Jedro

Za pridržanje iz razloga po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 (med drugim kadar je to nujno potrebno zaradi varstva osebne in premoženjske varnosti) ni treba ugotavljati prosilčeve krivde za dejanja, ki pomenijo grožnjo navedenim vrednotam. Zadošča objektivno dejstvo, da je prosilec taka dejanja storil in je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj nujno potrebno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (pridržanje). Ker torej ne gre za kazenski postopek in ne za ugotavljanje tožnikove kazenske odgovornosti za kazniva dejanja (ko bi bila njegova krivda lahko izključena zaradi neprištevnosti ob njihovi storitvi – tretji odstavek 1. člena KZ-1), niti pridržanje ni kazen, ampak je preventivni ukrep zoper prosilca za mednarodno zaščito, ki se na tej pravni podlagi nahaja na ozemlju Republike Slovenije do odločitve o prošnji, so navedbe glede zavrnitve predloga za postavitev izvedenca psihiatrične stroke neutemeljene.

Sodišču se po tem, ko je na začetku pritožnikovega zaslišanja preverilo pritožnikovo stanje (zapisnik o glavni obravnavi z dne 10. 11. 2022 na strani 4, l. št.29) in na podlagi tega, kar izpostavlja v omenjeni točki obrazložitve (da je mirno in zbrano spremljal narok ter smiselno in tekoče odgovarjal na postavljena vprašanja), tudi ni vzpostavil dvom o priitožnikovi procesni sposobnosti.

Izrek

I. Pritožba zoper I. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožba zoper sklep (II. točka izreka sodbe in sklepa) se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožnik je vložil tožbo zoper sklep, št. 2142-141/2022/6 (UOIM1-04) z dne 2. 11. 2022, s katerim je Urad Vlade Republike Slovenije za oskrbo in integracijo migrantov tožniku kot prosilcu za mednarodno zaščito omejil gibanje iz razloga po četrti alineji prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), ker je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda, in sicer na na prostore Centra za tujce v Postojni (v nadaljevanju pridržanje) od 1. 11. 2022 od 11.05 ure do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 1. 2. 20221 do 11.05 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec. Predlagal je tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj sodišče stanje uredi tako, da toženka takoj po prejemu sklepa preneha izvrševati izrečeni ukrep.

2. Sodišče prve stopnje je odločilo s sodbo in sklepom ter zavrnilo tako tožbo (I. točka izreka) kot zahtevo za izdajo začasne odredbe (II. točka izreka). V obrazložitvi je ugotovilo, da je bil tožnik, preden je bil pridržan, seznanjen z razlogi za ukrep, ob prisotnosti tolmača za arabski jezik pa je smiselno odgovarjal na vprašanja na razgovoru. Po zaslišanju tožnika, ki je potrdil, da so varnostniki azilnega doma pri njem našli pivo in boksar, in izvedenih listinskih dokazih (uradnih zaznamkih, poročilih in zapisnikih o tožnikovih dejanjih verbalnega in telesnega obračunavanja na območju azilnega doma ter vnosu prepovedanih substanc in orožja (boksarja) na to območje) je pritrdilo tudi ugotovitvam toženke, da je treba tožnika pridržati zaradi ugotovljenih kršitev Uredbe o hišnem redu azilnega doma ter njegovih groženj in vedenja. Navedlo je, da gre za tožnikova stopnjujoča ravnanja, ki pomenijo dovolj resno grožnjo osebni varnosti zaposlenih v azilnem domu, njegovih stanovalcev in obiskovalcev. Upoštevaje okoliščine primera pa je ukrep tudi primeren, nujen in sorazmeren z varstvom pravic drugih oseb. Tožnikov predlog za postavitev izvedenca psihiatrične stroke je zavrnilo kot nepotreben glede na to, da je tožnik mirno in zbrano spremljal narok ter smiselno in tekoče odgovarjal na postavljena vprašanja, zato se sodišču tudi ni postavil dvom v njegovo poslovno sposobnost. Poleg tega je tožnik sam povedal, da zaradi depresije od 2013 uživa predpisana zdravila in da v Centru za tujce ponovno uživa hrano. Zahtevo za izdajo začasne odredbe je zavrnilo, ker zakonito pridržanje ne pomeni nedopustnega posega v pravico do osebne svobode, tožnik pa s posplošenimi trditvami o nepravilni uporabi materialnega in procesnega prava ter nepravilni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja ni izkazal težko popravljive škode.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo in sklep vložil pritožbo. Navaja, da je stališče sodišča prve stopnje, da ne dvomi v objektivnost uradnih zaznamkov, zapisnikov in poročil o pritožnikovih dejanjih, pristransko, ter povzema svojo izpovedbo na glavni obravnavi glede posameznih dogodkov, ki je drugačna od vsebine navedenih dokumentov. Izpostavlja, da na razgovoru 1. 11. 2022 ni razumel, česa ga uradne osebe krivijo, poleg tega takrat ni bil prisoten tolmač, kot je to navedeno na zapisniku tega razgovora, niti ni tolmačevega podpisa, zato gre za kršitev pravice do izjave. Nikoli tudi ni bil soočen z varnostniki in socialnimi delavkami kot pričami v upravnem postopku, da bi jim lahko postavljal vprašanja, niti se ne strinja, da sodišče ni postavilo izvedenca psihiatrične stroke. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo in sklep razveljavi ter tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, podrejeno, naj ju razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

**K I. točki izreka**

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnik neutemeljeno nasprotuje zavrnitvi predloga za postavitev izvedenca psihiatrične stroke, ki naj bi ugotovil, ali je bil ob očitanih kršitvah prišteven oziroma bistveno zmanjšano prišteven, ker da sodišče za tako oceno ni strokovno usposobljeno. Slednje sicer drži, a je v tej zadevi nepomembno, saj za pridržanje iz razloga po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 (med drugim kadar je to nujno potrebno zaradi varstva osebne in premoženjske varnosti) ni treba ugotavljati prosilčeve krivde za dejanja, ki pomenijo grožnjo navedenim vrednotam. Zadošča objektivno dejstvo, da je prosilec taka dejanja storil in je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj nujno potrebno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (pridržanje). Ker torej v obravnavani zadevi ne gre za kazenski postopek in ne za ugotavljanje tožnikove kazenske odgovornosti za kazniva dejanja (ko bi bila njegova krivda lahko izključena zaradi neprištevnosti ob njihovi storitvi – tretji odstavek 1. člena KZ-1), niti pridržanje ni kazen, ampak je preventivni ukrep zoper prosilca za mednarodno zaščito, ki se na tej pravni podlagi nahaja na ozemlju Republike Slovenije do odločitve o prošnji, so te navedbe neutemeljene.

6. Pojasnila prvostopenjskega sodišča v 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pa so pomembna z vidika pritožnikove procesne sposobnosti, saj mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, tudi pravdno sposoben (80. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Očitno se sodišču po tem, ko je na začetku pritožnikovega zaslišanja preverilo pritožnikovo stanje (zapisnik o glavni obravnavi z dne 10. 11. 2022 na strani 4, l. št.29) in na podlagi tega, kar izpostavlja v omenjeni točki obrazložitve (da je mirno in zbrano spremljal narok ter smiselno in tekoče odgovarjal na postavljena vprašanja), dvom v sposobnost razumeti pomen in posledice obravnavanega postopka odločanja ni vzpostavil, in to kljub pritožnikovi depresiji, v zvezi s katero pa jemlje zdravila, in nekajdnevnemu odklanjanju hrane, saj je na naroku za glavno obravnavo povedal, da jo ponovno uživa. Okoliščina o tekočih in smiselnih odgovorih na vprašanja za pritožnika niti ni sporna, poleg tega pa je iz zapisnika o glavni obravnavi razvidno, da je pritožnik odgovarjal tudi na vprašanja svoje pooblaščenke (odvetnice), ki s tem v zvezi oziroma s pritožnikovim stanjem na naroku ni imela nobenih pripomb. Zato z navedbami, da je pritožnik na naroku na pol spal in komaj držal oči odprte, da se je po obravnavi 16. 11. 2022 ponovno samopoškodoval (rezal po telesu z razbitim kozarcem) in da je bil v drugi pritožnikovi zadevi, ki se nanaša na postopek pridobitve mednarodne zaščite, postavljen izvedenec psihiater, pritožba ne more izpodbiti, da je sposoben razumeti pomen obravnavanega postopka in svojih dejanj v njem oziroma da je bil sposoben slediti glavni obravnavi.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča je prvostopenjsko sodišče navedlo tudi logične in prepričljive razloge glede dejanskega stanja, ki je narekovalo odreditev pritožnikovega pridržanja. Pri tem se je oprlo na uradne zaznamke, zapisnike in poročila, ki so bila sestavljena v zvezi s pritožnikovimi konfliktnimi ravnanji v azilnem domu, in tudi razložilo, zakaj sledi vsebini navedenih listin (ker socialni delavci in varnostniki, ki so podajali poročila in uradne zaznamke, nimajo osebnega interesa za izid tega postopka), poleg tega pa tudi, zakaj na drugi strani ni verjelo pritožniku, ki je o dogodkih izpovedoval drugače (ker je v njegovem interesu odprava izpodbijanega ukrepa). Ob tem je v 23. točki obrazložitve še izpostavilo, da je pritožnik povsem neprepričljiv pri zanikanju očitanih dejanj in tudi nekritičen, saj je na glavni obravnavi trdil, da je njegovo obnašanje vzorno in da je vzoren človek. Na odločitev tako ne morejo vplivati ponovljene navedbe pritožnikovega videnja dogodkov.

