Jedro

Glede odgovora na prvo vprašanje, ali je bila pojasnilna dolžnost ustrezno izpolnjena, je zato v obravnavani zadevi pomembno, da sta pravdni stranki v postopku pred sodiščem prve stopnje navajali dejstva in predlagali dokaze na podlagi kasneje preseženih izhodišč sodne prakse, sodišči prve in druge stopnje pa sta pravno relevantnost dejstev ugotavljali ob upoštevanju le-teh. Ker stranki nista imeli možnosti razpravljati o zgoraj navedenih novih materialnopravnih izhodiščih, je Vrhovno sodišče zaradi varstva pred sodbo presenečenja (383. člen ZPP v zvezi s 351. členom ZPP) in zagotovitve učinkovite pravice do sodnega varstva, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. Stranki bosta tako imeli tudi možnost kontradiktorne obravnave vprašanja neveljavnosti vknjižbe hipoteke in njenega izbrisa v skladu z določbami 243. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1). S takšnim postopanjem revizijskega sodišča je varovano spoštovanje pravic pravdnih strank, zagotovljenih z 22. členom Ustave.

Glede ugovora toženke, da so bile mesečne anuitete tožnice v povprečju celo nižje in da tožnica v resnici ni utrpela škode, se v resnici zastavlja vprašanje pravnega interesa tožnice za ugotovitev ničnosti. Gre za procesno predpostavko, na katero mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (274. člen ZPP). Ugotovitev ničnosti namreč ne more biti sama sebi namen, marveč mora biti skladna s samim razlogom ničnosti - to pa je v konkretnem primeru načelo varstva potrošnika. Absurdno bi bilo, če bi bila nazadnje ugotovitev ničnosti celo v opreki z razlogom, ki ničnost utemeljuje. Če procesna korist ni razvidna že sama po sebi, potem je naloga sodišča, da tožečo stranko pozove, naj pravni interes za ugotovitveno tožbo konkretizira oziroma, da z obema strankama v okviru materialnega pravdnega vodstva (285. člen ZPP) o tem odprto razpravlja. Očitno namreč je, da se v tem vprašanju prepletajo prvine obligacijskega prava (teorija afirmacije pogodb), potrošniškega prava (alternativne predpostavke iz 24. člena ZVPot) in civilnega procesnega prava (pravni interes za sodno ugotovitev ničnosti).

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Tožnica je s toženo banko, ki se je tedaj imenovala Hypo Alpe-Adria Bank, d. d., sklenila kreditno pogodbo v obliki notarskega zapisa z dne 23. 5. 2008. Predmet te pogodbe je bil stanovanjski kredit v evrski protivrednosti po referenčnem tečaju ECB v znesku 301.760,00 CHF (kar je na dan 21. 5. 2008 znašalo 185.197,01 EUR) z rokom vračila v 360-ih mesečnih anuitetah, od katerih bo zadnja zapadla 31. 5. 2038. Kreditna pogodba je določala, da obrestna mera znaša 6-mesečni CHF LIBOR + 1,60 % letno, efektivna obrestna mera na dan sklenitve kreditne pogodbe pa je znašala 4,63 %. Tožnica je s tožbo primarno zahtevala ugotovitev ničnosti (podredno razvezo) notarskega zapisa z dne 23. 5. 2008, notarskega zapisa z dne 14. 10. 2008 in kreditne pogodbe z dne 21. 5. 2008 ter neveljavnosti vknjižbe hipoteke skupaj z zaznambo neposredne izvršljivosti notarskega zapisa in njun izbris (podredno pa izstavitev zemljiškoknjižne listine, s katero bi dosegla izbris). Še dodatno je zahtevala, da tožnica toženki plača 10.892,01 EUR.

2. Sodišče prve stopnje je zavrglo dajatveni zahtevek, ki ga je tožnica uperila zoper sebe, v preostalem delu pa je primarni in podredni tožbeni zahtevek zavrnilo. Uvodoma je sodišče kot pravno podlago navedlo Direktivo Sveta 93/13/EGS (v nadaljevanju: Direktiva), Zakon o varstvu potrošnikov (ZVPot), Zakon o potrošniških kreditih (ZPotK) ter Obligacijski zakonik (OZ). Nadalje je izpostavilo prakso Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju: SEU). Glede pojasnilne dolžnosti je ugotovilo, da je bila pogodba sestavljena v jasnem in razumljivem jeziku, valutna klavzula pa je bila dovoljena. Izpovedbo tožnice je ocenilo kot nekonsistentno, neživljenjsko in nepreprečljivo. Najprej je izpovedovala, da je razumela, da je mesečni obrok odvisen od tečaja EUR/CHF, nato pa, da tega ni razumela, kar je neživljenjsko, saj je tožnica nadpovprečno izobražena. Po prepričanju sodišča, bi se vsakemu povprečno izobraženemu potrošniku porajalo vprašanje, zakaj je kredit v CHF bolj ugoden od kredita v evrih. Ravno v obdobju pred sklenitvijo pogodbe so bili objavljeni številni članki o prednostih in slabostih CHF kreditov, zato je težko verjeti, da tožnica ni bila seznanjena niti z enim od teh člankov. Sodišče ni sledilo tožnici, da višine mesečnega obroka vse do leta 2015 ni spremljala. Zaključilo je, da tožnici kredit ni bil vsiljen, pojasnjene so ji bile tako prednosti kot slabosti kredita CHF, predstavljena sta ji bila kredit v evrih in v CHF, toženka nobenemu od njih ni dala prednosti in tožnice ni zavajala. Ocenilo je, da se je tožnica zavedala tveganja in se je za kredit v CHF odločila zaradi ugodnejšega mesečnega obroka. Ker je že prej najela dva kredita v CHF, ji ta mehanizem ni mogel ostati neznan. Vpliv menjalnega tečaja je bil razviden tudi iz razlik med predvidenim in izplačanim zneskom v evrih, saj se je v enem tednu vrednost spremenila za 2.559,51 EUR. Tožnici niso zagotavljal minimalnih nihanj, saj jih niso mogli objektivno predvidevati. Imeli so navodilo, da povedo, da lahko tečaj zaniha plus minus 10 % do 15 %, grafov pa strankam niso kazali, saj se iz njih ne bi veliko naučile. Toženka je po oceni sodišča v celoti in korektno opravila svojo pojasnilno dolžnost, in to na način, da je bila tožnica ne le seznanjena z možnostjo spremembe vrednosti tuje valute, temveč tudi zmožna oceniti potencialne znatne ekonomske posledice takega pogoja za njene finančne obveznosti.

