Jedro

V nobenih od obeh pritožb niso konkretizirane trditve o tem, katerih pravic v zapuščinskem postopku pritožnika nista uporabila zaradi svoje nevednosti, ker sta prava neuki stranki, bi jih pa uporabila, če bi imela pooblaščenca. Nobena od obeh pritožb tudi ne konkretizira trditve, kako in v čem bi bil sklep o dedovanju drugačen od izpodbijanega ter na kakšen način, oziroma s kakšnim ravnanjem sodišče prve stopnje ni omogočilo obema pritožnikoma udeležiti se obravnave skupaj s pooblaščencem.

Izpostavljene pritožbene navedbe pritožnika S. R. pa so tudi povsem nekonkretizirane, ker niti v pritožbi ne pove, katera so tista pravno upoštevna dejstva, ki bi jih sodišče prve stopnje moralo upoštevati in obravnavati, pa jih ni.

Izrek

I. Pritožbi dedičev V. R. in S. R. se zavrneta ter se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Vse stranke pritožbenega postopka same krijejo svoje stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom o dedovanju je sodišče prve stopnje za dediče razglasilo zapustnikovo sestro M. K. do ½ zapuščine in zapustnikova nečaka V. R. ter S. R., vsakega od njiju do ¼ zapuščine (točka I. izreka). Pod točko II. izreka pa je ugotovilo obseg zapuščine.

2. Zakonita dediča V. R. in S. R. sta s pritožbo izpodbijala sklep sodišča prve stopnje.

Dedič V. R. je v pritožbi uveljavljal vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se uporablja v zvezi s 163. členom Zakona o dedovanju (ZD). Predlagal je ugoditev pritožbi in razveljavitev izpodbijanega sklepa ter vrnitev zadeve v nov postopek sodišču prve stopnje. Navajal je, da sam, niti njegov brat S. R. (vlagatelj druge pritožbe), na zapuščinski obravnavi nista bila slišana, kljub temu, da sta navajala razloge, zaradi katerih se z načinom dedovanja ne strinjata. Sodišče na zapisnik tega ni zabeležilo, nista se na primer strinjala z velikostjo dednih deležev. Glede vrednosti zapuščine nista bila vprašana, sodišče je v sklepu o dedovanju vneslo tudi stroške pogreba, k tem dedinja M. K. ni prispevala, pa tega ni v zapisniku o zapuščinski obravnavi z dne 26. 2. 2021. Dedič se ne strinja z ničemer, kar je navedeno v zapisniku zapuščinske obravnave, niti s samim sklepom, razen v delu, v katerem je razglašen za dediča in v delu, v katerem je sodišče navedlo, kaj vse spada v zapuščino. Dedič na zapuščinski obravnavi ni imel pooblaščenca, bila so nestrinjanja z odločitvijo sodišča in potekom zapuščinske obravnave izražena, niso pa nikjer zabeležena niti upoštevana, upoštevaje določbo 339. člena ZPP je potrebno pritožbi ugoditi in dediču omogočiti, da se zapuščinske obravnave udeleži skupaj s pooblaščencem, ki bo primerno zastopal njegove interese, upoštevaje dejstvo, da je dedič prava neuka stranka, ki se je zapuščinske obravnave udeležila brez pooblaščenca in brez svoje nevednosti ni uporabila pravic, ki bi jih v zapuščinskem postopku sicer bila navajala, sklep sodišča pa bi bil zato drugačen.

