Jedro

Tožba je v upravnem sporu samostojno pravno sredstvo. Tožnik mora zato razloge za njeno vložitev konkretizirati in izkazati v sami tožbi in le tako opredeljeni razlogi so predmet preizkusa v upravnem sporu. Ker mora tožnik v tožbi jasno navesti argumente, s katerimi utemeljuje vloženo tožbo, se sodišče v tem upravnem sporu ni dolžno opredeliti do navedb, ki sta jih sotožnika navajala v upravnem postopku, ne pa tudi v tožbi.

Tožena stranka in prvostopenjski organ pred njo sta podala pravilne razloge za svojo odločitev, sotožnika pa v tožbi ničesar konkretnega ne navajata. Iz njune skupne tožbe izhaja le, da sta nezadovoljna z odločitvijo tožene stranke in prvostopenjskega organa v izpodbijani odločbi, iz katere tudi sicer ne izhaja kakršnakoli nezakonitost, na katero bi sodišče moralo paziti po uradni dolžnosti. Ker sotožnika tudi v tožbi zgolj posplošeno zatrjujeta, da so v obravnavani zadevi podani razlogi za izločitev uradne osebe po ZUP, razlogov za izločitev pa ne navedeta, je sodišče ugovor kot neutemeljen zavrnilo.

Zakonodajalec je s kogentno določbo 5. odstavka 19. člena, po kateri pritožba zoper odločbo o registraciji društva ne zadrži vpisa v register društev, izrecno predpisal nesuspenzivno pravno učinkovanje vložitve morebitne pritožbe zoper prvostopenjsko odločitev o registraciji društva.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ na podlagi 17., 19. in 22. člena Zakona o društvih (ZDru-1, Uradni list RS, št. 64/2011 - uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji) v ponovljenem postopku po odločbi Ministrstva za notranje zadeve št. 2152-17/2012/4 (1324-07) z dne 27. 11. 2012, po združitvi postopkov na podlagi zahtev za registracijo spremembe sedeža in zastopnika društva (Ribiške družine A.) v en postopek s sklepom z dne 1. 3. 2013 v skladu s 130. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji), po dne 19. 3. 2013 opravljeni ustni obravnavi v navzočnosti tedanjega zastopnika (B.B.) in tedanjega pooblaščenca (odvetnika C.C.) ter članov društva (Č.Č., D.D., E.E., F.F., G.G., H.H., I.I. in J.J.) z izrekom pod tč. 1 zavrnil zahtevo za registracijo spremembe zastopnika društva Ribiška družina A., vlagatelja Č.Č., prejeto dne 4. 7. 2012; z izrekom pod tč. 2 je zavrnil zahtevo za registracijo spremembe sedeža društva, vloženo dne 18. 2. 2013 vlagatelja B.B.; z izrekom pod tč. 3 je ugodil zahtevi za registracijo spremembe zastopnika društva, vloženi 21. 2. 2013, vlagatelja Č.Č.; z izrekom pod tč. 4 je odločil, da se v register društev vpiše sprememba zakonitega zastopnika in se tam, kjer je bil vpisan zakoniti zastopnik z imenom B.B., vpiše Č.Č.; z izrekom pod tč. 5 pa je še odločil, da pritožba zoper odločbo o registraciji spremembe zastopnika društva ne zadrži vpisa v register društev; z izrekom pod tč. 6 pa je zavrnil zahtevo stranskega udeleženca G.G. za vračilo stroškov.

Zoper takšno odločbo sta se pritožila B.B. in dotedanji pooblaščenec društva, odvetnik C.C. Ministrstvo za notranje zadeve je z odločbo št. 2152-17/2012/12 (1324-12) z dne 20. 8. 2013 njuni pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo na podlagi 1. odstavka 248. člena ZUP v povezavi s 17. členom ZDru-1 in v svojih razlogih v celoti pritrdilo izpodbijani odločitvi. Iz obrazložitev obeh odločb izhaja, da je prvostopenjski organ na ustni obravnavi dne 19. 3. 2013 in v naknadnem osemdnevnem roku za predložitev dokazil, na katera so se sklicevale v svojih izjavah, dal tako vsem strankam možnost izjaviti se o vseh dejstvih in okoliščinah v postopku registracije sprememb sedeža in zastopnika društva. Tako je dne 25. 3. 2013 Č.Č. predložil izjave treh članov društva, v katerih izjavljajo, da je bil izredni občni zbor članstva dne 15. 2. 2013, sklican s strani neveljavnega upravnega odbora pod vodstvom B.B., nesklepčen, saj je bilo prisotnih zgolj 33 članov, namesto minimalno vsaj 40-ih članov, medtem ko je B.B. 28. 3. 2013 posredoval prvostopenjskemu organu seznam članov društva z dne 27. 3. 2013. Na navedeni podlagi je po oceni pritožbenega organa odločitev prvostopenjskega organa v izpodbijani odločbi pravilna, drugostopenjski organ pa se po proučitvi celotne dokumentacije v upravnem spisu z njegovimi ugotovitvami strinja na podlagi predloženih listin in v skladu z določbami procesnega zakona izvedenih dokazov, ob ugotovitvi, da izredni zbor članstva, ki ga je sklical nadzorni odbor društva dne 29. 6. 2012, in tudi izredni zbor članstva, ki ga je sklical upravni odbor društva dne 15. 2. 2013, nista bila sklicana v skladu s statutom društva. Pač pa je bil skladno z 29. členom statuta društva sklican izredni zbor članstva, ki ga je dne 15. 2. 2013 sklicalo 61 članov društva na lastno pobudo po tem, ko upravni odbor ni bil več sklepčen. Ob ugotovitvi, da je bil navedeni izredni zbor članstva tudi sklepčen in da so bili vsi na navedenem izrednem zboru članstva sprejeti sklepi veljavno sprejeti, je bil Č.Č. veljavno izvoljen za novega zastopnika društva, kar enako kot prvostopenjski meni tudi pritožbeni organ. Slednji tudi ocenjuje, da je prvostopenjski organ ravnal pravilno in zakonito, ko je ugodil le zahtevi vlagatelja Č.Č. z dne 21. 2. 2013 ter vpisal tako priglašeno spremembo zastopnika v register društev. Zavrača pritožbene navedbe, da strankam in drugim udeležencem v postopku ni bila dana možnost izjaviti se o vseh dejstvih in okoliščinah, saj je bila prav v ta namen razpisana ustna obravnava dne 19. 3. 2013. Na ta način je bila vsem udeležencem v postopku dana možnost izjaviti se o dejstvih in okoliščinah ter še v dodatnem roku 8 dni predložiti vsa dokazila, na katera se sklicujejo v svojih izjavah, predvsem seznam članov društva. Tožena stranka ob sklicevanju na določila 49. člena ZUP ter 2. odstavka 5. člena, 13. člena, 22. člena v povezavi s 5. točko 19. člena in 50. člen ZDru-1, ki jih tudi citira v povezavi s posameznimi pritožbenimi ugovori, slednje na navedenih pravnih podlagah zavrača kot neutemeljene z razlogi, ki jih podrobneje obrazloženo v zvezi s tem navaja. Glede preostalih pritožbenih navedb pa meni, da ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega organa, pri čemer še pripominja, da mora društvo pri svojem delovanju dosledno upoštevati pravila svojega temeljnega akta oziroma statuta, tako pri sklicevanju zbora članov, kot tudi drugih organov društva, vključno s posredovanjem vabil in gradiv za seje ter sprejemanjem vseh odločitev društva, ki ga zastopa oseba, določena s temeljnim aktom, to je zastopnik društva.

