Jedro

Spor v zvezi z uveljavljanjem ničnosti pogodbe o zaposlitvi se uvršča med spore o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, za katere je določeno, da delodajalec sam krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločitvi o stroških postopka spremeni tako, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

V preostalem se pritožba tožeče stranke zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Pritožba tožene stranke zoper sklep se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti pritožbene stroške v znesku 50,00 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je pogodba o zaposlitvi za določen čas, sklenjena dne 14. 11. 2008 med pravdnima strankama, nična ter da je tožena stranka tožniku dolžna povrniti pravdne stroške. Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.047,96 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila (I. tč. izreka). V II. tč. izreka je toženi stranki s sklepom izreklo denarno kazen v višini 1.050,00 EUR, z dolžnostjo plačila v roku 15 dni od prejema sodbe, pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče napačno ugotovilo, da je bilo bistvo tožnikovega dela v Nemčiji opravljanje projektnega dela za družbo D., saj naj bi tožena stranka za takšno delo imela sklenjeno pogodbo o poslovnem sodelovanju z W. skupina d.o.o. iz Maribora. Sodišče ni upoštevalo dejstva, da je tožnik dejansko delal za družbo D. iz Nemčije, s katero pa tožena stranka ni bila v nikakršni poslovni povezavi. Tožena stranka namreč ni predložila nobene pogodbe o kakršnemkoli sodelovanju s tem podjetjem. Sodišče ne upošteva dejstva, da je tožena stranka s tožnikom sklenila pogodbo o zaposlitvi prav s tem namenom, da bo šel na delo v Nemčijo in ga ni napotila tja zato, da bi tam kakorkoli sodeloval na projektih, pri katerih je bila tožena stranka že prej udeležena ali na katerih bi tožnik že delal v Sloveniji. Tožena stranka je objavila prosto delovno mesto več kot mesec dni pred tem, ko je bila podpisana pogodba o poslovnem sodelovanju med naročnikom W. skupina d.o.o. Maribor in toženo stranko z dne 5. 11. 2008. Že to dejstvo govori v prid tožnikovi trditvi, da je bila ta pogodba sklenjena naknadno z namenom, da bi se legalizirala pogodba o zaposlitvi, ki jo je s toženo stranko sklenil tožnik. Tožena stranka v odgovoru na tožbo celo trdi, da je zaposlitev tožnika pomenila posojanje delovne sile, kot povsem legalno dejavnost in da tako dela vsa slovenska industrija, ki dobavlja tuji avtomobilski industriji. Očitno je, da se tožena stranka v času sestave odgovora na tožbo ni zavedala pomena te svoje izjave, ki pa jo je sodišče prezrlo. Tožena stranka je sklenila pogodbo o zaposlitvi s tožnikom izključno z namenom, da ga posreduje kot delovno silo naprej v Nemčijo, kar pa seveda ne pomeni drugo kot posredovanje delovne sile, za kar pa tožena stranka ne izpolnjuje zakonskih pogojev. Tudi če bi šlo za legalno dejavnost na podlagi koncesije, bi morala tožena stranka tožnika v smislu 3. odst. 61. čl. ZDR pisno obvestiti o pogojih dela pri uporabniku ter pravicah in obveznostih, ki so neposredno vezane na opravljanje dela. Tožnik ni bil seznanjen s tem, za koga oz. preko koga opravlja delo v Nemčiji. Zaradi neupoštevanja teh dejstev je sodišče prišlo do napačnih zaključkov glede dejanskega stanja zadeve. Dejstvo je torej, da je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi pri toženi stranki za delo, ki naj bi ga opravljal preko druge stranke za tretjo stranko, kar pomeni, da je šlo v bistvu za dvakratno posredovanje dela drugemu uporabniku. Ugotovitev sodišča, da tožnik ni bil izigran, saj je bila pogodba sklenjena zaradi izvedbe dela, ki je bilo projektno organizirano, nima dokazne osnove. Tožnik je sicer potrdil, da je sodeloval pri delu na projektu v Nemčiji, za investitorja iz Kazahstana, vendar je treba upoštevati, da tožena stranka pri tem projektu ni imela ničesar oz. ni pri tem projektu z ničemer sodelovala. Zato so navedbe tožene stranke, da naj bi se pri toženi stranki, kot partnerskem podjetju, razvijali določeni projekti, katerih naročnik naj bi bilo podjetje E.D. iz Nemčije, navadno zavajanje sodišča in niso dokazno podkrepljene. Tožnik je šele po nastopu dela ugotovil, da dela ne opravlja v smislu pogodbe, pač pa opravlja dela pri projektih, pri katerih njegov delodajalec ne sodeluje. Če bi tožnik vedel, na kakšen način ga tožena stranka „prodaja“, na takšno delo ne bi pristal. Da je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi za izvajanje projektnega dela ni mogoče govoriti tudi glede na komentar ZDR, ki pojasnjuje pojem projektnega dela. Sodišče dejstva ali pri tožnikovem delu v Nemčiji dejansko gre za projektno delo v smislu komentarja k 52. čl. ZDR, sploh ni ugotavljalo in je tudi zmotno ugotovilo poslovne povezave med vsemi udeleženimi subjekti. V konkretnem primeru je iz vseh dokazov moč ugotoviti samo to, da je tožnik delal na projektu, katerega izvajalec je bila družba D. iz Nemčije in za katerega izvedbo je tožena stranka, preko družbe W. d.o.o., zagotavljala samo golo delovno silo v obliki tožnikovega dela. Prav tako za opravljanje tožnikovega dela ne pride v poštev 211. čl. ZDR, ki posebej opredeljuje napotitev delavca v tujino, saj je bistveno pri takšnem delu to, da ga delavec opravlja v tujini, za delodajalca s sedežem v Republiki Sloveniji, ki svojo dejavnost na svojih lastnih projektih, izvaja v tujini- detaširani delavci. V konkretnem primeru pa je nedvomno bil tožnik napoten k tujemu delodajalcu, ki mu je povsem avtonomno odrejal delo in delovni čas, na podlagi pogodbe o zaposlitvi, ki ni ustrezala določilom 211. in 212. čl. ZDR, saj tožena stranka v tujini ni opravljala nobene svoje dejavnosti in tudi glede navedenega ni predložila nobenega dokaza. Priglaša pritožbene stroške.

