Jedro

Pri tožnici je prišlo do izgube delovne zmožnosti. Stanje, ki je narekovalo razvrstitev tožnice v I. kategorijo invalidnosti, je bilo podano že v času do izdaje izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke. Pritožbeno sodišče namreč nima nobene podlage, da bi dvomilo v strokovno pravilno ugotovitev sodnega izvedenca, od kdaj dalje je tožnica zaradi zdravstvenih težav nezmožna za pridobitno delo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 22. 5. 2012 in št. ... z dne 24. 10. 2011. Tožnico je razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 18. 5. 2011 dalje in ji od 18. 5. 2011 dalje priznalo pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Toženi stranki je naložilo, da bo o višini in izplačevanju sorazmernega dela invalidske pokojnine odločila s posebno odločbo v roku 30 dni.

Zoper sodbo je iz vseh pritožbenih razlogov pritožbo vložila tožena stranka. V njej navaja, da ni podlage za razvrstitev tožnice v I. kategorijo invalidnosti. Pri tožnici namreč ni prišlo do izgube delazmožnosti, s tem pa tudi ni podana podlaga za razvrstitev tožnice v I. kategorijo invalidnosti in posledično priznanje pravice do invalidske pokojnine oziroma njenega sorazmernega dela. Na podlagi v času postopka razpoložljive medicinske dokumentacije ni bilo mogoče sklepati o razvoju bolezni in spremembi diagnoze v rezidualno shizofrenijo v letu 2014. Bolezenska stanja so se pojavila po koncu postopka pri toženi stranki in so tako lahko zgolj predmet ocene v novem postopku, ne morejo pa predstavljati dejanske podlage za oceno v konkretni zadevi. V času vodenja predsodnega postopka je tožničin lečeči psihiater tožnico zdravil zaradi depresije. V kasnejši dokumentaciji (izvid psihiatra z dne 23. 5. 2013) se pojavi nova diagnoza in sicer psihoza. Vendar pa gre že za čas po izdaji izpodbijanih odločb tožene stranke. Tožena stranka tako meni, da ni podana podlaga za razvrstitev tožnice v I. kategorijo invalidnosti (vsaj v času izdaje izpodbijanih odločb) in za priznanje pravic na tej podlagi. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 22. 5. 2012, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnice vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 24. 10. 2011. Z omenjeno odločbo je tožena stranka odločila, da je tožnica invalid III. kategorije invalidnosti od 3. 3. 2013 dalje zaradi posledic bolezni in nima pravice do invalidske pokojnine. Po mnenju tožene stranke je namreč tožnica v okviru III. kategorije invalidnosti s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno zmožna za delo na delovnem mestu z omejitvami.

Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da je tožnica na podlagi določb Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino (Sporazum, Ur. l. RS - NP, št. 10/2008 in 3/2011) pri nosilcu zavarovanja v BiH vložila zahtevo za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Njena zahteva je bila odstopljena toženi strani v pristojno reševanje. Iz dejanskega stanja, ki očitno med strankama tudi ni sporno izhaja, da je tožnica v Republiki Sloveniji dopolnila 6 let, 6 mesecev in 16 dni pokojninske dobe, po podatkih bosanskega nosilca zavarovanja je v BiH dopolnila 4 mesece in 8 dni pokojninske dobe ter po podatkih avstrijskega nosilca zavarovanja 18 let in 9 mesecev.

V zadevi je sporno, ali tožnica izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do invalidske pokojnine oziroma njenega sorazmernega dela.

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), ki je veljal v času odločanja tožene stranke, v 67. členu določa pogoje za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. V prvi alinei je tako določeno, da pravico do invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije, medtem ko so v 2. in 3. alinei določeni tudi primeri, ko zavarovanec pridobi pravico do invalidske pokojnine, če je pri njem podana II. oziroma III kategorija invalidnosti s tem, da je v teh primerih za pridobitev pravice med drugim odločilna tudi starost zavarovanca ob nastanku invalidnosti. V I. kategorijo invalidnosti se skladno s 1. alineo drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1 razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela, ali če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje s pridobitvijo izvedenskega mnenja sodnega izvedenca ustrezno razčistilo dejansko stanje. Iz prepričljivega mnenja namreč izhaja ugotovitev, da je pri tožnici prišlo do izgube delovne zmožnosti že z 18. 5. 2011. Tedaj je bil namreč izdan izvid lečečega psihiatra iz katerega izhaja, da gre pri tožnici za ponavljajočo se depresivno motnjo s psihotičnimi simptomi. Opisano je tudi njeno anamnestično stanje. Na podlagi tega izvida in tudi drugih izvidov sodni izvedenec ugotavlja, da se je pri tožnici zmerna depresija začela v letu 2009, nato pa se je stanje slabšalo. Kljub redni terapiji je bolezen napredovala najprej v hudo ponavljajočo se depresijo s psihotičnimi simptomi in končno kulminirala v rezidualno psihotično stanje z ugaslostjo socialnega, emocionalnega in voljnega funkcioniranja s pasivnostjo in odvisnostjo od drugih. Tudi zaslišan na glavni obravnavi je izvedenec prepričljivo pojasnil, da gre pri tožnici za dve duševni motnji in sicer za depresijo s psihotičnimi elementi in s prisluhi ter za dalj časa trajajočo motnjo pozornosti. Ta motnja povzroča nesposobnost koncentracije na daljši rok, kar skupaj z depresivnim sindromom povsem onemogoči ustrezno funkcioniranje.

Vsega navedenega tožena stranka niti ne izpodbija, odprto je zgolj vprašanje, ali je bilo stanje, ki je narekovalo razvrstitev tožnice v I. kategorijo invalidnosti podano že v času do izdaje izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke. Pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo to stanje podano že pred zaključkom postopka pri toženi stranki, kar je prepričljivo pojasnil zaslišani sodni izvedenec. Le-ta namreč ugotavlja, da je ključen izvid lečečega psihiatra z dne 18. 5. 2011, ki ugotavlja depresivno motnjo s psihotičnimi simptomi. Opisano je tudi zdravstveno stanje, ki po mnenju sodnega izvedenca izkazuje, da je bila tožnica že tedaj popolnoma nezmožna za delo. Tožnica namreč ni bila samo depresivna, temveč tudi psihotična, kar pomeni, da gre za nadgradnjo depresije. Tudi iz izvidov iz navedenega obdobja izhaja, da tožnica zaradi zdravstvenega stanja (izvid z dne 18. 5. 2011, izvid z dne 10. 8. 2011) potrebuje nego in pomoč, ker je nesposobna za samostojno življenje. Sodni izvedenec se je tudi opredelil do ugotovitev obeh invalidskih komisij, ki sicer pri tožnici ugotavljata, da je pri delu potrebna zgolj časovna razbremenitev. Izvedenec ugotavlja, da bi ob temeljitejši presoji medicinske dokumentacije komisiji lahko ugotovili, da je pri tožnici prišlo do izgube delazmožnosti. Pritožbeno sodišče tako nima nobene podlage, da bi dvomilo v strokovno pravilno ugotovitev sodnega izvedenca, od kdaj dalje je tožnica zaradi zdravstvenih težav nezmožna za pridobitno delo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.