Jedro

Pri opredelitvi odgovornosti za tožniku nastalo škodo je ob ugotovljeni dejanski podlagi uporabljiva določba 178. člena ZOR o odgovornosti pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila. Uporabljiva so pravila o krivdni odgovornosti, ob tem pa pri obojestranski krivdi odgovarja vsak imetnik motornega vozila za škodo v sorazmerju s stopnjo svoje krivde.

Sodišče druge stopnje je v pravilni meri in torej drugače kot sodišče prve stopnje poseben poudarek posvetilo tožnikovim osebnim razmeram. Kot poštar raznašalec in v prostem času obdelovalec 8 ha velike kmetije je namreč "zelo omejen pri delih, kjer je potrebno bolj obremenjevati moč nog, pri katerih je treba dalj časa stati, hoditi in se pripogibati".

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Stranki trpita vsaka svoje svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je najprej ugotovilo, da je za škodo, ki je nastala tožniku dne 21.10.1991 v F., tožena stranka odgovorna do višine 85 %, tožnik sam pa do 15 %. Nato je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati odškodnino v znesku 2,082.500,00 SIT, v presežku do zahtevanega zneska 4,100.000,00 SIT pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbi tožeče stranke je sodišče druge stopnje delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je za odškodninsko postavko duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti odškodnino zvišalo na znesek 2,000.000,00 SIT ob ustrezno zvišanem seštevku celotne odškodnine, v ostalem pa je tožnikovo pritožbo, v celoti pa pritožbi tožene stranke in stranskega intervenienta na njeni strani zavrnilo kot neutemeljene ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Glede na pritožbeni uspeh je ustrezno spremenilo tudi odločitev o pravdnih stroških.

Proti takšni sodbi vlaga revizijo stranski intervenient na strani tožene stranke, uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo z znižanjem odškodnine, ali pa novo sojenje ob razveljavitvi sodb nižjih sodišč. Izpodbija tudi odločitev o stopnji odgovornosti samega tožnika za nastalo škodo in meni, da je bila nepazljivost tožnika tolikšna, da bi morala biti njegova odgovornost za nastalo škodo bistveno večja. Ko graja višino odškodnine po posameznih postavkah, še posebej napada odločitev o višini odškodnine iz naslova duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti. Pravni standard pravične odškodnine namreč v tem primeru ni prišel do izraza. Nepravilno je odločeno tudi o pravdnih stroških.

Tožeča stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, tedanji Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Pri opredelitvi odgovornosti za tožniku nastalo škodo je ob ugotovljeni dejanski podlagi uporabljiva določba 178. člena ZOR o odgovornosti pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila. Uporabljiva so pravila o krivdni odgovornosti, ob tem pa pri obojestranski krivdi odgovarja vsak imetnik motornega vozila za škodo v sorazmerju s stopnjo svoje krivde (drugi odstavek navedene zakonske določbe). Ugotovitve o obojestranski krivdi glede na revizijski subjekt izhodiščno razumljivo niso izpodbijane; grajana so le stališča o stopnji krivde obeh udeležencev, s poudarkom na zatrjevani večji odgovornosti tožnika. V tem obsegu gre vsebinsko tudi za grajo dejanskih ugotovitev, ki glede na določbo tretjega odstavka 385. člena ZPP ne morejo biti predmet revizijske obravnave. Pravna presoja dejanskega stanja pa onemogoča zniževanje stopnje krivde stranskega intervenienta za nastalo škodo in s tem obsega odgovornosti tožene zavarovalnice. V izpodbijani sodbi je utemeljeno izpostavljena ugotovitev, da je nevarno situacijo povzročil traktorist z vključevanjem z dvorišča na javno cesto. Gre za manever, ki zahteva od udeleženca maksimalno pozornost in koncentracijo. Ker te pozornosti ni bilo v pravi meri, njegove krivde ne more bistveno zmanjšati okoliščina, da je tožnik, ki je po cesti pripeljal z vozilom, ki ima bistveno manjšo maso, preveč zaupal svoji prednosti in nekoliko prepozno zaznal oviro. Dejanska ugotovitev, da je traktorist pripeljal z dovoza ob stanovanjski hiši, zaradi česar tožniku v breme ni mogoče šteti, da bi se nesreča pripetila v območju označenega križišča, pri tem v korist tožnika niti ni bila posebej upoštevana. Revizija torej v obsegu graje dosojenega sorazmerja stopnje krivde udeležencev nesreče nima utemeljitve.

