Jedro

V Sklepu o določitvi delovnih mest predpisanega pogoja, da voznik avtobusa v mestnem prometu (torej tudi tožnik) prebije na takšnih delih najmanj 80 % vsega dejanskega delovnega časa v posameznem letu, ni mogoče tolmačiti tako, da bi dejanske vožnje (premikanje vozila) morale obsegati 80 % celotnega letnega fonda delovnega časa. Prav tako ni dopustno preverjanje v sodnem postopku, ali posamezni voznik avtobusa izpolnjuje pogoj 80 % dejanskega delovnega časa. Ta pogoj se namreč nanaša na delovno mesto, ne na posameznega delavca, zaposlenega na delovnem mestu. To pomeni, da bi bilo nepotrebno ugotavljanje, ali je tožnik v vsakem posameznem letu izpolnjeval pogoj 80 % dejanskega delovnega časa iz navedenega Sklepa, za kar se zavzema pritožba. Zahtevek tožnika je utemeljen že iz razloga, ker je bil že pred 1. 8. 2011 (pri delodajalcu prenosniku) vključen v zavarovanje in so bili zanj plačevani prispevki, toženec pa je z izvrševanjem te obveznosti nezakonito prenehal.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dopustilo spremembi tožbe (I. točka izreka sklepa). Tožencu je naložilo, da za obdobje od 1. 6. 2014 do 31. 12. 2019 prijavi tožnika v pokojninski načrt poklicnega zavarovanja pri Kapitalski družbi (v nadaljevanju: KAD) in sklene s KAD pogodbo o financiranju tega pokojninskega načrta (II. točka izreka sodbe), na račun tožnika pri KAD pa vplača mesečne prispevke za poklicno zavarovanje v zneskih, ki so razvidni iz III. točke izreka sodbe. Zavrnilo je tožbeni zahtevek za prijavo v pokojninski načrt poklicnega zavarovanja, sklenitev pogodbe o financiranju pokojninskega načrta in plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje za obdobje od 1. 8. 2011 do 31. 5. 2014, ter plačilo prispevkov nad prisojenima zneskoma za november 2018 in december 2018 (IV. točka izreka sodbe). Tožencu je naložilo, da tožniku povrne 246,00 EUR stroškov postopka in odločilo, da je zavezanec za plačilo 66,30 % sodne takse (V. in VI. točka izreka sodbe).

2. Zoper ugodilni del sodbe in stroškovno odločitev se pritožuje toženec zaradi vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Očita, da je izpodbijani del sodbe neobrazložen, zaradi česar je kršena 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker komisija, ki jo določa ZPIZ-2, še ni bila imenovana, bi sodišče moralo to pravno praznino napolniti tako, da bi samo oziroma s pomočjo predlaganih izvedencev ugotovilo, ali je tožnik v vtoževanem obdobju opravljal posebna težka in zdravju škodljiva dela, ki utemeljujejo vključitev v poklicno zavarovanje. To velja še zlasti, ker se še vedno uporablja Sklep, ki je pričel veljati 40 let nazaj, ko se je delo voznika avtobusa opravljalo v drugačnih pogojih. Ker izvedencev ni postavilo, je kršilo 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče bi moralo upoštevati interpretacijo sklepa iz 2. seje strokovne komisije za povečano zavarovalno dobo pri SPIZ z dne 5. 6. 1981. Zmotno je stališče, da se pogoj 80 % vsega dejanskega delovnega časa nanaša na delovno mesto. V Sklepu je namreč izrecno navedeno „voznikom avtobusov“, kar dokazuje, da je treba za vsakega zaposlenega delavca na delovnem mestu voznik avtobusa ugotavljati, ali izpolnjuje pogoj 80 % vsega dejanskega delovnega časa v posameznem letu. Kljub drugačni sodni praksi bi sodišče druge stopnje moralo pretehtati, ali v 80 % dejanskega delovnega časa spada tudi čas, ko delavec opravlja dela, za katera ni predvideno poklicno zavarovanje. Določba 18. člena ZEPDSV o tem, da se v evidenco o izrabi delovnega časa za posameznega delavca vpisuje podatek o številu ur pri delih na delovnih mestih, za katera se šteje zavarovalna doba s povečanjem, dodatno dokazuje, da se zgolj te ure upoštevajo v 80 % iz Sklepa. Iz evidenc delovnega časa, ki jih je predložil toženec, izhaja, da tožnik pogoja 80 % dejanskega delovnega časa ni izpolnil. Toženec predlaga, naj pritožbeno sodišče sproži ustavnosodno presojo glede kršitve 14., 22. in 23. člena URS. Odločitvi o stroških postopka očita, da bi sodišče pri ugotavljanju uspeha v sporu moralo upoštevati, da je bila tožba vložena za 14.545,30 EUR. Tožencu bi moralo priznati vse priglašene stroške za vloge, saj so bile potrebne. Tožniku bi moralo naložiti plačilo sodne takse. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Zmoten je pritožbeni očitek o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijani del sodbe vsebuje vse odločilne razloge dejanske in pravne narave, zato ga je bilo mogoče preizkusiti.

