Jedro

Glede na navedeno procesno stanje zadeve, zakonska izhodišča in stališča sodne prakse, po oceni sodišča ni sporno, da je tožena stranka ugotovila vsa dejstva, ki so pomembna za odločitev o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito. Ker tako v obravnavani zadevi po presoji sodišča ni izkazan eden od dveh kumulativno določenih pogojev iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, je sodišče na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve številka 2142-5318/2022/6 (1222-02) z dne 17. 11. 2022, odpravi.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se takoj po prejemu te sodbe in sklepa preneha izvajati ukrep pridržanja tožnika na prostore in območje Centra za tujce v Postojni na podlagi sklepa Ministrstva za notranje zadeve številka 2142-5318/2022/6 (1222-02) z dne 17. 11. 2022.

Obrazložitev

_Izpodbijani sklep_

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka pridržala tožnika zaradi ugotovitve dejstev, na katerih temelji prošnja, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in ker obstaja utemeljena nevarnost, da bo tožnik pobegnil (1. točka izreka). Sklenila je še, da se tožnika pridrži na prostore in območje Centra za tujce v Postojni od 16. 11. 2022 od 11.50 ure do prenehanja razloga, vendar najdlje do 16. 2. 2023 do 11.50 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka).

2. V uvodu obrazložitve se je tožena stranka sklicevala na depešo Policijske postaje (v nadaljevanju PP) Brežice, iz katere je razvidno, da je tožnik 14. 11. 2022 ob 00.50 uri nezakonito vstopil v Republiko Slovenijo (v nadaljevanju Slovenija, tudi RS), nato pa ga je prijela slovenska policija. Tožnik je takoj podal namero za podajo prošnje za mednarodno zaščito in pojasnil okoliščine potovanja po t.i. balkanski poti v Slovenijo. Navedel je, da je iz izvorne države odšel zaradi ekonomskih razlogov, njegova ciljna država je Italija. Zanj je bil izpolnjen registracijski list, celoten postopek na PP je potekal s pomočjo tolmača. Takrat je bil v jeziku, ki ga razume, med drugim seznanjen z opozorilom, da se bo v primeru zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma pred podajo prošnje štelo, da v Sloveniji ne želi zaprositi za mednarodno zaščito in da prošnjo umika. V takem primeru bo obravnavan po Zakonu o tujcih, po določbah ZMZ-1 pa se ga lahko tudi pridrži (v nadaljevanju opozorilo). Po opravljenem predhodnem postopku so ga policisti odpeljali v azilni dom v Ljubljani.

3. Tožena stranka se je v nadaljevanju oprla na spisovno dokumentacijo, iz katere izhaja, da je tožnik 15. 11. 2022 samovoljno zapustil sprejemne prostore azilnega doma in na odločitev o prošnji za mednarodno zaščito ni počakal. Istega dne ga je ob 16.22 uri na Železniški postaji Divača obravnavala PP za izravnalne ukrepe Koper. Ker je znova izrazil namero za podajo prošnje za mednarodno zaščito (v nadaljevanju namera), je bil ponovno odpeljan v azilni dom v Ljubljani.

4. Dne 16. 11. 2022 je tožnik podal prošnjo za mednarodno zaščito. Ob tej priložnosti je povedal, da je izvorno državo zapustil iz ekonomskih razlogov, tam ni imel službe, ker pa je bil brez denarja, ni mogel študirati. Preživljal ga je oče, ki je edini v družini delal. Če bi se vrnil v izvorno državo, bi živel v revščini. Če ga v Sloveniji ne bi prijela policija, bi nadaljeval pot do Italije.

