Jedro

Pri uveljavljanju zahtevkov iz naslova plače delavca v državnem organu je sodišče vezano na pravnomočno določeno obračunsko osnovo plače in veljavne razporeditvene odločbe. Zato ne more ugoditi zahtevkom mimo določene obračunske osnove, četudi se zahtevek utemeljuje z dejanskim opravljanjem večvrednega dela.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek na ugotovitev, da bi moral biti tožnik v času od 1.7.1995 do 31.12.1996 razporejen na delovno mesto inšpektorja izobraževalnega centra z obračunskih količnikom 3,40, namesto na delovno mesto komandirja izobraževalnega centra II v Upravi za kadre in izobraževanje, z obračunskim količnikom 2,90 in posledični zahtevek za plačilo razlike plače med gornjima obračunskima količnikoma in zahtevek za povračilo stroškov postopka. Hkrati je tožniku naložilo, da povrne toženi stranki njene stroške v znesku 18.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Pri tem je ugotovilo, da je bil tožnik z odločbo z dne 1.7.1995 pravnomočno razporejen na delovno mesto komandirja izobraževalnega centra II z ustrezno obračunsko osnovo, da se za to delovno mesto zahteva višješolska izobrazba, da je imel tožnik formalno končano le srednjo šolo in je imel naziv mojstra borilnih veščin, dejansko pa je pri toženi stranki poučeval samoobrambo v Učnem centru za služenje vojaškega roka, kjer so se vsebine samoobrambe poučevale v skrajšanem programu. Hkrati je sodišče ugotovilo, da se za inšpektorja izobraževalnega centra zahteva končana izobrazba VII. stopnje zahtevnosti, ki je tožnik ni imel in da so ta dela v učnem centru tudi sicer zahtevnejša od del komandirja izobraževalnega centra. Zoper gornjo sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem navaja, da je v spornem obdobju v okviru predmeta samoobramba dejansko opravljal vsa dela iz delokroga inšpektorja izobraževalnega centra in je bilo bistvo njegovega zahtevka plačilo po dejanskem delu. Hkrati ponavlja svoje trditve, da je tožena stranka nekaterim drugim delavcem, razporejenim na delovno mesto inšpektorja, manjkajočo formalno izobrazbo spregledala. V odgovoru na pritožbo je tožena stranka predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev prvostopne sodbe. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno ugotavlja, da je bil tožnik v spornem obdobju razporejen na delovno mesto komandirja izobraževalnega centra II s pravnomočno razporeditveno odločbo, s katero mu je bila določena tudi za to delovno mesto predvidena obračunska osnova. To pomeni, da je v spornem obdobju prejemal plačo, kot mu jo je zagotavljal njegov formalni status, ki mu ga je določala dokončna in pravnomočna razporeditvena odločba. Tožnikov status je bil torej urejen v skladu s 6. členom Zakona o delavcih v državnih organih (ZDDO - Ur. l. RS št. 15/90 in naslednje), ki predvideva določanje individualnih pravic in obveznosti iz delovnega razmerja z ustrezno odločbo predstojnika. Kolikor pride pri delodajalcu, posebej v državnem organu, do neskladnja med pravnomočno razporeditvijo delavca na delovnem mestu in dejansko vsebino del, ki jih delavec opravlja, morata to neskladje rešiti delavec in delodajalec sama. Do ureditve tega neskladja pa delavec v bistvu ni dolžan redno opravljati dela preko obsega svojega delokroga, delodajalec pa takšnega opravljanja del preko obsega delovnega mesta od delavca ne more zahtevati. Pri uveljavljanju zahtevkov iz naslova plače je sodišče vezano na pravnomočno določeno obračunsko osnovo delavca in zato ne more slediti zahtevkom mimo tako določene obračunske osnove, četudi se zahtevek utemeljuje z dejanskim opravljanjem več vrednega dela. Glede na povedano in glede na to, da v postopku pred prvostopnim sodiščem ni zasledilo drugih napak, na katere ob reševanju pritožbe pazi po uradni dolžnosti in zaradi katerih bi bila izpodbijana sodba nezakonita, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter kot pravilno in zakonito potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožena stranka z odgovorom na pritožbo ni bistveno doprinesla k pojasnitvi zadeve, sama trpi svoje pritožbene stroške.