3. Glede nepoštenosti je ocenilo, da toženki ni mogoče pripisati nedobrovernosti niti ni pogodbeni pogoj v času sklepanja pogodbe ustvarjal oz. ni pomenil znatnega neravnovesja med obveznostmi pravdnih strank. Navedeno je utemeljilo s tem, da toženka tako visoke apreciacije CHF, kot se je zgodila v letih 2011 do 2015, ni mogla pričakovati, zato na to dejstvo tožnice ni mogla opozoriti. Dopisi Banke Slovenije in Avstrijske centralne banke prav tako ne dokazujejo toženkine nepoštenosti. Z vidika dobre vere je poudarilo še to, da je tožnica lahko enakovredno izbirala med kreditoma v evrih in CHF, toženka ni zavajala z minimaliziranjem tveganja, tožnica pa je imela tudi možnost konverzije, na katero jo je toženka izrecno opozorila. V trenutku sklenitve pogodbe ni bilo znatnega neravnotežja med obveznostjo tožnice in toženke. Vsakemu razumnemu in preudarnemu človeku mora biti jasno, da lahko v času, za katerega se je sklepala pogodba (30 let), pride do večjih sprememb oziroma nihanj valutnih tečajev in obrestnih mer. Tožnica je tudi povsem zanemarila, da se je obrestno tveganje uresničilo izrazito v njeno korist in je bil izkupiček obeh tveganj v tem obdobju brez dvoma pozitiven. Do znatnega neravnotežja ni prišlo, saj je bilo ob sklenitvi pogodbe predvideno, da bo plačala 341.051,15 EUR, vendar bo ob predpostavki, da obrestna mera do maja 2038 ostane nespremenjena oziroma, če bo tožnica do tedaj plačevala anuitete v višini, kot jo je v septembru 2020, na koncu plačala zgolj 289.418,88 EUR, kar je znatno manj. Sodišče tudi ni prepoznalo elementov oderuštva. Podlage za razvezo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin tudi ni ugotovilo, saj tožnica ni dokazala, da bi plačevanje anuitete vplivalo na njeno premoženjsko stanje, še posebej ob dejstvu, da je bila tožničina plača ob sklenitvi Kreditne pogodbe 2.400,00 EUR - 2,500,00 EUR, sedaj pa znaša 3.100,00 EUR.

4. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje. Izpostavilo je, da pomanjkljiva izpolnitev pojasnilne dolžnosti sama po sebi še ne vodi do ničnostne sankcije. Sprejelo je dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje in njegovo dokazno oceno ter zavrnilo očitke o nepoštenem sojenju. Kot bistveno je izpostavilo, da je sodišče prve stopnje na podlagi vseh izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožnica pred sklenitvijo kreditne pogodbe prejela vse potrebne informacije, med drugim tudi o tveganju, povezanem z valutno klavzulo. Tožnica je lahko ocenila potencialne znatne ekonomske posledice tega pogoja na njene finančne obveznosti. Banke so za gibanje valutnih tečajev v preteklosti sicer vedele, vendar pa takšna informacija, tudi če bi bila tožnici predstavljena, ne pomeni podlage za sklep, da tožnica v tem primeru pogodbe ne bi sklenila. Spremembe tečaja, do katere je kasneje prišlo, namreč na podlagi preteklih gibanj menjalnega tečaja ni bilo mogoče napovedati. Toženka je bila izpostavljena kreditnemu tveganju, tožnica pa valutnemu, vendar slednje ni bilo neomejeno. Kreditno pogodbo v CHF je imela namreč možnost konvertirati. Zaključilo je, da je bila pojasnilna dolžnost ustrezno in pošteno opravljena in je pogoj glede valutne klavzule posledično treba šteti za jasen in razumljiv, s tem pa se izogne tudi presoji nepoštenosti. A ker je slednjo opravilo sodišče prve stopnje, je to storilo tudi pritožbeno sodišče. Pridružilo se je zaključkom prvostopenjskega sodišča, da znatno neravnotežje ni bilo podano ob sklenitvi Kreditne pogodbe, niti do tega ni prišlo kasneje, saj so negativne učinke valutnega tveganja dejansko skoraj izničili pozitivni učinki obrestnega tveganja, ki se je uresničilo v tožničino korist. Zavrnilo je očitke tožnice, da je sodišče napačno razumelo učinkovanje anuitetnega načina odplačevanja in da so učinki valutnega tveganja na celotno obveznost večji od višine nihanja tečaja, saj naj bi šlo za splošne in nekonkretizirane trditve. Glede podrednega zahtevka je potrdilo zaključke sodišča prve stopnje in poudarilo, da je ne glede na apreciacijo CHF v razmerju do evra tožnica v obdobju od sklenitve pogodbe do odločitve sodišča v letu 2020 v evrih skoraj ves čas plačevala manj kot ob sklenitvi pogodbe.

**Dopustitev revizije**

5. Tožnica je predlagala dopustitev revizije zoper sodbo pritožbenega sodišča, Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 503/2021 z dne 10. 5. 2023 predlogu ugodilo in dovolilo revizijo glede vprašanj: ◦ Ali je pravilna odločitev nižjih sodišč, da je banka ustrezno izpolnila svojo pojasnilno dolžnost? ◦ Ali je treba zakonske predpostavke iz štirih alinej prvega odstavka 24. člena ZVPot, ki alternativno opredeljujejo pogoje za ugotovitev nepoštenosti pogodbenega pogoja, upoštevati kot samostojne in neodvisne zakonske pogoje za presojo, pri čemer obstoj odločilnih dejstev, ki se podrejajo zgolj enemu od teh pogojev, zadošča za presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja? **Povzetek revizijskih navedb**

6. Tožnica v reviziji navaja, da gre za sojenje v nasprotju s sodno prakso SEU (C-609/19 BNP Paribas, C-405/21 - NKBM, C-84/19, C-222/19 in C-252/19 - Profi Credit Polska, C-698/18- Raiffeisen Bank), pri čemer obsežno povzema obrazložitev iz zadev BNP Paribas.

7. Pravilna uporaba določb 23. in 24. člena ZVPot ob dejanskih ugotovitvah sodišč vodi do zaključka, da je sporni pogodbeni pogoj kredita v tuji valut nepošten. Kakor hitro sta sodišči ugotovili, da toženka kot banka in poklicni dajalec kredita glede na svoje strokovno znanje in izkušnje ni mogla napovedati dviga tečaja CHF v letu 2015 (vedela pa je za mehanizme spremembe tečaja CHF, ki jih je bila dolžna pojasniti tožnici, vključno z možnostjo izjemnih in naglih sprememb, česar pa nesporno ni storila), sta s tem izpolnjena pogoja iz druge in tretje alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot, kjer je določena nepoštenost, če pogodbeni pogoj povzroči, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika ali da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval. Glede konverzije pove, da mora v skladu s stališči SEU pravni učinek ugotovitve nepoštenosti pogodbenega pogoja omogočiti vzpostavitev pravnega in dejanskega položaja, kot bi bil podan brez nepoštenega pogoja. Posledično potrošnik ni dolžan pristati na konverzijo kredita, ki ga tudi ni dolžan predčasno poplačati, če je pogodbeni pogoj kredita, nominiranega v tuji valuti, nepošten in je pogodba nična, saj bi se s tem odpovedal zgoraj navedeni pravici. Konverzija in predčasno poplačilo kredita sta namreč mogoča le po tečaju v času konverzije oziroma predčasnega poplačila. V trenutku konverzije bi kreditojemalec tako moral sprejeti vse natekle tečajne razlike, enako velja za primer predčasnega poplačila kredita brez možnosti povratne izravnave njegovega položaja. Prav tako možnost, da bi tožnica enostransko lahko zahtevala konverzijo s Kreditno pogodbo, ni bila predvidena. Po mnenju tožnice se sodišči prve in druge stopnje nista ukvarjali z vprašanjem, ali je tožena stranka izpolnila pojasnilno dolžnost skladno s kriteriji, ki sta jih celo sami izrecno izpostavili in povzeli. Izpostavlja, da sploh ni bistveno, da nihanj tečajev v bodoče ni mogoče zanesljivo in natančno napovedati ali predvideti. Nedvomno pa jih je v dolgoročnem obdobju, za katerega je bila sklenjena sporna Kreditna pogodba, mogoče pričakovati in jih ni mogoče izključiti. Pred sklenitvijo sporne Kreditne pogodbe je že prihajalo do številnih dogodkov, ki so vplivali na apreciacijo CHF. Tožnici bi zato toženka morala pojasniti mehanizem sprememb tečaja in njegovo gibanje na podlagi preteklih izkušenj. Toženka je zato ravnala v slabi veri, saj je tožnici zamolčala ključno vsebino tveganj. Banka tožnici tudi ni pojasnila zveze med naravo in učinkovanjem anuitetnega načina odplačevanja kredita na glavnico. V zvezi s tem naniza več trditev o pomenu anuitetnega načina odplačevanja kredita ter sodiščema očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker nista uporabili metodološkega pravila vestne in skrbne dokazne ocene, pritožbeno sodišče pa ni odgovorilo na večino pritožbenih navedb, ki jih je interpretiralo samovoljno. Hkrati pritožbenemu sodišču očita kršitev enakega varstva pravic in kršitev pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.