Tožnika vlagata skupno tožbo iz vseh razlogov iz 1. odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) s predlogom, da sodišče razveljavi izrek izpodbijane odločbe pod točko 2., 3., 4. in 5. Uvodoma kronološko obširno opisujeta delovanje društva in prizadevanja prvega tožnika v času njegovega predsedovanja društvu v zvezi z „antitajkunizacijo“ slovenskih sladkovodnih voda, glede na ribiškim družinam podeljene državne tridesetletne koncesije. Izrecno izražata željo, da naj se kot del tožbe štejejo vsi predhodno v postopku vloženi dokumenti, vključno z njunima pritožbama zoper izpodbijano prvostopenjsko odločbo (listine tožbi niso priložene). Vztrajata pri ugovoru kršitve pravil postopka, češ naj bi kot stranka nastopal nekdo, ki v postopku naj ne bi mogel biti stranka, ker da Č.Č. ne more biti stranka v postopku, in ker naj sotožnikoma ne bila dana možnost izjaviti se o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe s strani UE Kranj. Menita namreč, da naj bi upravni organ z izpodbijano odločbo nezakonito ugodil zahtevi za registracijo spremembe zastopnika društva, ki jo je vložil Č.Č., in da naj bi upravni organ nepravilno in neresnično ugotovil, da je bil izredni zbor članstva z dne 15. 2. 2013, ki ga je sklicalo 61 članov društva v piceriji K., sklican v skladu s statutom društva, medtem ko naj bi upravni organ ignoriral stališča sotožnikov o razlagi 15. in 29. člena statuta društva. Sotožnika še navajata, da sta sicer res dne 27. 12. 2012 prejela zahtevo za izredni zbor članov, ki pa jo je prvi tožnik dne 4. 1. 2013 zavrnil iz več razlogov, češ da naj bi bili na priloženem seznamu podpisnikov tudi nečlani, neaktivni člani in nekateri člani, ki niso vedeli, kaj podpisujejo. Navajata še, da naj bi statut društva opredeljeval le izredni zbor članstva, ne pa tudi izredni zbor članov, češ da gre za dva različna pojma. V tej zvezi poudarjata, da navedena zahteva Č.Č. niti ni zahtevala sklica izrednega zbora članstva, niti ji ni bilo priloženo 61 podpisov članov, ampak samo 9 podpisov. Navajata, da naj bi edini zakoniti zbor članov potekal dne 15. 2. 2013 v veliki dvorani Mestne občine. Nadalje očitata, da naj upravni organ ne bi upošteval trditve sotožnikov, da jima ni znana vloga Č.Č. za registracijo spremembe zastopnika društva z dne 21. 2. 2013, oziroma, da naj bi bila navedena vloga vložena brez njune vednosti. Prav tako naj ne bi upošteval preklica omenjene vloge s strani sotožnikov, niti njunega umika omenjene vloge. Tudi v zvezi z izvršitvijo izpodbijane odločbe sotožnika očitata, da naj se odločba ne bi mogla izvršiti med tekom pritožbenega roka. Posledično navedenim kršitvam oziroma pomanjkljivostim naj bi bilo nepravilno uporabljeno materialno pravo. Sotožnika očitata tudi neupoštevanje njune pritožbe na zapisnik (glavne obravnave) in zahteve za izločitev iz postopka uradne osebe L.L. Tožena stranka je v skladu z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji) sodišču predložila upravni spis, odgovora na tožbo pa ni vložila.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru sodišče ugotavlja, da lahko v celoti sledi utemeljitvi tožene stranke, ker je ta pravilna in zakonita ter ima oporo v citiranih določbah ZUP in ZDru-1 ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Tožena stranka in prvostopenjski organ pred njo sta podala pravilne razloge za svojo odločitev, sotožnika pa v tožbi ničesar konkretnega ne navajata, temveč iz njune skupne tožbe izhaja le, da sta sotožnika nezadovoljna z odločitvijo tožene stranke in prvostopenjskega organa v izpodbijani odločbi, iz katere tudi sicer ne izhaja kakršnakoli nezakonitost, na katero bi sodišče moralo paziti po uradni dolžnosti. Sodišče se v celoti strinja z njunimi razlogi za sprejeto odločitev, ki sta jo pravilno in logično prepričljivo utemeljila s svojimi preudarki, pri čemer je toženka odgovorila tudi na vse nosilne pritožbene ugovore, zato v skladu s pooblastilom iz 2. odstavka 71. člena ZUS-1 v celoti sledi njuni obrazložitvi. V zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja: Glede na to, da se sotožnika sklicujeta na svoje navedbe v pritožbi in drugih listinah, ki naj se štejejo kot trditvena podlaga, sodišče poudarja, da je tožba v upravnem sporu samostojno pravno sredstvo. Tožnik mora zato razloge za njeno vložitev konkretizirati in izkazati v sami tožbi in le tako opredeljeni razlogi so predmet preizkusa v upravnem sporu. Tako stališče se je izoblikovalo v upravno sodni praksi, ki je v tem pogledu enotna in ustaljena, kot med drugim izhaja iz številnih sodb, med drugim v zadevah št. U 1476/2007, U 2358/2008, I U 36/2011 in I U 1533/2013. Navedeno izhaja iz 1. odstavka 30. člena ZUS-1, po katerem mora tožnik v tožbi razložiti zakaj toži, sodišče pa je v skladu s 1. odstavkom 20. člena ZUS-1 pri odločanju vezano na trditveno podlago v tožbi, saj preizkuša dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb. Po 2. odstavku 37. člena ZUS-1 po uradni dolžnosti pazi le na ničnost upravnega akta. Ker mora tožnik v tožbi jasno navesti argumente, s katerimi utemeljuje vloženo tožbo, se sodišče v tem upravnem sporu torej ni dolžno opredeliti do navedb, ki sta jih sotožnika navajala v upravnem postopku, ne pa tudi v tožbi.