5. Tožena stranka je ugotovila, da je tožnik prečkal Srbijo, Bosno in Hercegovino ter Hrvaško, vendar tam ni zaprosil za mednarodno zaščito. V Slovenijo je vstopil nezakonito, in povedal, da tudi tu ne bi vložil prošnje, če ga ne bi prijela policija. Tekom postopka je bil večkrat seznanjen z zgoraj navedenim opozorilom glede posledic samovoljne zapustitve azilnega doma. Prvič je bil s tem seznanjen ob podaji prve namere 14. 11. 2022, ko je bilo to opozorilo v njemu razumljivem jeziku zapisano na registracijskem listu, ki ga je podpisal. Zatem so mu to povedali ob prihodu v azilni dom. Tam je imel na voljo tudi veliko informativnih gradiv v različnih jezikih z informacijami o posledicah samovoljne zapustitve tamkajšnjih sprejemnih prostorov. Kljub temu je zgolj en dan po prihodu v azilni dom od tam odšel in se napotil priti Italiji. V zvezi s tem je pojasnil, da si je tam nameraval poiskati delo.

6. Glede na to in upoštevaje njegove izjave, iz katerih je razvidno, da za zaščito v Sloveniji ne bi zaprosil, če ga ne bi prejela policija, bo tožnik po oceni tožene stranke to poskušal ponoviti. S tem pa bi ji onemogočil ugotavljanje določenih dejstev, na katerih temelji njegova prošnja, ki jih brez izrečenega ukrepa omejitve gibanja ne bi bilo mogoče pridobiti. Z njim bo opravila osebni razgovor, v okviru katerega bo imel tožnik možnost podrobneje razjasniti sicer svoje zelo posplošene in pomanjkljive izjave o ekonomskih razlogih za mednarodno zaščito. Na razgovoru se bo njegove izjave razjasnilo in nato ugotovilo ali je bila zatrjevana slaba ekonomska situacija morda posledica ravnanja tretjih akterjev. Razgovor bo toženi stranki omogočil celosten vpogled v okoliščine tega primera in ji olajšal odločitev o tožnikovi prošnji.

7. Zaradi tožnikovih preteklih dejanj in izjav je tožena stranka podvomila, da bo počakal na ugotovitev vseh za odločitev pomembnih dejstev. Zato mu je 16. 11. 2022 omejila gibanje na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena v zvezi z drugo alinejo 84. a člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Glede na dejanske okoliščine zadeve je namreč presodila, da je želel zapustiti Slovenijo in oditi naprej v Italijo. To je ob omejitvi gibanja sam izjavil, na to pa kaže tudi dejstvo, da ga je po odhodu iz azilnega doma policija našla v Divači. 8. Tožena stranka je presodila, da omejitev tožnikovega gibanja na območje azilnega doma ne bi bila učinkovita. Sklicujoč se na Sodbo Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v zadevi C-18/16, K proti Staatsseceretaris van Veiligheid en Justitie1 in sodbo Vrhovnega sodišča RS (v nadaljevanju VSRS) I Up 346/2014, je tožniku na podlagi drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 gibanje omejila na Center za tujce. Sprejemne prostore azilnega doma, nad katerimi bdijo varnostniki, je namreč brez težav samovoljno zapustil že po enem dnevu. Varnostnika na območju azilnega doma ne moreta zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja na to območje, če s svojim ravnanjem ne stori kaznivega dejanja ali kršitve javnega reda in miru, zaradi česar bi bilo potrebno policijsko posredovanje. Tovrsten ukrep se je po dolgoletnih izkušnjah izkazal za neučinkovitega, saj večina pridržanih oseb samovoljno zapusti azilni dom. Gre namreč za nastanitev odprtega tipa, zaradi česar lahko prosilci v okviru hišnega reda odhajajo in prihajajo.

