Jedro

Zahtevi po konkretizaciji preživninske dolžnosti je v konkretnem primeru zadoščeno z navajanjem celotnega časovnega obdobja izmikanja, skupnega zneska neplačane preživnine ter višine mesečne preživnine, predvsem pa s sklicevanjem na citirano pravnomočno izvršljivo sodno odločbo pravdnega sodišča. Subjektivnih znakov kaznivega dejanja (v konkretnem primeru naklepa z njegovo zavestno in voljno sestavino) v opisu ni potrebno konkretizirati z dejstvi. Takšni zakonski znaki se v opisu praviloma povzemajo zgolj z zakonskimi izrazi.

Izrek

Zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je bila s sklepom Okrajnega sodišča v Celju z dne 30.1.2003 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Celju z dne 11.3.2003, kršena določba 1. odstavka 203. člena KZ.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Celju je z uvodoma navedenim sklepom na podlagi 1. odstavka 435. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 3. odstavkom 76. člena ZKP zavrglo obtožni predlog oškodovanca kot tožilca G.N. zoper obdolženega D.N. zaradi kaznivega dejanja neplačevanja preživnine po 1. odstavku 203. člena KZ, ker je ocenilo, da opisano dejanje tudi po dopolnitvi obtožnega predloga ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja izmikanja plačevanju preživnine po 1. odstavku 203. člena KZ. Višje sodišče v Celju je pritožbo oškodovanca kot tožilca G.N. zoper navedeni sklep zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper navedeni pravnomočni sklep je vrhovni državni tožilec A.P. dne 17.3.2003 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP v zvezi s 1. odstavkom 203. člena KZ in predlagal, naj Vrhovno sodišče, ker je zahteva za varstvo zakonitosti vložena v obdolženčevo škodo, zgolj ugotovi, da je bila s pravnomočnim sklepom kršena določba 1. odstavka 203. člena KZ na način, določen v 1. točki 372. člena ZKP.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Po dopolnjeni obtožbi oškodovanca kot tožilca naj bi se obdolženi D.N. kot preživninski zavezanec naklepno izmikal dajati preživnino za osebo, ki jo je po zakonu dolžan preživljati in za katero je višina njegove preživninske obveznosti določena z izvršljivo sodno odločbo, s tem, da svojemu sinu G.N., rojenemu 15.3.1981 po sodbi Okrožnega sodišča v Celju z dne 25.3.1997 ne izpolnjuje svoje preživninske obveznosti od pravnomočnosti te sodbe dne 31.8.1997 dalje, po kateri je dolžan G.N.-ju plačevati od 21.10.1996 dalje mesečno preživnino v znesku 25.000,00 SIT in tako G.N.-ju z izjemo dveh preživninskih obrokov, plačanih dne 26.1.2002 in 9.3.2002, doslej ni plačal preživnine v skupnem znesku 1.500.000 SIT za obdobje od 21.10.1996 do 31.12.2002 in se še vedno izmika plačevati to preživnino tako, da si ne zagotovi zaposlitve na podlagi pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar Okrajno sodišče v Celju izvršilnih postopkov te neplačane preživnine ni uspelo izterjati. S tem naj bi storil kaznivo dejanje izmikanja plačevanja preživnine po 1. odstavku 203. člena KZ.

Sodišče prve stopnje je takšen obtožni predlog zavrglo, ker je ocenilo, da ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja po 1. odstavku 203. člena KZ. V utemeljitvi odločitve je med drugim navedlo, da iz opisa dejanja niso razvidni posamezni zneski in časi zapadlosti posameznih preživninskih obrokov, zaradi česar ni mogoče razbrati, iz česa se sestoji znesek 1.500.000,00 SIT. Sodišče je mnenja, da morajo biti iz opisov razvidna posamična ravnanja, ki se kažejo kot opustitev plačevanja preživnine, tudi zaradi tega, ker posamezne že zastarane opustitve plačila v izrek ne sodijo, tega pa na podlagi konkretnega opisa ni mogoče ugotavljati. Po mnenju prvostopenjskega sodišča iz opisa tudi ne izhaja nobeno izvršitveno dejanje, ki bi kazalo na obdolženčevo naklepno izmikanje plačevanju preživnine. Iz trditev v opisu, da si obdolženec ne zagotovi zaposlitve na podlagi pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar izvršba doslej še ni bila uspešna, ne izhaja, da se obdolženec ne zaposli z namenom, da bi se izognil plačilu preživnine.

Sodišče druge stopnje je pritožbo oškodovanca kot tožilca zoper to odločbo zavrnilo kot neutemeljeno in se pridružilo razlogom izpodbijanega sklepa.

Kaznivo dejanje izmikanja plačevanju preživnine po 1. odstavku 203. člena KZ, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, stori, kdor se izmika dajati preživnino za osebo, ki jo je po zakonu dolžan preživljati in za katero je višina njegove preživninske obveznosti določena z izvršljivo sodno odločbo, sodno poravnavo, izvršljivim dogovorom, sklenjenim pred drugim organom ali z drugim izvršilnim naslovom.

V teoriji in sodni praksi ni sporno, da mora opis slehernega kaznivega dejanja v sodbi (1. točka 1. odstavka 359. člena ZKP) in obtožnici (2. točka 1. odstavka 269. člena ZKP), smiselno enako pa velja tudi za obtožni predlog (1. odstavek 434. člena ZKP), vsebovati zakonske znake kaznivega dejanja, čas in kraj storitve, predmet, na katerem in sredstvo, s katerim je bilo storjeno kaznivo dejanje ter druge okoliščine, ki so potrebne, da se kaznivo dejanje kar najbolj natančno označi. Opis kaznivega dejanja neplačevanja preživnine bi tako moral poleg časa in kraja, ki sta obvezni sestavini vsakega kaznivega dejanja, vsebovati tudi zakonsko podlago, iz katere izhaja obdolženčeva preživninska obveznost, označbo pravnomočne odločbe, s katero so določene višina preživnine in njene morebitne valorizacije ter konkretne okoliščine, s katerimi je opisano izmikanje plačevanju preživnine.

Ugotoviti je treba, da je obravnavano kaznivo dejanje opisano v skladu z navedenimi merili, da je predmet spora določno opredeljen in da je obdolženčevo izmikanje plačevanju preživnine konkretizirano z dejstvi do te mere, da omogoča njihovo pravno vrednotenje oziroma sklepanje o obstoju ali neobstoju kaznivega dejanja, s tem pa tudi uresničevanje pravice do obrambe.

Oškodovanec kot tožilec je v opisu dejanja navedel: da se je obdolženec izmikal plačevanju preživnine v časovnem obdobju od 21.10.1996 do 31.12.2002; da obstaja njegova zakonska dolžnost preživljati mladoletnega otroka; opis vsebuje konkretno pravnomočno in izvršljivo sodno odločbo, s katero je bila določena obdolženčeva mesečna preživninska obveznost v znesku 25.000,00 SIT, v njem pa je tudi navedeno, da se obdolženec plačilu preživnine naklepno izmika s tem, da se namerno redno ne zaposli in da na ta način onemogoča izvršbo.

V strukturi kaznivega dejanja neplačevanja preživnine so posamezni preživninski obroki in čas njihove zapadlosti nedvomno pravno pomembne okoliščine glede na to, da konkretizirajo predmet napada kaznivega dejanja (preživninsko obveznost) in še posebej glede na vrsto kaznivega dejanja. To je namreč v zakonu opisano kot vrsta ponavljajočih se kaznivih ravnanj v določenem časovnem obdobju (serijska dejavnost), od katere ima vsako posamezno dejanje iz serije, ki jo štejemo za eno kaznivo dejanje (nadaljevano po zakonu), vse znake kaznivega dejanja izmikanja plačevanju preživnine.

Izmikanje plačevanju je tako podano ob vsakem neplačilu posameznih dospelih preživninskih obrokov.

Zahtevi po konkretizaciji tega zakonskega znaka oziroma preživninske dolžnosti je v konkretnem primeru zadoščeno z navajanjem celotnega časovnega obdobja izmikanja, skupnega zneska neplačane preživnine ter višine mesečne preživnine, predvsem pa s sklicevanjem na citirano pravnomočno izvršljivo sodno odločbo pravdnega sodišča. V njej je podrobneje označena obdolženčeva preživninska obveznost, vključno s podatki, da gre za mesečno preživninsko obveznost, ki jo je obdolženec dolžan izpolniti do vsakega 5. v mesecu za tekoči mesec, vse da ne bo izvršbe. Res je, da zastarane preživninske obveznosti ne sodijo v opis kaznivega dejanja neplačevanja preživnine in da je treba, če se med sojenjem ugotovi takšna procesna ovira, obdobje izmikanja, glede katerega je ugotovljeno absolutno zastaranje kazenskega pregona, izpustiti iz opisa kaznivega dejanja. Po doslej navedenem je opis kaznivega dejanja tudi v opredelitvi posameznih mesečnih in skupne preživninske obveznosti konkretiziran tako, da omogoča sodišču ugotovitev morebitne spremembe ugotovljenega dejanskega stanja v zvezi z zastaranjem pregona, s tem pa tudi ustrezen poseg v opis kaznivega dejanja.

Ni se tudi mogoče strinjati s stališčem izpodbijanega pravnomočnega sklepa, da iz spisa ne izhajata izvršitveno dejanje ter obdolženčev namen, da se izogne plačilu preživnine.

Izmikanje plačilu preživnine je prej ko slej bistvena sestavina obravnavanega kaznivega dejanja. Na najbolj splošen način bi jo lahko označili kot takšno aktivno ravnanje ali opustitev, s katerim storilec zavestno teži za tem, da trajno ali začasno onemogoči plačevanje preživnine, ravnanje pa je takšne narave, da je z njim mogoče doseči takšen cilj. Izmikanje mora biti v opisu dejanja konkretizirano z dejstvi oziroma okoliščinami, ki zatrjevano izmikanje primerno pojasnjujejo.

Navedbe v obravnavanem opisu, "da se obdolženec še vedno izmika plačevati preživnino tako, da si ne zagotovi zaposlitve na podlagi pogodbe o zaposlitvi", je treba ocenjevati v povezavi z uvodno trditvijo dispozicije, da se obdolženec naklepno izmika plačevanju preživnine. V sodni praksi je ustaljeno pravilo, da t.i. subjektivnih znakov kaznivega dejanja (v konkretnem primeru naklepa z njegovo zavestno in voljno sestavino) v opisu ni potrebno konkretizirati z dejstvi. Takšni zakonski znaki se v opisu praviloma povzemajo zgolj z zakonskimi izrazi. V opis dejanja namreč sodijo le odločilna dejstva, ki izražajo zakonske znake, ne pa tudi indici (posredne okoliščine), na podlagi katerih je mogoče šele sklepati na obstoj t.i. notranjih ali subjektivnih dejstev, kot so na primer vsebina storilčeve zavesti, usmerjenost njegove volje in podobno.

V povezavi z zatrjevanim naklepnim ravnanjem obdolženca je njegovo izmikanje plačilu preživnine konkretizirano z očitkom njegovega pasivnega ravnanja, ki se kaže v tem, da se ne želi redno zaposliti, ker želi na ta način onemogočiti izvršbo na osebni dohodek in s tem onemogočiti oškodovancu, da pride do poplačila preživnine. Ni v nasprotju z načelom zakonitosti (določenosti), če sodišče (podobno kot v okviru pritožbenega preizkusa sodbe) tudi v tej fazi kazenskega postopka nekoliko splošnejše, pa vendar še vedno dovolj določne in razumljive trditve v opisu kaznivega dejanja razlaga, v povezavi z ostalimi podatki spisa; v konkretnem primeru, da vsebino očitka, da si obdolženec ne zagotovi zaposlitve na podlagi pogodbe o zaposlitvi, ocenjuje tudi v povezavi s podatkom, da ves čas "dela na črno".

Zaradi navedenih razlogov je Vrhovno sodišče ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovnega državnega tožilca in ker je ta vložena v obdolženčevo škodo, je le ugotovilo, da je bil z omenjenima sklepoma sodišč prve in druge stopnje na način, določen v 1. točki 372. člena ZKP, kršen kazenski zakon, to je 1. odstavek 203. člena KZ.