Jedro

Pritožba zoper odmerno določbo je bila vložena po poteku petnajstdnevnega roka, ki ga ni mogoče podaljšati, in torej prepozno. Zato je prvostopni davčni organ ravnal pravilno, ko je pri preizkusu njene pravočasnosti pritožbo zavrgel. Pravilno pa je ravnala tudi tožena stranka, ko je tožnikovo pritožbo iz istega razloga zavrnila. Vsebinski pritožbeni ugovori se v takšnem primeru, ko se pritožba zavrže, ne presojajo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika proti odločbi Davčnega urada A, Izpostave B z dne 21. 3. 2000, po kateri se tožnikova pritožba zoper odločbo o odmeri davka od premoženja za leto 1999 zavrže kot prepozno vložena. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je iz povratnice razvidno, da je bila tožniku odločba o odmeri davka od premoženja za leto 1999 vročena 16. 12. 1999, pritožbo pa je vložil 20. 1. 2000 in torej zamudil petnajstdnevni pritožbeni rok. Zato je po presoji tožene stranke prvostopni organ pritožbo utemeljeno zavrgel kot prepozno. V zvezi s pritožbenimi navedbami, po katerih naj bi bil tožnik oproščen plačila davka oziroma naj bi ne bil zavezan za njegovo plačilo zato, ker mu je bilo obratovalno dovoljenje izdano šele 24.8.1999, pa še pojasnjuje, da v pritožbi zoper odločbo o zavrženju prepozno vložene pritožbe ni mogoče izpodbijati pravilnosti odmerne odločbe.

Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in vlaga "pritožbo razsodnosti o neenakosti obdavčitve po odločbi z dne 21. 3. 2000 in zoper negativno odločbo z dne 21. 6. 2000 Davčne uprave". Navaja razloge, zaradi katerih naj bi mu bil davek od premoženja za leto 1999 za poslovni prostor na B ulici 31 v A neupravičeno odmerjen. Smiselno predlaga, da sodišče napadeno odločitev odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih zanjo. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasilo.

Tožba ni utemeljena.

Iz upravnih spisov izhaja, in tudi tožnik temu ne ugovarja, da je bila pritožba zoper odmerno odločbo vložena po poteku petnajstdnevnega zakonitega roka, ki ga ni mogoče podaljšati, in torej prepozno. Zato je prvostopni davčni organ ravnal pravilno, ko je pri preizkusu njene pravočasnosti pritožbo zavrgel. Pravilno pa je ravnala tudi tožena stranka, ko je tožnikovo pritožbo iz istega razloga zavrnila. Pri tem je pravilno poudarila, da se vsebinski pritožbeni ugovori v takšnem primeru, ko se pritožba zavrže, ne presojajo. Iz istega razloga takšnih tožbenih ugovorov tudi ne more presojati sodišče. Ker je torej odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00) kot neutemeljeno zavrnilo.