Jedro

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožnikovemu zahtevku in je naložilo podjetju in zavarovalnici, da plačata tožniku odškodnino za škodo, ki jo je utrpel, ko se je ponesrečil na delu. Pri odločitvi ni upoštevalo navedb, da je za nastanek škode sokriv tudi delavec podjetja in je ugotovilo le objektivno odgovornost podjetja. Pritožbo tožnika je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno.

Revizijsko sodišče je tožnikovi reviziji ugodilo, saj v odločbi sodišča druge stopnje ni razlogov o odločilnih dejstvih, ki so pomembna za odločitev, zaradi zmotne uporabe materialnega prava pa je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Izrek

Reviziji se ugodi, odločbi sodišča druge in prve stopnje se v zavrnilnem delu razveljavi in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožnikovemu zahtevku. Odločilo je, da sta toženca dolžna plačati tožniku odškodnino za negmotno škodo v znesku 2,600.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi po zakonu o obrestni meri zamudnih obresti (ZOMO - Uradni list SFRJ, št. 57/89) od 6.4.1994 dalje do plačila, v petnajstih dneh, da ne bo izvršbe, in sicer zavarovalnica do višine valorizirane pogodbene obveznosti v višini 2,600.000,00 SIT. Toženca sta tožniku dolžna plačati nerazdelno stroške postopka v znesku 86.719,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi po ZOMO od 6.4.1994 dalje do plačila, vse v petnajstih dneh, da ne bo izvršbe. Tožnikovo pritožbo je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje je vložil tožnik pravočasno revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava po določilih 1. in 3. točke prvega odstavka 385. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90). Predlagal je, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in spremeni odločbi sodišča druge in prve stopnje tako, da zahtevani odškodnini do zneska 6,600.000,00 SIT v celoti ugodi in spremeni odločbo o stroških tako, da jih v celoti naloži v plačilo tožencema, z nadaljnimi stroški revizijskega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodnih odločb dalje do dneva plačila, podrejeno pa, da spremeni odločbo o stroških s tem, da prizna stroške izvedenca v celoti in jih naloži v plačilo tožencema. Navajal je, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče ni zavzelo stališča do ugotovljenega dejstva, da je stopil na ograjo tudi tožnikov sodelavec, zaradi česar se je ograja zlomila in se tožnik ni mogel ujeti. Sodišče ugotavlja vzročno zvezo za nesrečo le ob upoštevanju okoliščine, da je na ograjo stopil tožnik, ne pa tudi V. Če ta ne bi stopil na ograjo, ne bi prišlo do škodnega dohodka. Varnostnega pasu ni bilo, pa tudi če bi bil, ga tožnik ne bi mogel uporabiti, ker se ni imel kam privezati. Pas je dolg le 1,5 metra. Predpostavljeni bi moral poskrbeti za varno delo. Neposredni vzrok za nesrečo je ravnanje V., zato uporaba drugega in tretjega odstavka 177. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89) ni utemeljena.

Odškodnina iz naslova telesnih bolečin in zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnika je prenizko odmerjena. Zaradi omenjenega je zmotno uporabljeno materialno pravo. Ne glede na uspeh revizije je treba stroške v višini 100 % priznati, ne glede na deljeno krivdo, za odsotnost odvetnika iz pisarne in mnenje izvedenca, ker so bili ti stroški potrebi.

Revizija je bila v skladu z določili 390. člena ZPP vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožencema, ki na revizijo nista odgovorila.

Revizija je utemeljena.

ZPP v 386. členu določa, da preizkusi revizijsko sodišče izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena tega zakona, in na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega ostavka 354. člena tega zakona.

Po določilu 1. točke 385. člena ZPP se revizija lahko vloži zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena tega zakona. Po 13. točki tega člena je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka med drugim, če v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Pri odločitvi o odgovornosti podjetja in tožnika za škodo, ki jo je utrpel, je sodišče prve stopnje odločilo, da je podjetje odgovorno za škodo do višine 50 %, po načelu objektivne odgovornosti, tožnik pa do enakega odstotka po načelu krivde odgovornosti, ker je vedel, da je stopanje na zaščitno ograjo prepovedano. Tožnik je zaslišan pred sodiščem izpovedal, da je trdnost ograje preizkusil, preden je nanjo stopil in se ograja ne bi polomila, če sodelavec V. ne bi istočasno stopil na ograjo. Tudi delovodja je zaslišan kot priča pred sodiščem izpovedal, da je izvedel naknadno, da je stopil na zaščitno ograjo še en železokrivec, zaščitna ograna ni vzdržala teže obeh in se je zlomila. Če je tako, organizacija ni odgovorna le objektivno zaradi nevarne dejavnosti, ampak tudi zaradi krivdnega ravnanja V. Nerazščiščeno je ostalo vprašanje vzročne zveze med ravnanjem obeh delavcev in posledico, ki je vzrok za nastanek škode, ki jo je utrpel tožnik. Sodišče prve stopnje je povzelo izpovedbo tožnika in priče J. K. v obrazložitvi odločbe, ni pa zavzelo nobenega stališča do vprašanja, v kolikšni meri je vplivalo ravnanje V. na nastanek škode, ki jo je utrpel tožnik. Če sta oba delavca ravnala v nasprotju z navodili, se postavlja tudi vprašanje, ali je podjetje upoštevalo določilo petega odstavka 44. člena zakona o varstvu pri delu (ZVD - Uradni list, št. 47/86), po katerem odgovorni delavec oziroma vodja delovnega procesa stalno nadzoruje, ali delavec med delovnim procesom ravna po ustreznih varnostnih ukrepih, normativih, standardih in tehničnih predpisih in ali jih pravilno uporablja. V dani zadevi je bilo delo opravljano na višini, zato bi bilo treba še posebej pri ugotavljanju odstotka odgovornosti raziskati tudi, kako je upoštevalo podjetje to obveznost. Sodišče druge stopnje je odločbo sodišča prve stopnje potrdilo in ni zavzelo stališča do odgovornosti za škodo tako podjetja, kot tožnika. Ker v izpodbijani odločbi ni razlogov o zatrjevanih dejstvih, ki jo navaja revizija, dejstva pa so bistvena, če obstajajo, je bilo bistveno kršeno določilo 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Ker sodišči nista zavzeli stališča do vprašanja, kako je ravnanje V. vplivalo na nastanek škode, ki jo je utrpel tožnik in kako je to vprašanje vplivalo na odškodninsko odgovornost strank, je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo, saj bi utegnil biti odstotek odgovornosti podjetja in tožnika za škodo, ob upoštevanju V. vloge za nastanek škode, drugačen, kot je bilo odločeno v izpodbijanih odločbah.

Odškodnina za škodo, ki je nastala tožniku, je bila po mnenju revizijskega sodišča priznana v ustreznem znesku, vendar bo zaradi morebitne večje odgovornosti tožene stranke zaradi ravnanja V., treba o njej ponovo odločiti.

Zaradi razveljavitve obeh izpodbijanih odločb v zavrnilnem delu bo treba o stroških odločiti v ponovljenem postopku, zato o tem delu revizije sodišče ni odločilo. Izrek o stroških temelji na določilih tretjega odstavka 166. člena ZPP.

Ker je bila podana bistvena kršitev določb postopka in je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo, je revizijsko sodišče na podlagi določil prvega odstavka 394. člena in drugega odstavka 395. člena ZPP reviziji ugodilo, odločbo druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče je določbe ZPP, ZOMO in ZOR uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).