Jedro

Sodna praksa Sodišča Evropske unije je za nastanek pravice do denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust opredelila (le) dva pogoja, in sicer, da je delovno razmerje prenehalo in da delavec ni izrabil celotnega plačanega letnega dopusta, do katerega je bil upravičen na dan prenehanja delovnega razmerja.

Ne le, da tožnica ni v celotnem postopku sodelovala brez pooblaščenca (tožbo in prvo pripravljalno vlogo je vložila po odvetnici), pač pa je v tem sporu uspela zgolj s 6,5 % svojega zahtevka, torej v zelo majhnem delu, kar pa ne utemeljuje uporabe drugega odstavka 38. člena ZDSS-1.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v IV. točki izreka spremeni tako, da se sedaj glasi:

"Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni plačati toženi stranki stroške postopka v znesku 3.040,83 EUR."

II.V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III.Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da tožnici plača 1.734,44 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 11. 2021 dalje do plačila iz naslova neizkoriščenega letnega dopusta (točka I izreka). Tožbeni zahtevek za plačilo v izreku izpodbijane sodbe navedenih zneskov iz naslovov napitnin, nadur ter dodatka za nočno in nedeljsko delo je zavrnilo (točka II izreka). S sklepom, ki ni pod pritožbo, je zaradi delnega umika tožbe ustavilo postopek glede plačila zneska 4.325,41 EUR iz naslova nadomestila za neizkoriščen letni dopust (točka III izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (točka IV izreka) in da je zavezanka za plačilo takse glede zneska 1.734,44 EUR toženka (točka V izreka).

2.Zoper odločitev v I., IV. in V. točki izreka sodbe se pritožuje toženka. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Navaja, da sicer drži, da so tožnici ob prenehanju delovnega razmerja ostali neizkoriščeni dnevi letnega dopusta, kar pa še ne upravičuje pravice do izplačila nadomestila za neizrabljen dopust. Tekom postopka je namreč večkrat pojasnila, da sploh ni imela možnosti, da bi tožnico podučila o njeni pravici, da v času odpovednega roka koristi neizrabljen dopust, saj je bila tožnica vse od vročitve vabila na zagovor pred odpovedjo nedosegljiva. Če tožnica ne bi izginila, bi ji namreč predlagala, da v času odpovednega roka koristi letni dopust. Zato meni, da ji ni mogoče očitati, da tožnice ni podučila o možnosti izrabe dopusta. Sodišču prve stopnje očita, da se do navedenega ni z ničemer opredelilo ter da je neresnično in protispisno navedlo, da naj bi tožnici odredila, da po prejemu odpovedi ne bo več delala. V zvezi s tem uveljavlja postopkovni kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje navaja, da je prisojeni znesek neutemeljen in nepreverljiv tudi po sami višini. Tožnica je namreč izhajala iz povprečja plač za obdobje od decembra 2019 do februarja 2020, kar je toženka obrazloženo prerekala. Zato je neutemeljena navedba sodišča, da izračunu ni nasprotovala. Meni, da so tožničine navedbe glede načina izračuna nadomestila za neizrabljen letni dopust pavšalne in nedokazane. Ker je zahtevek za plačilo nadomestila za neizrabljen letni dopust neutemeljen, je posledično nepravilna tudi odločitev sodišča glede plačila sodne takse. Pritožuje se tudi zoper odločitev o stroških postopka, saj meni, da ni podlage za uporabo drugega odstavka 38. člena ZDSS-1. Tožnico je namreč v začetku postopka zastopala odvetnica, preko katere je tožnica tudi postavila tožbene zahtevke, poleg tega pa je v sporu uspela zgolj s 6,5 % svojega zahtevka.

3.Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in pritožbenemu sodišču predlaga zavrnitev pritožbe.

4.Pritožba je delno utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem delu sodbe presojalo zahtevek za plačilo nadomestila za neizrabljen letni dopust. Za uveljavljanje pravice do denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust je bistveno prenehanje delovnega razmerja. To izhaja tako iz določbe 164. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1)1 kot tudi iz drugega odstavka 7. člena Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa2 ter obstoječe sodne prakse. Sodna praksa Sodišča Evropske unije je za nastanek pravice do denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust opredelila (le) dva pogoja, in sicer, da je delovno razmerje prenehalo in da delavec ni izrabil celotnega plačanega letnega dopusta, do katerega je bil upravičen na dan prenehanja delovnega razmerja (npr. sodbi C-118/2013 in C‑134/2015), kot je to pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje. Z navedenima določbama torej ni določen noben drug pogoj za pravico do denarnega nadomestila. Tako tudi razlog, zaradi katerega je prenehalo delovno razmerje, za pravico do denarnega nadomestila ni pomemben.

6.Upoštevaje navedeno so nebistvene pritožbene navedbe, da naj bi bila tožnica vse od začetka postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi (iz krivdnega razloga) nedosegljiva in da je toženka posledično ni mogla poučiti, da lahko letni dopust koristi v času odpovednega roka. Zato je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do toženkinih navedb o nedosegljivosti tožnice, saj te navedbe za ta spor niso bistvene. V zvezi s tem očitana kršitev določb postopka iz 14. točke (pravilno bi bilo sicer 8. točke) drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) tako ni podana. Nebistven je tudi pritožbeni očitek protispisnosti oziroma kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP glede ugotovitve sodišča prve stopnje, da je toženka odredila, da tožnica po vročeni odpovedi ne bo več delala. Kot rečeno, je bistveno zgolj to, da je tožnici delovno razmerje pri toženki prenehalo in da so ji ob prenehanju delovnega razmerja ostali neizkoriščeni dnevi letnega dopusta, česar pritožba ne prereka.