Sodišče nadalje ugotavlja, da je bila izpodbijana odločba izdana v ponovljenem postopku po tem, ko je bila v pritožbenem postopku z odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 2152-17/2012/4 (1324-07) z dne 27. 11. 2012 odpravljena predhodno izdana prvostopenjska odločba in zadeva vrnjena v ponoven postopek organu prve stopnje. Le-ta je ponovno odločil po dne 19. 3. 2013 opravljeni ustni javni obravnavi v navzočnosti obeh sotožnikov in članov društva s priznanim statusom strank v postopku Č.Č., D.D., F.F., E.E., H.H., C.C., J.J. in I.I., o čemer je bil med samim opravljanjem ustne obravnave v skladu s 5. odstavkom 76. člena v zvezi s 155. členom ZUP sestavljen zapisnik, ki se nahaja med listinami predloženega upravnega spisa in sta ga tedaj brez pripomb podpisala med drugimi tudi oba sotožnika. Po določbi 1. odstavka 80. člena ZUP je zapisnik, ki je sestavljen v skladu z določbami tega zakona, javna listina in ima tudi dokazno veljavo javne listine v smislu 1. in 2. odstavka 169. člena ZUP. Za tak primer zapisnika, ki se sproti piše med opravljanjem uradnega dejanja v skladu s 5. odstavkom 76. člena ZUP, namreč zakonodajalec ni predpisal možnosti naknadnega vlaganja pripomb, kot zmotno uveljavljata tožnika. Pač pa je izjemoma dopustil možnost naknadnega vlaganja pripomb na zapisnik izključno v primeru narekovanja zapisnika v elektronski nosilec zvoka po določbi 9. odstavka 76. člena ZUP in naknadne izdaje pisnega odpravka zapisnika, za kar pa v obravnavanem primeru očitno ne gre. Očitane bistvene kršitve pravil postopka po povedanem sodišče ne ugotavlja.