Pravno pravilna pa je tudi izpodbijana odločitev o višini dosojene odškodnine. Uporaba določbe 200. člena ZOR o pravični denarni odškodnini za nepremoženjsko škodo ne zahteva le konkretizacije oškodovančevih prikrajšanj, ki imajo za posledico telesne in duševne bolečine, temveč tudi primerjavo z drugimi podobnimi primeri škod zaradi zagotovitve enakega obravnavanja manjših, večjih in katastrofalnih škod in odškodnin zanje. Ob dolžni individualizaciji škode - tudi po posameznih postavkah - pa mora tudi razmerje znotraj teh prikrajšanj priti do primernega izraza. Zaradi dosega namena, da se ob uporabi določbe 200. člena ZOR dosežejo enaka merila pri dosoji višine odškodnin, je sodišče dolžno opraviti primerjavo med odškodninami za posamezne oblike škode tudi v skladu z objektivnimi merili, ki glede na različne razmere v času sojenja odpravljajo učinke padca vrednosti denarja. V navedenem obsegu je revizijska graja usmerjena predvsem v odločitev o višini odškodnine zaradi duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti. Sodišče druge stopnje je namreč navedeno odškodninsko postavko dvignilo iz 1,275.000,00 SIT, kolikor je priznalo sodišče prve stopnje, na 2,000.000,00 SIT, pri čemer je v obeh primerih že upoštevan odbitek 15 % zaradi tožnikove lastne odgovornosti. Vendar pa navedena revizijska graja ni utemeljena. Sodišče druge stopnje je v pravilni meri in torej drugače kot sodišče prve stopnje poseben poudarek posvetilo tožnikovim osebnim razmeram. Kot poštar raznašalec in v prostem času obdelovalec 8 ha velike kmetije je namreč "zelo omejen pri delih, kjer je potrebno bolj obremenjevati moč nog, pri katerih je treba dalj časa stati, hoditi in se pripogibati". Navedene ugotovitve tudi s stališča, kolikor posegajo na področje pravne presoje, revizijsko niso izpodbijane. Pomenijo pa - s stališča individualizacije kot korektiva načelnega izhodišča, da morajo biti odškodnine za podobne primere približno enake - da obseg tožnikove škode iz tega naslova ni tako relativiziran, kakor meni revizija. Zato je na drugi stopnji dosojena odškodnina primerljiva z odškodninami, dosojenimi v podobnih primerih in je torej ni mogoče zniževati.

Glede ostalih (še spornih) postavk pa revizija, razen splošne trditve o previsoki odškodnini, ne vsebuje ustrezne trditvene podlage. Poslabšani tožnikov zunanji izgled zaradi deformirane pogačice desnega kolena ter dveh operacijskih brazgotin na tem mestu je dejstvo, ugotovljeno v okviru dejanskega stanja. Tožnikova nelagodnost zaradi tako pogršane zunanjosti je kot škoda primerno obrazložena, satisfakcija iz tega naslova v znesku 50.000,00 SIT pa ni pretirana. Dejanske ugotovitve na nižjih stopnjah so tudi narekovale odškodnino v znesku 750.000,00 SIT za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Gre za operacijske posege in dolgotrajno nošenje mavca in s tem telesno imobilizacijo, kar je bilo spremljano z 12 dni trajajočimi hudimi bolečinami in kasnejšimi lahkimi, ki tožniku ob obremenitvah okončine ostajajo. Primerjava z drugimi podobnimi primeri tovrstne škode ne omogoča zniževanja dosojene odškodnine.

Revizijsko izpodbijana je tudi odločitev o pravdnih stroških. Vendar pa se ta odločitev vedno šteje za sklep (peti odstavek 129. člena ZPP) in je zato treba dovoljenost revizije proti stroškovni odločitvi presojati v okviru 400. člena ZPP. Taka odločba pa ni sklep, s katerim bi se postopek pravnomočno končal, saj je zahteva za povrnitev pravdnih stroškov akcesorne narave in je ni mogoče uveljavljati samostojno, pač pa le v postopku zaradi katerega so stroški nastali. Po povedanem se v navedenem obsegu revizijsko sodišče z revizijo ni ukvarjalo.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah prvega odstavka 154. člena, prvega odstavka 155. člena in prvega odstavka 166. člena ZPP. Stranski intervenient nosi stroške revizije, ker z njo ni uspel, tožeča stranka pa stroške odgovora na revizijo, ker z navedbami v njem ni prispevala k odločitvi.