_Tožbene navedbe in zahtevek_

9. Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo iz razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Meni, da iz obrazložitve ni razvidno, katera dejstva namerava še ugotavljati tožena stranka in v kakšni vzročni zvezi je omejitev gibanja z ugotavljanjem teh dejstev. Razloge za mednarodno zaščito je navedel že na razgovoru ob podaji prošnje. VSRS je v sodbi I Up 189/2016 sprejelo stališče, da se razgovor ob podaji in osebni razgovor v smislu Procesne direktive II2 nujno ne razlikujeta. Dejstvo, da je tožena stranka z njim nameravala opraviti osebni razgovor, ne ustreza zakonskemu dejanskemu stanu iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, saj je osebni razgovor procesno dejanje, ki ga je treba opraviti. Za omejitev gibanja ne zadostuje s tem povezano splošno in neobrazloženo pojasnilo tožene stranke, da bo ugotavljala ali je bila slaba ekonomska situacija morebiti namerno povzročena s strani določenih subjektov. Tožnik je že ob vložitvi prošnje povedal vsa pravno odločilna dejstva in ne vidi nobene potrebe po ugotavljanju kakršnih koli dodatnih okoliščin. Če je tožena stranka menila, da bi ji lahko posredoval še kakšne dodatne informacije, bi mu lahko takrat zastavila ustrezna vprašanja. Pojasnil je, da v izvorni državi ni bil nikoli ogrožen, da pa je tam težko preživel, ker ga je preživljal oče. Želi si delati. V tožbi poudarja, da za mednarodno zaščito zaproša le zaradi slabega ekonomskega položaja in izrecno izjavlja, da ta ni bil namerno povzročen s strani katerih koli subjektov preganjanja v izvorni državi.

10. Tožnik izpostavlja, da naj bi tožena stranka osebni razgovor opravila šele 30. 11. 2022, torej kar dva tedna po podaji prošnje, s tem pa bo kršila tako 9. člen Recepcijske direktive II3 kot tudi določbe ZMZ-1. Navedena direktiva v drugem odstavku 1. točke 9. člena določa, da se morajo upravni postopki v zvezi z razlogi za pridržanje iz člena 8(3) skrbno izvrševati. Zamude v upravnih postopkih, ki jih ni mogoče pripisati prosilcu, ne upravičujejo nadaljevanja pridržanja. Po določbi šestega odstavka 84. člena ZMZ-1 se lahko prosilca pridrži le tako dolgo, dokler veljajo razlogi za njegovo pridržanje, vendar največ tri mesece. Če razlogi po tem času še obstajajo, se ukrep s sklepom lahko podaljša še za en mesec, nato pa je treba ta ukrep po uradni dolžnosti odpraviti. Gre za velik poseg v svobodo gibanja prosilca, zato si morajo organi prizadevati, da ta ukrep traja čim krajše obdobje.

11. Meni, da dejstvo, da z njim še ni bil opravljen osebni razgovor, ne utemeljuje njegovega pridržanja. V zvezi s tem se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 47/2022, ki je v 8. točki sprejelo stališče, da je razlog za prenehanje ukrepa omejitve gibanja na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ali ugotovitev dejstev, ki so relevantna za odločitev o prosilčevi prošnji za mednarodno zaščito ali ugotovitev, da prosilec ni več begosumen. Tožena stranka bi torej morala ugotoviti okoliščine, iz katerih bi izhajala izrazita nevarnost, da bo, če mu gibanje ne bo omejeno, v sedanjem času in sedanjih okoliščinah pobegnil. To pa pri njem ni izkazano.

12. V zvezi s tem navaja, da na 14. 11. 2022 v predhodnem postopku na policiji ni imel tolmača, celo sam je pomagal pri prevajanju v angleški jezik. Registracijskega lista ni prebral, le podpisal ga je tam, kjer so mu pokazali. Ima le dva razreda šole, zato urduja ne zna dobro brati. Zanika, da bi na registracijskem listu videl kakšen zapis v urduju, policisti so ta dokument takoj po podpisu vzeli nazaj. Meni, da opozorilo na omenjenem registracijskem listu ni razumljivo povprečnemu človeku, ne glede na to, iz kakšnega kulturnega okolja prihaja. On slovenskega prava ne pozna, poleg tega pa ima omejene možnosti razumevanja. Zato bi mu morala tožena stranka vsa opozorila in pravne pouke podati na način, da bi jih lahko razumel. Le pod tem pogojem bi se lahko štelo, da je bil ustrezno informiran o posledicah zapustitve območja Slovenije. Ta pogoj v njegovem primeru ni izpolnjen.