Tudi dedič S. R. je v svoji pritožbi uveljavljal vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD in predlagal pritožbenemu sodišču razveljavitev izpodbijanega sklepa ter vrnitev zadeve v nov postopek sodišču prve stopnje. Navaja, da enako kot njegov brat V. R. na zapuščinski obravnavi ni bil slišan, posledično njegove izjave niso bile obravnavane s strani sodišča, čeprav je navajal razloge, zaradi katerih se z načinom dedovanja ne strinja. Tega sodišče na zapisnik ni zabeležilo in se do tega ni opredeljevalo. Na primer dedič se ni strinjal z velikostjo dednih deležev, glede vrednosti zapuščine sploh ni bil vprašan. V sklep o dedovanju je sodišče vneslo tudi stroške pogreba, h katerim dedinja M. K. ni prispevala, tega na zapisniku ni. Do njegovih predlogov, oziroma navedb se sodišče ni opredelilo niti v obrazložitvi sklepa o dedovanju, dedič se tako ne strinja z ničemer, kar je navedeno v zapisniku o zapuščinski obravnavi z dne 26. 2. 2021, niti s sami sklepom o dedovanju, razen v delu, v katerem je razglašen za dediča in v delu, v katerem je sodišče navedlo, kaj vse spada v zapuščino. V nadaljnjih pritožbenih navedbah je povzel vsebino določb 170., 165. in 207. člena ZD in navajal, da iz te pravne podlage izhaja, da bi sodišče predloge dediča moralo vzeti v obravnavo, jih vnesti v zapisnik in se do njihove utemeljenosti, oziroma neutemeljenosti opredeliti, razloge za to pa bi nato moralo vnesti v zapisnik in vključiti v obrazložitev sklepa. Ker predlogov dediča ni vzelo v obravnavo, je zagrešilo kršitev po 8. točki 339. člena ZPP, gre za kršitev načela kontradiktornosti, oziroma kršitev pravice do izjave in sodelovanja, tudi dokazovanja v postopku, kar vse je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Dediču je bilo s tem onemogočeno izjaviti se o pravno pomembnih dejstvih za izdajo pravilnega in zakonitega sklepa o dedovanju. Poudarja, da je šlo z njegove strani za predloge, ki bi lahko imeli vpliv na potek zapuščinskega postopka, če bi se izkazali za utemeljene, lahko bi npr. prišlo do drugačnega izida postopka, sklep o dedovanju bi bil lahko drugačen, lahko bi prišlo do morebitnih izločitev iz zapuščine, oziroma premoženja zapustnika v korist dediča, drugače bi se lahko določila vrednost zapuščine, za stroške pogreba bi se lahko ugotovilo, da M. K. k njim ni prispevala in podobno. Gre za zapuščinski postopek, v tem mora sodišče skladno s prvim odstavkom 165. člena ZD ves čas postopka gledati na to, da se pravice strank čim prej ugotovijo in zavarujejo, sodišče bi celo moralo vzpodbuditi dediče k navedbi vseh tistih okoliščin, ki morajo biti razjasnjene, ne pa da njihovih navedb sploh ne upošteva, se do njih ne opredeli. Predlogov dediča v zapisniku ni, tudi ne v obrazložitvi sklepa, s tem je onemogočena naknadna presoja razlogov sodišča za zavrnitev, oziroma za ignoriranje predlogov dediča. Podana je absolutna bistvena kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, sklepa se ne da preizkusiti, ni mogoča presoja, ali je sodišče utemeljeno zavračalo, oziroma celo ignoriralo, česar ne bi smelo, predloge dediča, ki bi lahko imeli vpliv na potek zapuščinskega postopka. Ker sodišče ni vzelo v obravnavo navedb dediča, je posledično prišlo tudi do kršitve iz razloga nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, sodišče se ni spustilo v presojanje njegovih navedb in posledično ni ugotavljalo, ali je npr. dedič upravičen, da se v njegovo korist izloči kaj iz zapuščine, oziroma premoženja zapustnika, ali se strinja z vrednostjo zapuščine, kdo je prispeval k stroškom pogreba in podobno. Sodišče ni ugotavljalo vseh pravno pomembnih dejstev, ki bi jih glede na navedbe dediča moralo ugotavljati za izdajo pravilnega in zakonitega sklepa. To bo moralo storiti v ponovljenem zapuščinskem postopku. Ker se sodišče ni opredeljevalo do navedb dediča, je mogoče sklepati celo na obstoj zmotnih materialno pravnih stališč sodišča. Videti je, kot da se do njih ni opredeljevalo, ker jih ni štelo kot relevantne za predmetni zapuščinski postopek. Glede na zgoraj navedeno pa so dedičeve trditve še kako relevantne, če bi se izkazale za utemeljene, lahko bi namreč prišlo do vsebinsko drugačnega sklepa o dedovanju. Dedič je bil na zapuščinski obravnavi prisoten brez pooblaščenca, ki bi primerno zastopal njegove interese, sam pa je prava neuka stranka. Ker sodišče ni ravnalo v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZD zaradi tega dedič morda v prvotnem postopku ni navajal vsega, kar bi lahko in bi bilo pravno relevantno, kar bi še dodatno vplivalo na sklep o dedovanju.