6. Spor se nanaša na upravičenost tožnika do vključitve v poklicno zavarovanje in plačilo prispevkov zanj s strani toženca (delodajalca prevzemnika). Sodišče prve stopnje je pri odločitvi ustrezno upoštevalo stališča Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 30/2019, v kateri so bila obravnavana podobna dejanska in pravna vprašanja kot v tem sporu.

7. V vtoževanem obdobju je poklicno zavarovanje urejal Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2; Ur. l. RS, št. 96/2012 in nadaljnji). Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da minister, pristojen za delo, še ni imenoval komisije, pristojne za določitev delovnih mest, za katera je obvezna vključitev v poklicno zavarovanje (prvi odstavek 201. člena ZPIZ-2), vlada pa v soglasju s socialnimi partnerji tudi še ni določila meril in kriterijev za ugotavljanje delovnih mest iz prvega odstavka 199. člena ZPIZ-2 ter načina in financiranja dela navedene komisije. Te okoliščine pa po oceni pritožbenega sodišča ne utemeljujejo pritožbenega očitka o obstoju pravne praznine. Skladno s prehodno določbo 413. člena ZPIZ-2 se namreč pri ugotavljanju delovnih mest, glede katerih obstaja obveznost vključitve v poklicno zavarovanje (t. i. generičnih delovnih mest), upošteva stanje pred uveljavitvijo Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju - ZPIZ-1 (Ur. l. RS, št. 106/1999 in nadaljnji). Tako je še vedno odločilen Sklep o določitvi delovnih mest v eksploataciji gozdov in delovnih mest voznikov, na katerih se zavarovalna doba šteje s povečanjem, in o stopnji povečanja (Ur. l. SRS, št. 19/1975; v nadaljevanju: Sklep o določitvi delovnih mest), ki je določil, da se za delovna mesta, na katerih je delo posebno težko in zdravju škodljivo, v smislu določb 220. člena Statuta skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v RS (SPIZ), štejejo tudi delovna mesta voznikov avtobusov v medkrajevnem, mestnem in primestnem prometu. Na teh delovnih mestih se zavarovalna doba šteje s povečanjem v organizacijah, ki so registrirane za javni cestni promet, pod pogojem, da imajo za prevoz potnikov vnaprej določene stalne vozne rede in da vozniki prebijejo na takšnih delih najmanj 80 % vsega dejanskega delovnega časa v posameznem letu. Toženec je bil torej tudi po uveljavitvi ZPIZ-2 dolžan za tožnika plačevati prispevke za poklicno zavarovanje na podlagi prehodne določbe prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2, po kateri so delovna mesta, za katera so delodajalci ob uveljavitvi tega zakona dolžni plačevati prispevke za poklicno zavarovanje, vsa tista, za katera se je ob uveljavitvi ZPIZ-1 štela zavarovalna doba s povečanjem.

8. Kot je sodišče prve stopnje pravilno poudarilo, je za ugotovitev, da na delovnih mestih voznikov avtobusov pri tožencu niso več izpolnjeni pogoji za priznanje poklicnega zavarovanja, od uveljavitve ZPIZ-2 pristojna komisija, ki pa še ni bila imenovana. Za tožnikovo delovno mesto torej po predpisanem postopku ni bilo ugotovljeno, da niso več izpolnjeni pogoji za vključitev v poklicno zavarovanje. Pritožbeno zavzemanje, da bi sodišče moralo samo oziroma s pomočjo predlaganih izvedencev medicine dela in varstva pri delu ugotoviti, ali je tožnik v vtoževanem obdobju opravljal posebna težka in zdravju škodljiva dela, ki utemeljujejo vključitev v poklicno zavarovanje, ni pravilno. Zakonskih pravil o postopku spreminjanja pogojev za vključitev generičnih delovnih mest v poklicno zavarovanje toženec namreč ne more zaobiti na način, da bi se v tem sporu raziskovalo, ali delovno mesto voznik avtobusa še izpolnjuje pogoje, potrebne za vključitev v poklicno zavarovanje. Glede na obrazloženo sodišče prve stopnje ni storilo kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni postavilo predlaganih izvedencev, saj to za ugotovitev odločilnih dejstev ni bilo potrebno. Zavrnitev teh dokazov je tudi ustrezno obrazložilo, zato je pritožbeni očitek o nasprotnem neutemeljen.

9. V Sklepu o določitvi delovnih mest predpisanega pogoja, da voznik avtobusa v mestnem prometu (torej tudi tožnik) prebije na takšnih delih najmanj 80 % vsega dejanskega delovnega časa v posameznem letu, ni mogoče tolmačiti tako, da bi dejanske vožnje (premikanje vozila) morale obsegati 80 % celotnega letnega fonda delovnega časa. Prav tako ni dopustno preverjanje v sodnem postopku, ali posamezni voznik avtobusa izpolnjuje pogoj 80 % dejanskega delovnega časa. Ta pogoj se namreč nanaša na delovno mesto, ne na posameznega delavca, zaposlenega na delovnem mestu. To pomeni, da bi bilo nepotrebno ugotavljanje, ali je tožnik v vsakem posameznem letu izpolnjeval pogoj 80 % dejanskega delovnega časa iz navedenega Sklepa, za kar se zavzema pritožba. Zahtevek tožnika je utemeljen že iz razloga, ker je bil že pred 1. 8. 2011 (pri delodajalcu prenosniku) vključen v zavarovanje in so bili zanj plačevani prispevki, toženec pa je z izvrševanjem te obveznosti nezakonito prenehal. 10. Zmoten je pritožbeni očitek, da je sodišče tožencu kršilo pravico do enakosti pred zakonom, ker ni upoštevalo interpretacije sklepa 2. seje strokovne komisije za povečano zavarovalno dobo pri SPIZ z dne 5. 6. 1981 (zabeležka z dne 8. 6. 1981) o tem, da predstavlja 80 % vsega delovnega časa v posameznem letu 60.000 prevoženih km v posameznem letu, pri čemer je ta interpretacija za delodajalce veljala do 31. 12. 2012. Kot je bilo pojasnjeno že v judikatu VIII Ips 30/2019, ta sklep ne more biti pravna podlaga za to, da bi se pravica do poklicnega zavarovanja v spornem obdobju presojala na podlagi dopolnilnega kriterija 60.000 km v posameznem letu. V času njegove izdaje je bila za odločanje o priznanju zavarovalne dobe s povečanjem na določenih delovnih mestih in s tem za odločanje o kriterijih za priznanje takšne pravice pristojna skupščina SPIZ (16. člen Družbenega dogovora o načelih ter kriterijih in osnovah postopka za določanje delovnih mest, na katerih se šteje zavarovalna doba s povečanjem; Ur. l. SRS, št. 25/1974), ki je 26. 6. 1975 sprejela Sklep o določitvi delovnih mest, s katerim je med drugim določila, da se zavarovalna doba s povečanjem šteje na delovnih mestih voznikov avtobusov ob pogoju, da vozniki prebijejo na takšnih delih najmanj 80 % vsega dejanskega delovnega časa v posameznem letu. Zabeležka z dne 8. 6. 1981 pomeni spremembo tega pogoja, zato bi o tem morala odločati skupščina SPIZ in ne navedena komisija, ki ni bila pooblaščena za takšno spreminjanje oziroma širitev pogojev za priznanje pravice do poklicnega zavarovanja.

11. Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi kljub drugačni sodni praksi sodišče druge stopnje moralo pretehtati, ali v 80 % dejanskega delovnega časa spada tudi čas, ko delavec ne vozi avtobusa, ampak npr. čaka na liniji, opravlja pripravo ..., torej dela, za katera ni predvideno poklicno zavarovanje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni utemeljenega razloga za drugačno tolmačenje, kot je bilo sprejeto v judikatu VIII Ips 30/2019. Iz njega izhaja, da je treba izraz „80 % vsega dejanskega delovnega časa v posameznem letu“ razlagati v smislu definicije delovnega časa iz 142. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji), v skladu s katero delovni čas sestavljajo efektivni delovni čas, čas odmora po 154. členu ZDR-1 in čas upravičene odsotnosti z dela v skladu z zakonom in kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom. Efektivni delovni čas je vsak čas, v katerem delavec dela (v konkretnem primeru to pomeni čas, ko delavec dela kot voznik avtobusa v mestnem prometu), kar pomeni, da je na razpolago delodajalcu in izpolnjuje svoje delovne obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi. Za dejanski delovni čas, prebit na delih voznika avtobusa v mestnem prometu v smislu določbe Sklepa o določitvi delovnih mest se tako šteje čas, ko delavec dejansko opravlja delo voznika, to pa vključuje tudi čas priprave, pospravljanja vozila ...

12. Vrhovno sodišče RS je v citiranem judikatu tudi poudarilo, da se v dejanski delovni čas, prebit na delih voznika avtobusa v smislu določbe Sklepa o določitvi delovnih mest, ne šteje čas upravičene odsotnosti z dela in odmora, oziroma se pri vprašanju izpolnitve pogoja, da voznik avtobusa na takšnih delih prebije najmanj 80 % vsega dejanskega delovnega časa, ne ugotavlja, ali letni seštevek ur upravičenih odsotnosti z dela (in odmora) presega 20 % celotnega letnega fonda delovnega časa. Nasprotno tolmačenje bi namreč pripeljalo do nesprejemljivega rezultata, da vozniki avtobusa ne bi mogli biti upravičeni do poklicnega zavarovanja v primeru, ko bi več kot 20 % celotnega delovnega časa odpadlo na čas odmora in upravičenih odsotnosti z dela (letni dopust, odsotnost z dela zaradi zdravstvenih razlogov, izobraževanja, starševskega dopusta ipd.), takšna razlaga pa bi bila v nasprotju z namenom, zaradi katerega je predvidena pravica do poklicnega zavarovanja (kritje tveganja krajše življenjske dobe posameznikov, ki opravljajo težka in zdravju škodljiva dela ter dela, ki jih po določeni starosti ni več mogoče opravljati). Glede na navedena stališča je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje, da 18. člen Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV; Ur. l. RS, št. 40/2006), ki določa, da se v to evidenco za posameznega delavca vpisuje podatek o številu ur pri delih na delovnem mestu, za katerega se šteje zavarovalna doba s povečanjem, dokazuje, da se zgolj te ure upoštevajo v 80 % iz Sklepa o določitvi delovnih mest, ter pritožbena navedba, da predložene evidence za tožnika dokazujejo, da ni izpolnil pogoja 80 % dejanskega delovnega časa. V zvezi s tem je neuspešno tudi pritožbeno sklicevanje na judikat VIII Ips 25/2001, saj se ta nanaša na povsem druga pravna vprašanja (disciplinski postopek), kot so predmet tega spora.

13. Ni utemeljen predlog pritožbenemu sodišču za sprožitev ustavnosodne presoje zaradi kršitve 23. člena Ustave RS (URS; Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadaljnji), ki ga pritožba utemeljuje z navedbami, da Vlada RS in ministrstvo za delo v razumnem času (od 1. 1. 2013 dalje) nista izvršila zakonske dolžnosti iz ZPIZ-2, tj. določila kriterijev in imenovala komisije, ki bi ugotovila, da niso več izpolnjeni pogoji za vključitev v poklicno zavarovanje. Kot poudarja tudi pritožba, je smisel ustavne pravice do sodnega varstva v tem, da sodišče meritorno odloči v zadevi, ki mu je bila predložena v odločitev. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je to v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje storilo. Da je bila tožencu zaradi neaktivnosti ministrstva za delo in Vlade RS nedopustno odvzeta pravica do sodnega varstva, pritožba neuspešno zatrjuje tudi s sklicevanjem na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice. V zadevah Multiplex proti Hrvaški (58112/00, 10. 7. 2003) in Dražić proti Hrvaški (11044/03, 6. 10. 2005), ki ju izpostavlja, je bila namreč presoja o posegu v pravico do sodnega varstva utemeljena z povsem drugimi okoliščinami (odškodninska tožbena zahtevka zoper državo za škodo, ki jo je tožnikom povzročila v vojni; sodišče je tovrstne sodne postopke prekinilo na podlagi določbe posebnega zakona, ki je tudi predpisal, da je treba v šestih mesecih sprejeti zakon, ki bo uredil področje teh škod; tak zakon v razumnem obdobju ni bil sprejet, zato so imeli tožniki le formalno možnost dostopa do sodišča).