**Povzetek navedb iz odgovora na revizijo**

8. Toženka poudarja, da neizpolnitev pojasnilne dolžnosti ne more biti edini in izključni kriterij za ugotovitev nepoštenosti pogodbenega pogoja. Niti po Direktivi niti po nacionalnem pravu zaradi napak volje oz. pomanjkljivo izpolnjene pojasnilne dolžnosti pogodba ne more biti nična. Zakonodajalec je kredite s takšno valutno klavzulo dopuščal in tudi uredil v ZPotK, valutna klavzula je dovoljena tudi v skladu z OZ. Zaradi specifičnih zgodovinskih okoliščin slovenskemu potrošniku menjavanje valut in valoriziranje obveznosti glede na gibanje tečaja tuje valute ni nepoznano, prav tako tudi ne posledice devalvacije domače valute. V nadaljevanju poudarja, da se odločbe SEU nanašajo na razlago Direktive, ki ni neposredno uporabljiva v državah članicah in zato niso neposredno uporabljive niti njene razlage, obveznost lojalne razlage ni absolutna, ampak je omejena s splošnimi pravnimi načeli, kot je načelo prepovedi retroaktivnosti in pravne varnosti in ne more biti podlaga za razlago nacionalnega prava contra legem, prav tako pa Direktiva svojo uporabo izključuje v primerih, ko pogodbene določbe odražajo določbe nacionalnega prava, ker se predpostavlja, da zakonodajalec neposredno ali posredno ne določa nedovoljenih pogodbenih pogojev. Toženka izpostavlja, da se produkt "Helvet Immo" iz zadeve C-609/19 - Paribas razlikuje od obravnavanega, saj pri slednjem kreditojemalec ni prejel ugodnosti v obliki nižje obrestne mere v primerjavi z obrestno mero, ki velja za kredite v domači valuti, prav tako je ne glede na tečaj plačeval isti znesek obroka v evrih in ni mogel zaznati, kako menjalni tečaj vpliva na njegove finančne obveznosti. Posledično se je podaljšalo trajanje odplačevanja, mesečni obroki pa so se usklajevali le na vsakih pet let, konverzija pa je bila mogoča šele s potekom petih let, prehod na domačo valuto pa je bil pogojen z uporabo višje fiksne obrestne mere. SEU je prav zaradi teh specifičnih lastnosti (ki niso temeljile na dispozitivnih pravilih nacionalnega prava) načeloma štelo, da je znatno neravnotežje podano. Toženka vztraja, da je v dobri veri tožnici razkrila vse relevantne informacije, s katerimi je razpolagala v trenutku sklenitve pogodbe. Toženka ni mogla napovedovati gibanja tečajev ali dogodkov, ki bi sploh lahko vplivali na tečaj, prav tako pa noben od preteklih dogodkov ni niti približno povzročil takšne spremembe v tečaju, do kakršne je prišlo v letih 2011 do 2015. Nasprotuje kakršnikoli uporabi Priporočila Evropskega odbora za sistemska tveganja z dne 21. septembra 2011 (v nadaljevanju: Priporočila), bodisi kot samostojnega predpisa, bodisi kot dela domnevne razlage Direktive, ki bi bila v nasprotju z načelom pravne varnosti in prepovedi retroaktivnosti. V času sklenitve Kreditne pogodbe veljavni predpisi niso zahtevali, da bi morala toženka tožnico opozoriti na "zelo veliko" depreciacijo, niti ni jasno, kaj naj bi slednja v kontekstu tedanjih okoliščin pomenila. Obenem pa je pojasnilo, da lahko tečaj oz. obrok zanihata tudi 10 do 15 %. V resnici pa so bile mesečne anuitete tožnice v povprečju nižje od začetnih, tudi povišanja v določenih obdobjih so bila zanemarljiva. Tožnici je bila po treh mesecih od sklenitve Kreditne pogodbe in nato vsake nadaljnje tri mesece omogočena konverzija. Tožnica je z aneksom spremenila nekatere kreditne pogoje, a kljub predlogu toženke, da se opravi konverzija kredita v evre, tega ni storila. V primeru, če bi se tožnica odločila za konverzijo leta 2010, bi se izognila negativnim posledicam valutnega tveganja, ki so v konkretnem primeru nastale šele leta 2015. V preostanku odgovora zavrača revizijske navedbe tožnice, s katerimi je napadla dokazno oceno nižjestopenjskih sodišč in zatrjevane procesne kršitve.

**Dejanski okvir spora**

9. Za odločanje o reviziji so pomembna sledeča ugotovljena dejstva: ‒ Tožnica je s toženko sklenila kreditno pogodbo v obliki notarskega zapisa z dne 23. 5. 2008, s katero je pridobila znesek 301.760,00 CHF v evrski protivrednosti po referenčnem tečaju ECB (kar je na dan 21. 5. 2008 znašalo 185.197,01 EUR) z rokom vračila v 360-ih mesečnih anuitetah, od katerih bo zadnja zapadla 31. 5. 2038. ‒ Kreditna pogodba je določala, da obrestna mera znaša 6-mesečni CHF LIBOR + 1,60 % letno, efektivna obrestna mera na dan sklenitve kreditne pogodbe pa je znašala 4,63 %.

‒ Terjatev toženke je bila zavarovana s hipoteko na stanovanju, ki ga je tožnica nato leta 2010 prodala z namenom delnega poplačila kredita. Dne 14. 10. 2008 je bila za dodatno zavarovanje terjatve vknjižena še dodatna hipoteka na dveh parkirnih mestih in stanovanju, v katerem tožnica z družino prebiva.

‒ Dne 2. 4. 2012 sta stranki sklenili Aneks št. 1 h kreditni pogodbi, s katerim sta znižali predvideni znesek mesečne anuitete z zneska 1.532,20 CHF na znesek 630,84 CHF. Ob sklenitvi pogodbe je mesečna anuiteta predstavljala 40 % tožničinih dohodkov.

‒ Tožnici sta bila predstavljena kredit v evrih in v CHF, kredit v CHF ji ni bil vsiljen, tožnica ni bila zavedena, toženka temu kreditu ni dajala prednosti.

‒ Tožnici so bile predstavljene prednosti (nizek mesečni obrok) kot slabosti kredita v CHF (valutno in obrestno tveganje).

‒ Tožnici so bile pojasnjene vse možnosti kreditov, odločilni nagib za sklenitev obravnavane kreditne pogodbe pa je bil nizek obrok kredita in ugodnejša obrestna mera.

‒ Tožnica je v preteklosti že najela dva kredita v CHF.

