Jedro

Dokazno breme v pravdi za dokazovanje obstoja terjatve, ki jo v zapuščinskem postopku zakonita dedinja zanika, je na strani upnika, torej oporočnega dediča. Če bo oporočni dedič v pravdi to dokazno breme zmogel, se bo dokazno breme o neobstoju terjatve prevalilo na zakonito dedinjo. Zapuščinsko sodišče, ki dokazov v zapuščinskem postopku ne izvaja, je zato pravilno ocenilo, da se v tem primeru trditev oporočnega dediča šteje za manj verjetno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožnik T. T. in dedinja P. P. trpita vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zapuščinski postopek prekinilo in pod točko 1.2.), ki jo pritožba izpodbija, dediča T. T. napotilo na pot pravde zoper dedinjo P. P. na ugotovitev, da v obseg zapuščine spada terjatev zapustnika do dedinje P. P. v višini 9.330,00 EUR iz naslova posojila, ki ji ga je dal 13. 11. 2014. 2. Dedič T. T. je zoper navedeno odločitev pravočasno vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in sodišču druge stopnje predlagal, da sklep v izpodbijanem delu razveljavi ter ga spremeni tako, da na pot pravde zoper pritožnika napoti dedinjo ali pa po potrebi zadevo vrne v nov postopek. Kot bistveno navaja, da se je na zapuščinsko obravnavo pripravil po svojih najboljših močeh, priskrbel podatek o točnem znesku in datumu posojila, ki ga je zapustnik dal dedinji P. P., listinskega dokaza pa na obravnavi še ni predložil, ker je prava neuka stranka in tudi ni mogel in moral predvideti, da bo potrebno zatrjevano dejstvo, ki je sicer resnično, potrditi še s predložitvijo dokaza. Da bo dedinja navedenemu v dedni izjavi kasneje nasprotovala, ni mogel vedeti, sodišče prve stopnje pa mu ni dalo možnosti, da dokaz, ki potrjuje njegovo navedbo glede posojila, predloži. Zato to dokazno listino prilaga pritožbi in meni, da glede predložitve tega dokaza ni prekludiran, ker glede na enotno sodno prakso, da pravila o prekluziji v zapuščinskem postopku ne veljajo, lahko dokaz predloži tudi v pritožbenem postopku. Glede na sedaj predloženi dokaz pa ni nobenega dvoma, da je trditev dedinje manj verjetna kot njegova in je zato treba njo napotiti na pot pravde.

3. Na pritožbo je dedinja P. P. odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu z določbo 210. in 212. člena Zakona o dedovanju (ZD)1 mora sodišče zapuščinski postopek prekiniti, če so med strankami sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica oziroma obseg zapuščine. Na pot pravde mora sodišče napotiti tisto stranko, katere pravico šteje za manj verjetno (213. člen ZD).

V obravnavanem primeru ni sporno, da je med oporočnim dedičem (pritožnikom) in zakonito dedinjo P. P. sporno dejstvo, od katerega je odvisen obseg zapuščine. Sporno dejstvo je, ali v zapuščino spada terjatev zapustnika do P. P. v višini 9.330,00 EUR iz naslova posojila. Predložitev dokaza (naloga za nakazilo) v pritožbi kaže na to, da je bil denar P. P. nakazan, česar P. P. ne zanika, zanika pa, da zaradi tega nakazila obstoji terjatev do zapuščine. Med dedičema torej ni sporno, ali je bil denar nakazan, sporno je, ali zaradi tega nakazila obstoji terjatev do zapuščine. Dokazno breme v pravdi za dokazovanje obstoja terjatve, ki jo v zapuščinskem postopku zakonita dedinja zanika, je na strani upnika, torej oporočnega dediča. Če bo oporočni dedič v pravdi to dokazno breme zmogel, se bo dokazno breme o neobstoju terjatve prevalilo na zakonito dedinjo. Zapuščinsko sodišče, ki dokazov v zapuščinskem postopku ne izvaja, je zato pravilno ocenilo, da se v tem primeru trditev oporočnega dediča šteje za manj verjetno.

6. Iz navedenih razlogov je pritožba neutemeljena. Ker niti zatrjevani niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)2 v zvezi s 163. členom ZD pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

7. Odločitev o pritožbenih stroških pritožnika in dedinje P. P. je v skladu z določbo 174. člena ZD. Ta določa, da vsaka stranka trpi svoje stroške, ki jih je imela med postopkom ali zaradi zapuščinskega postopka.

1 Zakon o dedovanju, Uradni list SRS, št. 15/76, 23/78, RS 13/94 - ZN, 40/94 - odl. US, 82/94 - ZN-B, 117/00 - odl. US, 67/01, 83/01 - OZ, 73/04 - ZN-C, 90/07, 31/13 - odl. US, 99/13 - ZSVarPre-C, 63/16. 2 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.