Po mnenju sotožnikov je izpodbijana odločba nezakonita tudi iz razloga, ker bi morala biti iz postopka izločena uradna oseba (L.L.), ki je sodelovala v reševanju zadeve pred prvostopenjskim organom. Predloga sotožnikov, da se v zadevi uradna oseba oziroma vse pred njo v reševanje zadeve vključene uradne osebe, vključno s L.L., zaradi nesprejemljive razlage oziroma uporabe materialno-pravnih predpisov izločijo, tudi po presoji sodišča glede na vsebino in način podaje (v vlogi, poimenovani „multidopis“ z dne 8. 1. 2013) ni razmeti kot zahtevo sotožnikov za izločitev po 35. členu ZUP, niti kot zahtevo stranke po 37. členu ZUP. Namreč v navedeni vlogi sotožnika nista uveljavljala taksativno določenih razlogov za izločitev uradne osebe po 35. členu ZUP, niti nista izrecno uveljavljala razlogov iz 1. odstavka 37. člena ZUP, ampak sta zgolj navajala, da je L.L. prevzela v reševanje zadevo, ki sta jo pred njo reševali njeni sodelavki M.M. in N.N., po mnenju sotožnikov nepravilno in nezakonito, zaradi česar naj bi sotožnika ne imela nikakršnega jamstva, da bi bilo nadaljnje odločanje njune sodelavke - uradne osebe L.L. v skladu z veljavnim pravnim redom. Ker sotožnika tudi v tožbi zgolj posplošeno zatrjujeta, da so v obravnavani zadevi podani razlogi za izločitev uradne osebe (L.L.) po ZUP, razlogov za izločitev pa ne navedeta, je sodišče ugovor kot neutemeljen zavrnilo.

Uradna oseba, katere izločitev je predlagana zaradi katerega izmed razlogov po 35. členu ZUP, ne sme do izdaje sklepa o taki zahtevi opravljati nobenih dejanj v postopku, razen tistih, ki se ne smejo odlagati (2. odstavek 37. člena ZUP). Kadar pa se predlaga izločitev uradne osebe zaradi drugih okoliščin, ki vzbujajo dvom o njeni nepristranosti, uradna oseba ne sme prenehati z delom (36. člen ZUP). Ker se je v obravnavani zadevi vloga sotožnikov (poimenovana „multidopis“ z dne 8. 1. 2013) nanašala na hipotetičen obstoj okoliščin, ki bi utegnile vzbuditi dvom v njeno nepristranost, uradna oseba kljub vloženemu predlogu za izločitev ni smela prenehati z delom v zadevi. Navedeno z drugimi besedami obenem pomeni, da je bila uradna oseba upravičena izdati izpodbijano odločitev, četudi o predlagani izločitvi tedaj še ni bilo odločeno, zato sodišče (smiselno) očitane bistvene kršitve pravil postopka iz 6. točke 2. odstavka 237. člena ZUP ne ugotavlja.

Prav tako je neutemeljeno stališče sotožnikov glede nesuspenzivnega pravnega učinkovanja vložene pritožbe zoper sporno prvostopenjsko odločbo, saj za tako stališče sotožnika nimata podlage v določilih veljavnega ZDru-1. Zakonodajalec je namreč s kogentno določbo 5. odstavka 19. člena, po kateri pritožba zoper odločbo o registraciji društva ne zadrži vpisa v register društev, izrecno torej predpisal nesuspenzivno pravno učinkovanje vložitve morebitne pritožbe zoper prvostopenjsko odločitev o registraciji društva, medtem ko je z določilom 22. člena ZDru-1 dodatno predpisal smiselno uporabo določb 19. in 18. člena ZDru-1 tudi za registracijo sprememb iz 20. in 21. člena ZDru-1, za kar gre v obravnavani sporni zadevi.

Ker je tožba po povedanem neutemeljena, sodišče pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma, ni našlo, je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo, saj je presodilo, da je izpodbijana odločitev pravilna in na zakonu utemeljena.

Ker v tožbi niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z 2. alinejo 2. odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.