Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno opozorilo, da mora imeti v primeru obljube po 195. členu ZKP obdolženec v Sloveniji stalno ali začasno prebivališče.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom z dne 5. 7. 2022, opr. št. II Ks 35134/2022, na podlagi določbe drugega odstavka 205. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zoper obdolžena A. A. in B. B. podaljšal pripor iz pripornih razlogov begosumnosti in ponovitvene nevarnosti po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP za dva meseca, do vključno dne 7. 9. 2022 do 1.10 ure. Obdolženca se nahajata v priporu od dne 7. 6. 2022 od 1.10 ure dalje. Zoper njiju je uveden preiskovalni postopek zaradi suma storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države v kvalificirani obliki po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1).

2. Zoper sklep o podaljšanju pripora se je pravočasno pritožil zagovornik obdolžene A. A. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da obdolženki pripor odpravi oziroma podrejeno, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik uvodoma izpodbija zaključke prvega sodišča glede obstoja utemeljenega suma, da je obdolžena storila očitano ji kaznivo dejanje kot temeljnega pogoja za odreditev oziroma podaljšanje pripora. Vendar pa to počne le na načelni ravni s trditvijo, da iz predloženih dokazov ne izhaja, da je predmetno kaznivo dejanje storila obdolžena.

5. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je senat prvostopenjskega sodišča pod točkami 8 do 23 obrazložitve izpodbijanega sklepa nanizal številne, tekom predkazenskega in preiskovalnega postopka izvedene oziroma pridobljene dokaze, ki glede obstoja zahtevanega dokaznega standarda pričajo ravno nasprotno. Obrazložitev je temeljita in podkrepljena z izčrpno analizo doslej zbranega dokaznega gradiva, med katerim gre za potrebe pritožbene obravnave izpostaviti le nekatere dokaze. Obdolženka je bila 7. 6. 2022 okoli 1.00 ure ustavljena po policistih Policijske postaje A., ko sta v vozilu s soobdolženim B. B. prevažala 6 ilegalnih prebežnikov turškega državljanstva. Sodišče prve stopnje je pod točko 14 obrazložitve povzelo izpovedbo enega izmed njih in sicer C. C., ki potrjuje utemeljen sum, da je v predmetnem primeru šlo za izvrševanje znakov kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena KZ-1. Utemeljen sum potrjujejo tudi informacije varnostnih organov Hrvaške, na katere se sodišče prve stopnje pravilno sklicuje pod točkami 19 do 21 obrazložitve. Tako gre zaključiti, da je sodišče prve stopnje v tem delu dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno.

6. Ob ugotovljenem oziroma preizkušenem utemeljenem sumu, je priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP podan, če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno in osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih storilec živi, ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje, dokončal poskušano kaznivo dejanje ali storil kaznivo dejanje, s katerim grozi. Za obstoj tega pripornega razloga ni potrebno, da so kumulativno podane vse naštete okoliščine, ampak zadošča, da je podana najmanj ena okoliščina subjektivne narave, ki se nanaša na storilca in ena objektivne narave, ki zadeva kaznivo dejanje, če v medsebojni povezavi razumno utemeljujeta realno nevarnost, da bo obdolženec uresničil katero od alternativno naštetih oblik ponovitvene nevarnosti.

7. Pritožnik presojo prvega sodišča glede nadaljnjega obstoja obdolženkine ponovitvene nevarnosti izpodbija, razen s trditvijo, da na ravni utemeljenega suma ni izkazano, da naj bi kaznivo dejanje storila, kar je bilo ovrženo že zgoraj, s poudarjanjem okoliščine, da je bilo obdolženi osebno vozilo zaseženo in zato več ne obstaja realna nevarnost, da bi ponovila istovrstno kaznivo dejanje. V zvezi s tem je prvo sodišče že v izpodbijanem sklepu ponudilo ustrezen odgovor, ko je pod točko 27 obrazložitve izpostavilo, da zaseg vozila ne pomeni, da obdolženka ni več ponovitveno nevarna, saj zaseženo vozilo ni njena last (lastnica naj bi bila D. D. iz Poljske). Glede na obstoj utemeljenega suma, da je bilo predmetno kaznivo dejanje storjeno v hudodelski združbi, storilci pa običajno pri izvrševanju tovrstnih dejanj ne uporabljajo lastnih prevoznih sredstev, še vedno obstaja nevarnost, da obdolžena za potrebe ponovitve istovrstnega dejanja pridobi sama oziroma s pomočjo članov hudodelske združbe drugo tuje vozilo. Zagovornik prav tako izpostavlja, da zgolj zagrožena kazen ni razlog za obstoj ponovitvene nevarnosti. Sodišče druge stopnje se s tem ne strinja. Teža kaznivega dejanja, ki se odraža skozi po zakonodajalcu zagroženo kazen, je v skladu z uveljavljeno sodno prakso ena od objektivnih okoliščin, pomembnih za ugotavljanje ponovitvene nevarnosti v konkretnem primeru. Ni pa to edina objektivna okoliščina, ki jo je izpostavilo prvo sodišče pod točko 27 obrazložitve. Poudarilo je tudi obdolženkino pomembno vlogo v svojstvu voznice vozila z ilegalnimi prebežniki, ter da sta s soobdolženim skušala ilegalno spraviti čez državno mejo kar 6 prebežnikov.

