Jedro

Tožnica uveljavlja nedenarna zahtevka (glavnega in podrednega) v premoženjskem sporu, ki imata različno dejansko in pravno podlago, zato je glede dovoljenosti revizije treba uporabiti drugi odstavek 41. člena ZPP, po katerem se vrednost spornega predmeta določi za vsak zahtevek posebej.

Ker so toženka in njeni sorodniki več kot dvajset let izvrševali pravico služnosti poti po zemljišču tožnice, pa tožnica (oziroma lastnik služečega zemljišča) temu ni nasprotovala, in v tem času niso izvrševali služnosti vožnje, je odločitev nižjih sodišč o glavnem zahtevku materialnopravno pravilna (prvi odstavek 54. člena ZTLR).

Obrazložitev

Revizija se zavrže v delu, s katerim se izpodbija odločitev o podrednem tožbenem zahtevku.

Sicer se revizija zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Tožnica v tej pravdi uveljavlja glavni tožbeni zahtevek za ugotovitev neobstoja služnosti vožnje in hoje in prepoved poseganja v lastninsko pravico in podredni tožbeni zahtevek za prenehanje pravice služnosti vožnje in hoje in prepoved poseganja v lastninsko pravico. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo neobstoj služnosti vožnje in toženki prepovedalo poseganje v lastninsko pravico s takšnim ravnanjem, medtem ko je presežni glavni tožbeni zahtevek (glede služnosti hoje) in del podrednega tožbenega zahtevka (glede služnosti hoje) zavrnilo. Presodilo je, da je toženka za potrebe svoje nepremičnine priposestvovala služnost hoje po tožničini nepremičnini, da ni priposestvovala služnosti vožnje in da sporna pot ni postala nepotrebna, saj je dostop po drugi možni poti znatno daljši in težavnejši. 2. Pritožbeno sodišče je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Navedbe revidentke

3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je tožnica vložila pravočasno revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji revizijsko sodišče ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se v celoti ugodi glavnemu oziroma podrednemu tožbenemu zahtevku, in podredno, naj zadevo vrne enemu izmed nižjih sodišč v novo sojenje. V reviziji navaja, da je odločitev o priposestvovanju protispisna, saj iz listin v spisu, iz izpovedb prič in iz obrazložitve pritožbene sodbe ni mogoče zaključiti, da je toženka dejansko dvajset let izvrševala služnost, da je bila služnost potrebna in da tožnica temu ni nasprotovala. Pot je bila zaraščena z robido, tožnica je od leta 1985 ni čistila in šele leta 2002 je odstranila rastje. Nobena od prič ni izpovedala, da je toženka dejansko dvajset let izvrševala služnost poti. Pritožbeno sodišče ni obrazložilo, na podlagi katerih dokazov je zaključilo, da je bila pot prehodna in da jo je v tem času prav toženka uporabljala za pešpot. V sodbi pritožbenega sodišča je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj ima glede na prvostopenjsko sodbo, na katero se sklicuje, pomanjkljivosti glede odločilnih dejstev, ki se nanašajo na priposestvovalno dobo in dejansko uporabo poti, in glede tega, kar se navaja v razlogih sodbe in v zapisnikih o izpovedbah prič. Prvostopenjsko sodišče ni ugodilo dokaznemu predlogu tožnice po postavitvi izvedenca geodeta. Pritožbeno sodišče ni obrazložilo, zakaj dokaz z izvedencem geodetom ni bil izveden, kar je kršitev po 2. točki 370. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena in 5. členom ZPP. Navedeno pomeni tudi kršitev 14. in 22. člena Ustave Republike Slovenije (URS). Nižji sodišči nista obrazložili, zakaj tožnici nista dali možnosti predstaviti svoja stališča, vključno z dokazovanjem z izvedencem geodetom. Zaključki sodišč niso skladni z določbo 54. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR). Iz listin v spisu ni mogoče ugotoviti, da je toženka izvrševala posest služnosti pošteno. Očitno je to delala na skrivaj, zato služnosti ni priposestvovala. Pot je uporabljala zelo poredko oziroma nikoli. Zaključki nižjih sodišč so neobrazloženi, protispisni in v nasprotju s 33. in 67. členom URS. V nadaljevanju revizije tožnica navaja očitke v zvezi z odločitvijo o podrednem tožbenem zahtevku.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (

375. člen ZPP)

, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija v delu zoper odločitev o podrednem zahtevku ni dovoljena, v ostalem delu pa ni utemeljena.

O nedovoljenosti revizije zoper odločitev o podrednem zahtevku

6. Tožnica je z vlogo z dne

23.6.2003

ob že obstoječem zahtevku za ugotovitev neobstoja služnosti in prepoved poseganja v lastninsko pravico postavila še podrednega, in sicer zahtevek za prenehanje pravice stvarne služnosti hoje in vožnje v breme služečega zemljišča, ker je odpadel razlog (potreba), in za prepoved vznemirjanja.

