torej lahko le krivdna in ne objektivna. V našem pravu je krivdna odgovornost pravilo, objektivna odgovornost pa izjema in je treba že po splošnem interpretacijskem pravilu izjeme tolmačiti ozko. Bolj konkretno pa velja, da sodobna sodna praksa (sodišče prve stopnje ne pove na katero sodno prakso se samo sklicuje, a je ta očitno starejšega datuma - sodišče druge stopnje se sklicuje na sledeče: II Ips 571/2005, II Ips 826/2006 in II Ips 935/2007, II Ips 389/2005, I Cp 2413/2008) odškodninskega področja oži doseg objektivne odgovornosti predvsem na stvari (in dejavnosti), ki same po sebi, manj pa glede na vsakokratne okoliščine primera, pomenijo povečano nevarnost. Če namreč iz same dejavnosti ne izhaja nevarnost, ki presega običajno raven, dejavnost pa postane nevarna šele zaradi določenih okoliščin, je povzročitev teh okoliščin večinoma možno pripisati ravnanju (vključno z opustitvami) določenih oseb. Če obstaja možnost očitka neustreznega ravnanja, potem je po oceni pritožbenega sodišča takšne primere bolj ustrezno presojati v okvirih krivdne odgovornosti in ni razlogov, da oškodovance varuje institut objektivne odgovornosti (povzeto po I Cp 2413/2008). Pritožnika pravilno opozarjata, da je garderoba ob bazenu po naravi stvari del, kjer je mogoče pričakovati mokroto na tleh, ki posledično po vsej verjetnosti rezultira v spolzkosti tal, a je to "nevarnost" mogoče nadzirati in se ji tako izogniti. Odgovornost za redno brisanje tal pa je na toženi stranki.

V predmetni zadevi je tako sodišče prve stopnje neutemeljeno preskočilo krivdno odgovornost, kljub temu, da je bila zgolj ta del trditvene podlage tožnice, in odločalo na podlagi objektivne odgovornosti. Takšen zaključek, kot rečeno, je napačen, saj iz spisa izhaja, da bi se sodišče moralo osredotočiti na ugotavljanje ali je tožena stranka ravnala v skladu z dolžnim ravnanjem oziroma ali ji je mogoče očitati opustitev brisanja tal v garderobah, ki je imelo za posledico škodo. V ta namen je sodišče prve stopnje tudi izvedlo določene dokaze (zaslišalo priče), do katerih pa se, kot pravilno opozarja pritožba, ni opredelilo - natančneje, zaradi napačne pravne podlage je sodišče prve stopnje te dokaze v celoti zaobšlo.

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, sodišče druge stopnje pa je glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenilo, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti, kar v predmetnem postopku pomeni povsem na novo ugotoviti pravno relevantno dejansko stanje (torej tisto, ki se veže na ugotavljanje krivdne odgovornosti), zato je razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). S spremembo sodbe bi namreč sodišče druge stopnje prekomerno poseglo v pravico do pritožbe (25. člen Ustave RS, Ur. l. RS, št. 33/91 s spremembami), saj bi na pritožbeni ravni prvič ugotavljalo dejansko stanje. Glede na razveljavitev sodbe sodišče druge stopnje ni odgovarjalo na ostale pritožbene navedbe. Sodišče prve stopnje naj v ponovljenem postopku upošteva gornja izhodišča in o zadevi ponovno odloči. Razveljavitev sodbe v glavni stvari je narekovala tudi razveljavitev odločitve o stroških postopka (4. odst. 163. člena ZPP). Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo (3. odst. 165. člena ZPP).