13. Njegov samovoljni odhod iz azilnega doma ne daje podlage za sklepanje na izrazito begosumnost, saj ni vedel, da se pred podajo prošnje ne sme gibati izven doma. Tega mu na PP niso povedali, dejali so le, da ga peljejo v odprti kamp. Sklicuje se na drugi odstavek 2. člena Pravilnika o postopku s tujcem, ki izrazi namen podati prošnjo za mednarodno zaščito v RS ter postopku sprejema prošnje za mednarodno zaščito, ki ureja postopek na policiji (v nadaljevanju Pravilnik). Po navedeni določbi bi moral predhodni postopek potekati ob sodelovanju tolmača v jeziku, ki ga vlagatelj namere razume. Ker tožniku to ni bilo zagotovljeno, je izpodbijani sklep obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo upravnega postopka iz 5. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

14. Z zgoraj navedenim opozorilom o posledicah samovoljne zapustitve azilnega doma ni bil seznanjen, zato ni vedel, kaj se lahko mu pripeti, če bo pred sprejemom njegove prošnje samovoljno zapustil azilni dom. Ob prihodu tja mu je neka oseba povedala le kje bo nastanjen, ni pa ga seznanila s hišnim redom niti z njegovimi pravicami in obveznostmi v tej ustanovi. V sprejemnih prostorih azilnega doma je videl plakate, ni pa vedel komu so namenjeni. Tudi varnostna služba v domu ga ni seznanila posledicami samovoljne zapustitve azilnega doma in mu izhoda ni preprečila. Zato ni vedel, da dela kaj narobe, ko je podnevi mimo varnostnikov in varnostnih kamer od tam odšel. 15. Meni, da tožena stranka pri omejitvi gibanja ni tehtala sorazmernosti izrečenega ukrepa. Le kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, se jo lahko ob presoji okoliščin konkretnega primera pridrži, vendar le če je tak ukrep sorazmeren in ni mogoče uporabiti drugih manj prisilnih sredstev. Ker njegova begosumnost ni izkazana, je tožena stranka prvi del določbe drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III4, ki govori o znatni nevarnosti, nepravilno uporabila. Ni jasno, zakaj zanj ne bi bil primeren blažji ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma. Ko je navedel, da je njegova ciljna država Italija, se ni zavedal, da je Slovenija evropska država, kjer lahko prav tako zaprosi za mednarodno zaščito in tu biva do konca postopka. Nezmožnost uporabe manj prisilnih sredstev se mora nanašati na okoliščine v zvezi z njim in ne na splošne okoliščine glede zagotavljanja reda in varnosti v azilnem domu. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa, toženi stranki pa naj se naloži, da po prejemu sodne odločbe takoj preneha z izvajanjem izrečenega ukrepa.

16. V okviru zahteve za izdajo ureditvene začasne odredbe tožnik navaja, da se v Centru za tujce slabo počuti in s težavo prenaša omejitev osebne svobode. Trdi, da je težko popravljiva škoda podana že s tem, ko mu je bila zaradi nezakonitega odvzema prostosti kršena pravica do osebne svobode. Predlaga, da sodišče izda začasno odredbo, s katero bo toženi stranki odredilo, da po prejemu sodne odločbe do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu nemudoma preneha z izvajanjem izrečenega ukrepa.

_Odgovor na tožbo_

17. Tožena stranka je sodišču posredovala predmetni upravni spis in odgovorila na tožbo. V njem se sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in na sodbo tega sodišča I U 1233/2020 ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

_Presoja sodišča_

18. Dne 30. 11. 2022 je sodišče izvedlo glavno obravnavo. V okviru dokaznega postopka je pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, in zaslišalo tožnika.