7. V premoženjskih sporih je revizija po drugem odstavku 367. člena ZPP dovoljena, kadar vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,92 EUR (prej 1.000.000 SIT). Kadar predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, pravica do revizije pa je odvisna od vrednosti spornega predmeta, mora tožeča stranka po drugem odstavku 180. člena ZPP že v tožbi navesti vrednost spornega predmeta. V obravnavani zadevi tožnica uveljavlja nedenarna zahtevka (glavnega in podrednega) v premoženjskem sporu, ki imata različno dejansko (glavni zahtevek: neobstoj stvarne služnosti in vznemirjanje; podredni zahtevek: nepotrebnost stvarne služnosti in vznemirjanje) in pravno podlago (glavni: prvi odstavek 56. člena ZTLR in 42. člen ZTLR; podredni: drugi odstavek 58. člena ZTLR in 42. člen ZTLR), zato je glede dovoljenosti revizije treba uporabiti drugi odstavek 41. člena ZPP, po katerem se vrednost spornega predmeta določi za vsak zahtevek posebej.

8. Tožnica za podredni tožbeni zahtevek vrednosti spornega predmeta ni navedla. V reviziji sicer navaja, da je podredni zahtevek postavila v okviru te pravde in zanj navedla isto vrednost spornega predmeta, kot jo je navedla za glavni zahtevek, vendar to ne drži. V vlogi, s katero je postavila podredni zahtevek, je sicer povzela enako vrednost spornega predmeta, vendar je navajala dejstva in dokaze o obeh zahtevkih (glavnem in podrednem), ob tem pa ni določno navedla, da označena vrednost spornega predmeta velja za podredni zahtevek oziroma da se nanaša le nanj. Po presoji revizijskega sodišča se takšna opredelitev vrednosti spornega predmeta s stališča dovoljenosti revizije lahko nanaša le na glavni zahtevek, medtem ko tožnica ni navedla vrednosti spornega predmeta za podredni zahtevek, pri čemer velja poudariti, da je navedba vrednosti spornega predmeta v reviziji prepozna. Če se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, je namreč odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo tožeča stranka navede v tožbi oziroma v vlogi, s katero je tožbeni zahtevek postavila (drugi odstavek 44. člena ZPP). Drugače je le v primeru, ko sodišče po uradni dolžnosti ali na ugovor tožene stranke opravi tako imenovani korekcijski postopek po tretjem odstavku 44. člena ZPP, kar lahko stori do začetka obravnavanja glavne stvari. V obravnavani zadevi takšnega postopka ni bilo, zato se šteje, da vrednosti spornega predmeta glede podrednega zahtevka tožnica ni navedla. Ker se pri objektivni kumulaciji, naj gre za začetno ali naknadno, dovoljenost revizije presoja glede vsakega zahtevka posebej,(1) tožnica zaradi nenavedbe vrednosti spornega predmeta nima pravice do revizije zoper tisti del sodbe, s katerim je odločeno o naknadno postavljenem (podrednem) zahtevku.(2)

9. Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče revizijo v delu zoper odločitev o podrednem zahtevku na podlagi določbe 377. člena ZPP zavrglo.

O neutemeljenosti ostalega dela revizije

10. Revizijski očitki o neizvedbi in neobrazloženi zavrnitvi dokaza z izvedencem geodetom po presoji revizijskega sodišča niso utemeljeni. Nižji sodišči sta zavrnitev dokaznega predloga s postavitvijo izvedenca geodeta obrazložili (glej prvi odstavek na četrti strani pritožbene in drugi odstavek na osmi strani prvostopenjske sodbe). O tem, kateri dokazi se izvedejo in kateri se ne, odloča sodišče (drugi odstavek 213. člena ZPP). S samo zavrnitvijo tožničinega dokaznega predloga nižji sodišči nista storili očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Sama zavrnitev dokaznega predloga pa je tudi ustavno skladna, saj je obrazložena.

11. Ker z revizijo ni mogoče izpodbijati pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč. Revizijskih trditev, ki od ugotovljenega dejanskega stanja kakorkoli odstopajo (npr. da je bila pot od leta 1985 do leta 2002 zaraščena z robido in neprehodna, da jo je toženka uporabljala zelo poredko oziroma nikoli), zato ni upoštevalo. Ta prepoved se nanaša tudi na oceno dokazov (npr. izpovedb prič) o relevantnih dejstvih. Zmotna dokazna ocena zato ne pomeni procesne kršitve, kot v reviziji zmotno meni tožnica. Nedovoljene in neupoštevne so tudi revizijske trditve o rabi služnosti „na skrivaj“, saj so pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP). Pritožbene novote so vsa nova dejstva in novi dokazi, ki jih tožnica prvič navaja šele v pritožbi, ne da bi izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti prej. Na tem mestu velja še dodati, da so neupoštevni tudi vsi (navidezni) očitki bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jih tožnica uveljavlja v zvezi z zgoraj navedenimi nedovoljenimi navedbami (gre za očitke o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), saj je njihova resnična vsebina le v kritiki pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja.

12. Ob dejanskih ugotovitvah prvostopenjskega sodišča, da so toženka in njeni sorodniki več kot dvajset let izvrševali pravico služnosti poti po zemljišču tožnice, pa tožnica (oziroma lastnik služečega zemljišča) temu ni nasprotovala, in da v tem času niso izvrševali služnosti vožnje, je odločitev nižjih sodišč o glavnem zahtevku materialnopravno pravilna (prvi odstavek 54. člena ZTLR).

13. Ker niso podani v reviziji uveljavljani razlogi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

Op. št. (1): Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 396/96 z dne 22.01.1998, II Ips 79/2003 z dne 18.9.2003, II Ips 553/2003 z dne 27.10.2004 in številne druge.

Op. št. (2): Primerjaj pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 16.12.1993, Poročilo o sodni praksi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II/93, str. 12.