Zoper sklep sodišča prve stopnje o denarni kazni se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. čl. ZPP. Tožena stranka poudarja, da z navedbami v vlogi z dne 9. 11. 2009 ni imela namena škodovati nobenemu izmed udeležencev postopka, niti tožniku, niti njegovemu pooblaščencu. Prav to pa je razlog za kaznovanje, kot to izhaja iz obrazložitve sklepa, pri čemer sodišče ne navede, iz česa izhaja namen škodovati nasprotni stranki. Tožena stranka, ki z obravnavanjem na sodišču nima izkušenj, je zgolj poskušala izraziti ogorčenje nad hudimi obtožbami tožeče stranke v tožbi in vlogah. V vlogi je podala zgolj resno kritiko na vse dotedanje tožnikove navedbe. Ne gre pozabiti, da je tožnik toženi stranki očital vrsto nepravilnosti, šlo je za hude obtožbe, vloga z dne 9. 11. 2009 pa je bila zgolj reakcija na te obtožbe. Pri presoji pravnega standarda žaljivosti je treba upoštevati čas, okoliščine, navade, osebe ter medsebojne odnose pravdnih strank, pa tudi druge okoliščine primera. Po celovitem pregledu vseh navedb tako ene kot druge stranke je tožena stranka mnenja, da je očitek, da je hotela tožniku in njenemu pooblaščencu škodovati ter da so njene navedbe žaljive, neutemeljen. Denarna kazen je prav tako odmerjena previsoko in je tako v nasprotju s sodno prakso.

Pritožba tožnika zoper sodbo je delno utemeljena, pritožba tožene stranke zoper sklep pa ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena v zvezi s 1. odst. 366. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, razen v delu, ki se nanaša na stroške postopka.

Glede sodbe: Sodba sodišča prve stopnje temelji na sledečih ugotovljenih dejstvih: Tožena stranka (prej T., A.Z. s.p.) je kot podizvajalec družbe W. skupina d.o.o. iz Maribora sodelovala pri projektu Kazahstan v Nemčiji (pogodba o poslovnem sodelovanju - priloga B2). Za izvedbo tega dela je tožena stranka potrebovala ustrezno izobražene projektante. V ta namen je s tožnikom sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas in sicer za čas od 17. 11. 2008 do 17. 11. 2009, zaradi izvedbe dela, ki je projektno organizirano. Tako iz predmetne pogodbe, kot iz zaslišanja strank in prič izhaja, da je tožnik vedel, da bo kot projektant delo nastopil v Nemčiji, na sedežu družbe E.D.. Pred nastopom dela je tožnik skupaj z A.Z. odšel v Nemčijo, kjer sta imela sestanek s tehničnim direktorjem družbe E.D.. Na sedežu družbe E.D. sta se srečala tudi z J.G., ki je bil konstrukter družbe W. Skupina d.o.o.. Tožnik je pogodbo o zaposlitvi podpisal dne 14. 11. 2008 in se v Nemčijo odpeljal dne 16. 11. 2008. Dne 30. 1. 2009 se je odpravil domov in dne 4. 2. 2009 toženi stranki poslal obvestilo, da z dnem 4. 2. 2009 prekinja delovno razmerje za določen čas. Z dnem 9. 2. 2009 je tožniku dejansko prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki (priloga A9).

V tožbi zoper toženo stranko tožnik zahteva ugotovitev ničnosti pogodbe o zaposlitvi. Trdi, da v konkretnem primeru pogodba o zaposlitvi ni bila sklenjena v skladu z določili ZDR, zato je nična. Pogodba namreč ni bila sklenjena zaradi izvedbe dela, ki je projektno organizirano, kot je to navedeno v sami pogodbi, pač je dejansko šlo za pogodbo o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcem drugemu uporabniku. Ker tožena stranka za takšno dejavnost ni registrirana in nima koncesijske pogodbe, je predmetna pogodba o zaposlitvi nična.

Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo, saj ni našlo elementov ničnosti. Ugotovilo je namreč, da ni šlo za posredovanje delovne sile, kot to trdi tožnik, temveč je tožena stranka kot podizvajalec družbe W. skupina d.o.o., dejansko sodelovala pri projektu Kazahstan v Nemčiji in je tožnik tudi opravljal projektno delo. Tožnik je v Nemčiji opravljal delo, ki sodi v registrirano dejavnost tožene stranke, zato ni mogoče govoriti, da gre za posredovanje delavcev drugemu uporabniku.

Sodišče prve stopnje je po oceni sodišča druge stopnje skrbno in prepričljivo dokazno ocenilo izvedene dokaze, razlogi sodišča prve stopnje so razumljivi in logični, dokazna ocena sodišča prve stopnje je tudi v celoti skladna z metodološkimi napotki iz 8. čl. ZPP, tako da sodišče druge stopnje z dokazno oceno sodišča prve stopnje v celoti soglaša in se, v izogib ponavljanju, nanjo sklicuje. Drugačne pritožbene navedbe v tej smeri pomenijo izpodbijanje dokazne ocene, s katero pritožbeno sodišče v celoti soglaša, zato jih zavrača kot neutemeljene. V nadaljevanju zato odgovarja le na bistvene pritožbene navedbe, podane v tej smeri.

Zakon o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) v 12. čl. določa, da se pri določanju posledic ničnosti in izpodbojnosti pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava. Po določbi prvega odst. 86. čl. Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji) je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Drugi odst. 86. čl. OZ pa določa, da ostane pogodba v veljavi, če je sklenitev določene pogodbe prepovedana samo eni stranki, razen, če ni v zakonu za posamezen primer določeno kaj drugega, stranko, ki je prekršila zakonsko prepoved, pa zadenejo ustrezne posledice.