3. Dedinja M. K. je v odgovoru na obe vloženi pritožbi prerekala njune trditve in predlagala zavrnitev obeh pritožb. 4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Vsebina izreka izpodbijanega sklepa je po presoji pritožbenega sodišča skladna z določbo drugega odstavka 214. člena ZD. Pritožbi ne izpodbijata sklepa sodišča prve stopnje glede ugotovljenih podatkov o zapustniku, da zapustnik nima dedičev prvega dednega reda (bil je samski, brez potomcev), da ni napravil oporoke in je nastopilo dedovanje po zakonu, da so njegovi starši že pokojni in da sta njegova dediča sestra M. K. in namesto njegovega že pokojnega brata bratova otroka - zapustnikova nečaka - pritožnika. V pritožbah izrecno tudi ne izpodbijata v točki II. izreka sklepa sodišča prve stopnje ugotovljenega obsega zapuščine.

6. Iz zapisnika o dne 26. 2. 2021 opravljenem naroku ne izhaja, da sta pritožnika razen izjave, da se priglašata k dedovanju, podala še kakšne navedbe ali pripombe, predloge, izhaja tudi, da sta zapisnik o naroku brez pripomb podpisala. S tem sta izrazila svoje strinjanje z vsebino zapisnika. V svojih pritožbah nihče od pritožnikov ni določno navedel, katere navedbe, pripombe in predloge je na naroku podal, pa jih sodišče prve stopnje ni zapisalo. Zato so neutemeljene pritožbene trditve obeh pritožnikov, da sodišče prve stopnje ni zabeležilo njunih navedb o razlogih za nestrinjanje z načinom dedovanja.

7. Ker je po zapustniku nastopilo zakonito dedovanje, pritožnika neutemeljeno izražata v pritožbah nestrinjanje z določitvijo dednih deležev. Ker zapustnik ni zapustil zakonca, niti potomcev in sta zapustnikova starša umrla pred zapustnikom, bi bila zapustnikova zakonita dediča njegova sestra in njegov brat, ki bi podedovala vsak enak delež zapuščine (½). Ker pa je zapustnikov brat umrl pred zapustnikom, del zapuščine, ki bi šel temu prej umrlemu bratu (½), dedujeta njegova potomca - pritožnika - po enakih delih, torej vsak ¼ zapuščine (prvi in drugi odstavek 15. člena ZD). Zato je pravno povsem nepomembna pritožbena navedba, da na naroku pritožnika nista bila vprašana glede velikosti dednih deležev. Zakonitim dedičem pripadajoči dedni delež določa zakon in sodišče prve stopnje je dedičem pripadajoče deleže določilo v skladu z navedenimi zakonskimi določbami ZD in zato pravilno. Vrednost čiste zapuščine je sodišče prve stopnje ugotovilo zgolj zaradi odmere sodne takse, kar je tudi obrazložilo v izpodbijanem sklepu. Ugotovilo jo je že na naroku in z upoštevanjem ugotovljene višine pogrebnih stroškov, čemur pritožnika nista ugovarjala, saj na zapisnik nista podala pripomb. Višina ugotovljene vrednosti čiste zapuščine pa v ničemer ne vpliva na velikost določenih dednih deležev pritožnikoma (oziroma dedičev).

Nekonkretizirana in zato pravno neupoštevna je navedba v pritožbah obeh pritožnikov, da dedinja M. K. k pogrebnim stroškom zapustnika ni prispevala. Pritožnika namreč v pritožbi ne trdita, da sta na naroku podala navedbe o tem, kdo je pogrebne stroške plačal, da jih je plačal kateri od njiju in niti, da ima kateri od njiju zaradi morebitnega plačila pogrebnih stroškov denarno terjatev zoper dedinjo M. K., nit ne trdita, da upoštevan znesek pogrebnih stroškov ni ustrezen.

8. Pritožnik V. R. v pritožbi ne pojasni, katere določbe (oziroma katere točke in kateri odstavek) 339. člena ZPP je kršilo sodišče prve stopnje. S tem pavšalnim očitkom smiselno uveljavlja bistvene kršitve določb postopka, ki pa niso konkretizirane. Po presoji pritožbenega sodišča pa izpodbijani sklep ni obremenjen z nobeno od tistih bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora samo paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in v zvezi s 163. členom ZPP).

9. V nobenih od obeh pritožb niso konkretizirane trditve o tem, katerih pravic v zapuščinskem postopku pritožnika nista uporabila zaradi svoje nevednosti, ker sta prava neuki stranki, bi jih pa uporabila, če bi imela pooblaščenca. Nobena od obeh pritožb tudi ne konkretizira trditve, kako in v čem bi bil sklep o dedovanju drugačen od izpodbijanega ter na kakšen način, oziroma s kakšnim ravnanjem sodišče prve stopnje ni omogočilo obema pritožnikoma udeležiti se obravnave skupaj s pooblaščencem. Zato pritožbeno sodišče ni prepoznalo v postopanju sodišča prve stopnje nobene od bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora samo paziti uradoma, nekonkretiziranih navedb pa ne upošteva.

10. Pritožnik S. R. v zvezi s postopanjem sodišča prve stopnje izrecno očita storjeno kršitev načela kontradiktornosti in pravice do izjave in s tem storjeno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD in trdi, da bi sodišče prve stopnje moralo njegove predloge vnesti v zapisnik o naroku, se do le-teh opredeliti in razloge vnesti v zapisnik ter vključiti v obrazložitev sklepa.

Glede na zgoraj povzete njegove pritožbene trditve je pritožbeno sodišče presodilo, da so nekonkretizirane in zato očitane kršitve ni. Tudi ta pritožnik v pritožbi ne pojasni, kakšne in katere predloge konkretno je podal, katera konkretna dejstva je navedel, k navedbi katerih konkretnih okoliščin bi sodišče prve stopnje moralo vzpodbuditi dediče (oziroma pritožnika), katere okoliščine bi moralo razjasniti in se do le-teh opredeliti, kateri pritožnikovi predlogi bi lahko imeli vpliv na potek zapuščinskega postopka. Zato očitane kršitve ni.

Pritožbeno sodišče je že zgoraj pojasnilo ugotovitev, da je tudi ta pritožnik brez pripomb podpisal zapisnik o naroku in da iz tega ne izhaja, da je navedel kakršnakoli dejstva ali predloge.

11. Prav tako so nekonkretizirane pritožbene trditve pritožnika S. R., da je sodišče prve stopnje ignoriralo njegove predloge, ki bi lahko imeli vpliv na potek zapuščinskega postopka, da se ni spuščalo v presojo njegovih navedb in ni ugotavljalo, ali je npr. pritožnik upravičen, da se v njegovo korist izloči kaj iz zapuščine, da ni ugotavljalo nobenih pravno pomembnih dejstev, ki bi jih glede na navedbe pritožnika moralo, da je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Te pritožbene trditve so celo v nasprotju z izrecno pritožbeno navedbo, da se pritožnik strinja z izpodbijanim sklepom v delu, v katerem je sodišče navedlo, kaj vse spada v zapuščino.

Izpostavljene pritožbene navedbe pritožnika S. R. pa so tudi povsem nekonkretizirane, ker niti v pritožbi ne pove, katera so tista pravno upoštevna dejstva, ki bi jih sodišče prve stopnje moralo upoštevati in obravnavati, pa jih ni.

Nobena od pritožb ne izpodbija dejstva, da pritožnika nista zapustnikova dediča prvega dednega reda. Določbe 32. in 33. člena ZD pa urejajo pravico do izločitve dela iz zapustnikovega premoženja in pravico do izločitve gospodinjskih predmetov, v korist zapustnikovemu preživelemu zakoncu in zapustnikovim potomcem ter posvojencem in njihovim potomcem.

Glede na navedeno materialno pravno podlago sodišče prve stopnje ni postopalo v nasprotju z določbo 165. člena ZD in tudi ni storilo očitane bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, če ni vzpodbudilo pritožnikov k navedbi dejstev, oziroma okoliščin za presojo možnosti uveljavljanja zahtevkov po 32. in 33. členu ZD. Izpodbijani sklep pa tudi ni obremenjen z bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD, ker je razumljiv, vsebuje pravno odločilna dejstva in jasne razloge o teh odločilnih dejstvih.

12. Ob obrazloženem sta pritožbi v celoti neutemeljeni, zato ju je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in v zvezi s 163. členom ZD).

13. Določba 174. člena ZD določa, da vsaka stranka trpi stroške, ki jih je imela med postopkom ali zaradi postopka. O skupnih stroških odloči sodišče, v katerem razmerju jih stranke trpijo. na predlog ene stranke pa lahko sodišče odloči, da ji mora druga stranka povrniti stroške, katere ji je povzročila z očitno nepoštenim ravnanjem.

V obravnavanem primeru je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 174. člena ZD odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka, ki jih je imela zaradi tega postopka.