Jedro

Postopek pomirjenja, kot je opredeljen v KP dejavnosti, v skladu s 15. členom ZDSS je obvezna procesna predpostavka za sprožitev spora pred sodiščem.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je stavka, ki so jo izvedli delavci, člani sindikata KNSS Neodvisnost pri predlagatelju v času od 12. 9. 2000 do 19. 9. 2000, nezakonita.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi nasprotnega udeleženca in zavrglo predlog predlagatelja na ugotovitev nezakonitosti stavke. Ugotovilo je, da predhodni postopek za mirno rešitev spora o zakonitosti stavke, kot ga predvideva za udeležence veljavna Kolektivna pogodba za dejavnost kovinskih materialov in livarn ter za kovinsko in elektro industrijo Slovenije (Uradni list RS, št. 37/96, v nadaljevanju KP dejavnosti), ni bil sprožen in zato procesna predpostavka za sprožitev spora pred sodiščem iz 15. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur. l. RS, št. 19/94 in 20/98) ni bila podana.

Zoper pravnomočni sklep sodišča druge stopnje vlaga predlagatelj revizijo iz vseh revizijskih razlogov, "zlasti pa" zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 6. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Nasprotni udeleženec je šele v pritožbi zoper odločbo prve stopnje navedel, da je potrebno pred začetkom sodnega postopka začeti postopek pomirjenja. Gre za navajanje dejstev, ki jih pritožniku ni dovoljeno navajati, saj gre za novoto, ki jo pritožbeno sodišče ne bi smelo upoštevati. Ker je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo, je storilo navedeno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj je oprlo svojo odločbo na nedovoljena razpolaganja strank. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je predlagatelj ves čas postopka skušal doseči mirno oziroma sporazumno rešitev zaključka stavke in je bil tudi dejansko izveden postopek pomirjenja. Poleg tega je predlagatelj sprožil tudi postopek pred Arbitražnim svetom pri Gospodarski zbornici Slovenije, ki pa se ni izvedel, ker ustrezen organ na podlagi Kolektivne pogodbe ni bil ustanovljen oziroma konstituiran.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotnemu udeležencu, ki nanjo ni odgovoril. Revizija ni utemeljena.

V skladu s 371. členom ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (3. odstavek 370. člena ZPP).

Revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 6. točke drugega 339. člena ZPP ni utemeljen. Ta kršitev se nanaša na nedovoljena razpolaganja strank, navedena v tretjem odstavku 3. člena ZPP. Gre za razpolaganja s tožbenimi zahtevki. Z njimi stranke prosto razpolagajo, lahko se jim odpovedo, jih pripoznajo ali se (o njih) poravnajo. Sodišče razpolaganja ne prizna le, če to nasprotuje prisilnim predpisom ali moralnim pravilom. Vprašanje pritožbenih novot pa ni vprašanje razpolaganja strank s (tožbenimi) zahtevki, temveč vprašanje uporabe določb ZPP. Neuporaba ali nepravilna uporaba določb ZPP bi lahko bila (relativna) bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Te kršitve pa predlagatelj izrecno ne uveljavlja.

Predvsem pa gre v primeru ugotavljanja procesnih predpostavk za vprašanje, na katerega pazi sodišče po uradni dolžnosti. Če namreč procesna predpostavka za sodno varstvo ni podana, mora sodišče tako varstvo odkloniti, ker ni dovoljeno. Na procesne predpostavke pazi po uradni dolžnosti tudi pritožbeno sodišče (drugi odstavek 350.člena ZPP), tudi na to, ali gre morda za spor, ki (še) ne spada v sodno pristojnost (3. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Po določbi prvega odstavka 15. člena ZDSS je v primerih, ko je s kolektivno pogodbo določen postopek za mirno rešitev spora, sodno varstvo dovoljeno samo pod pogojem, da je bil postopek predhodno sprožen, pa ni bil uspešen.

Ob ugotovitvi sodišča, da predlagatelj sprožitve predhodnega postopka pomirjenja glede vprašanja zakonitosti stavke ni dokazal, je pravilen zaključek, da sodno varstvo ni dovoljeno.