V skladu z Zakonom o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB-UPB1; Ur. l. RS, št. 107/2006) lahko pooblaščena organizacija oziroma delodajalec opravlja naloge posredovanja dela le na podlagi koncesijske pogodbe (4., 6., 6. a. čl. ZZZPB). Če delodajalec nima sklenjene ustrezne koncesijske pogodbe, dejavnosti posredovanja dela ne sme opravljati, kar posledično pomeni, da ne sme sklepati pogodb o zaposlitvi, katerih namen je zagotavljanje dela drugemu uporabniku. Prepoved sklenitve takšne pogodbe pa se nanaša le na delodajalca, ne pa tudi na tožnika, kot drugo pogodbeno stranko. Po drugem odstavku 86. čl. OZ pogodba ostane v veljavi, če je njena sklenitev prepovedana samo eni stranki (pacta sunt servanda), zato tudi v primeru, če bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka dejansko nezakonito opravljala dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu delodajalcu, izpodbijana pogodba o zaposlitvi ne bi bila nična. Zakon (ZDR) glede pogodbe o zaposlitvi namreč ne določa drugačnih posledic (izjemi sta zapisani le v 19. in 21. čl. ZDR – sklenitev pogodbe o zaposlitvi z osebo, ki še ni dopolnila 15 let starosti in sklenitev pogodbe o zaposlitvi s tujcem, v nasprotju s predpisi).

Pogodba o zaposlitvi je nična tudi, če je predmet pogodbe v nasprotju s kavzo, zaradi katere je bila sklenjena, in če je kavza pravno ali moralno nedopustna. Tako je pogodba o zaposlitvi nična, če je predmet te pogodbe opravljanje nemogočega dela, če gre za nezmožnost izpolnitve dela, če je izpolnitev dela nedoločena ali nedoločljiva, če je vsebina predmeta obveznosti osebnega opravljanja dela pravno ali moralno nedopustna zaradi kršitve javnega reda, dobrih običajev ali prepovedi vsebovane v zakonu. Predmet pogodbene obveznosti (predmet pogodbe o zaposlitvi je delo za plačilo) mora biti opravljanje dela, ki je dopustno, mogoče, določeno oz. določljivo (34. čl. OZ) in nasprotno, pogodba o zaposlitvi je nična, če je predmet nemogoč, nedopusten, nedoločen ali nedoločljiv (35. čl. OZ).

Pogodba o zaposlitvi je dvostranska in odplačna pogodba. Temeljna podlaga (kavza) pogodbe o zaposlitvi je opravljanje določenega dela za plačilo. Ekonomski interes delavca je eden od bistvenih, če ne temeljnih motivov za sklenitev pogodbe o zaposlitvi. Tožnik ni navajal, da bi bila kavza konkretne pogodbe pravno ali moralno nedopustna, niti ni navajal, da bi bil predmet pogodbene obveznosti opravljanje dela, ki bi bilo nedopustno, nemogoče, nedoločeno oz. nedoločljivo, zato tudi v tem smislu ni mogoče govoriti o ničnosti izpodbijane pogodbe o zaposlitvi.

Tožnikove pritožbene navedbe o razlogih za ničnost izpodbijane pogodbe o zaposlitvi ne vzdržijo, zato je sodišče prve stopnje, glede na navedeno, v tem delu pravilno uporabilo materialno pravo in utemeljeno (sicer delno iz drugih razlogov) zaključilo, da izpodbijana pogodba o zaposlitvi ni nična.

