Jedro

Glede na to, da je tožnik vstopil v carinsko območje z vozilom, ki je imelo ponarejeno številko šasije in glede na prometno dovoljenje nepravilno številko motorja, je materialno pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da carinsko blago predstavlja celotno vozilo in ne le njegov motor in bi tožnik moral začeti postopek carinsko dovoljene rabe ali uporabe za celotno vozilo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo (revidentovo) tožbo zoper odločbo z dne 13. 12. 2004, s katero je tožena stranka zavrnila njegovo pritožbo zoper odločbo Carinarnice M.S. z dne 3. 4. 2000. S slednjo je prvostopenjski carinski organ kot neutemeljen zavrnil revidentov zahtevek za ureditev carinskega statusa zaseženega blaga (tovorni sedlasti vlačilec znamke V.) po odločbi o prekršku prekrškovnega organa z dne 27. 9. 1999. 2. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijane sodbe strinja z odločitvijo in razlogi tožene stranke in se v skladu z drugim odstavkom 67. člena ZUS v svoji obrazložitvi sklicuje tudi na razloge tožene stranke. Izhaja iz dejanskega stanja, da je bilo revidentu zaseženo vozilo s ponarejenimi številkami šasije, česar ta niti ne zanika. S sodbo Okrajnega sodišča v Lendavi, na katero se revident sklicuje, je bil namreč oproščen le obtožbe, da je on osebno ponaredil številke, ker mu tega niso mogli dokazati. Dejstvo, da so bile na spornem vozilu številke šasije ponarejene in številka motorja nepravilna, pa v navedeni kazenski zadevi ni bilo izpodbito. Predmetna oprostilna sodba kazenskega sodišča zato v ničemer ne vpliva na ugotovitve obeh upravnih organov, ki sta utemeljeno presodila, da predstavlja carinsko blago celotno vozilo in ne le motor in zato revident ne more začeti postopka sprostitve v promet le za motor tega vozila.

3. V reviziji (prej pritožbi) revident izpodbija sodbo sodišča prve stopnje in zatrjuje, da je tožena stranka zmotno in nepopolno ugotovila dejansko stanje. Ne strinja se z navedbo prvostopenjskega sodišča, da ni dal zahtevka za ureditev carinskega statusa zaseženega blaga in da je zaprosil le za dovoljenje za carinjenje motorja v tovornem vozilu. Dodaja, da o njegovi pritožbi zoper odločbo tožene stranke z dne 12. 5. 2005, o odvzemu vozila, v kateri je izrecno navedel, da je v carinski postopek prijavil motor z vozilom, še ni bilo odločeno, s čimer so bistveno kršena določila postopka. Navaja, da niti ni mogel prijaviti tovornega vozila v carinsko obravnavo, ker mu je bilo zaradi odločbe o prekršku in očitanega kaznivega dejanja odvzeto. Zato ne drži, da je zamudil 8 dnevni rok za začetek ene od carinsko dovoljenih uporab ali rab blaga. Meni, da mu tožena stranka ne bi smela zaseči vozila, ker je bil v kazenski zadevi pred Okrajnim sodiščem v Lendavi oproščen, na navedeno sodbo pa je tožena stranka kot upravni organ vezana. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter odločbo tožene stranke odpravi, podrejeno pa vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

4. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče odloča o vloženih pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča prve stopnje po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. V obravnavanem primeru je sporno, ali je predmet postopka dovoljene carinske rabe ali uporabe celotno vozilo ali le njegov motor oziroma kaj je v obravnavanem primeru carinsko blago.

9. Drugi odstavek 4. člena Carinskega zakona – CZ podaja negativno definicijo carinskega blaga, in sicer določa, da je carinsko blago vse, kar ni domače blago. V prvem odstavku istega člena pa v treh točkah definira domače blago kot: 1. blago, v celoti pridobljeno ali proizvedeno na carinskem območju v skladu s pogoji iz 13. člena tega zakona, ki mu ni bilo dodano blago, uvoženo iz drugih držav; vendar pa se blago, pridobljeno iz blaga, za katerega je začet kateri od odložnih postopkov, v primerih posebnega ekonomskega pomena, ki so določeni s predpisom iz 72. člena tega zakona, ne šteje za domače blago; 2. uvoženo blago, ki je na carinskem območju sproščeno v prosti promet in 3. blago, pridobljeno ali proizvedeno na carinskem območju samo iz blaga, navedenega v 2. točki tega odstavka ali iz blaga, navedenega v 1. in 2. točki tega odstavka.

10. Iz ugotovljenega dejanskega stanja, na katero je Vrhovno sodišče vezano (drugi odstavek 85. člena ZUS-1), izhaja, da je bila označba šasije navedenega sedlastega vlačilca znamke V. ponarejena in da se številka motorja (vtis označbe motorja) ni ujemala s številko motorja v prometnem dovoljenju. Revident je ob vlogi za ureditev carinskega statusa vozila, s predložitvijo enotne carinske listine z dne 23. 1. 1996, dokazoval, da so bile za šasijo št. ... že plačane carinske dajatve. Z navedeno ECL je bilo namreč v carinski postopek prijavljeno vlečno vozilo V., št. šasije ... (to je številka, ki je bila vtisnjena čez tovarniško odtisnjeno številko), številka motorja ... Glede na ugotovitve o ponarejenosti označb šasije in nepravilne številke motorja tožnikovega vozila pa navedena ECL tudi po presoji Vrhovnega sodišča ne dokazuje, da je bil predmetni vlačilec ocarinjen oziroma da je bil vsaj za šasijo izveden postopek carinsko dovoljene uporabe ali rabe (obveznosti carinjenja motorja tožnik nikoli ni oporekal) in bi ga bilo mogoče šteti za domače blago v smislu 2. točke prvega odstavka 4. člena CZ. Ob ugotovljenem dejanskem stanju, da je tožnik vstopil v carinsko območje z vozilom, ki je imelo ponarejeno številko šasije in glede na prometno dovoljenje nepravilno številko motorja, je materialno pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da carinsko blago predstavlja celotno vozilo in ne le njegov motor in da bi tožnik moral začeti postopek dovoljene carinske uporabe ali rabe za celotno vozilo.

11. Revidentov ugovor, da o njegovi pritožbi zoper odločbo tožene stranke z dne 12. 5. 2005, o odvzemu vozila, še ni bilo odločeno, ni predmet odločanja v upravnem sporu, o katerem teče revizijska presoja. Predmet presoje v tem postopku je namreč odločba tožene stranke z dne 13. 12. 2004, s katero je zavrnila revidentovo pritožbo zoper odločbo Carinarnice M.S. z dne 3. 4. 2000. S slednjo je prvostopenjski carinski organ zavrnil kot neutemeljen revidentov zahtevek za ureditev carinskega statusa zaseženega blaga po odločbi o prekršku z dne 27. 9. 1999 in ne postopek odvzema vozila.

12. Vrhovno sodišče poudarja, da je treba ločiti postopek ureditve carinskega statusa vozila in postopek odvzema vozila (vsebinsko sta postopka sicer povezana, procesno pa ločena) ter pravna sredstva zoper odločbe, izdane znotraj vsakega od teh postopkov. Revidentov ugovor, da so bila z neodločanjem o pritožbi zoper odločbo tožene stranke z dne 12. 5. 2005 o odvzemu vozila bistveno kršena pravila postopka, v tem upravnem sporu ne more biti uspešen, saj se ne nanaša na postopek, o katerem se odloča v upravnem sporu, ki je predmet revizije.

13. Revident z ugovorom, ki se nanaša na vsebino oziroma obseg zahtevka za ureditev carinskega statusa blaga, uveljavlja v revizijskem postopku novo dejstvo, ki pa v skladu s 87. členom ZUS-1 predstavlja nedovoljeno revizijsko novoto.

14. Ravno tako je revident šele v reviziji prvič ugovarjal, da ni mogel prijaviti tovornega vozila v carinsko obravnavo, ker mu je bilo zaradi odločbe o prekršku in očitanega kaznivega dejanja odvzeto (nedovoljena revizijska novota po 87. členu ZUS-1). Poleg tega pa je takšno revidentovo zatrjevanje tudi protispisno, saj iz odločbe Carinarnice M.S. z dne 19. 11. 1999, ki se nahaja v upravnem spisu, izhaja, da je bilo vozilo revidentu vrnjeno.

15. Vrhovno sodišče je že pojasnilo, da je postopek odvzema vozila ločen od predmeta presoje v tem upravnem sporu, zato revident z ugovori, ki se nanašajo na odvzem vozila, v tem upravnem sporu ne more uspeti. Glede pomena kazenske sodbe, s katero je bil revident oproščen obtožbe kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena KZ, pa je pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da je bil z njo oproščen le obtožbe, da je on osebno ponaredil številke. Presoja, ali so bile na spornem vozilu številke šasije ponarejene, in številka motorja nepravilna, pa je stvar ugotavljanja dejanskega stanja v vsakem postopku, in tudi v navedeni kazenski zadevi to ni bilo izpodbito.

16. Ker v obravnavnem primeru niso bili podani uveljavljani revizijski razlogi, niti kršitve materialnega prava, na katere pazi po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.