14. Neutemeljen je tudi predlog za sprožitev ustavne presoje kršitve 14. in 22. člena URS, ki sta po mnenju pritožbe podani zato, ker delodajalec po 1. 1. 2013, ko je bil uveljavljen ZPIZ-2, zaradi neimenovanja komisije ne more dokazati, da delavec na delovnem mestu voznik avtobusa ne izpolnjuje pogojev za poklicno zavarovanje, medtem ko je pred 2013 pristojna komisija o delodajalčevi zahtevi za takšno presojo lahko odločila. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da diskriminatornega ravnanja in osebne okoliščine iz prvega odstavka 14. člena URS, na kateri naj bi takšno ravnanje temeljilo, pritožba niti ne konkretizira. To, da po uveljavitvi ZPIZ-2 komisija še ni bila imenovana, ne pomeni niti posega v drugi odstavek 14. člena URS, ki zahteva, da je treba bistveno enake položaje obravnavati enako, prav tako ne posega v 22. člen URS, ki zahteva enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem. Pomeni le, da zakonska določba (še) ni bila realizirana in kvečjemu s tem povezano odgovornost. 15. Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu sodbe utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku, saj toženec nezakonito ni priznal tožniku vključitve v poklicno zavarovanje in plačila prispevkov v zvezi s tem.

16. Zmoten je pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo pri odmeri stroškov oziroma izračunu tožnikovega uspeha izhajati iz tega, da je bila tožba vložena za 14.545,30 EUR. Sodišče je pravilno upoštevalo, da tožnik v tožbi, ki jo je označil na to vrednost, ni postavil določnega tožbenega zahtevka po višini, temveč je to, kakor je napovedal v tožbi, storil takoj po prejemu plačilnih list s strani toženca. Kot vrednost spornega predmeta je zato sodišče utemeljeno štelo najvišji znesek določno postavljenega tožbenega zahtevka (11.818,32 EUR). Pravilno je tudi ocenilo, kateri stroški toženca so bili potrebni za pravdo (prvi odstavek 155. člena ZPP). Sodišče je resda upoštevalo ugovor zastaranja, ki ga je toženec uveljavljal v pripravljalni vlogi z dne 30. 6. 2020, vendar pa je z vidika citirane določbe ZPP pravilno presodilo, da bi toženec lahko vsebino te pripravljalne vloge, ki jo je vložil neposredno po podaji odgovora na tožbo, s slednjim združil. S sklicevanjem na relevantno sodno prakso je tudi pravilno obrazložilo, da sta omenjeni pisanji resda vložila različna pooblaščenca toženca, vendar stroški morebitnega drugega pooblaščenca niso potrebni stroški postopka. Neutemeljeno je tudi pavšalno pritožbeno nasprotovanje nepriznanju stroška toženčevih pripravljalnih vlog z dne 15. 10. 2020 in 31. 1. 2022, za katera je sodišče pravilno utemeljilo, da sta nepotrebna, ker bi toženec ti pripravljalni vlogi lahko združil z neposredno predhodno vloženima pripravljalnima vlogama (z dne 1. 10. 2020 in 12. 1. 2022). Zmotno je tudi pritožbeno zavzemanje, da bi sodišče moralo upoštevajoč 154. člen ZPP ter drugi odstavek 3. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1; Ur. l. RS, št. 37/2008 in nadaljnji) glede na uspeh in okoliščine primera naložiti tožniku plačilo sodne takse. Glede na uspeh tožnika je pravilno ugotovilo, da je toženec dolžan plačati 66,30 % sodne takse, medtem ko tožnik na podlagi opombe 2.3.a ZST-1 v zvezi s 4. točko prvega odstavka 5. člena ZST-1 v individualnih delovnih sporih premoženjske narave, kar je tudi predmetni spor, sodne takse ne plača, kar velja tudi v primeru delnega neuspeha v postopku.

17. Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijani del sodbe potrdilo (353. člen ZPP).

18. Toženec s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prva odstavka 165. in 154. člena ZPP).