8. Glede na to, da iz dosedanjih dejanskih ugotovitev izhaja, da naj bi obdolžena kaznivo dejanje izvrševala iz koristoljubja, vztrajnost pri kaznivi dejavnosti pa je manifestirala s tem, ko sta s soobtožencem utemeljeno osumljena, da sta kljub kontroli s strani hrvaških policistov 5. 6. 2022 pri poizkusu istovrstnega kaznivega dejanja, sedaj obravnavano storila le dva dneva kasneje, sodišča druge stopnje ne prepričajo pritožbene trditve, da njeno finančno stanje ne izkazuje, da bo v primeru izpusta na prostost nadaljevala z izvrševanjem kaznivih dejanj. Sedaj, ko je obdolžena že utemeljeno osumljena storitve težjega kaznivega dejanja, zatrjevana pomoč njene matere in sestre pri njenem preživljanju, ki niti ni konkretizirana, tudi sodišča druge stopnje ne prepriča, da bi obdolženko odvrnila od ponovitve kaznivega dejanja.

9. Jedro presoje sodišča prve stopnje v zvezi z begosumnostjo (1. točka prvega odstavka 201. člena ZKP) je v izostali povezavi med obdolženo in ozemljem Republike Slovenije, zaradi katere je tudi po oceni pritožbenega sodišča podana nevarnost, da bi obdolžena z izpustitvijo na prostost, utegnila to ozemlje zapustiti. Sodišče prve stopnje je presojo o obdolženkini begosumnosti pod točko 26 oprlo na okoliščino, da gre za državljanko Latvije, ki v Republiki Sloveniji nima niti prebivališča, niti zaposlitve. Gre za izredno mobilno osebo, ki je na ozemlje Republike Slovenije prišla zgolj zaradi storitve kaznivega dejanja. Prav tako je prvo sodišče pravilno opozorilo, da je obdolženka utemeljeno sumljiva, da je eden izmed členov hudodelske združbe, katere doslej še neznanih članov interes je, da se prepreči njihovo razkritje, zaradi česar bi ji zagotavljali pomoč pri skrivanju in izogibanju pred kazenskim pregonom v Sloveniji. Zgolj obljuba, da obdolžena ne bo zapustila prebivališča, ki jo kot ukrep predlaga pritožnik, zato po prepričanju sodišča druge stopnje ne bi bila zadostno jamstvo, da obdolžena, če bi bila izpuščena na prostost, ne bi ovirala nemotenega poteka kazenskega postopka. Iz obvestil hrvaških varnostnih organov izhaja, da se je obdolžena že od začetka meseca junija nahajala na območju Republike Hrvaške, kjer se je prijavila za bivanje v T. in privatnih namestitvah v K. Glede na mobilnost obdolženke, ni mogoče slediti navedbam, da bi se v primeru izpustitve na prostost vrnila v Latvijo in tam bivala s sinom in materjo. Sicer pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno opozorilo, da mora imeti v primeru obljube po 195. členu ZKP obdolženec v Sloveniji stalno ali začasno prebivališče. 10. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je pod točkama 28 in 29 ugotovljena in sprejemljivo obrazložena tudi neogibnost pripora za varnost ljudi in neoviran potek kazenskega postopka, ki jo sodišče presoja skladno z ustavnim načelom sorazmernosti in ki zagotavlja, da poseg v človekove pravice (obdolženkino prostost) ne bo hujši kot je nujno potrebno za zavarovanje dobrine, ki naj se s posegom zavaruje. Iz obrazložitve sklepa določno izhaja, da je v konkretnem primeru varnost ljudi ogrožena do te mere, da odtehta poseg v obdolženkino pravico do osebne svobode in da te nevarnosti ni mogoče odpraviti s kakšnim milejšim ukrepom. Pri tem v prid obdolžene ne more pretehtati zatrjevana okoliščina, da je že mesec dni ločena od mladoletnega otroka.

11. Ker sodišče druge stopnje pri obravnavanju pritožbe ni zasledilo kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbo obdolženkinega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

12. Če bo za obdolženo nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za pritožbo zoper sklep o priporu po tarifni številki 74013 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.