Jedro

Sodišče prve stopnje je napravilo logično sprejemljivo dokazno oceno nasprotujočih si dokazov, ter zaključilo, da se je toženec ustno zavezal zagotoviti enoletno jamstvo za okvare motorja in avtomatskega menjalnika. To zavezo je skušal izpolniti z izročitvijo pogodbe A., ki bi naj to zagotovila, a se je ob nastanku okvare izkazalo, da temu ni tako. Sodišče prve stopnje je ustrezno porazdelilo trditveno in dokazno breme, pritožba pa z očitki o manjkajočih navedbah o vsebini dogovora opozarja na podrobnosti o dejstvih, ki niso pravotvorna in ne posegajo v odločilni zaključek o obstoju in vsebini prevzete zaveze.

Okoliščina, da je imela priče ob svojem zaslišanju zapiske, sama po sebi še ne omogoča sklepa, da je bila njena izpovedba dogovorjena ali neresnična. Bistveno bi bilo, ali je bila izpovedba po vsebini notranje neskladna, v nasprotju z drugimi izvedenimi dokazi ali očitno prilagojena rezultatu postopka.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II.Toženec mora tožniku v 15 dneh povrniti njegove stroške pritožbenega postopka v znesku 277,25 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, naj tožniku plača 1.530,47 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). V presežku (za 2.106,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Tožniku je naložilo povračilo pravdnih stroškov toženca v znesku 719,44 EUR (III. točka izreka).

2.Zoper sodbo se v I. in III. točki izreka pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov po prvem dostavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Sodišču prve stopnje predvsem očita zmotno uporabo materialnega prava, kršitev pravil o dokaznem bremenu in metodološkega napotka iz 8. člena ZPP ter bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženec v pritožbi nasprotuje ugotovitvi, da sta se pravdni stranki ustno dogovorili o enoletnem jamstvu za okvare motorja in avtomatskega menjalnika. Meni, da tožnik takšnega dogovora ni dokazal, saj ni določno opredelil njegovega časa, kraja, vsebine in načina izvedbe, sodišče pa naj bi pri tem kršilo pravila o dokaznem bremenu. Poudarja tudi, da jamstvo ni zapisano v nobeni od dveh pisnih prodajnih pogodb, čeprav naj bi bilo po tožnikovih trditvah bistveni pogoj za sklenitev posla. Nasprotuje tudi sklepanju, da naknadna ureditev in plačilo pogodbe A. potrjujeta obstoj njegove osebne zaveze. Trdi, da je bila ta pogodba urejena šele po realizaciji prodajne pogodbe, na tožnikovo naknadno zahtevo, in da komercialno jamstvo tretje osebe ne pomeni osebnega jamstva prodajalca. Izpodbija še dokazno oceno prič, ki naj bi bili zaradi osebne povezanosti s tožnikom vprašljivi, sodišče pa naj ne bi ustrezno upoštevalo niti posameznih neskladij v njunih izpovedbah niti okoliščin, ki naj bi kazale na tožnikov vpliv na priče. Nazadnje se sklicuje na izvedensko mnenje, iz katerega naj bi izhajalo, da je bila okvara posledica običajne obrabe materiala pri starejšem vozilu z več kot 200.000 prevoženimi kilometri, ne pa stvarne napake. Obseg škode naj bi se bistveno povečal zaradi nadaljnje vožnje po pojavu prvih znakov okvare, zato meni, da za stroške popravila ne more odgovarjati.

3.Tožnik je odgovoril na pritožbo in višjemu sodišču predlaga, da jo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglasil je stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Tožnik je iztoževal plačilo odškodnine, ker mu toženec ni zagotovil obljubljenega enoletnega jamstva za motor in avtomatski menjalnik ob prodaji rabljenega avtomobila. Zaradi nastale okvare avtomatskega menjalnika je moral tožnik stroške popravila kriti sam. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki konec junija ali v začetku julija 2021 sklenili prodajno pogodbo za osebni avtomobil Audi A6 (letnik 2016, 204.104 prevoženih kilometrov), pri čemer se je toženec ob sklenitvi pogodbe ustno zavezal, da bo tožniku zagotovil enoletno jamstvo za okvare motorja in avtomatskega menjalnika. Tak zaključek je oprlo na izpovedbo tožnika, izpovedbi prič B. B. in C. C. ter na okoliščino, da je toženec po prodaji sam uredil in plačal pogodbo A., ki bi naj zagotovila dogovorjeno jamstvo. Težave z menjalnikom so se pojavile že jeseni 2021 (avto je cukal), zato ga je tožnik odpeljal na pooblaščeni servis A. Tedaj je ugotovil, da pogodba A. okvar avtomatskega menjalnika zaradi števila prevoženih kilometrov ni krila. Sodišče je zato presodilo, da toženec dogovorjenega jamstva ni zagotovil in je s tem kršil svojo pogodbeno obveznost.

5.Na podlagi izvedenskega mnenja je sodišče nadalje ugotovilo, da je bila okvara menjalnika posledica mešanja hidravlične tekočine in menjalniškega olja, prvi zunanji znak težave pa je bilo cukanje vozila. Tožnik po pojavu teh simptomov ni takoj prenehal z uporabo vozila, zaradi česar se je obseg škode povečal. Izvedenec je ocenil, kateri deli popravila ne bi bili potrebni ob pravočasnem ukrepanju, sodišče pa je temu sledilo in ugotovilo, da je tožnik k nastali škodi prispeval v višini 2.106,70 EUR. Sodišče je zato zaključilo, da toženec odgovarja za škodo zaradi neizpolnitve dogovorjene pogodbene obveznosti, vendar ob upoštevanju tožnikovega soprispevka. Od skupnih stroškov popravila v višini 3.637,17 EUR je tožniku prisodilo 1.530,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku pa je zahtevek zavrnilo.

6.Višje sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje glede ustnega dogovora o zagotovitvi enoletnega jamstva za okvare motorja in menjalnika. Lastne ugotovitve je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo in napravilo logično sprejemljivo oceno medsebojno nasprotujočih si dokazov. Ključni dokaz za obstoj takšnega jamstva je bila izročitev pogodbe A., ki jo je toženec uredil po sklenitvi prodajne pogodbe na lastne stroške in tudi v pritožbi ni zmožen ponuditi prepričljive razlage, zakaj je to storil, če ni o tem obstajal predhodni ustni dogovor. Navedbe o naknadnih pritiskih tožnika za ureditev garancije višjega sodišča ne prepričajo o nasprotnem, saj bi toženec to nedvomno zavrnil, če o tem ne bi obstajal predhodni dogovor. Trditveno in dokazno breme je sodišče prve stopnje pravilno razdelilo, pritožba pa z očitki o manjkajočih navedbah o vsebini dogovora (kraj, čas, način zagotovitve jamstva ipd.) opozarja na podrobnosti o dejstvih, ki niso pravotvorna in ne posegajo v odločilni zaključek o obstoju in vsebini prevzete zaveze. Tožnik je zatrjeval obstoj ustnega dogovora o enoletnem jamstvu za motor in avtomatski menjalnik ter navedel okoliščine, v katerih naj bi bilo takšno zagotovilo dano, sodišče pa je po izvedbi predlaganih dokazov pravilno presodilo, da je te navedbe dokazal. Jasno je tudi, da toženec ni prevzel jamstva za avtomatski menjalnik na način, da bi v primeru okvare sam popravil menjalnik, ker ni avtomehanik, ampak je to svojo zavezo skušal izpolniti s sklenitvijo in izročitvijo pogodbe A., ki bi krila stroške morebitnih okvar.

7.Zaključkov prvostopenjske sodbe ne omaje niti okoliščina, da dogovorjeno jamstvo ni bilo zapisano v prodajni pogodbi. Glede na pomen dogovora bi sicer lahko bil takšen zapis pričakovan, vendar za njegov obstoj in veljavnost ni bil nujen. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je šlo za dodaten ustni dogovor v skladu s 56. členom Obligacijskega zakonika (OZ), ki ga je toženec nato skušal realizirati z ureditvijo in izročitvijo pogodbe A. Prav okoliščina, da je toženec takšno pogodbo po sklenitvi prodajne pogodbe dejansko uredil in plačal, podpira ugotovitev, da je predhodno prevzel zavezo glede jamstva, četudi njegova izpolnitev nato ni bila uspešna, ker pogodba A. okvare avtomatskega menjalnika ni krila.

8.Na drugačno presojo ne vpliva niti pritožbeno poudarjanje, da tožnik pogodbe A. in njenih splošnih pogojev ni natančno pregledal. Če je toženec prevzel obveznost zagotoviti enoletno jamstvo za okvare motorja in avtomatskega menjalnika, se te obveznosti ne more razbremeniti zgolj z izročitvijo pogodbe, ki dogovorjenega obsega jamstva ni zagotavljala. Zato tudi ni odločilno, ali bi tožnik ob skrbnejšem pregledu dokumentacije lahko sam ugotovil, da pogodba A. ne krije vseh zatrjevano dogovorjenih primerov. Takšna okoliščina ne spremeni dejstva, da je toženec zavezo sprejel, nato pa ne izpolnil.

9.Neutemeljeni so pritožbeni očitki o kritiki dokazne ocene izpovedbe prič. Pritožba ne izkaže metodološke napake v dokazni oceni sodišča po 8. členu ZPP. Osebno poznanstvo s stranko še ne pomeni interesa za izid spora. Okoliščina, da je imel B. B. ob svojem zaslišanju zapiske, sama po sebi še ne omogoča sklepa, da je bila njegova izpovedba dogovorjena ali neresnična. Bistveno bi bilo, ali je njegova izpovedba po vsebini notranje neskladna, v nasprotju z drugimi izvedenimi dokazi ali očitno prilagojena rezultatu postopka. Tega pritožba ne izkaže. Pritožba iz priprave na pričanje izpeljuje sklep o nedovoljenem vplivanju, česar ta okoliščina sama zase ne potrjuje. Glede zatrjevanih neskladij med izpovedbo tožnika in C. C. pa pritožba navaja le nebistvene podrobnosti ne pa nasprotij o odločilnih dejstvih (ali je tožnik listine "pogledal" ali jih "bežno pregledal", ter uporaba izraza "garancija" namesto "jamstvo"). Predvsem pa je sodišče prve stopnje izpovedbe prič dokazno ovrednotilo v povezavi z drugimi dokazi in ne izolirano, pri čemer višje sodišče izpostavlja predvsem izročitev pogodbe A.

10.Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o napačni uporabi 103. člena OZ. Višje sodišče sprejema materialnopravno presojo sodišča prve stopnje, da je bil ustni dogovor o enoletnem jamstvu del pogodbenega dogovora med pravdnima strankama in je zato predstavljal pogodbeno obveznost toženca. Ker dogovorjenega jamstva ni zagotovil, svoje obveznosti ni izpolnil, zato je sodišče prve stopnje njegovo odgovornost pravilno presojalo po pravilih o posledicah neizpolnitve pogodbene obveznosti.

11.Pritožbene navedbe, da je bila okvara posledica običajne obrabe materiala in da na vozilu ni bilo stvarne oziroma skrite napake, za odločitev niso pravno pomembne. Tožnikov zahtevek namreč ni bil utemeljen na jamčevalnih zahtevkih za stvarne napake, temveč na kršitvi posebne pogodbeno prevzete obveznosti, da bo toženec zagotovil enoletno jamstvo za okvare motorja in avtomatskega menjalnika. Zato okoliščina, ali bi po pravilih o stvarnih napakah konkretna okvara pomenila napako prodane stvari ali običajno posledico obrabe rabljenega vozila, ne vpliva na obstoj toženčeve odgovornosti.

12.Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, s katerimi toženec poudarja, da je tožnik z nadaljnjo uporabo vozila po pojavu prvih znakov okvare sam prispeval k nastanku oziroma povečanju škode. Sodišče prve stopnje je tak njegov prispevek že upoštevalo in ustrezno ovrednotilo. Na podlagi izvedenskega mnenja je ugotovilo, kateri del stroškov popravila je bil posledica nadaljnje vožnje po pojavu težav z menjalnikom, in za ta znesek tožnikovo odškodnino zmanjšalo. Pritožba zato s ponovnim opozarjanjem na ta dejstva ne izkaže, da bi bil tožnikov prispevek k škodi ocenjen prenizko ali kako drugače nepravilno.

13.Višje sodišče je odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so relevantne za presojo pravilnosti izpodbijane sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pritožbene navedbe so neutemeljene, drugih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa ni zaznalo (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbo zoper zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

14.Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi prvim odstavkom 165. člena ZPP. Zaradi neuspeha s pritožbo toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, mora pa jih povrniti tožniku. V skladu s priglašenim stroškovnikom in Odvetniško tarifo (OT) je višje sodišče tožniku odmerilo naslednje stroške: odgovor na pritožbo - 375 točk, priglašene materialne stroške - 3,75 točk in 22 % DDV, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znese skupno 277,25 EUR. Rok izpolnitve je 15 dni (313. člen ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (378. člen OZ).