**K I. točki izreka:**

19. Tožba je utemeljena.

20. Izpodbijani sklep temelji na stališču, da so v obravnavanem primeru za ukrep omejitve tožnikovega gibanja na Center za tujce podani razlogi iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 v povezavi z drugo alinejo 84. a člena ZMZ-1.5 V prvem odstavku 84. člena ZMZ-1 je določeno, da v primeru, če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali njegove izpostave iz zakonsko določenih razlogov - med drugim tudi zato, da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in ker obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil (druga alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1). V drugem odstavku 84. člena ZMZ-1 je določeno, da če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, se mu lahko odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Kdaj se šteje, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, določa 84.a člen ZMZ-1, med drugim tudi, če je predhodno že poskušala RS samovoljno zapustiti oziroma jo je zapustila (druga alineja 84.a člena ZMZ-1).

21. Glede uporabe jezika v postopku ZMZ-1 določa, da je vsaki osebi zagotovljen prejem odločitve v postopku v pisni obliki in prevod bistvenih delov v jezik, ki ga razume (tretja alineja 4. člena ZMZ-1), da se v jeziku, ki ga oseba razume, pred začetkom postopka sprejema prošnje zagotovijo informacije o postopkih po tem zakonu, pravicah in dolžnostih prosilcev, možnih posledicah neupoštevanja obveznosti in nesodelovanja s pristojnim organom, rokih za uveljavljanje pravnih sredstev ter informacije o svetovalcih za begunce in nevladnih organizacijah, ki delujejo na področju mednarodne zaščite (drugi v povezavi s prvim odstavkom 5. člena ZMZ-1) ter da se osebi, če ne razume uradnega jezika, za spremljanje postopkov po tem zakonu zagotovi tolmač za jezik, ki ga razume (prvi odstavek 6. člena ZMZ-1). Pomoč tolmača je zagotovljena pri sprejemu prošnje in pri osebnih razgovorih, v drugih utemeljenih primerih pa po odločitvi pristojnega organa (drugi odstavek 6. člena ZMZ-1).

22. Pravilnik v 2. členu ureja postopek s policijo. V drugem odstavku tega člena določa, da obravnava v predhodnem postopku poteka ob sodelovanju tolmača v jeziku, ki ga vlagatelj namere razume. Tolmač pisno prevede izjavo v slovenski jezik.

23. Iz podatkov predmetnega upravnega spisa je razvidno, da je tožnik na PP Brežice 14. 11. 2022 izjavil, da prihaja iz Islamske republike Pakistan (v nadaljevanju Pakistan, tudi izvorna država) in da govori angleško (na PP naj bi celo pomagal drugim prijetim osebam s prevajanjem iz angleščine). S podpisom registracijskega lista je potrdil, da razume urdu jezik, ki ga je nato dne 16. 11. 2022 navedel tudi ob podaji prošnje6. Sodišče ugotavlja, da je tožnikovo znanje jezikov logično glede splošno znano dejstvo, da sta v Pakistanu uradna jezika tako urdu kot tudi angleščina. Zaslišan na naroku za glavno obravnavo je povedal, da poleg angleščine in urdu jezika razume tudi pandžabi jezik. Tožena stranka tega ni prerekala, zato sodišče njegovo izpoved v tem delu sprejema. V upravnem postopku in tožbi je zatrjeval, da ima le dva razreda šole, zato urdu jezika ne bere dobro. Na naroku za glavno obravnavo je v zvezi s tem izpovedal drugače in sicer, da ima zaključenih enajst razredov šole. Upoštevaje to okoliščino sodišče meni, da tožnik zna brati uradni pakistanski jezik urdu, zato bi v tem jeziku lahko prebral opozorilo glede posledic samovoljne zapustitve azilnega doma. Iz tega opozorila jasno izhaja, da se vlagatelja namere v primeru samovoljne predčasne zapustitve prostorov azilnega doma lahko pridrži. To je po presoji sodišča jasno in razumljivo tudi povprečnemu človeku, ne glede na to, iz katerega kulturnega okolja prihaja.