V zvezi s tem je revizijsko sodišče že sprejelo stališče v zadevi opr. št. VIII Ips 20/2003, ki ga povzema tudi izpodbijani sklep: KP dejavnosti, ki je veljala (tudi) za udeležence tega spora, predvideva tako za spore med podpisniki KP, kot za kolektivne spore med udeleženci te KP (v skladu z opredelitvijo v uvodnem delu so udeleženci KP vsi delodajalci ter vsi zaposleni in njihove oblike sindikalnega delovanja, za katere velja ta KP), postopek pomirjenja in arbitražni postopek, s tem, da je pristojnost arbitraže za spore med udeleženci Kolektivne pogodbe v 87. členu izrecno predvidena le za primer, da pomirjenje ni bilo uspešno. Med spori, za katere je predviden tak postopek, so tudi spori o zakonitosti stavke. ZDSS v 15. členu izrecno določa, da je za primer, kadar je z zakonom oziroma kolektivno pogodbo določen postopek za mirno rešitev spora, sodno varstvo dovoljeno samo pod pogojem, da je bil postopek predhodno sprožen, pa ni bil uspešen. Ni dvoma, da je postopek pomirjenja, kot je opredeljen v KP dejavnosti, v skladu s 15. členom ZDSS obvezna procesna predpostavka za sprožitev spora pred sodiščem. Tako opredeljen postopek pomirjenja ne posega v ustavno pravico do sodnega varstva. Zainteresirani udeleženec (predlagatelj) mora v skladu s 83. členom KP dejavnosti vložiti ustrezno zahtevo pri komisiji za pomirjenje iz 82. člena KP dejavnosti in le če med udeleženci v sporu v 30 dneh ni bil dosežen sporazum, so v skladu s 15. členom ZDSS podani pogoji za sprožitev sodnega spora. Ob ugotovitvi, da takšnega postopka pomirjenja predlagatelj ni sprožil in vložil ustrezne zahteve pri komisiji za pomirjenje, je sodišče utemeljeno štelo, da procesne predpostavke za vložite predloga v kolektivnem delovnem sporu, glede na določila 15. člena ZDSS, niso bile izpolnjene.

Ob tem je za obravnavano zadevo potrebno pojasniti še naslednje. Predmet spora je vprašanje zakonitosti stavke, ne pa vprašanje utemeljenosti ali smotrnosti stavkovnih zahtev oziroma stavke same. Postopek mirnega oziroma sporazumnega reševanja stavkovnih zahtev je obveznost, ki za udeležence v stavki izhaja iz Zakona o stavki (prvi odstavek 4. člena, Uradni list SFRj, št. 23/91 in RS, št. 66/93 - ZStav). Glede na izrecno določbo KP dejavnosti, pa bi moral predlagatelj začeti postopek mirnega reševanja tudi spora o tem, ali je bila stavka zakonita ali ne. Dokler tega ne stori, niso izpolnjeni pogoji za sodno varstvo. Za postopek pred arbitražo po 87. členu KP dejavnosti velja isto kot za sodno varstvo. Dopustno je le v primeru, da pomirjenje med udeleženci ni uspešno. Obvezna predpostavka tako za arbitražni kot za sodni spor je neuspešen postopek pomirjenja. Stranki v sporu imata nato možnost izbire: ali sprožita arbitražni postopek (in se s tem odpovesta sodnemu varstvu) ali sodni spor. Odločitev arbitražnega sveta je namreč dokončna in jo je mogoče izpodbijati pred sodiščem le iz posebej določenih razlogov in po posebnem postopku (90. člen KP dejavnosti ter 26. člen ZDSS). Zato tudi dejstvo, da je predlagatelj sprožil postopek pred Arbitražnim svetom pri Gospodarski zbornici za preizkus zakonitosti stavke (priloga A15), na odločitev sodišča druge stopnje ne more vplivati. Procesna predpostavka za sodno varstvo je predhodni postopek za mirno rešitev spora, in ta ni bil začet. Glede na povedano revizijsko sodišče zaključuje, da razlogi za revizijo niso bili podani. Zato je bilo potrebo v skladu s 378. členom ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrniti.