Jedro

Odgovornost staršev za škodo, ki jo drugemu povzroči mladoletni otrok, traja do polnoletnosti, ne glede na to, da je mladoletnik z dopolnjenimi 14. leti tudi sam odškodninsko odgovoren.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožene stranke nosijo same svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženim strankam, da so nerazdelno dolžne plačati tožeči stranki znesek 260.335,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.9.2000 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške, in sicer prvi toženec v višini 51.127,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, drugi in tretji toženec pa nerazdelno pravdne stroške v višini 10.200,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, vse v roku 15-ih dni.

Zoper sodbo se pritožujejo vsi toženci po pooblaščencu, prvi toženec iz vseh pritožbenih razlogov, drugi in tretji toženec pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišču očitajo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker da je izrek v nasprotju z obrazložitvijo in ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Nadalje drugi in tretji toženec menita, da je sodišče nepravilno izdalo zamudno sodbo. Napačno je uporabilo 939. člen Zakona o obligacijskih razmerjih. Za škodo je odgovoren le prvi toženec, ob nesreči je že dopolnil štirinajst let, zato ni podana njuna odgovornost kot staršev. Napačna je ocena izvedenskega mnenja, napačno je ugotovljeno dejansko stanje. Gre za deljeno odgovornost zavarovanca tožene stranke P. in prvotoženca (zato je prvi toženec polovico ugotovljene škode po izpodbijani sodbi že poravnal ). Ne drži, da je prvi toženec vozil prehitro in nepravilno po svoji strani vozišča. Voznik osebnega avtomobila, ki je močnejši udeleženec v prometu od toženca (kolo z motorjem), bi moral po gozdni cesti, ki jo je dobro poznal, voziti previdno, saj bi moral pričakovati ovire. Izvedenec ugotavlja hitrost kolesa z motorjem, ne pa osebnega avta, zato so nepravilne (nepojasnjene) ugotovitve sodišča, da je nesrečo povzročil prvi toženec, ko je trčil v osebni avto, ki je bil tik pred zaustavitvijo ali že ustavljen. Sodišče je enostransko ocenjevalo izvedene dokaze. Pri tem ni upoštevalo določena dejstva, ki govorijo v prid pritožbi, da v kolikor je krivda na prvem tožencu, velja to tudi za zavarovanca tožeče stranke, ki nosi drugi del krivde. Na drugi strani v predzadnjem odstavku sodbe so trditve, ki jasno kažejo, da je sodišče zadevo obravnavalo pristransko v korist tožeče stranke. Voznik P. o nesreči ni obvestil policije, čeprav bi se moral zavedati, da bo v primeru uveljavitve škode potreboval policijski zapisnik. Zato je čudno, kako se je zavarovalnica zadovoljila s trditvijo oškodovanca in mu izplačala odškodnino. V nesreči sta bila udeležena mladoletnik in starejša oseba, ki bi morala storiti vse, da se na kraju samem takoj ugotovi pravo dejansko stanje. Nepravilno so v izpodbijani sodbi prisojene tudi zamudne obresti. Sodišče bi moralo obresti priznati od dneva izdaje sodbe dalje. Toženec tudi ne more odgovarjati za tako dolg postopek. Očita, da je bila sodba izdana po štirih mesecih po končani glavni obravnavi. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oz., da sodbo spremeni, tako da se upošteva deljena krivda obeh udeležencev v postopku. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Ni mogoče slediti pritožbeni navedbi "da so na drugi strani v predzadnjem odstavku sodbe trditve, ki kažejo, da je sodišče zadevo obravnavalo pristransko v korist tožnika." V tem odstavku izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje le povzema toženčeve navedbe iz odgovora na tožbo. Sodbo sodišča prve stopnje je mogoče preizkusiti; sodišče prve stopnje je v skrbno izvedenem dokaznem postopku ugotovilo vsa odločilna dejstva ter v izpodbijani sodbi navedlo vse potrebne razloge, iz katerih je zahtevku tožeče stranke ugodilo. Razlogi o odločilnih dejstvih so jasni in si med seboj ne nasprotujejo, niti ni izrek v nasprotju z obrazložitvijo sodbe. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) torej ni podana. Sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo kakih kršitev iz razlogov, na katere mora paziti v skladu z določbo 2. odst. 350. člena ZPP po uradni dolžnosti. Tudi ni utemeljen očitek napačne uporabe materialnega prava, češ da je za škodo odgovoren le prvi toženec, ker je ob nesreči že dopolnil 14 let in zato ni podana odgovornost njegovih staršev, drugega in tretjega toženca. Odgovornost staršev za škodo, ki jo drugemu povzroči mladoletni otrok, traja do polnoletnosti, ne glede na to, da je mladoletnik z dopolnjenimi 14. leti tudi sam odškodninsko odgovoren. V takem primeru je odgovornost staršev in mladoletnika solidarna (160. in 165. in 166. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR , ki se v danem primeru še uporablja, glede na določbo 1060.čl. Obligacijskega zakonika ). Da je v obravnavani zadevi podana solidarna odgovornost prvega toženca (v času nesreče je bil star 16 let) in njegovih staršev je zato prvostopenjsko sodišče pravilno pojasnilo. Prav tako sodišče druge stopnje nima pomislekov o dejanskih in pravnih ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih pritožbena izvajanja ne morejo omajati. V pritožbi zatrjevano dejstvo, da o nezgodi policisti ni so bili obveščeni, ni odločilno. Sodišče prve stopnje je glede na nasprotujoče trditve pravdnih strank o vzrokih prometne nezgode določilo izvedenca M. M., ki je v svojem izvedenskem mnenju (list. št. 45 - 52 spisa) odgovoril na zastavljena vprašanja, zlasti kako je prišlo do prometne nezgode in kdo od voznikov je bil tisti, ki je ustvaril nevarno situacijo. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da se je prometna nesreča pripetila 18.8.2000 na utrjeni makadamski poti, široki do 2,5 m, iz Č. proti B., v kateri sta bila udeležena voznik osebnega avtomobila (OA) P.D. (zavarovanec tožeče stranke) ter prvi toženec (voznik kolesa z motorjem). Do nesreče je prišlo v desnem nepreglednem ovinku (v smeri vožnje prvega toženca), ki poteka v klancu navzdol (s povprečnim padcem 2%), ko je prvi toženec zaradi neprilagojene hitrosti kljub zaviranju s kolesom z motorjem trčil v prednji del OA P. in sicer tako, da je zadel ob sredino OA (pokrov motorja) in nato z glavo v sredino vetrobranskega stekla, od koder ga je odbilo čez avto v levo ( v smeri vožnje) izven cestišča na travnik, kolo z motorjem pa je ostalo na cesti pred OA. Po izvedenskem mnenju je prišlo do nesreče v samem ovinku (od 0,5 do 1,5 m, oddaljeno od desnega roba vozišča), natančnega mesta trčenja izvedenec ni mogel ugotoviti, saj skice prometne nezgode ni bilo, preglednost zaradi drevja in brežine ob notranji strani ovinka (gledano v smeri vožnje prvega toženca) je bila okrog 25 m, hitrost prvega toženca v trenutku trka okoli 20 do 30 km na uro, osebni avto pa je bil tik pred zaustavitvijo ali ustavljen - v nasprotnem primeru bi namreč prišlo do povoženja kolesa z motorjem z osebnim avtom. Zato ne drži pritožbeni očitek, da izvedenec ugotavlja le hitrost kolesa z motorjem, ne pa osebnega avta; izvedenec se je opredelil do hitrosti obeh udeležencev pred nesrečo (list. št. 49 spisa) in ugotovil, da je bil OA že ustavljen oz. tik pred zaustavitvijo, ko je vanj trčil prvi toženec s kolesom z motorjem s hitrostjo od 25 do 30 km na uro. Prvostopenjsko sodišče pa se ni oprlo zgolj na izvedensko mnenje, ampak tudi na izpoved samega prvega toženca, ki je izpovedal, da je v trenutku, ko je zagledal nasproti vozeči avtomobil, začel zavirati, saj se na desno stran izven vozišča v smeri svoje vožnje ni mogel umakniti, vendar sam z motorjem ni uspel ustaviti in se je tako z motorjem zaletel v prednji levi del osebnega avtomobila (list. št. 36, 37 spisa). Ob takih ugotovitvah in mnenju izvedenca, da bi voznik kolesa z motorjem ob vožnji s prilagojeno hitrostjo nesrečo lahko preprečil tako, da bi pred mestom trka zaustavil (5. odst. izvedenskega mnenja - list. št. 50 spisa), je zato prvostopenjsko sodišče, tudi po mnenju pritožbenega sodišča, pravilno zaključilo, da je nesrečo povzročil prvi toženec zaradi neprilagojene hitrosti, saj kolesa z motorjem ni uspel ustaviti ter je po zaviranju s hitrostjo 20 do 30 km na uro trčil v osebni avto, ki je bil že ustavljen ali tik pred zaustavitvijo. Iz izvedenih dokazov tudi po mnenju pritožbenega sodišča ne izhaja zatrjevana deljena krivda obeh udeležencev obravnavane prometne nezgode. Zaključkov prvostopenjskega sodišča pritožba zgolj s pavšalnimi navedbami o vozniku osebnega avta kot "močnejšemu udeležencu, ki bi moral voziti previdno, saj bi moral pričakovati ovire", ne omaja. Prvi toženec v pritožbi vztraja, da je tudi voznik osebnega avta vozil prehitro, zato je podana tudi njegova so(krivda). Za tak zaključek pa v izvedenih dokazih ni opore. Tudi sodišče druge stopnje ni našlo nobenega razloga, da sodišče prve stopnje ne bi moglo slediti ugotovitvam izvedenca. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da zavarovancu tožeče stranke ni mogoče očitati, da je s svojim ravnanjem kakorkoli povzročil obravnavani škodni dogodek. Razlogi v tej smeri so v izpodbijani sodbi logični in prepričljivi ter se jim v izogib ponavljanju sodišče druge stopnje v celoti pridružuje.

Sodišče prve stopnje je tožeči stranki pravilno prisodilo zakonske zamudne obresti od dneva izplačila škode oškodovancu, zavarovancu tožeče stranke, to je od 19.9.2000 dalje do plačila. Materialnopravno izhodišče obravnavanega zahtevka zavarovalnice je v določbi 1. odst. 939. člena ZOR. Po tej določbi z izplačilom odškodnine iz zavarovanja preidejo do višine izplačane odškodnine po samem zakonu na zavarovalnico vse zavarovančeve pravice nasproti tistemu, ki je kakorkoli odgovoren za škodo. Zavarovalnica lahko kot izpolnitelj, na katerega je prešla terjatev, torej zahteva od dolžnika le toliko, kolikor je plačala upniku (303. člen ZOR). Vendar pa mora dolžnik, ki zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, poravnati poleg glavnice tudi zamudne obresti (1. odst. 277. člena ZOR) in na ta način povrniti izpolnitelju toliko, kolikor je izplačal upniku. Zavarovalnica, ki je izplačala oškodovancu škodo, je torej od dneva izplačila dalje upravičena do zamudnih obresti. Zato toženec neutemeljeno meni, da bi bila tožeča stranka upravičena do zamudnih obresti od dneva izdaje sodbe dalje. Res je bila sodba v obravnavani zadevi izdelana po štirih mesecih po končani glavni obravnavi, kot navaja pritožba. Vendar pa to na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe ni vplivalo in zato tudi ta smiselno zatrjevana kršitev po 1. odst. 339. člena ZPP ni podana. Iz vseh navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člena ZPP). Ker tožene stranke s pritožbo niso uspele, nosijo same svoje pritožbene stroške (154. in 165. člena ZPP).