24. Sodišče ni sledilo tožbenemu očitku, da v predhodnem postopku na policiji ni bil prisoten tolmač. Nesporno je namreč, da je registracijski list, ki je javna listina, poleg tožnika podpisal tudi tolmač za urdu jezik, g. A. A. Ker je opozorilo sestavni del registracijskega lista, je bil tožnik ob prevodu tega dokumenta zagotovo seznanjen tudi s posledicami predčasne samovoljne zapustitve azilnega doma. V zvezi s tem je neprepričljivo izpovedal, da ni vedel, kaj podpisuje. Vprašan, zakaj pred podpisom ni opozoril pristojne uradne osebe, da vsebine dokumenta ne razume, je zaslišan neprepričljivo dejal, da tega ni storil, ker je menil, da ga bo policija odpeljala v kamp odprtega tipa.

25. Da je tožnik razumel opozorilo nenazadnje nakazuje tudi dejstvo, da je že naslednji dan (15. 11. 2022), ko je bil prijet izven azilnega doma, ponovno zaprosil za mednarodno zaščito. To po presoji sodišča pomeni, da se je zavedal, da bo zaradi zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma izgubil status prosilca, pa je to kljub temu storil. Zato tožbeni očitek o absolutni bistveni kršitvi pravil upravnega postopka glede uporabe jezika v postopku ni utemeljen.

26. Vendar pa za izrek ukrep omejitve gibanja na podlagi druge alineje prvega odstavka, drugega odstavka. 84. člena in druge alineja 84.a člena ZMZ-1 ne zadošča le obstoj utemeljene nevarnosti, da bo prosilec pobegnil. Istočasno mora biti izkazana tudi potreba, da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti. Oba pogoja morata biti kumulativno izpolnjena ves čas in ne le ob izreku tega ukrepa. Takoj ko prenehata, mora prenehati tudi omejitev gibanja. Na to mora paziti organ tožene stranke po uradni dolžnosti, prav tako na to po uradni dolžnosti pazi sodišče v okviru sodnega nadzora nad izvajanjem tega ukrepa ali med postopkom sodnega varstva zoper upravni akt, s katerim je bil izrečen ukrep omejitve gibanja.7

27. Ni sporno, da tožena stranka osebnega razgovora do naroka za glavno obravnavo še ni opravila. Vendar ta okoliščina sama po sebi ne utemeljuje njegovega pridržanja. Če so že ugotovljena vsa dejstva, ki so relevantna za odločitev o prosilčevi prošnji za mednarodno zaščito, je to razlog za prenehanje ukrepa omejitve gibanja na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, in to kljub temu da je tožnik begosumen.

