24. 6. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 3. junija 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 418/2001 z dne 25. 9. 2001 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Piranu št. P 42/2000 z dne 12. 12. 2000 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Okrajno sodišče v Piranu je z izpodbijano sodbo odločilo, da je pritožnica (v pravdnem postopku toženka) dolžna dopustiti in omogočiti tožeči stranki, da na nepremičnini, ki je v solasti pravdnih strank, uredi samostojno odjemno mesto za vodovodni priključek svoje stanovanjske enote in povezavo z javnim vodovodnim omrežjem ter povezavo odjemnega mesta z njeno stanovanjsko enoto. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je ustavna pritožnica vložila pritožbo, Višje sodišče v Kopru pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na stališče, da postavitev samostojnega odjemnega mesta za vodovodni priključek na nepremičnini, ki je v solasti pravdnih strank, spada med posle, ki presegajo okvir rednega upravljanja (četrti odstavek 15. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 6/80 in nasl. - v nadaljevanju ZTLR), za kar je potrebno soglasje vseh solastnikov. V konkretnem primeru soglasja solastnikov ni bilo. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da gre za nujen posel, zato je soglasje solastnikov nadomestilo s sodbo.

Višje sodišče pa je zavzelo stališče, da ureditev samostojnega vodovodnega priključka spada med posle rednega upravljanja po drugem odstavku 15. člena ZTLR. Ker med solastniki ni bilo sporazuma, posel pa je glede na dejanske ugotovitve nujen, lahko sodišče s sodbo nadomesti soglasje solastnikov (tretji odstavek 15. člena ZTLR).

2.Pritožnica z ustavno pritožbo nasprotuje stališču sodišč prve in druge stopnje glede nujnosti posla, saj tožeča stranka vodovodno napeljavo ima, le da dovodna cev poteka iz stanovanja pritožnice. Še zlasti pa pritožnica graja stališče Višjega sodišče, po katerem gre v konkretnem primeru za posel rednega upravljanja. Takšno stališče je po mnenju pritožnice očitno napačno, poleg tega pa Višje sodišče tega stališča ni dovolj natačno in razumljivo obrazložilo. Že dejstvo, da je za tovrsten gradbeni poseg potrebno pridobiti ustrezno upravno dovoljenje, naj bi kazalo na to, da ne gre za posel rednega upravljanja.

Višje sodišče naj bi s svojo razlago odstopalo od običajne sodne prakse v podobnih primerih. Pritožnica se pri tem sklicuje na sklep Višjega sodišča v Kopru št. Cp 857/97 z dne 19. 11. 1997, v katerem naj bi sodišče zavzelo stališče, da ne gre za posel rednega upravljanja, kadar se izvajajo gradbeni posegi v skupne dele stavbe. V konkretnem primeru gre za gradbeni poseg v skupno fasado in skupni zid, zatorej po mnenju pritožnice ni razumljivo stališče Višjega sodišča, da gre za posel rednega upravljanja.

Pritožnica zatrjuje kršitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave).

B.

3.Ustavno sodišče se v postopku z ustavno pritožbo ne more spuščati v presojo materialnopravne ali procesnopravne pravilnosti izpodbijane sodne odločbe in tudi ne v dokazno oceno sodišča. Ustavno sodišče namreč ni instanca sodiščem, ki odločajo v rednem sodnem postopku. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Pravilnost uporabe zakona Ustavno sodišče lahko presoja le, če je zaradi njegove nepravilne uporabe obenem kršena kakšna človekova pravica ali temeljna svoboščina, ali če bi ugotovilo, da je sodišče odločitev utemeljilo na kakšnem pravnem stališču, ki je z vidika ustavnih pravic nesprejemljivo.

4.Pritožnica v ustavni pritožbi najprej graja stališče sodišč glede nujnosti izgradnje samostojnega vodovodnega priključka. S takšno razlago zakona naj bi bila pritožnici kršena pravica do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave. Vendar zgolj dejstvo, da sta sodišči glede narave posla zavzeli drugačno pravno stališče, kot ga ima pritožnica, še ne pomeni kršitve navedene ustavne pravice. Kršitve ustavnega procesnega jamstva, ki ga zagotavlja 22. člen Ustave, namreč ni mogoče utemeljevati zgolj z navedbo, da je odločitev sodišča po vsebini napačna.

5.Z vidika pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave bi lahko bila pomembna navedba pritožnice, da naj bi Višje sodišče s svojo razlago o tem, da ureditev samostojnega vodovodnega priključka spada med posle rednega upravljanja, odstopalo od običajne sodne prakse v enakih oziroma podobnih primerih. Vendar je kršitev omenjene ustavne pravice podana le, če sta izpolnjena dva pogoja, in sicer da obstaja ustaljena sodna praksa in da izpodbijana odločitev od te prakse brez razumne obrazložitve odstopa. Pritožnica pa ni izkazala nobenega od navedenih pogojev. Zgolj trditev, da je sodišče v podobnih primerih (npr. v zadevi št. Cp 857/97 z dne 19. 11. 1997) zavzelo drugačno stališče kot v pritožničinem primeru, očitka o odstopu od sodne prakse ne utemeljuje. Pritožnica namreč ni priložila nobene sodne odločbe, ki bi potrjevala njene navedbe. Zgolj trditev, da je v teh primerih šlo za enake oziroma podobne dejanske in pravne položaje, pa ne zadošča za utemeljevanje odstopa od ustaljene sodne prakse.

6.Ker z izpodbijanima sodbama očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger