19. 11. 2020

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe Martina Raja, Murska Sobota, ki ga zastopa Igor Vinčec, odvetnik v Lendavi, na seji 19. novembra 2020

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 1/2017 z dne 5. 9. 2017 v zvezi s sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 556/2016 z dne 1. 9. 2016 in s sklepom Delovnega sodišča v Mariboru, Oddelka v Murski Soboti, št. Pd 71/2015 z dne 13. 4. 2016 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik (tožnik v delovnem sporu) je bil zaposlen kot poslovodja družbe, katere soustanovitelj in solastnik je bil skupaj z drugo družbo (tožena stranka v delovnem sporu). Po izbrisu družbe delodajalke iz poslovnega registra je družbo soustanoviteljico kot aktivno družbenico izbrisane družbe na podlagi desetega odstavka 442. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 126/07 in nasl. – v nadaljevanju ZFPPIPP) tožil na plačilo še neplačanih denarnih obveznosti iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je pritožnikovo tožbo kot prepozno zavrglo. Višje sodišče je pritožbo pritožnika zavrnilo. Vrhovno sodišče je zavrnilo njegovo revizijo. Bistvena za odločitev sodišč je bila ugotovitev, da tožba na pristojno sodišče ni bila vložena v roku enega leta od izbrisa družbe iz sodnega registra, kot to določa deseti odstavek 442. člena ZFPPIPP. Ob tem so sodišča pojasnila, da prvi odstavek 112. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo in 35/08 – v nadaljevanju ZPP) določa, da je tožba vložena pravočasno, če je izročena pristojnemu sodišču preden se ta rok izteče. V obravnavani zadevi niso bili izpolnjeni pogoji iz osmega odstavka 112. člena ZPP, v primeru katerih se šteje, da je na rok vezana vloga, ki je izročena ali poslana nepristojnemu sodišču pred iztekom roka, pa prispe k pristojnemu sodišču po izteku roka, pravočasna, če je mogoče vložitev pri nepristojnemu sodišču pripisati nevednosti vložnika, ki nima pooblaščenca, ali očitni pomoti vložnika. Poleg tega v tej zadevi ne gre za zastaralni rok za vložitev tožbe, v primeru katerega bi bilo zastaranje pretrgano že z vložitvijo tožbe na nepristojno sodišče.

2.Pritožnik zatrjuje kršitev 14., 22. in 23. člena Ustave. Meni, da mora za zastaralne in prekluzivne roke veljati enaka rešitev. Navaja, da prihaja glede na 112. člen ZPP do nedopustnega razlikovanja med tožniki glede na to, kako hitro naslovno sodišče prepošlje vlogo pristojnemu sodišču. To naj ne bi bil razumen razlog za razlikovanje enakih položajev. S tem naj bi bile osebe, za katere velja prekluzivni rok, postavljene v bistveno slabši položaj kot osebe, za katere velja zastaralni rok. Pri zastaralnih rokih naj bi se namreč z vložitvijo tožbe na nepristojno sodišče zastaranje pretrgalo, pri prekluzivnih rokih pa naj bi bila pravočasnost tožbe odvisna od tega, kako hitro jo bo naslovno sodišče preposlalo pristojnemu sodišču. Pritožnik opozarja, da je bila z namenom odpraviti neenakost takšna ureditev kasneje spremenjena. Zatrjuje tudi, da gre za pretirano omejitev pravice do sodnega varstva oseb, ki za zastopanje najamejo odvetnika, ta pa vloži tožbo na nepristojno sodišče. Njihova pravica do sodnega varstva naj bi bila izvotljena. Pritožnik meni, da je očitno, da odločitev temelji na protiustavnem določilu prej veljavnega ZPP oziroma da sodišča spornih določb niso razlagala ustavnoskladno.

B.

3.Na podlagi drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07– uradno prečiščeno besedilo, 109/12 in 23/20 – v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče sprejme ustavno pritožbo v obravnavo, če gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki je imela hujše posledice za pritožnika, ali če gre za pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve. Če nobeden izmed navedenih pogojev ni podan, ustavna pritožba ni sprejeta v obravnavo, četudi bi šlo za kršitev človekove pravice ali temeljne svoboščine. To Ustavnemu sodišču kot najvišjemu varuhu ustavnosti in človekovih pravic v Republiki Sloveniji omogoča, da učinkovito opravlja to svojo funkcijo in v razumnem času odgovori na pomembna ustavnopravna vprašanja varstva človekovih pravic.

4.Izpolnjenost pogoja, da gre za kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki ima zanj hujše posledice, mora izkazati pritožnik. Presoja, da gre za takšen primer, je namreč, razen v primerih, ko gre za posledice, ki že po naravi stvari pomenijo hujše posledice, v celoti odvisna od individualnih okoliščin, v katerih se nahaja posamični pritožnik. Za izpolnjenost pogoja hujših posledic mora zato pritožnik hujše posledice, ki naj bi jih zanj imela kršitev, zatrjevati ter utemeljiti in, kadar je to mogoče, za svoje trditve priložiti tudi ustrezna dokazila. Pritožnik tega, da ima zadeva zanj hujše posledice, niti ne zatrjuje. Zato Ustavno sodišče, čeprav je vtoževani znesek visok, že iz tega razloga ne more šteti, da gre za takšno zadevo. Pogoj za sprejem ustavne pritožbe v obravnavo iz prve alineje drugega odstavka 55.b člena ZUstS torej ni podan.