28. Iz tožnikovega trditvenega gradiva je razvidno, da so bila ob podaji prošnje že ugotovljena vsa dejstva, zaradi ugotovitve katerih mu je bil odrejen ukrep omejitve gibanja. Tožena stranka tega ni konkretizirano prerekala. Določnih navedb, s katerimi bi nasprotovala tožnikovim očitkom, da so bila v obravnavani zadevi ugotovljena vsa za odločitev relevantna dejstva, zaradi česar ni več pogojev za omejitev gibanja, ni podala niti na glavni obravnavi. Prav tako ni nasprotovala tožnikovim navedbam, da njegovega slabega ekonomskega položaja v izvorni državi niso povzročili subjekti preganjanja8, kar je poleg tožnikove begosumnosti nosilno stališče za izrek obravnavanega ukrepa9. Ob tem sodišče opozarja, da je že iz sodne prakse Vrhovnega sodišča razvidno, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami10. Organ o prošnji za mednarodno zaščito namreč odloča v okviru izjave prosilca (prvi odstavek 125. člena v zvezi z drugim odstavkom 207. člena ZUP), ki mora navesti vsa dejstva in okoliščine v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo (določbe od 26. do 28. člena ZMZ-1 in prvi odstavek 140. člena ZUP) in za utemeljitev svojih navedb predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze (drugi odstavek 21. člena ZMZ-1). Vrhovno sodišče je sprejelo tudi stališče, da se predpostavlja prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom11. 29. Glede na navedeno procesno stanje zadeve, zakonska izhodišča in stališča sodne prakse, po oceni sodišča ni sporno, da je tožena stranka ugotovila vsa dejstva, ki so pomembna za odločitev o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito (drugi odstavek 214. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Ker tako v obravnavani zadevi po presoji sodišča ni izkazan eden od dveh kumulativno določenih pogojev iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, je sodišče na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo.

**K II. točki izreka:**

30. Zahteva za izdajo začasne odredbe je utemeljena.

31. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Tožnik lahko iz razlogov iz tega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (tretji odstavek 32. člena ZUS-1).

32. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta (drugi odstavek) oziroma začasno uredi stanje (tretji odstavek 32. člena). Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot tudi dokazno breme.

33. Iz tožnikovih navedb je razvidno njegovo stališče, da pogoji za pridržanje niso podani. Meni, da bi mu izvrševanje tega ukrepa povzročilo težko popravljivo škodo, saj se v Centru za tujce slabo počuti. Trdi, da izrečeni ukrep posega v njegovo pravico do osebne svobode iz 19. člena Ustave RS in 6. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

34. V obravnavani zadevi, ko se ukrep pridržanja tožnika na prostore Centra za tujce že izvaja, lahko sodišče izda začasno odredbo po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 iz razlogov po drugem odstavku tega člena za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. Po presoji sodišča gre ravno za tako razmerje tudi v obravnavani zadevi. Potrebnost izdaje takšne začasne odredbe v obravnavani zadevi je vsaj s stopnjo verjetnosti izkazana že zato, ker je izrek ukrepa nezakonit (prim. I. točko izreka). Nezakonita omejitev gibanja glede na navedene okoliščine pa pomeni nedopusten poseg v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave), kar je dovolj za napolnitev standarda težko popravljive škode, ki tožniku nastaja. Preprečitev njenega nadaljevanja pa odtehta tudi javno korist. Glede na navedeno je sodišče na podlagi tretjega in petega odstavka 32. člena ZUS-1 ugodilo zahtevi za izdajo začasne odredbe.

1 V tej zadevi je SEU zavzelo stališče, da omejitev gibanja omogoča, da prosilec ostane na voljo nacionalnim organom zlasti zato, da ga ti lahko zaslišijo in da v nadaljevanju lahko prispeva k preprečitvi morebitnega sekundarnega gibanja prosilcev. 2 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite; prenovitev (v nadaljevanju Procesna direktiva II) 3 Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito; prenovitev (v nadaljevanju Recepcijska direktiva II) 4 Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva; prenovitev (v nadaljevanju Uredba Dublin III) 5 Pogoji v zvezi z omejitvijo gibanja so določeni v 8. členu Recepcijske direktive II, ki je v tem delu v pravni red RS prenesena z določbami 84. člena in nasl. ZMZ-1. 6 Prim. 10. točko prošnje. 7 Glej določbe šestega odstavka 84. člena ZMZ-1 in prvega do petega odstavka 9. člena Procesne direktive II. 8 Opredeljuje jih 24. člen ZMZ-1. 9 S tem povezan povzetek izpodbijanega sklepa je razviden iz 6. točke obrazložitve te sodbe. 10 Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 322/2016 (8. točka obrazložitve). 11 Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 173/2018 (25. točka obrazložitve).