‒ Bančni uslužbenec se konkretnega razgovora s tožnico ni spominjal, vendar mu je sodišče verjelo, da tožnici banka ni zagotavljala le minimalnih nihanj (1-2 % kot je to zatrjevala tožnica), temveč so uslužbenci toženke imeli navodilo, da povedo, da tečaj lahko zaniha plus/minus 10 do 15 %.

‒ Toženka je imela zaprto (nevtralno) valutno pozicijo ves čas trajanja kreditnega razmerja in iz naslova spremembe menjalnega tečaja in morebitne posledične spremembe višine mesečne anuitete v tuji valuti v protivrednosti domače valute ni imela oz. nima dobička. Bila pa je posredno izpostavljena kreditnemu tveganju.

‒ Toženka ni mogla napovedati prihodnjega gibanja tečaja CHF s kakršnokoli stopnjo zanesljivosti in teh informacij tožnici ni mogla podati.

‒ Tožnica je v 3 mesecih od sklenitve kreditne pogodbe imela pravico predlagati konverzijo kredita iz CHF v evre, toženka pa je konverzijo lahko zavrnila v primeru morebitnih tožničinih kršitev pogodbe. Dne 21. 7. 2010 in 5. 4. 2012 je bila toženka tista, ki je tožnici predlagala konverzijo kredita, vendar se tožnica zanjo ni odločila.

‒ Tožnica je razumela mehanizem uporabe tuje valute in se je zavedala valutnega in obrestnega tveganja.

‒ Toženka je v trenutku sklepanja kreditne pogodbe mogla in morala vedeti (zgolj), da se tečajno razmerje evro - CHF lahko spremeni, kar pa je brez dvoma mogla in morala vedeti tudi tožnica, saj je tudi povprečno izobraženemu potrošniku, kot je tožnica, znano, da se devizni tečaji spreminjajo. Toženka tako visoke apreciacije CHF, kot se je zgodila v letih od 2011 do 2015, ni mogla pričakovati in posledično na to dejstvo tožnice ni mogla opozoriti.

‒ Sodišče je izračunalo, da bi v primeru, če bi do maja 2038, ko bo zapadel zadnji obrok kredita, menjalni tečaj in obrestna mera ostala nespremenjena in bi tožnica plačevala anuitete v višini, kot jo je septembra 2020, bo iz naslova celotnega poplačila kredita plačala 289.418,88 EUR, kar je znatno manj od zneska 341.015,15 EUR, ki je bil predviden ob sklenitvi pogodbe.

10. Revizija je utemeljena.

11. Uvodoma je treba opozoriti, da tožnica v reviziji sodiščema prve in druge stopnje očita še bistvene kršitve določb pravdnega postopka, s katerimi pa se Vrhovno sodišče ni ukvarjalo, ker glede tega revizija ni bila revizija dopuščena (371. člen ZPP).

**Materialnopravna izhodišča** _Glede uporabe Direktive_

12. Ugovor, da naj bi bila uporaba Direktive 93/13 in s tem tudi sodne prakse Sodišča EU izključena, se opira na izključitveno klavzulo, ki jo Direktiva vsebuje v drugem odstavku 1. člena in se glasi: "Določbe te direktive ne veljajo za pogodbene pogoje, ki temeljijo na obveznih zakonih ali predpisih in določbah ali načelih mednarodnih konvencij, katerih pogodbenice so države članice ali skupnost, zlasti na področju prometa."

13. Ratio te klavzule razkriva 13. uvodna izjava Direktive, v skladu s katero se "predpostavlja, da zakoni ali predpisi držav članic, ki neposredno ali posredno določajo pogoje v potrošniških pogodbah, ne vsebujejo nedovoljenih pogojev;" ter se zato "ne zdi potrebno, da bi za pogoje, ki temeljijo na obveznih zakonih ali predpisih in načelih ali določbah mednarodnih konvencij, katerih pogodbenice so države članice ali Skupnost, veljale določbe te direktive (...)"

14. Vrhovno sodišče je v sklepu II Ips 37/2023 z dne 20. 3. 2024 podrobno odgovorilo na ugovor iste toženke glede izključitve presoje nepoštenosti pogodbenega pogoja na podlagi drugega odstavka 1. člena Direktive 93/13. Na razlogovalno pot, vsebovano v navedeni nosilni odločbi se zato tu sklicuje in nanjo napotuje, v nadaljevanju pa povzema le nosilne pravne razloge1, zaradi katerih po presoji Vrhovnega sodišča uporaba Direktive ni izključena.

15. Opustitev presoje je izključena zgolj, kadar nacionalno sodišče na podlagi nacionalnega prava presodi, da so izpolnjeni naslednji kumulativni pogoji, in sicer, da se pogodbeni pogoj opira na: ‒ obvezno (kogentno ali dispozitivno) zakonsko določbo, ‒ navedena določba je oblikovana za pogodbo določene vrste in ne gre zgolj za splošno določbo obligacijskega prava, ‒ navedena določba ureja (uravnotežene) pravice in obveznosti pogodbenih strank.2

16. Glede kogentne vsebine ni mogoče šteti, da pogodbeni pogoj kreditne pogodbe z valutno klavzulo (glede vsebine pojasnilne dolžnosti) temelji zgolj na obveznih (kogentnih) zakonskih določbah prvega odstavka 7. člena ZPotK, ker temelji tudi na načelu vestnosti in poštenja (dobre vere).3 Glede dispozitivne zakonske vsebine pa določbi 371. člena (načelo monetarnega nominalizma) in 372. člena OZ (valorizacija denarnih obveznosti) pomenita le način določitve predmeta denarne obveznosti in ne določata (sami po sebi) pravic in obveznosti strank iz posamezne pogodbe.4