5.Pritožnik tudi tega, da zadeva vsebuje pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve, ne zatrjuje. Ta okoliščina sicer še ni ovira za to, da Ustavno sodišče ne bi moglo presoditi, da v tej zadevi gre za takšen primer. Odločitev o tem, ali je ustrezno opredeljeno vprašanje takega pomena, da presega pomen konkretne zadeve, je namreč v izključni domeni Ustavnega sodišča. Zato ni bistveno, ali in na kakšen način to domnevno pomembnost izkazuje že sam pritožnik. Od pritožnika se pričakuje zgolj to, da ustavnopravno vprašanje, ki se zastavlja v zadevi in ki po presoji Ustavnega sodišča dosega pomembnost, ki presega pomen konkretne zadeve, v ustavni pritožbi jasno opredeli. To svojo dolžnost pa je z dovolj konkretiziranimi navedbami o tem, katere človekove pravice in zakaj naj bi mu bile kršene, pritožnik v tej zadevi izpolnil. Glede na to je moralo Ustavno sodišče v nadaljevanju presoditi, ali je v tej zadevi izpolnjen pogoj iz druge alineje drugega odstavka 55.b člena ZUstS.

6.Pomembno ustavnopravno vprašanje, ki se odpira v tej zadevi, je zlasti vprašanje, ali je bila z izpodbijanimi sodnimi odločitvami pritožniku kršena pravica do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Zastavlja se namreč vprašanje, ali je zavrženje tožbe, ki jo sicer odvetnik v zakonsko predpisanem roku vloži na nepristojno sodišče, na pristojno sodišče pa prispe prepozno, skladno s to človekovo pravico. Upoštevaje obstoječo ustavnosodno presojo, je lahko namreč zavrženje vlog (tožb), obremenjenih z določeno napako oziroma pomanjkljivostjo, sporno z vidika prvega odstavka 23. člena Ustave (glej npr. odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-200/09 z dne 20. 5. 2010, Uradni list RS, št 50/10, in OdlUS XIX, 5, št. U-I-74/12 z dne 13. 9. 2012, Uradni list RS, št. 75/12, in OdlUS XIX, 37, št. U-I-83/11, Up-938/10 z dne 8. 11. 2012, Uradni list RS, št. 95/12). Vendar pa za izpolnjenost pogoja za sprejem ustavne pritožbe po drugi alineji drugega odstavka 55.b člena ZUstS ne zadostuje zgolj to, da gre za pomembno ustavnopravno vprašanje, temveč mora to vprašanje presegati pomen konkretne zadeve.

7.Z uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 10/17 – ZPP-E) je bila namreč zakonska ureditev, na kateri temelji izpodbijana odločitev, spremenjena. Po sedaj veljavnem devetem odstavku 112. člena ZPP se šteje, da je bila na rok vezana tožba, ki prispe k pristojnemu sodišču po izteku roka, vložena pravočasno, če je bila izročena ali poslana nepristojnemu sodišču pred iztekom roka, v katerem se mora po posebnih predpisih vložiti tožba, ali roka za zastaranja terjatve ali kakšne druge pravice. To pomeni, da do zavrženja tožbe v primeru, kot je obravnavani, ne more več priti in da je morebitni ustavnopravni problem, ki ga odpira zadeva, že saniran. Obravnava te ustavne pritožbe bi tudi v primeru ugotovljene kršitve pomenila (le) odpravo kršitve človekovih pravic posameznika v tej zadevi in v morebiti še kakšni drugi že odprti zadevi, ki temelji na prej veljavni zakonski ureditvi. Sistemsko pa je omenjeni ustavnopravni problem že rešen. Zato po oceni Ustavnega sodišča obravnavana zadeva ne odpira pomembnega ustavnopravnega vprašanja, ki presega pomen konkretne zadeve. To pa pomeni, da tudi pogoj za sprejem ustavne pritožbe iz druge alineje drugega odstavka 55.b člena ZUstS ni izpolnjen.

8.Glede na navedeno Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

9.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 55.b člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Rajko Knez ter sodnice in sodniki dr. Matej Accetto, dr. Rok Čeferin, dr. Dunja Jadek Pensa, DDr. Klemen Jaklič, dr. Špelca Mežnar, dr. Marijan Pavčnik, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Sklep je sprejelo s sedmimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovala sodnica Jadek Pensa in sodnik Accetto. Sodnik Accetto je dal odklonilno ločeno mnenje.

dr. Rajko Knez Predsednik

Odklonilno ločeno mnenje sodnika dr. Mateja Accetta k sklepu št. Up-1036/17 z dne 19. 11. 2020

1.V tej zadevi se v veliki meri strinjam z obrazložitvijo sklepa glede načelnih izhodišč upoštevne presoje Ustavnega sodišča, podpreti nisem mogel le končnega izida presoje v konkretnih okoliščinah obravnavane zadeve, ki je večino vodila v odločitev, da se ustavna pritožba ne sprejme v obravnavo.

2.Splošnejši pomen tega sklepa namreč tako kot kolegi iz večine tudi sam razumem v nekoliko podrobnejši opredelitvi izhodišč Ustavnega sodišča pri presoji pogojev, ki ju za sprejem ustavne pritožbe v obravnavo določa drugi odstavek 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (ZUstS). Z navedenimi izhodišči se strinjam: tako z opredelitvijo bremena pritožnika pri izkazovanju izpolnjenosti pogoja hujših posledic kot z opredelitvijo (nekoliko manjšega) bremena glede presoje, ali zadeva odpira pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve. Sklep sicer v tem oziru ne pomeni odstopa od dosedanje presoje Ustavnega sodišča, morda pa lahko služi kot jasnejša opredelitev, kaj ta dva pogoja terjata od ustavnih pritožnikov, ko utemeljujejo svojo ustavno pritožbo.

3.V prvi vrsti se strinjam, da mora za izpolnitev pogoja hujših posledic iz prve alineje drugega odstavka 55.b člena ZUstS pritožnik v ustavni pritožbi praviloma (z redkimi izjemami) utemeljiti, da naj bi imela in zakaj naj bi imela zatrjevana kršitev zanj hujše posledice, saj se lahko presoja, ali gre za tovrsten primer, opravi le glede na konkretne okoliščine zadeve in pritožnika. Tako denimo temu pogoju ne more zadostiti gola navedba zneska finančnega prikrajšanja, do katerega naj bi zaradi zatrjevane kršitve prišlo, saj lahko enak znesek v eni zadevi glede na upoštevne okoliščine za enega pritožnika pomeni hujše posledice, v drugi zadevi pa glede na upoštevne okoliščine za drugega pritožnika ne. Zato se v tem delu kljub temu, da gre tu za vse prej kot zanemarljivo višino vtoževanega zneska, nadalje strinjam tudi s presojo večine v obravnavani zadevi, saj v njej pritožnik tega, da naj bi zatrjevana kršitev zanj imela hujše posledice, niti zatrjuje ne.

4.Prav tako se strinjam s splošnimi izhodišči presoje izpolnjenosti alternativnega pogoja za sprejem ustavne pritožbe v obravnavo, kadar gre za pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve. Ker je presoja, ali zadeva odpira tako vprašanje, že po naravi stvari neodvisna od specifičnih okoliščin konkretne zadeve (saj gre ravno za vprašanje splošnejšega pomena), je tu breme za ustavnega pritožnika tudi po moji presoji nekoliko nižje: ustavna pritožba mora táko vprašanje dovolj jasno opredeliti, Ustavno sodišče pa je tisto, ki presodi, ali gre za vprašanje, ki izpolnjuje pogoj iz druge alineje drugega odstavka 55.b člena ZUstS. Če ustavna pritožba vsebuje navedbe v tej smeri, je to sicer pri presoji lahko v pomoč, vendar pa izostanek tovrstnih navedb Ustavnemu sodišču ne preprečuje ocene, da vendarle gre za vprašanje, ki zahteva vsebinsko odločitev.

5.Z večino se razidem zgolj pri oceni, ali obravnavana zadeva odpira tako vprašanje. Po presoji večine zadeva sicer odpira pomembno ustavnopravno vprašanje, vendar pa to vprašanje ne presega pomena konkretne zadeve, ker je bila zakonska ureditev, na kateri je temeljila izpodbijana odločitev o tem vprašanju, vmes že spremenjena, tako da je možnost enake odločitve v prihodnje izključena. S tem naj bi se namreč na sistemski ravni že razrešila morebitna ustavnopravna spornost izpodbijanega stališča, ki ostaja upoštevno le za obravnavano zadevo in morda še nekaj odprtih zadev z odločitvami, sprejetimi na podlagi prej veljavne zakonske ureditve.

6.Glede izpolnjenosti tega pogoja imam sam nekoliko drugačno stališče od večine. Kadar gre po vsebini za pomembno ustavnopravno vprašanje, katerega vsebinska presoja ni omejena na specifične okoliščine obravnavane zadeve, ampak na splošnemu in abstraktnemu pravnemu pravilu soroden način naslavlja nek tipični dejanski stan, pa Ustavno sodišče o njem še ni odločilo, potem splošnost njegovega pomena onkraj konkretne zadeve ni (nujno) odvisna od nadaljevane veljavnosti ureditve, v zvezi s katero se je v konkretnem postopku zastavilo. Vprašanje, ki ga odpira obravnavana zadeva (ali je zavrženje tožbe, ki jo odvetnik v zakonsko predpisanem roku vloži na nepristojno sodišče, na pristojno sodišče pa prispe prepozno, skladno s pravico do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave), je po moji presoji tako vprašanje in po moji presoji tudi presega pomen konkretne zadeve. Zato bi sam podprl sprejem ustavne pritožbe v obravnavo.

dr. Matej Accetto Sodnik