Jedro

Z navedbo, da se izpodbijana sodba ne more opirati na zbrane dokaze, ker so vsi, ki jih je sodišče privzelo kot merodajne, nični, oziroma je sodišče privzelo le verjetno izkazana dejstva, obsojenec ni ustrezno obrazložil uveljavljene procesne kršitve iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Izrek

Zahteva obsojenega B.M. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec se oprosti plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je B.M. (obsojenca) spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ in mu izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo kazen en mesec zapora in preizkusno dobo enega leta. Sodišče druge stopnje je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker je v celoti soglašalo z njegovimi dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenec pravočasno, dne 24.10.1999, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej izrecno uveljavlja razlog po 2. točki (absolutni bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 8. in 11. točke 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku-ZKP), smiselno pa tudi po 3. točki (kršitev pravic obrambe) 1. odstavka 420. člena ZKP. Obsojenec predlaga, da se ga v celoti oprosti obtožbe, ker je le-ta v popolnosti inscenirana, saj očitanega dejanja ni storil. Vrhovni državni tožilec A.R. v odgovoru na obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti (2. odstavek 423. člena ZKP) meni, da zahteva ni utemeljena, saj ne uveljavlja protispisnosti, temveč zatrjuje, da temelji izpodbijana sodba na napačni dokazni oceni. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojenec v zelo obširni zahtevi za varstvo zakonitosti poudarja, da zahtevo vlaga, ker očitanega dejanja ni storil. Meni, da se izpodbijana sodba na zbrane dokaze ne more opirati, ker so vsi dokazi, ki jih je sodišče privzelo kot merodajne, nični, oziroma je sodišče prevzelo le verjetno izkazana dejstva. Predvsem pa se je oprlo na izpovedbo oškodovanke J.K., četudi se je oškodovanka iz obravnave v obravnavo lovila, si kontrirala in se dopolnjevala ter vse skupaj podkrepila z mastnimi lažmi. Ni pa se oprlo, oziroma se je napačno oprlo na poškodbeni list za oškodovanko z dne 4.8.1996, ki ne izkazuje nikakršnih podpludb, odrgnin, vreznin in podobnega, kar bi bilo normalno ob pretepu, in na ugotovitev izvedenca medicinske stroke dr. V., da iz medicinske dokumentacije ni moč s sigurnostjo razbrati, da je do udarcev sploh prišlo. To vse, po mnenju obsojenca, kaže, da je bil pretep insceniran s strani oškodovanke, v resnici pa je prišlo le do verbalnega soočenja, od česar človek ne more biti poškodovan. Obsojenec meni, da je pripoved oškodovanke kljub zaprisegi čista laž in burna domišljija, saj bi v nasprotnem primeru po fizikalnih in drugih zakonih ob zdravniškem pregledu morale biti vidne posledice napada. Če pa je sodišče verjelo oškodovanki, pa zdravnik vseh poškodb ni zapisal v poškodbeni list, bi sodišče moralo zaslišati tudi dr. P., ki je oškodovanko pregledal. V pričanju pod zaprisego je oškodovanka tudi zatrdila, da ji je obsojenec izrekel, da jo bo ubil, dne 4.3.1998 pa je zasebno tožbo zoper obsojenca zaradi storitve kaznivega dejanja razžalitve umaknila, zavedajoč se, da je lažno pričala. Sodišče je zavrnilo dokazni predlog obrambe po pridobitvi spisov o pravdnem sporu, ki je vodil oškodovanko v krivo izpovedbo, in verjelo oškodovanki, čeprav se razlogi proti temu kar ponujajo. Na drugi strani pa ni sprejelo izpovedbe priče P.M. zgolj zato, ker je obsojenčeva sestra, pri čemer oškodovanka niti ne trdi, da bi bila s to pričo v sporu. Poleg tega pa je po mnenju obsojenca sodišče druge stopnje zadevo nepopolno in površno pregledalo ter prav tako verjelo oškodovanki, ne da bi pravilno upoštevalo fotodokumentacijo, ki jo je predložil. Kajti če bi oškodovanko resnično potisnil ob zid, bi ob udarcu refleksno zakrilila z rokami, tako da bi ob tem zadobila vreznine na rokah, saj je neposredno ob robu steklo, na eni strani okno, na drugi pa vrata s steklenimi vložki, ta stekla pa so še danes cela. Za razjasnitev tega pa ogled na kraju samem ni bil razpisan ne s strani policije, ne s strani sodišča. Povzete obsojenčeve navedbe Vrhovno sodišče ocenjuje kot uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Obsojenec se namreč ne strinja z dokazno oceno, ki jo je glede izvedenih dokazov, zlasti izpovedbe oškodovanke, sprejelo sodišče prve stopnje ter potrdilo sodišče druge stopnje, in ne sprejema pravnomočno ugotovljenega dejanskega stanja, to je, da je prizadel telesno celovitost oškodovanke na način, kot je opisano v izreku sodbe sodišča prve stopnje. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (373. člen ZKP) zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP), kar pomeni, da Vrhovno sodišče pravilnosti dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v izpodbijani pravnomočni sodbi, ne more presojati. Zato zahteva v tem delu ni mogla uspeti. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti v zvezi z uveljavljanimi procesnimi kršitvami tudi ni nastal upošteven dvom v resničnost odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v izpodbijani odločbi (427. člen ZKP).

Očitek, da je sodišče s tem, ko ni izvedlo listinskega dokaza "ugovor zoper odločbo o prekršku", ki sta ga sodišču predložila obsojenec in njegova žena in iz katerega izhaja konsistentnost zagovora obsojenca in nekonsistentnost izpovedbe oškodovanke, obsojencu kršilo pravico do obrambe (razlog iz 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP), ni utemeljen. Obsojenčeva trditev, da sodišče tega listinskega dokaza ni izvedlo, nima opore v kazenskem spisu. Iz spisovnega gradiva izhaja, da je obsojenec ob zaslišanju v okviru posameznih preiskovalnih dejanj dne 30.10.1997 sodišču kot pismeni zagovor predložil svoj ugovor na odločbo o prekršku (priloga B2 spisa) in da je sodišče na glavni obravnavi dne 11.1.1999 obsojenčev zagovor prebralo.

Kot je bilo že obrazloženo, Vrhovno sodišče ocenjuje, da obsojenčeve navedbe, da sodišče ni opravilo ogleda kraja dejanja, da bi moralo o tem, kaj mu je ob pregledu povedala oškodovanka, zaslišati dr. P. ter da je zavrnilo dokazni predlog o pridobitvi pravdnega spisa, sodijo v okvir uveljavljanja nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena v zvezi s 373. členom ZKP), saj obsojenec niti posredno ne zatrjuje, da bi s tem sodišče kršilo njegovo pravico do obrambe, oziroma njegovo pravico do izvajanja dokazov v svojo korist (3. alineia 29. člena Ustave Republike Slovenije).

ZKP pri zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja načelo dispozicije strank, saj je sodišče pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu omejeno le na preizkus tistih kršitev kazenskega zakona in kršitev določb kazenskega postopka, na katere se sklicuje (povedano drugače: jih zatrjuje in ustrezno obrazloži) vložnik v svoji zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP).

Obsojenec izrecno sicer uveljavlja procesno kršitev iz 8. točke 1. odstavka 371. člena, vendar te kršitve ustrezno ne obrazloži, saj ne konkretizira, kateri dokaz, na katerega se izpodbijana sodba opira, ni dovoljen ter zakaj ni dovoljen. Ustrezna obrazložitev nikakor ni podana z navedbo obsojenca, v tej odločbi že povzeto in ocenjeno, da se izpodbijana sodba na zbrane dokaze ne more opirati, ker so vsi dokazi, ki jih je sodišče privzelo kot merodajne, nični, oziroma je sodišče privzelo le verjetno izkazana dejstva.

Kot obrazložitev zatrjevane absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP je mogoče šteti le navedbo zahteve, da se senat ni opredelil, zakaj je oškodovanka podala umik zasebne tožbe zoper obsojenca zaradi storitve kaznivega dejanja razžalitve, v čemer je mogoče videti očitek, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnem dejstvu. Tudi ta očitek ni utemeljen. Glede na to, da vzrok oškodovančinega umika zasebne tožbe v obravnavani kazenski zadevi ni odločilno dejstvo, se sodišče v obrazložitvi do tega ni bilo dolžno opredeliti.

Kot obrazloženo, v zahtevi uveljavljane kršitve niso podane, oziroma jih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni moč uveljavljati, zato je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Ob upoštevanju premoženjskih in družinskih razmer obsojenca, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, je Vrhovno sodišče obsojenca oprostilo plačila stroškov (povprečnine), nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP).