Jedro

Stroške izvršilnega postopka, ki so nastali tožnici kot upnici, je dolžan povrniti dolžnik. V izvršilnem postopku pa se ta znesek poplača iz zneska kupnine, dobljene s prodajo nepremičnine na dražbi. Zato v tej zadevi Republika Slovenija ne more tega zneska terjati od nasprotne stranke – dolžnika v izvršilni zadevi – po 46. členu ZBPP, saj so bili tožnici ti stroški z zaključkom postopka takoj izplačani.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je organ za brezplačno pravno pomoč odločil, da je tožnica dolžna na račun stroškov, izplačanih iz naslova brezplačne pravne pomoči, vrniti Republiki Sloveniji znesek 405,53 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 12. 2015 dalje do plačila. Iz obrazložitve izhaja, da je bila tožnici z odločbo št. BPP 355/2011-12 z dne 6. 7. 2011 odobrena brezplačna pravna pomoč kot oprostitev plačila predujma za sodnega cenilca v izvršilni zadevi Okrajnega sodišča v Lendavi št. In 62/2011. Okrajno sodišče v Lendavi je s sklepom št. In 62/2011 z dne 22. 8. 2011 odločilo, da se sodnemu cenilcu gradbene stroke A.A. odmeri nagrada in nadomestilo za stroške v skupni višini 405,53 €, kar je bilo navedenemu cenilcu na podlagi odredbe naslovnega sodišča z dne 7. 9. 2011 izplačano iz sredstev brezplačne pravne pomoči. 2. Organ za brezplačno pravno pomoč ugotavlja, da je Okrajno sodišče v Lendavi dne 29. 2. 2012 izdalo sedaj pravnomočen sklep o poplačilu opr. št. In 62/2011, iz katerega izhaja, da se iz kupnine, dobljene s prodajo nepremičnin v lasti dolžnika B.B. v višini 7.600,00 €, poravnajo med ostalim tudi stroški izvršilnega postopka upravičenke kot upnice v višini 1.187,81 € ter del njene terjatve v višini 6.263,17 €. Iz obrazložitve citiranega sklepa je razvidno, da je sodišče upravičenki v okviru priznanih stroškov postopka v višini 1.187,81 €, priznalo tudi 405,53 € iz naslova cenitve nepremičnin, pri čemer so bili ti stroški izplačani iz sredstev brezplačne pravne pomoči. 3. Na podlagi tega bi moral dolžnik B.B. v skladu s 46. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) poravnati stroške cenitve nepremičnin, ki so bili izplačani iz naslova brezplačne pravne pomoči v višini 405,53 € na račun naslovnega sodišča, poravnani pa so bili iz kupnine, dobljene s prodajo njegovih nepremičnin. Tako je dejansko prišlo do dvojnega plačila zgoraj navedenih stroškov cenitve nepremičnin in sicer enkrat s strani naslovnega sodišča iz proračuna Republike Slovenije in drugič (posredno) s strani dolžnika B.B.. Zaradi tega je upravičenka dolžna povrniti Republiki Sloveniji stroške cenitve nepremičnine.

4. Tožeča stranka v vloženi tožbi navaja, da je izvršilni postopek št. In 62/2011 Okrajno sodišče v Lendavi zaključilo s sklepom o poplačilu z dne 29. 2. 2012. Potem je sodišče izdalo obvestilo št. BPP 681/2010 z dne 28. 6. 2012, s katerim je tožeči stranki naložilo, da plača službi za brezplačno pravno pomoč znesek 302,88 €, kar je tožeča stranka tudi storila in bila tako prepričana, da so vsi zahtevki iz tega naslova poravnani. Dne 23. 11. 2015, torej po preteku treh let, pa je tožeča stranka prejela še obvestilo, da je dolžna plačati še stroške v višini 405,53 €. Tožeča stranka zatrjuje, da gre za zastarano terjatev, saj terjatev iz naslova plačil zastara v triletnem zastaralnem roku. Ker je bil izvršilni postopek zaključen dne 29. 2. 2012, je triletni zastaralni rok pretekel 29. 2. 2015. Razen tega navaja še, da je tožnica zaprosila za brezplačno pravno pomoč, katero ji je organ za brezplačno pravno pomoč odobril, vendar pa tožnici za izvedbo te brezplačne pravne pomoči ni izročil napotnice. Tako je ravnal v nasprotju s 40. členom ZBPP. Tožeča stranka se sklicuje na zastaranje in na neažurno delo organa za brezplačno pravno pomoč in predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi. Priglaša tudi stroške tega upravnega spora.

5. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala predmetni spis.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je bila tožnici dodeljena brezplačna pravna pomoč za stroške cenilca v izvršilni zadevi, v kateri je bila tožnica udeležena kot upnica. Stroške izvršilnega postopka je upniku dolžan povrniti dolžnik, v primeru, ko se izvršba opravi s prodajo dolžnikove nepremičnine, pa se stroški poplačajo iz kupnine (197. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju – v nadaljevanju ZIZ).

8. Sicer glede vračila sredstev iz naslova brezplačne pravne pomoči velja, da terjatev upravičenca do brezplačne pravne pomoči proti nasprotni stranki iz naslova stroškov postopka (ki jih je sodišče prisodilo v korist upravičenca z odločbo, s katero se je postopek pred njim končal), preide do višine stroškov, izplačanih iz naslova brezplačne pravne pomoči, na Republiko Slovenijo z dnem pravnomočnosti odločbe oziroma sklepa o stroških postopka (prvi odstavek 46. člena v času predmetnega postopka veljavnega ZBPP – Uradni list RS, št. 48/2001, 50/2004, 23/2008, 15/2014 – odl. US in 18/2014 – odl. US). S prehodom terjatve na Republiko Slovenijo vstopi Republika Slovenija v razmerju do nasprotne stranke v položaj upravičenca do brezplačne pravne pomoči kot upnika (drugi odstavek 46. člena ZBPP).

9. Tudi v obravnavani zadevi je stroške izvršilnega postopka, ki so nastali tožnici kot upnici, dolžan povrniti dolžnik, s tem da se v izvršilnem postopku ta znesek poplača iz zneska kupnine dobljene s prodajo nepremičnine na dražbi (197. člen ZIZ). Zato v tej zadevi Republika Slovenija ne more tega zneska terjati od nasprotne stranke – dolžnika v izvršilni zadevi – po 46. členu ZBPP, saj so bili tožnici ti stroški z zaključkom postopka takoj izplačani.

10. Ker pa tožnici stroški v zvezi s cenilcem v izvršilnem postopku dejansko niso nastali, saj jih je zanjo plačala Republika Slovenija oziroma organ za brezplačno pravno pomoč iz naslova odobrene brezplačne pravne pomoči, je bila tožnica s tem, ko je sprejela znesek iz naslova povrnitve stroškov, ki jih ni imela (pri tem je nebistveno ali so bili ti stroški nakazani na tožničin račun ali na račun njenega pooblaščenca), na škodo Republike Slovenije obogatena. Zato je dolžna znesek, prejet iz naslova povrnitve stroškov postopka s cenilcem (ki je bil prvotno krit iz stroškov izvedene brezplačne pravne pomoči), plačati Republiki Sloveniji (190. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ).

11. Neutemeljena je tožbena trditev, da je terjatev Republike Slovenije do tožnice iz tega naslova zastarala. Glede na to, da gre za terjatev države, da od upravičenke do brezplačne pravne pomoči terja povrnitev izplačanega zneska glede na ugotovljeno pravno podlago (verzijski zahtevek – 190. člen OZ), je po presoji sodišča treba uporabiti splošni zastaralni rok, ki ga določa 346. člen OZ. Ta znaša pet let in ni pretekel, glede na to, da je tožnica znesek stroškov za cenilca prejela s sklepom z dne 29. 2. 2012. 12. Neutemeljene so tudi tožbene navedbe v zvezi s tem, da tožnici ni bila izročena napotnica v skladu s 40. členom ZBPP. V predmetni zadevi je bila tožnici odobrena brezplačna pravna pomoč kot oprostitev stroškov postopka (deveta alinea prvega odstavka 26. člena ZBPP) in ne za zastopanje v postopku, ko brezplačno pravno pomoč izvajajo odvetniki in druge osebe iz 29. člena ZBPP. Brezplačna pravna pomoč za stroške cenilca v izvršilnem postopku je bila izvedena preko Okrajnega sodišča v Lendavi, pred katerim je tekel izvršilni postopek, v katerega je bil pritegnjen cenilec, to sodišče pa je tudi predložilo predmetno napotnico.

13. Tožnica tudi s sklicevanjem na znesek 302,88 €, ki jih je Republiki Sloveniji povrnila v zadevi brezplačne pravne pomoči št. BPP 681/2010 ne more biti uspešna, saj se to plačilo nanaša na drugo zadevo in torej na drug znesek izplačan iz naslova brezplačne pravne pomoči. 14. Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

15. Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.