Jedro

Pritožba neutemeljeno prikazuje, da je funkcija vodnega zaupnika takšna, da do kršitve tedenskega počitka sploh ne more priti. V zvezi s tem niso pomembne npr. pritožbene navedbe, da zakon ne določa, da vodni zaupnik nima in ne sme imeti tedenskega počitka. Tudi ni pomembna navedba, da je funkcija zaupnika prostovoljna, da ga izmed sebe izvolijo pripadniki, ter da pri tem ne gre za izvajanje delovnih nalog, odrejenih s strani nadrejenih. Prav tako ni odločilna pritožbena navedba, da naj narava nalog vodnega zaupnika ne bi bila urgentna. Bistveno je, da izvajanje nalog vodnega zaupnika seveda lahko privede do kršitve tedenskega počitka, s tem da tožnik nalog vodnega zaupnika na predvidene proste dneve ni izvajal na lastno iniciativo, kot skuša nakazati pritožba.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe in sklepa ter sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo in sklep, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino v višini 3.519,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 10. 2014 dalje do plačila, v roku osmih dni (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek za plačilo zneska 155,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 10. 2014 dalje do plačila je zavrnilo (II. točka izreka). Postopek je ustavilo v delu, ki se nanaša na davke in prispevke (III. točka izreka). Toženi stranki, ki krije sama svoje stroške postopka, je naložilo povračilo tožnikovih stroškov postopka v višini 1.048,28 EUR, v roku osmih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zamude dalje do plačila (IV. točka izreka).

Izdalo je še sklep o povrnitvi stroškov postopka (sodne takse) v višini 150,00 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka dalje do plačila.