Pač pa je utemeljena tožnikova pritožbena navedba, ki se nanaša na pravilno uporabo materialnega prava in ki zadeva stroške postopka. V konkretnem primeru gre po vsebini za spor o obstoju delovnega razmerja, zaradi česar je pritožbeno sodišče sklenilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka. V sporih v zvezi z obstojem in prenehanjem delovnega razmerja po določbi 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) delodajalec namreč krije svoje stroške postopka ne glede na izid pravde, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice, kar pa pritožbeno sodišče v konkretnem primeru ni zasledilo. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alinee 358. čl. ZPP sodbo sodišča prve stopnje v odločitvi, ki se nanaša na stroške postopka spremenilo tako, kot izhaja iz izreka.

V obrazložitvi sodbe se sodišče druge stopnje na podlagi 1. odst. 360. člena ZPP do tožnikovih pritožbenih navedb, ki se ne nanašajo na pravno odločilna dejstva in ki ne morejo vplivati na drugačno pravno presojo odločitve sodišča prve stopnje glede zavrnitve tožbenegazahtevka, ni opredelilo. Ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP) in je bilo v preostalem materialno pravo pravilno uporabljano, je pritožbeno sodišče v preostalem neutemeljeno pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Glede sklepa: Tožena stranka skuša v pritožbi neutemeljeno izpodbiti sklep sodišča prve stopnje o denarni kazni. Po določbi prvega odstavka 109. člena ZPP, sodišče skladno z določbami tretjega do sedmega odstavka 11. člena ZPP kaznuje tistega, ki v vlogi žali sodišče, stranko ali drugega udeleženca v postopku. Besedilo dela vloge tožene stranke, ki ga je z izrekom denarne kazni sankcioniralo sodišče prve stopnje, je tudi po oceni pritožbenega sodišča brez dvoma žaljivo in predstavlja podlago za izrek denarne kazni. Stranka mora v svojih pisanjih, preko katerih komunicira s sodiščem in nasprotno stranko, nastopati s pravno relevantnimi argumenti, katerih del ne smejo biti negativne vrednostne sodbe o nasprotni stranki in (ali) njenem pooblaščencu. Tožena stranka je s pisanjem, ki ga je sodišče prve stopnje sankcioniralo, to mejo nedvomno prestopila, pri tem pa niti ni relevantno ali je z navedbami v vlogi imela namen škodovati kateremu izmed udeležencev postopka. Samo dejstvo, da je vlogo podala tožena stranka kot laik, kljub temu, da je imela v postopku pooblaščenca, ne opravičuje izražanja tožene stranke na način, ki po splošnih civilizacijskih normah pomeni nespoštljiv ter podcenjujoč in žaljiv odnos do pooblaščenca nasprotne stranke. Inkriminirani zapisi v vlogi so tudi takšne narave, da je izključeno, da se tožena stranka ne bi zavedala, da gre za žalitve. Sodišče prve stopnje je višino kazni določilo v okviru zneska, ki je predviden v 11. čl. ZPP. Resda je izrečen znesek kazni v zgornji meji zneskov, ki jih sodišča izrekajo v podobnih primerih, vendar po oceni pritožbenega sodišča višina kazni ustreza vsebini odraženega podcenjevalnega odnosa tožene stranke do pooblaščenca tožeče stranke in ni v nasprotju s sodno prakso (npr. sklep VS RS opr. št. Cp 1/2008 z dne 24. 1. 2008). Glede na navedeno je sklep sodišča prve stopnje utemeljen in zakonit, zato ni razloga za drugačno odločitev. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožene stranke zoper sklep zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo, saj uradni preizkus v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 366. čl. ZPP tudi ni dal podlage za ugotovitev morebitnih tam predvidenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (365. člen ZPP).

Tožnik je s pritožbo delno uspel, zato je upravičen, da mu tožena stranka povrne del njegovih pritožbenih stroškov (165. čl. v zvezi s 155. čl. ZPP). Ker je tožnik uspel le v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka, mu je pritožbeno sodišče po Zakonu o odvetniški tarifi (ZOdvT; Ur. l. RS, št. 67/2008) priznalo 50,00 EUR nagrade za postopek (tar. št. 3220). Tožena stranka je glede na navedeno dolžna tožniku povrniti pritožbene stroške v višini 50,00 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila.