Jedro

Pravica do odškodnine zaradi kateregakoli postopka po določilih veljavnih procesnih zakonov ni predvidena, ali kot je navedlo sodišče druge stopnje: strah zaradi morebitnega izida kazenskega postopka ni pravno priznana škoda.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku 240.000,00 tolarjev odškodnine in 24.605,00 tolarjev predpravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18.4.1996 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Poleg tega je toženi stranki naložilo povrnitev tožnikovih pravdnih stroškov v znesku 35.689,00 tolarjev.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi obeh pravdnih strank in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi pritožbenega sodišča je tožeča stranka pravočasno vložila revizijo, očitno proti zavrnilnemu delu tožbenega zahtevka.

Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga ugoditev tožbenemu zahtevku v celoti. Meni, da prisojena odškodnina ne predstavlja zadostne satisfakcije za škodo, ki jo je trpel tožnik zaradi okrnitve svobode (neupravičenega pripora).

Navaja, da je imel izredno hude duševne bolečine, ki so se izrazile v obliki bolezenskih stanj hude tesnobnosti in celo fobij, ki so trajale vseh 14 dni pripora in vsaj še teden ali dva potem. Če tožnik ne bi bil priprt, ne bi trpel tako hudih duševnih bolečin, čeprav je tudi po odpravi pripora trpel duševne bolečine v obliki hude tesnobnosti zaradi negotovega izida postopka. Zato meni, da bi moralo sodišče pri odmeri odškodnine upoštevati tudi te duševne bolečine, saj je kazenski postopek trajal več kot 6 let. Dodaja še, da bi moralo sodišče bolj upoštevati reagiranje okolice in tožnikov občutek zaznamovanosti v majhnem okolju ter vpliv okolice na njegove otroke.

Po določilu 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Tožnik je že v tožbi navedel, da zahteva odškodnino po določilu drugega odstavka 542. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP, Ur. list RS, št. 63/94 in 70/94) zato, ker je bil v času od 8.11.1986 do 21.11.1986 priprt, kasneje pa je bil s pravnomočno sodbo oproščen obtožbe. Pripor je zakonita podlaga za tožnikovo pravico do povrnitve škode in tak zahtevek je tožena stranka priznala kot utemeljen.

Morebitne odškodnine zaradi uvedbe in dolgotrajnosti kazenskega postopka, ki je navedena v reviziji, tožnik ni uveljavljal in mu tudi sicer ne gre. Po določilu 19. člena Ustave Republike Slovenije (URS, Ur. list RS, št. 33/91-I) je med človekovimi pravicami posebej poudarjeno varstvo osebne svobode, način uresničevanja te pravice pa je predviden v že navedenem določilu ZKP in v določilih Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. list SFRJ, št. 29/78 do 57/89). Pravica do odškodnine zaradi kateregakoli postopka po določilih veljavnih procesnih zakonov ni predvidena, ali kot je navedlo sodišče druge stopnje: strah zaradi morebitnega izida kazenskega postopka ni pravno priznana škoda.

Po določilu 200. člena ZOR je predvidena odškodnina zaradi okrnitve svobode kot enotna oblika nepremoženjske škode. Ker je mogoče prisoditi odškodnino le v primeru, če sta stopnja in trajanje duševnih bolečin dovolj intenzivna, sta se sodišči na podlagi vseh ugotovljenih okoliščin pravilno odločili, da tožniku pripada denarna odškodnina. Pri ugotavljanju obsega škode sta sodišči ugotovili in upoštevali vse okoliščine primera, ki sta jih izčrpno navedli v utemeljitvah sodb. Upoštevali sta, da je mladi tožnik prav zaradi pripora doživljal strah, da bo sodna presoja tožnikove krivde drugačna od njegovega prepričanja; da je doživljal pripor kot zelo obremenjujočo in strah vzbujajočo utesnitev in da so se duševne motnje v celici stopnjevale; ter dejstvo, da je tožnikov pripor negativno vplival na tožnikovo zaznamovanost v njegovem okolju.

Sodišči sta torej upoštevali, da je imel tožnik različne strahove z nerealno vsebino (fobije) prav zaradi tega, ker je bil priprt, in da so trajali 6 do 8 tednov. Toda tožnikovo subjektivno doživljanje je treba objektivizirati in ga uskladiti s podobnimi primeri v sodni praksi. Kot je navedlo že sodišče druge stopnje, spada tožnikovo duševno trpljenje zaradi 13 dni pripora in še več kot mesec dni po izpustitvi iz pripora med srednje škode, za katere je povsem primerna odškodnina v višini 240.000,00 tolarjev oziroma nekaj čez tri povprečne mesečne plače v Republiki Sloveniji v času sojenja, kar predstavlja približno dvojno dobo tožnikovega duševnega trpljenja.

Tako se izkaže, da sta sodišči pravilno uporabili materialno pravo in ker revizijsko sodišče tudi ni našlo nobene kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katero mora paziti po uradni dolžnosti, je po določilu 393. člena ZPP zavrnilo revizijo tožeče stranke. Ker revizija ni bila uspešna, je po določilu prvega in drugega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 166. člena ZPP zavrnilo tudi tožnikov predlog za povrnitev revizijskih stroškov.