2. Zoper ugodilni del sodbe, naloženo povračilo stroškov postopka ter sklep o povračilu stroška sodne takse se pritožuje tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je zaupnik zgolj posrednik oziroma prenosnik (poštar). Njegovo delo se ne nanaša na urgentne primere. Zakon ne določa, da mora biti podrejenim na voljo ves čas in da nima in ne sme imeti tedenskega počitka. Če je tožnik na lastno iniciativo na dan tedenskega počitka sprejemal predloge, prošnje ali zahteve, to ne pomeni, da mu delodajalec ni zagotovil tedenskega počitka. Vodni zaupnik ni podrejen nikomur, še zlasti ne nadrejenim, saj vodne zaupnike izberejo pripadniki voda. Ne določijo ga nadrejeni in mu tudi ne odrejajo nalog. Je izvoljen. Tudi z morebitnimi perečimi vprašanji dela enote (drugi odstavek 41. člena ZSSloV) zaupniki nadrejene seznanjajo po potrebi oziroma najmanj enkrat mesečno. Poudarja zlasti slednje. Tožnik si je delo organiziral in razporejal sam. Tudi PSSV vodne zaupnike ureja na podoben način kot zakon. Tožnik v zvezi s kršenim tedenskim počitkom zaradi opravljanja dela vodnega zaupnika ni podal ustrezne trditvene podlage. Navedel je le, da je to dolžnost opravljal vsak dan in je moral ves čas na razpolago svojim sodelavcem, se udeleževal sestankov pri poveljniku čete in poveljniku voda, da je sprejemal pripombe, predloge, težave pripadnikov voda, o katerih je seznanjal nadrejenega, da se je vsak nanj lahko obrnil s svojimi težavami ali vprašanji in da je moral biti ves čas na razpolago poveljniku voda. Nalog vodnega zaupnika ni opravljal brez omejitev, podnevi in ponoči, kot navaja sodba. Takšne ugotovitve so napačne, neživljenjske. Tega tudi dokazi niso potrdili. Seveda je pričakovati, da je tožnik vsak bežen pogovor z vojakom na dan tedenskega počitka razlagal sebi v prid, vendar pa je treba to oceniti glede na ureditev. Če pa pristojnosti vodnega zaupnika morebiti meša z "biti ves čas na razpolago", pa gre za zmotno razumevanje povišane pripravljenosti (VIII Ips 21/2018), saj ta ne predstavlja posebnega dela, ampak režim, ki ga zahteva narava dela v vojski. Kot opravljanje dela se ne štejejo opravila, ki jih kot standardna za vzdrževanje varnostne opremljenosti in za potrebe varnostnega protokola terja režim bivanja in dela na misiji. Sem sodi tudi upoštevanje pravil Slovenske vojske in hišnega reda ter spoštovanje pravil medsebojnega obnašanja in bivanja. Ko je tožnik opisal proste dneve, je pravzaprav potrdil, da mu je bil zagotovljen tedenski počitek. Izpovedal je, da je na prosti dan gotovo slišal kakšno pripombo, ker so se takrat več družili, ker so bili kot skupnost, te pripombe pa so bile v smislu, da naj ne bi bila stranišča urejena, kdaj bo to urejeno, da naj bi bili preobremenjeni. Priča A.A. je povedal, da je vodni zaupnik oseba, ki mu ljudje lahko zaupajo in mu lahko povejo take stvari, ki jim drugi ne morejo, vendar pa je po predpisih zaupnik namenjen prenosu vsebine, ki se po službeni poti prenaša nadrejenim oziroma poveljujočim. Ne gre torej za vsebino, ki se zaupa samo vodnemu zaupniku in ki je ta ne bi prenesel nikomur. Temu ni namenjen vodni zaupnik, ampak pravnik, duhovnik. Tudi ne drži izpoved te priče, da bi pripadniki od vodnega zaupnika lahko zahtevali, da naj nekaj uredi za njih. Priča B.B. je za vodnega zaupnika povedal, da je zgolj posrednik med vojaki in poveljstvom. Rekel je sicer tudi, da naj bi tožnik ves čas prenašal informacije oziroma da je moral narediti različne stvari, a so pričanja poveljnikov to izpodbila. Priča C.C., poveljnik oddelka, je izpovedal, da ne drži, da bi tožnika vsak dan poveljniki klicali in da bi se preko njega sporočalo vojakom, kaj bodo delali. Tožnik je imel zgolj dostop do poveljnika čete neposredno in je zato lahko dobil več informacij in prej kot ostali. Za en primer je priča navedla, da je imel tožnik prost dan, a ima zabeleženo, da je bil tisti dan 15 minut pri poveljniku. Funkcija vodnega zaupnika je prostovoljna. Priča D.D., poveljnik voda, je povedal, da so bili sestanki zaupnika na mesečni ravni, zaupnik pa namenjen temu, da prenese probleme posameznih vojakov, da se posameznik ne izpostavlja, kar kaže na to, da ni šlo za urgentne zadeve, ki bi posegale v tedenski počitek. Iz izpovedi te priče izhaja, da so take informacije zaupniki nadrejenim predajali na mesečnih sestankih, ne vsakodnevno. Priča je le za tri primere navedel, da je moral tožnik isti dan priti do njega. Pojasnil je tudi, da je v večini primerov sam prišel do tožnika in sta se pogovorila oziroma ga je vprašal, kaj se takega dogaja, ali ima vprašanja zanj, kaj se v enoti dogaja. Le nekajkrat je sklical uradni sestanek z vodnimi zaupniki. Priča E.E., četni podčastnik, je izpovedal, da tožnik na proste dneve funkcije ni opravljal, sestanki poveljnikov z vodnimi zaupniki pa so bili le enkrat mesečno. Tudi priča F.F., poveljnik čete, ni potrdil, da je tožnik na dela prost dan opravljal funkcijo. Zanikal je, da bi bil vsak dan pri njemu sestanek. S tožnikom je bil v kontaktu le enkrat mesečno. Zmotno je stališče, da tožniku zamudne obresti pripadajo že za čas od vrnitve z misije. Zahtevek je lahko zapadel v plačilo šele z dnem vročitve tožbe v odgovor. Sodba je zamudo napačno izenačila z zapadlostjo (drugi odstavek 299. člena OZ). Sodba ne obrazloži, zakaj naj bi tožniku šle zakonske zamudne obresti že od vrnitve z misije (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče ni upoštevalo sodne prakse glede zamude. Sodišče je kršilo 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člen Ustave RS, saj se ni opredelilo do relevantnih ugovorov tožene stranke. Sodišče je tožniku napačno priznalo urnino za prvi narok v višini 100 točk, saj je trajal manj kot pol ure. Tožena stranka sklep z dne 17. 5. 2012 izpodbija v posledici uveljavljanja napačne odločitve o glavni stvari.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Le manjši del navedb tožene stranke se nanaša na vodnega zaupnika, pretežni del pa se nanaša na splošnejša stališča v tovrstnih zadevah, ki v predmetni niti niso sporna.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje ter sklep sodišča prve stopnje na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) ter 366. člena ZPP v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Opredelilo se je do vseh relevantnih navedb tožene stranke, tako da s tem v zvezi ni podana v pritožbi pavšalno uveljavljana kršitev postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člena Ustave RS. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje. Tako tudi ni utemeljen očitek neobrazloženosti sodbe glede prisojenih zakonskih zamudnih obresti, kar napačno uveljavlja pritožba ob sklicevanju na 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. Tožnik je zahtevek iz naslova neizkoriščenega tedenskega počitka uveljavljal na podlagi opravljanja nalog vojaka voznika ter nalog vodnega zaupnika. Sodišče prve stopnje je kršitev tožnikove pravice do tedenskega počitka ugotovilo le v zvezi z s zadolžitvami, ki jih je imel kot vodni zaupnik. Poudarilo je, da je moral tožnik funkcijo vodnega zaupnika opravljati vse dneve, torej tudi takrat, ko je bil sicer kot voznik prost svojih delovnih obveznosti. Pritožba povzema razna stališča, zavzeta v tovrstnih sporih (npr. iz zadeve VIII Ips 21/2018 ) ter poudarja, da se kot opravljanje dela ne šteje opravil, ki jih kot standardna za vzdrževanje varnostne opremljenosti in za potrebe varnostnega protokola terja režim bivanja in dela na misiji, kar pa za odločitev o pritožbi ni pomembno. Navedeno bi bilo relevantno, če bi sodišče ugotovilo kršitev pravice do tedenskega počitka v zvezi s tožnikovimi nalogami voznika. Ker pa tega ni ugotovilo, so za odločitev pritožbenega sodišča ključna zlasti vprašanja: kakšna je pravna narava funkcije vodnega zaupnika, ali je v zvezi z njenim izvajanjem sploh možna kršitev pravice do tedenskega počitka ter, ali je bila v tožnikovem primeru dejansko kršena.

