Jedro

Sodišče je vabilo za zaslišanje stranke tožnici poslalo na naslov, ki ga je sama navedla v tožbi in katerega spremembe ni sporočila, čeprav jo k temu zavezuje določba prvega odstavka 145. člena ZPP; pravdna stranka, ki zamenja bivališče, mora sodišče o tem obvestiti zaradi zagotovitve nemotenega poteka postopka; kot stranka v postopku mora računati s tem, da ji bo potrebno vročati sodna pisanja in njena odgovornost je poskrbeti za dejanski prevzem le-teh. Če tega ne stori, je vročitev, opravljena na označenem naslovu, pravilna, pa naj bo dejansko osebna ali nadomestna.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek, da ji mora toženec plačati 6,373.769,26 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila. Drugostopenjsko sodišče je zavrnilno sodbo potrdilo.

2. Tožnica je zoper sodbo pritožbenega sodišča vložila revizijo iz revizijskih razlogov absolutne bistvene kršitve določb pravnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje in vrnitev zadeve temu sodišču v ponovno sojenje pred spremenjenim senatom. Uveljavljana procesna kršitev je bila po revizijskih trditvah zagrešena dvakrat. Najprej zato, ker je sodišče več kot očitno spregledalo dokaze v sodbi P 646/2002, ki govorijo povsem nasprotno od zaključkov sodišča prve stopnje; teh odločilnih dejstev ni obravnavalo niti sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku in ker gre za odločilna dejstva, se sodbe pritožbenega sodišča zaradi tega ne da preizkusiti. Pojasnjuje nastanek vtoževane terjatve: I. P. je na podlagi sodbe v zadevi P 646/2002 plačala dolg toženca, svojega nekdanjega zakonca, ker je bila sopodpisnica posojilne pogodbe, sklenjene med I. P. kot posojilodajalcem in R. G. kot posojilojemalcem; ker pa je bilo posojilo dano tožencu izključno za potrebe njegove poslovne dejavnosti, ki jo je opravljal kot samostojni podjetnik, in ne za zasebne potrebe tedanjih zakoncev oziroma za potrebe skupnega premoženja, ji je toženec vse, kar je iz tega naslova plačala, dolžan vrniti. Vse navedene okoliščine potrjujejo podatki spisa P 646/2002. Nadaljnja procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZP je bila zagrešena z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča na naroku za glavno obravnavo, da sta vabili za pravdni stranki izkazani, kar ne ustreza resnici: tožnica vabila ni prejela, ker se je pred tem preselila, vabilo tožencu pa sploh ni moglo biti izkazano, ker je njegov naslov neznan in mu je bil prav zato postavljen začasni zastopnik. Ker tožnica vabila ni prejela, ni bila zaslišana kot stranka, pritožbeno sodišče pa se v zvezi s tem zmotno sklicuje na določbo drugega odstavka 262. člena ZPP. Te posledice tožnice, ki bi se obravnave udeležila, če bi zanjo vedela, ne morejo zadeti. To potrjuje novela ZPP-D, ki zaradi preprečevanja zavlačevanja postopka zaradi izmikanja osebni vročitvi v drugem odstavku 261. člena določa, da se šteje, da je bilo vabilo stranki vročeno osebno, če je vročeno njenemu pooblaščencu. Materialno pravo je bilo uporabljeno zmotno, ker je sodišče ugotovilo, da je bil predlog za izvršbo umaknjen, kar ni res: umaknjen je bil šele po plačilu terjatve in sicer iz razlogov na strani tožeče stranke; tožnica in upnika so namreč sklenili sodno poravnavo, na podlagi te poravnave in plačila je temeljno dolžniško – upniško razmerje prenehalo, je pa zaradi tega toženec obogaten in tožnica prikrajšana. Poravnava je namreč odplačna pogodba, način poplačila dolga (z denarjem, v stvareh z delom) ni odločilen. Tega sodišče ni upoštevalo, temveč je zahtevalo nekakšna dodatna dokazila. Vse navedeno bi tožnica potrdila, če bi bila pravilno vabljena in zaslišana. Tožničin zahtevek je obogatitveni zahtevek, če pa bi sodišče spoznalo, da ne gre za plačilo tujega dolga, potem bi ji moralo prisoditi vsaj polovico zahtevanega zneska iz naslova skupnega premoženja zakoncev, ki je sestavljeno iz aktive in iz pasive.

3. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen ZPP).

4. Revizija ni utemeljena.

5. Pravnomočna zavrnilna sodba temelji na dejanskem zaključku, da tožnica ni dokazala, da bi (na kakršenkoli način) poplačala toženčev dolg njegovemu upniku I. P. in tudi ne, da bi toženec posojilo najel izključno za potrebe svoje gospodarske dejavnosti (ki jo je opravljal kot samostojni podjetnik) ter na teh dejanskih zaključkih temelječi presoji o solidarni obveznosti tožnice vrnitve posojila, ki je prešlo v maso skupnega premoženja pravdnih strank – takratnih zakoncev, posojilodajalcu I. P. (drugi odstavek 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, v nadaljevanju ZZZDR).

6. Vrhovno sodišče je na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki so prestale pritožbeni preizkus, zaradi prepovedi vložitve revizije zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 370. člena ZPP) vezano. Za to so neupoštevne vse tiste revizijske trditve, ki sicer s sklicevanjem na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, poskušajo te zaključke izpodbiti (npr. o tem, da naj bi „sodišče več kot očitno spregledalo dokaze v sodbi P 646/2002 …“, da je bilo posojilo dano tožencu izključno v njegovem interesu oziroma v interesu njegove poslovne dejavnosti in podobno in da sodbe pritožbenega sodišča zaradi tega ni mogoče preizkusiti).

7. Neutemeljen je tudi revizijski očitek procesne kršitve v zvezi z (ne)vročitvijo vabila tožnici na zaslišanje v svojstvu pravdne stranke. Kadar namerava sodišče izvesti dokaz z zaslišanjem strank, jih mora na narok povabiti osebno (261. člen ZPP). To pomeni, da je treba vabilo vročiti v skladu z določbami 142. člena ZPP.(1) Tako je sodišče prve stopnje tudi ravnalo: vabilo za zaslišanje stranke je tožnici poslalo na naslov, ki ga je sama navedla v tožbi in katerega spremembe ni sporočila, čeprav jo k temu zavezuje določba prvega odstavka 145. člena ZPP; pravdna stranka, ki zamenja bivališče, mora sodišče o tem obvestiti zaradi zagotovitve nemotenega poteka postopka; kot stranka v postopku mora računati s tem, da ji bo potrebno vročati sodna pisanja in njena odgovornost je poskrbeti za dejanski prevzem le-teh.(2) Če tega ne stori, je vročitev, opravljena na označenem naslovu, pravilna, pa naj bo dejansko osebna ali nadomestna.(3) V konkretnem primeru je bila opravljena nadomestna vročitev in procesni predpisi zaradi tega niso bili kršeni (in tudi če bi bili, ne bi šlo za v reviziji zatrjevano kršitev).

8. Ob zgoraj povzetih dejanskih izhodiščih je izpodbijana odločitev materialnopravno pravilna: ker tožnica ni dokazala, da bi dolg I. P. plačala, ne more zahtevati povrnitve od toženca (prvi odstavek 423. člena ter 424. člen Zakona o obligacijskih razmerjih).

Op. št. (1): Glej sklep II Ips 292/2005. Op. št. (2): Primerjaj Galič A., v: Ude, L. in soavtorji, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, založba Uradni list in GV založba, Ljubljana, 2005, str. 489; enako sodba II Ips 760/2007. Op. št. (3): Enako sodba II Ips 96/2005.