Jedro

Ker je dal špediter izjavo, da bo plačal vse uvozne dajatve, če blago ne bo prispelo k prevzemni carinarnici, je carina imela podlago, da je špediterja obremenila s carinskimi dajatvami.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo carinarnice z dne 30.3.1992, s katero je ta zavezala pritožnika, ki je dal poroštveno izjavo k plačilu carine in drugih uvoznih dajatev v višini 327.171 SIT, za blago prijavljeno s prijavo za uvoz in tranzit blaga z dne 24.5.1990, ki ni bilo predano prevzemni carinarnici.

V tožbi tožeča stranka navaja, da je odločba tožene stranke nepravična, saj je kot špediter zavezana za plačilo carinskih dajatev za uvoznika iz druge države bivše Jugoslavije. Ker gre za carinska pravila, ki so veljala v bivši SFRJ in zato, ker tožeča stranka od uvoznika iz druge države plačanih dajatev ne more izterjati, predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo tožene stranke v celoti odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe, vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 200. člena carinskega zakona (Uradni list SFRJ, št. 10/76, 36/79, 52/79, 12/82, 61/82, 7/84, 25/85, 38/86, 28/88, 40/89, 70/89 in 21/90 - CZ), ki se še vedno uporablja, saj v primeru, če se blago pošilja prevzemni carinarnici s cestnimi motornimi prevoznimi sredstvi, z vprežnimi vozili ali na tovorni živini, mora prevoznik predložiti vhodni carinarnici carinsko deklaracijo in kot varščino plačati znesek, enak obračunani carini in drugim uvoznim davščinam, ki se zaračunajo pri uvozu takega blaga. V spornem primeru, kot je razvidno iz listin v spisu, prevoznik varščine ni položil, pač pa se je zanj zavezala, z izjavo pod materialno odgovornostjo tožeča stranka, da bo plačala vse uvozne dajatve, ki se plačujejo pri uvozu za blago, če blago, ki je napoteno na carinarnico Bar s prijavo za uvoz in tranzit blaga izdano na vhodni carinski izpostavi z dne 24.5.1990 ne bo predano namembni carinarnici. Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da blago prevzemni carinarnici Bar ni bilo predano, je tožena stranka izvedla postopek carinjenja v skladu z določbo 2. odstavka 249. člena carinskega zakona, pri čemer je kot predpostavko upoštevala, da je bilo blago, ki ni bilo predano prevzemni carinarnici, dano v prost promet preden je bil izveden carinski postopek. Sodišče pri tem ne more sprejeti tožbenih ugovorov tožeče stranke, da ta zaradi prekinjenih komunikacij ter vojne carinskih dajatev, ki jih je kot porok plačala, od uvoznika iz druge države ne more izterjati. Tožena stranka je ob upoštevanju pravilno ugotovljenih dejstev glede na dano garancijo odločila v skladu z določbami carinskega zakona tako, da je izpodbijana odločba po presoji sodišča zakonita. Zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih.

Določbe bivših zveznih zakonov je sodišče uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).