7. ZSSloV v 41. členu (z naslovom Zaupniki) določa: Vojaška oseba lahko namesto po službeni poti posreduje nadrejenemu predlog, prošnjo ali zahtevo vodnemu zaupniku, če se ta nanaša na akte vodenja in poveljevanja oziroma ravnanje drugih vojaških oseb ali nadrejenih in je v zvezi z vojaško osebo. Vodni zaupnik mora brez odlašanja po službeni poti tak predlog, prošnjo ali zahtevo posredovati nadrejenemu, ki o njej odloči, oziroma sprejme vojaško osebo na uradni razgovor (prvi odstavek). Vodne zaupnike izberejo pripadniki voda. Vodni zaupniki med seboj izberejo četnega zaupnika. Vodni oziroma četni zaupniki nadrejene seznanjajo po potrebi oziroma najmanj enkrat mesečno z morebitnimi perečimi vprašanji dela enote. Imenovanje, pristojnosti in način dela vodnih in četnih zaupnikov se uredi v pravilih službe (drugi odstavek). Poveljnik voda ali čete oziroma nadrejeni pri odločanju v zadevah, ki jih uveljavlja vojaška oseba po službeni poti, lahko predhodno zahteva mnenje vodnega ali četnega zaupnika (tretji odstavek). Navedena določba se resda nahaja v 2. razdelku (z naslovom Službena pot za obravnavo predlogov, ugovorov, prošenj, zahtev in pritožb) IV. poglavja (z naslovom Poveljevanje), na kar opozarja pritožba,vendar pa zgolj iz takšne zakonske ureditve ni mogoče sklepati na to, da je narava izvajanja nalog vodnega zaupnika takšna, da ne more posegati v koriščenje tedenskega počitka.

8. Pravila služenja v Slovenski vojski (PSSV, Ur. l. RS, št. 84/2009 in nasl.) v 9. razdelku (z naslovom Ugovori, prošnje in pritožbe) III. poglavja (z naslovom Obnašanje in odnosi v Slovenski vojski) glede zaupnikov določajo: V poveljstvih, enotah in zavodih SV se določijo zaupniki skladno z ZSSloV. Vodne zaupnike izberejo pripadniki voda na sestanku, ki ga skliče poveljnik voda. O izbiri se glasuje. Izbran je tisti pripadnik, ki dobi večinsko podporo. Izmed vodnih zaupnikov se v četi izvoli četni zaupnik na sestanku kolektiva čete, ki ga skliče poveljnik čete. Izbran je tisti vodni zaupnik, ki dobi večinsko podporo. V vodu, iz katerega je izbran četni zaupnik, se izvedejo volitve za novega vodnega zaupnika. Pristojnosti vodnih oziroma četnih zaupnikov prenehajo z dnem, ko so izbrani novi zaupniki (točka 99). Vodni in četni zaupniki o svojem delu seznanjajo nadrejene najmanj enkrat mesečno. Zaupniki imajo neomejen dostop do pripadnikov svoje enote in pogovora z njimi. V soglasju s pristojnim poveljnikom zaupnik lahko skliče sestanek pripadnikov enote ali dela enote. Enotovni podčastniki in zaupniki tesno sodelujejo in izmenjujejo informacije o medsebojnih odnosih in delovnem vzdušju v vodu ali četi (točka 100). Vojaška oseba lahko v skladu z ZSSloV namesto po službeni poti posreduje predlog, prošnjo ali zahtevo vodnemu zaupniku, če se ta nanaša na akte vodenja in poveljevanja oziroma ravnanje drugih vojaških oseb ali nadrejenih in je v zvezi z vojaško osebo. Vodni zaupnik mora brez odlašanja po službeni poti tak predlog, prošnjo ali zahtevo posredovati nadrejenemu, ki o njej odloči ali sprejme vojaško osebo na uradni razgovor. Na zahtevo poveljnika voda ali čete vodni ali četni zaupnik poda mnenje o zadevah, ki jih uveljavlja vojaška oseba po službeni poti na zahtevo poveljnika voda ali čete (točka 101).

9. Iz citiranih določb ni mogoče sklepati, da je že sama ureditev vodnih zaupnikov takšna, da tožnik z izvajanjem nalog vodnega zaupnika ne more doseči ugotovitve o kršenem tedenskem počitku. Pritožba neutemeljeno prikazuje, da je funkcija vodnega zaupnika takšna, da do kršitve tedenskega počitka sploh ne more priti. V zvezi s tem niso pomembne npr. pritožbene navedbe, da zakon ne določa, da vodni zaupnik nima in ne sme imeti tedenskega počitka. Tudi ni pomembna navedba, da je funkcija zaupnika prostovoljna, da ga izmed sebe izvolijo pripadniki, ter da pri tem ne gre za izvajanje delovnih nalog, odrejenih s strani nadrejenih. Prav tako ni odločilna pritožbena navedba, da naj narava nalog vodnega zaupnika ne bi bila urgentna. Bistveno je, da izvajanje nalog vodnega zaupnika seveda lahko privede do kršitve tedenskega počitka, s tem da tožnik nalog vodnega zaupnika na predvidene proste dneve ni izvajal na lastno iniciativo, kot skuša nakazati pritožba.

10. Četudi med strankama ni sporna razlaga temeljnih pravnih podlag, ki vojakom priznava pravico do tedenskega počitka (156. člen Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl., 97.f člen Zakona o obrambi - ZObr, Ur. l. RS, št. 82/94 in nasl., 53. člen Zakona o službi v Slovenski vojski - ZSSloV, Ur. l. RS, št. 68/2007 in nasl. ter Pravilnik o ureditvi določenih vprašanj delovno pravnega statusa pripadnikov Slovenske vojske, napotenih v mednarodne operacije in misije, z dne 7. 2. 2014), pritožbeno sodišče vendarle dodaja, da tudi iz teh podlag (katerim je skupno, da ima delavec pravico do tedenskega počitka v (neprekinjenem) trajanju najmanj 24 ur) ni možno sklepati, da je tedenski počitek lahko kršen le zaradi izvajanja delovnih obveznosti, ki so vezane na delovno mesto, ne pa tudi zaradi izvajanja nalog vodnega zaupnika, saj je tudi funkcija vodnega zaupnika povezana s delovnim razmerjem, nanj pa je vezana pravica do tedenskega počitka oziroma odškodnina za primer kršitve pravice.

11. Tožnik je v zvezi z dejanskim izvajanjem nalog vodnega zaupnika podal trditveno podlago, ki je predstavljala zadosten okvir za ugotavljanje odločilnih dejstev v zvezi s presojo, ali je bil tožniku zaradi opravljanja funkcije vodnega zaupnika kršen tedenski počitek. Kot že nakazano, se pritožbeno sodišče strinja z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje, kar pomeni, da zavrača pritožbene navedbe, da iz izpovedi zaslišanih (pritožba izpostavlja zlasti izpovedi poveljnikov in s tem v zvezi prikazuje kot ključne zgolj enkrat mesečne sestanke v smislu drugega odstavka 41. člena ZSSloV oziroma točke 100 PSSV) izhaja, da tožniku zaradi izvajanja funkcije vodnega zaupnika tedenski počitek ni mogel biti in mu dejansko tudi ni bil bil kršen.

12. Ne drži pritožbena navedba, da že iz same tožnikove izpovedi (ki jo je povzelo tudi sodišče v izpodbijani sodbi) izhaja neutemeljenost tožbenega zahtevka. Tožnik je v izpovedi pojasnil, da je vodni zaupnik oseba, kateri se vojak izpove, če ne more preko svojega poveljnika rešiti zadeve. Vodni zaupnik mora biti vojakom na razpolago kadarkoli. Težavo vojakov lahko reši sam ali pa gre z vojakom do poveljnika voda. Če jim ne uspe rešiti problema, gredo skupaj do četnega zaupnika in tako naprej. Izpovedal je, da je bil vseskozi v kontaktu s poveljnikom voda, vodnim podčastnikom, poveljnikom čete in četnim podčastnikom, kontaktirali so ga za razne sestanke in seznanili, kakšne so aktivnosti, če ima kdo kakšne pripombe, če je vojska v redu, kakšno je počutje vojakov in morala ipd. Kot vodni zaupnik je moral biti dosegljiv konstantno, 24 ur na dan, tako na delovni kot na prosti dan. Na prosti dan so se vojaki več družili med seboj in takrat so se še bolj obračali nanj s problemi in pripombami, da so preobremenjeni, da stranišča niso urejena, kdaj bodo to uredili itd. Tudi na podlagi izpovedi zaslišanih prič je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je vojak, ki je imel težavo, kadar koli (torej tudi na sicer prosti dan tožnika) prišel do tožnika in se mu zaupal, nakar je šel tožnik do poveljnika čete. Posebej je izpostavilo npr. izpoved priče B.B., da so vojaki tožnika klicali non - stop in da je vseskozi ''skakal gor – dol', da so se, če je bilo karkoli narobe, obrnili nanj, bodisi, če je šlo za slabo počutje ali slabo moralo, pa tudi za osebne probleme vojakov. Izpovedal je še, da tožnik ni nikoli nikogar odklonil, morala na misiji pa je bila zelo slaba, saj so bili preobremenjeni, neprespani, pogrešali so družine, imeli probleme tudi doma itd. Priča D.D., tožniku nadrejeni - poveljnik voda (v katerem je bilo po njegovi izpovedi 22 vojakov), je izpostavil zadnje dneve misije, ko je letalo zamujalo in so bili vsi v zelo živčnem stanju. Ko so npr. vojaki hodili k psihologinji, je šel zraven tudi vodni zaupnik, ne glede na to, ali je imel tisti dan sicer prost dan. Da so se vojaki na tožnika lahko obrnili kadarkoli, tudi sredi noči, izhaja iz izpovedi tožniku prvo nadrejenega C.C., poveljnika oddelka. Zato je sodišče utemeljeno zaključilo, da je tožnik naloge vodnega zaupnika opravljal ves čas, ni jih mogel odkloniti, tudi če je imel sicer prost dan.

13. Zato je sodišče tožniku utemeljeno priznalo odškodnino za premoženjsko škodo in mu ob tem pravilno prisodilo tudi zakonske zamudne obresti, ki jih je tožnik uveljavljal od 26. 10. 2014 (prvi dan po koncu misije). Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da za tovrstne zahtevke velja 165. člen Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.), po katerem se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode. Ni bistven datum, ko je tožnik vložil tožbo oziroma, ko je bila tožba vročena toženi stranki v odgovor, za kar se neutemeljeno zavzema pritožba.

14. Ker je tožnik z zahtevkom skoraj v celoti uspel, z zavrnjenim delom zahtevka pa posebni stroški niso nastali, je sodišče toženi stranki utemeljeno naložilo povračilo celotnih stroškov postopka (tretji odstavek 154. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je tožniku iz naslova trajanja narokov oziroma urnine priznalo 100 točk. Četudi utegne iz obrazložitve sodišča prve stopnje res izhajati, kot da se priznana urnina nanaša le na prvi narok (ta je resda trajal manj kot pol ure, kar pomeni, da glede tega naroka ni nastala podlaga za priznanje urnine po 6. členu Odvetniške tarife (OT. Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.), do katere je odvetnik upravičen šele v primeru zastopanja za vsake začete nadaljnje pol ure nad eno uro v višini po 50 točk), pa se priznana urnina 100 točk dejansko nanaša na drugi narok, ki je trajal od 8.30 do 10.11. ure. Zato je pritožba tožene stranke neutemeljena tudi v delu, ko izpodbija odločitev o stroških postopka.

15. V posledici pravilne odločitve o glavni stvari in pravilni uporabi tretjega odstavka 155. člena ZPP, je pravilen tudi naknadno izdani sklep, da mora tožena stranka tožniku povrniti še strošek sodnih taks (3. točka prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah – ZST, Ur. l. RS, št. 37/2008 in nasl.).

16. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe in sklepa ter sklep (o povračilu sodne takse) sodišča prve stopnje (353. člen ZPP, 2. točka 365. člena ZPP).

17. Vsaka stranka krije svoje stroške postopka (prvi odstavek 154., 155. in 165. člena ZPP).