7.Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede višine zahtevka. Res je tožnica prvotno (pred delnim umikom tožbe) navedla, da je za izračun vtoževanega nadomestila za letni dopust vzela povprečno plačo za obdobje od decembra 2019 do februarja 2020, čemur je toženka v pripravljalni vlogi z dne 1. 12. 2022 obrazloženo ugovarjala, kot to izpostavlja v pritožbi. Vendar pa je tožnica kasneje, v pripravljalni vlogi z dne 17. 4. 2023 navedla, da ji je ob prenehanju delovnega razmerja ostalo 21 dni neizrabljenega letnega dopusta in da pri izračunu zahtevka izhaja iz povprečne bruto plače v višini 1.907,88 EUR za mesečno število 176 ur, izračunane glede na prejete bruto plače v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja, skladno s sedmim odstavkom 137. člena ZDR-1; in da tako vtožuje 1.734,44 EUR za 160 ur neizrabljenega dopusta. Višino tako zatrjevane povprečne plače potrjujejo plačilne liste v spisu (za mesece julij, avgust in september 2021), toženka pa teh tožničinih navedb ni prerekala, zato jim je sodišče prve stopnje pravilno sledilo in posledično tožnici pravilno prisodilo vtoževani znesek, ki dejansko predstavlja nadomestilo za 20 (in ne za zatrjevanih 21) dni neizrabljenega dopusta. Pritožbeni očitek o pavšalnih navedbah tožnice in odsotnosti dokazov (listin) glede višine zahtevka tako ni utemeljen.

8.Ker je torej sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku iz naslova nadomestila za letni dopust, je posledično tudi pravilno odločilo, da je zavezanka za plačilo sodne takse glede zneska 1.734,44 EUR toženka (drugi odstavek 3. člena Zakona o sodnih taksah - ZST-1).

9.Pritožba pa utemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, da vsaka stranka krije svoje stroške tega postopka. Utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določilo drugega odstavka 38. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1), ki določa, da če je delavec v postopku sodeloval brez pooblaščenca ali ga je zastopal predstavnik sindikata, pa v sporu ni v celoti uspel, lahko sodišče odloči, da vsaka stranka krije svoje stroške zastopanja. Ne le, da tožnica ni v celotnem postopku sodelovala brez pooblaščenca (tožbo in prvo pripravljalno vlogo je vložila po odvetnici), pač pa je v tem sporu uspela zgolj s 6,5 % svojega zahtevka, torej v zelo majhnem delu, kar pa ne utemeljuje uporabe navedenega zakonskega določila. Uporaba tega določila bi prišla v poštev, če bi tožnica uspela v pretežnem delu oziroma z večjim delom zahtevka (prim. sodni odločbi VDSS Pdp 631/2012 in Pdp 41/2023). Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in stroške odmerilo glede na uspeh strank v postopku (drugi odstavek 154. člena ZPP) in skladno z določili Odvetniške tarife.

10.Tako je pritožbeno sodišče tožnici priznalo stroške tožbe v višini 600 točk, prve pripravljalne vloge v višini 450 točk, za materialne stroške 20,50 točk in 22 % DDV, kar vse skupaj (upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR) znaša 783,61 EUR. Glede na njen uspeh v postopku (6,5 %) pa je upravičena do povračila stroškov v znesku 50,93 EUR. Toženki pa je pritožbeno sodišče priznalo 600 točk za odgovor na tožbo, 300 točk za pripravljalni narok dne 23. 5. 2022, 600 točk za prvi narok dne 24. 10. 2022, po 300 točk za vsakega od treh nadaljnjih narokov dne 18. 4. 2024, 3. 6. 2024 in 19. 9. 2024 ter še 100 točk urnine za narok dne 3. 6. 2024, štirikrat po 450 točk za štiri obrazložene pripravljalne vloge, 53 točk za materialne stroške (glede na skupni znesek točk v višini 4300) in 22 % DDV, kar vse skupaj znaša 3.186,40 EUR. Nadalje je toženki priznalo še kilometrino pooblaščenca za pristop na pet narokov na relaciji Portorož - Koper - Portorož v skupnem znesku 68,80 EUR (5 x 16 km x 2 x 0,43 EUR/km) in stroške pričnine za pričo A. A. v skupnem znesku 51,49 EUR (kilometrina 12,50 EUR in nadomestilo plače 38,99 EUR). Skupaj je tako pritožbeno sodišče toženki priznalo stroške v znesku 3.306,69 EUR. Glede na njen uspeh v postopku (93,5 %) pa je upravičena do povračila stroškov v znesku 3.091,76 EUR. Višje priglašenih stroškov sodišče strankama ni priznalo, saj za to ni podlage v določilih Odvetniške tarife. Po medsebojnem pobotanju pravdnih stroškov je tako tožnica dolžna povrniti toženki stroške v znesku 3.040,83 EUR.

11.Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v IV. točki izreka tako, da je tožnica dolžna povrniti toženki stroške postopka v znesku 3.040,83 EUR (peta alineja 358. člena ZPP). V ostalem pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj je ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

12.Ker je toženka s pritožbo le delno uspela, in sicer glede odločitve o stroških postopka, ki so zgolj stranska terjatev, je pritožbeno sodišče odločilo, da krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi in drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------------------------

1Ta določa, da je izjava, s katero bi se delavec odpovedal pravici do letnega dopusta, neveljavna. Neveljaven je tudi sporazum, s katerim bi se delavec in delodajalec dogovorila o denarnem nadomestilu za neizrabljeni letni dopust, razen ob prenehanju delovnega razmerja.

2Ta določa, da minimalnega letnega dopusta ni mogoče nadomestiti z denarnim nadomestilom, razen v primeru prenehanja delovnega razmerja.