17. Zgoraj navedeni pogoji tako niso izpolnjeni, poleg tega pa presoja ni izključena tudi iz razloga, ker valutna klavzula ni edina vsebina pogodbenega pogoja obravnavane kreditne pogodbe, temveč z opiranjem na splošno obligacijsko določbo zgolj (so)določa njen predmet.5

18. V skladu s tretjim odstavkom 21. člena ZPotK se ne glede na (kogentne) določbe ZPotK uporabljajo tudi določbe drugih predpisov, ki so za potrošnika ugodnejše, v konkretnem primeru je to ZVPot, ki predstavlja lex specialis. Presoja nepoštenosti pogodbenega pogoja po slednjem pa je možna.6 Izjema iz drugega odstavka 1. člena Direktive namreč ni bila predmet uskladitve ZVPot z Direktivo in torej ni implementirana v slovenski pravni red. ZVPot torej ne določa izključitve presoje nedovoljenosti pogodbenega pogoja zaradi njegovega opiranja na obvezno zakonsko določbo. S tem ohranja ureditev, ki je za potrošnika ugodnejša od ureditve po Direktivi. Toženkin materialnopravni ugovor izključitve uporabe Direktive je zato bilo treba zavrniti kot neutemeljenega.

_Izhodišča za presojo ničnosti zaradi neustrezno opravljene pojasnilne dolžnosti_

19. V času sklenitve kreditne pogodbe veljavni ZVPot je v 23. členu določal, da podjetje ne sme postavljati pogodbenih pogojev, ki so nepošteni do potrošnika. Če takšne pogoje postavi, so ti nični. Nadalje je v 24. členu določal, da se pogodbeni pogoji štejejo za nepoštene, če: a) v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank ali b) povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika ali c) povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval ali č) nasprotujejo načelu poštenja in vestnosti.

20. Pojasnilna dolžnost je sestavni del načela vestnosti in poštenja.

21. V izpodbijani sodbi je vprašanje pojasnilne dolžnosti na abstraktni ravni ovsebinjeno upoštevaje sodno prakso Vrhovnega sodišča, ki je bila kasneje presežena. SEU je namreč izhodišča, podana v zadevi Andriciuc in drugi proti Banca Românească SA (C-186/16 z dne 20. 9. 2017), bistveno nadgradilo. Njihova nadaljnja izpeljava v predhodni praksi Vrhovnega sodišča zato ni bila več skladna z abstraktno vsebino pojasnilne dolžnosti, kakor jo je v svojih kasnejših odločitvah, zlasti v zadevi BNP Paribas Personal Finance SA proti VE (C-609/19 z dne 10. 6. 2021), zavezujoče oblikovalo SEU, kakor tudi ne s stališči Ustavnega sodišča v več razveljavitvenih odločbah, sprejetih v vmesnem času.

22. Vrhovno sodišče je tako v sodbah II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023 in II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023, ki jim je nato sledilo še v zadevah II Ips 49/2023 in II Ips 56/2023, oboje z dne 18. 10. 2023 ter v zadevi II Ips 72/2023 z dne 22. 11. 2023, navedlo izhodišča za odločanje v zadevah, v katerih je bil bistven odgovor na vprašanje, ali je banka kot ponudnica kreditov v tuji valuti izpolnila pojasnilno dolžnost. V prvih dveh navedenih zadevah je Vrhovno sodišče svoje postroženo stališče glede pojasnilne dolžnosti obširno argumentiralo. Tem stališčem Vrhovno sodišče sledi tudi v obravnavani zadevi. Za obširnejšo argumentacijo (oprto na prakso SEU in Ustavnega sodišča) napotuje na navedeni predhodni odločbi. V nadaljevanju zato povzema le bistvene pravne sklepe ter, slednjič, pojasnjuje procesne razloge, ki so narekovali razveljavitev sodb nižjih sodišč namesto njune spremembe.

23. Osrednja sporočila Vrhovnega sodišča v navedenih zadevah so sledeča: ‒ Razlogi v štirih alinejah prvega odstavka 24. člena ZVPot, ki utemeljujejo sklep o nepoštenosti pogodbenega pogoja, so določeni alternativno. To pomeni, da za ničnost zadošča, da je podan že en sam razlog. Res pa je, da je pogoj dobre vere neločljiv del preostalih treh razlogov, zato pri kreditih v tuji valuti ni mogoče ugotoviti, ali se je udejanjil abstraktni dejanski stan iz prve, druge ali tretje alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot, ne da bi pri tem ugotavljali obseg danih pojasnil ponudnika (glej 45. točko sodbe II Ips 8/2022).

‒ Za presojo pojasnilne dolžnosti prodajalca ali ponudnika ne zadošča opozorilo na spremenljivost tečajnega razmerja EUR-CHF brez nadaljnjih pojasnil, kako bi na obveznost za odplačilo kredita v celoti vplivala zelo veliko depreciacija zakonitega plačilnega sredstva države članice, kjer ima potrošnik stalno prebivališče, in povečanje tujih obrestnih mer.

‒ Ni dovolj, da se potrošnik zaveda, da se valutni tečaj lahko spremeni, temveč mu je treba dati jasno vedeti, da se tečaj, zlasti v dolgoročnih pogodbenih razmerjih, lahko znatno spremeni in ima zato tudi nezanemarljive negativne ekonomske učinke, upoštevaje pri tem kontekst konkretnih pogodbenih bremen v potrošnikovem življenju.

‒ Treba je razlikovati med (ne)napovedljivostjo konkretnega trenutka in vzroka (dogodka) za znatno spremembo valutnega tečaja na eni strani ter med zavedanjem splošne tveganosti, da lahko pride do znatnih oscilacij valutnega para, na drugi strani. Tudi če kreditodajalci niso vedeli, kdaj in v kakšni vsebini se bo uresničil dogodek, ki bi lahko imel pomembne posledice na valutni par, to ne pomeni, da se niso zavedali oziroma bi se vsaj morali zavedati, da lahko kadarkoli v dolgoročnem razmerju nastopi dogodek, ki bo pomembno vplival na valutno razmerje.

‒ Po evropskem pravu se tudi domneva, da se povprečen potrošnik - posameznik iz obširne množice posameznikov, ki sklepajo posle v pravnoposlovnem prometu, ne glede na njihove osebne značilnosti - ne zaveda dejanskega obsega valutnega tveganja.

**Presoja konkretnega primera**

24. Odgovor na drugo vprašanje je ob tako pojasnjenih materialno pravnih izhodiščih pritrdilen. Vrhovno sodišče je že v zadevi II Ips 54/2023 potrdilo, da je treba zakonske predpostavke iz štirih alinej prvega odstavka 24. člena ZVPot, ki alternativno opredeljujejo pogoje za ugotovitev nepoštenosti pogodbenega pogoja, upoštevati kot samostojne in neodvisne zakonske pogoje za presojo, pri čemer obstoj odločilnih dejstev, ki se podrejajo zgolj enemu od teh pogojev, zadošča za presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja.

25. Glede odgovora na prvo, za odločitev v zadevi ključno vprašanje, Vrhovno sodišče pojasnjuje, da sta sodišči prve in druge stopnje presojali pojasnilno dolžnosti ob upoštevanju izhodišč, ki se razlikujejo od uvodoma navedenih. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da se je tožnica odločila za sklenitev predmetnega kredita zato, ker bi bil mesečni obrok evrskega kredita bistveno višji. Na podlagi zgoraj ugotovljenih dejstev, na katere je Vrhovno sodišče vezano, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bila tožnica ne samo seznanjena z možnostjo spremembe vrednosti tuje valute, temveč tudi zmožna oceniti potencialne znatne ekonomske posledice takega pogoja za njene finančne obveznosti.7 Nadaljnje utemeljitve tega zaključka sodišče ni podalo. V podkrepitev je zgolj citiralo odločbo Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 32/2019 z dne 23. 1. 2020, ki pa je bila v sodni praksi, kot pojasnjeno zgoraj, že presežena. Tudi sodišče druge stopnje v 35. točki obrazložitve zapiše le, da je tožnica razumela mehanizem uporabe tuje valute in da je na podlagi posredovanih informacij lahko ocenila znatne ekonomske posledice tega pogoja za njene finančne obveznosti. Zaključki sodišč o bistvenem vprašanju, ali je bila tožnica zmožna oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njene finančne obveznosti8, so tako ostali pavšalni.

26. Sodišče prve stopnje je do takšnih zaključkov prišlo, ker ni sprejelo zahteve po opozorilu na posledice velike depreciacije,9 kar je v nasprotju s sedaj vzpostavljeno sodno prakso. Sodišče prve stopnje je v zvezi z dopisoma Banke Slovenije iz julija 2006 in decembra 2007 v prilogah A7 in A8 spisa ter Poročila o finančni stabilnosti iz junija 2005 zavzelo stališče, da gre zgolj za splošna opozorila na dolžnosti poslovnih bank, ki niso presegala tistih, izhajajočih iz takrat veljavnih predpisov o potrošniških kreditih ter iz načela vestnosti in poštenja. V navedenem poročilu je Banka Slovenije sicer poleg izpostavljenosti bank tečajnemu tveganju opozorila tudi na izpostavljenost komitentov istemu tveganju, ker je bil CHF tedaj (leta 2005) na relativno nizkih ravneh in je bilo v prihodnosti pričakovati njegovo apreciacijo. Sodišče prve stopnje še izpostavi, da je treba opozorila Banke Slovenije poslovnim bankam gledati v luči ciljev in nalog v skladu z Zakonom o Banki Slovenije. Zaključek sodišča prve stopnje iz 38. točke, da gre tudi po oceni Vrhovnega sodišča zgolj za splošna opozorila glede dolžnosti poslovnih bank, pa v luči nadgrajene sodne prakse ni pravilen. Opozorilo, da je takšno kreditiranje nakupa stanovanja zelo tvegano, je namreč pomembna sestavina informiranja, ki jo zahteva tudi načelo vestnosti in poštenja, kot je Vrhovno sodišče že pojasnilo10. 27. Sodišči sta ugotovili, da je bila toženka opozorjena na možnost, da tečaj evro -CHF zaniha za 10-15 %, kar je več kot 1-2 % nihanje, na katerega je bil opozorjen tožnik v zadevi II Ips 8/2022 in tudi več kot je izhajalo iz grafov, ki so bili prikazani tožnikom v zadevi II Ips 54/2023. Obenem pa še vedno občutno manj od zadeve II Ips 137/2018, v kateri je Vrhovno sodišče kot pomembno dejansko ugotovitev izpostavilo, kakšne posledice bi imel padec vrednosti evra za 37,5 %, kar bi pomenilo, da bo morala stranka, ki vzame kredit v višini 100.000,00 EUR, v primeru spremembe tečaja z 1,6 : 1 na 1 : 1 vrniti 160.000,00 EUR.11 Razen že citirane pavšalne ugotovitve, da je bila tožnica zmožna oceniti potencialne znatne ekonomske posledice takega pogoja za njene finančne obveznosti, sodišči v obravnavani zadevi ne obrazložita, kako se konkretno pojasnilo odraža v sposobnosti kreditojemalca razumeti tveganja najema kredita v tuji valuti. Opozoril o možnem neomejenem tveganju za rast tožničine obveznosti zaradi možnosti velike apreciacije CHF in gibanja variabilne obrestne mere LIBOR, vezane na CHF, sodišči namreč nista ugotovili.

28. Toženka opozarja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da bi se toženka morala zavedati vpliva menjalnega tečaja že iz razloga, ker je čista vrednost kredita zapisanega v kreditni pogodbi z dne 21. 5. 2008 znašala 185.039,51 EUR, nato pa je 26. 5. 2008 zaradi spremembe menjalnega tečaja dejansko dobila izplačanih 186.559,51 EUR. Gre za dejstvo, ki je nastalo po sklenitvi pogodbe in zato ni pravno relevantno za presojo toženkine pojasnilne dolžnosti, ki je oz. bi morala biti do tiste točke seveda že v celoti opravljena.

29. Toženka je zatrjevala, da bi se tožnica lahko izognila negativnim posledicam valutnega tveganja, če bi se že v letu 2010 odločila za konverzijo, ki jo je sama predlagala. Sodišče prve stopnje je to dejstvo upoštevalo z vidika presoje nepoštenosti oz. slabovernosti.12 Pritožbeno sodišče je to stališče potrdilo in poudarilo, da bi z odločitvijo za konverzijo omejila valutno tveganje.13 Sodišči nižje stopnje bosta v ponovljenem postopku morali možnost konverzije presojati v luči novih materialnopravnih izhodišč. Vrhovno sodišče na načelni ravni pojasnjuje, da pomena konverzije za odločitev o veljavnosti pogodbe a priori ni mogoče14 izključiti, a seveda pod pogojem, da je ta sestavni del pogodbenega statuta. Pri tem bosta morali upoštevati, da je tožnica po določilih pogodbe res imela pravico predlagati konverzijo, vendar pa je banka v primeru morebitnega neizpolnjevanja obveznosti s strani tožnice, takšen predlog imela pravico zavrniti. Prav tako bo potrebno ugotoviti, kakšna pojasnila glede višine tožničine preostale obveznosti ji je toženka ob predlogu konverzije posredovala.

**Procesne posledice ugotovitve, da sta nižji sodišči ustreznost ravnanja toženke presojali z napačnih materialnopravnih izhodišč**

30. Glede odgovora na prvo vprašanje, ali je bila pojasnilna dolžnost ustrezno izpolnjena, je zato v obravnavani zadevi pomembno, da sta pravdni stranki v postopku pred sodiščem prve stopnje navajali dejstva in predlagali dokaze na podlagi kasneje preseženih izhodišč sodne prakse, sodišči prve in druge stopnje pa sta pravno relevantnost dejstev ugotavljali ob upoštevanju le-teh. Ker stranki nista imeli možnosti razpravljati o zgoraj navedenih novih materialnopravnih izhodiščih, je Vrhovno sodišče zaradi varstva pred sodbo presenečenja (383. člen ZPP v zvezi s 351. členom ZPP) in zagotovitve učinkovite pravice do sodnega varstva, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. Stranki bosta tako imeli tudi možnost kontradiktorne obravnave vprašanja neveljavnosti vknjižbe hipoteke in njenega izbrisa v skladu z določbami 243. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1). S takšnim postopanjem revizijskega sodišča je varovano spoštovanje pravic pravdnih strank, zagotovljenih z 22. členom Ustave.

31. Glede ugovora toženke, da so bile mesečne anuitete tožnice v povprečju celo nižje in da tožnica v resnici ni utrpela škode, se v resnici zastavlja vprašanje pravnega interesa tožnice za ugotovitev ničnosti. Gre za procesno predpostavko, na katero mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (274. člen ZPP). Ugotovitev ničnosti namreč ne more biti sama sebi namen, marveč mora biti skladna s samim razlogom ničnosti - to pa je v konkretnem primeru načelo varstva potrošnika. Absurdno bi bilo, če bi bila nazadnje ugotovitev ničnosti celo v opreki z razlogom, ki ničnost utemeljuje. Če procesna korist ni razvidna že sama po sebi, potem je naloga sodišča, da tožečo stranko pozove, naj pravni interes za ugotovitveno tožbo konkretizira oziroma, da z obema strankama v okviru materialnega pravdnega vodstva (285. člen ZPP) o tem odprto razpravlja. Očitno namreč je, da se v tem vprašanju prepletajo prvine obligacijskega prava (teorija afirmacije pogodb), potrošniškega prava (alternativne predpostavke iz 24. člena ZVPot) in civilnega procesnega prava (pravni interes za sodno ugotovitev ničnosti).

**Odločitev o revizijskih stroških**

32. Odločitev o stroških revizijskega postopka se na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

**Sestava senata in glasovanje**

33. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu obrazložitve. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 VS RS sklep II Ips 37/2023, tč. 9-31. 2 Prav tam, tč. 25. 3 Prav tam, tč. 18. 4 Prav tam, tč. 23. 5 Prav tam, tč. 26. 6 Prav tam, tč. 31. 7 Tč. 33 obrazložitve prvostopenjske sodbe. 8 Glej 71. tč. obrazložitve sodbe SEU C-26/13- Kasler, 51. tč. obrazložitve sodbe SEU C-186/16- Andriciuc. 9 Tč. 24 obrazložitve prvostopenjske sodbe. 10 VS RS sodba II Ips 8/2022, tč. 72. 11 VS RS sklep II Ips 137/2017, tč. 24. 12 Tč. 41. obrazložitve prvostopenjske sodbe. 13 Tč. 13. obrazložitve drugostopenjske sodbe. 14 Glej tč. 31 sklepa II Ips 62/2023 z dne 20. 3. 2024.