8. V skladu s petim odstavkom 84. člena ZMZ-1 se ukrep o pridržanju izreče ustno, pri čemer prosilec o tem nemudoma prejme zapisnik, ki vsebuje razloge za izrek ukrepa, zapisnik pa je prosilcu prebran v njemu razumljivem jeziku. Pisni odpravek sklepa pristojni organ izda najpozneje v 48 urah od ustnega izreka sklepa, prosilcu pa ga vroči v treh delovnih dneh od izdaje. Iz teh določb izhaja, da pristojni organ o pridržanju odloči ustno, o tem pa naknadno izda pisni sklep.

9. Ni sporno, da je toženka pritožnika pridržala od 1. 11. 2022, sklep o tem pa je bil izdan naslednji dan, to je 2. 11. 2022. Poleg tega je sodišče po izvedbi dokazov pritrdilo toženki glede ugotovljenih dogodkov pritožnikovega verbalnega in fizičnega obračunavanja z drugimi prosilci in zaposlenimi v azilnem domu ter posedovanje orožja (bokserja). Zaradi tega ni sledilo tožbi, da naj bi bil cilj izrečenega ukrepa le varovanje hišnega reda v azilnem domu, ampak je ta v zagotavljanju varnosti drugih oseb, saj se pritožnikovo ravnanje kljub več razgovorom s socialnimi delavci celo stopnjuje.

10. Navedeno kaže, da je bil sporni ukrep izrečen v okoliščinah, ki zahtevajo takojšnje nujno ukrepanje v javnem interesu, ko je bilo pridržanje po ustnem izreku tudi takoj izvršeno. Če gre za nujne ukrepe v javnem interesu, ki jih ni mogoče odlagati, pa so dejstva, na katera se mora opirati odločba, ugotovljena ali vsaj verjetno izkazana, zaslišanje stranke ni potrebno (4. točka prvega odstavka 144. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom istega člena). Pritožnik se zato neutemeljeno sklicuje na 9. in 146. člen ZUP. Ker tudi iz petega odstavka 84. člena ZMZ-1 ne izhaja dolžnost organa, da pred odreditvijo pridržanja stranki omogoči uresničitev pravice do izjave, in ker pritožnik ne oporeka, da je to možnost lahko v nadaljevanju udejanil s tožbo in ob prisotnosti tolmača na izvedeni glavni obravnavi (v pritožbi tudi ne nasprotuje razlogu za zavrnitev zaslišanja neimenovane socialne delavke kot nepotrebnega dokaza), kršitev te postopkovne pravice ni podana.

11. Po obrazloženem in ker druge navedbe niso pomembne, podani pa niso niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo zoper sodbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen ZUS-1). Ob tem dodaja, da ZMZ-1 v šestem odstavku 84. člena določa možnost opravljanja neposrednega sodnega nadzora nad izvajanjem ukrepa iz drugega odstavka tega člena tudi glede določenega prosilca, v okviru katerega lahko sodnik upravnega sodišča odredi odpravo ukrepa, če ugotovi, da razlogi za pridržanje niso več podani.

**K II. točki izreka**

12. Na podlagi določb 32. člena ZUS-1 se lahko začasna odredba izda samo do pravnomočnosti odločitve v upravnem sporu. Ker je ta z odločitvijo o pritožnikovi pritožbi zoper sodbo postala pravnomočna, si pritožnik s pritožbo zoper zavrnitev začasne odredbe ne more več izboljšati svojega pravnega položaja, saj njegovi zahtevi za izdajo začasne odredbe ni več mogoče ugoditi. Vrhovno sodišče je zato zaradi pomanjkanja pravnega interesa pritožbo zoper zavrnjeno začasno odredbo zavrglo (četrti odstavek 343. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1) in se ni opredeljevalo do navedb, da pritožniku zaradi izrečenega ukrepa nastaja težko popravljiva škoda, ki se kaže v slabšanju njegovega psihičnega in splošnega zdravstvenega stanja.

1 Pri navedbi leta zaključka trajanja pridržanja gre očitno za napako.