Jedro

Prvi odstavek 88. člena ZDR-1 določa, da mora biti odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena pogodbeni stranki, ki se ji pogodba o zaposlitvi odpoveduje. To pomeni, da učinek odpovedi pogodbe o zaposlitvi nastopi z njeno vročitvijo. V primeru izredne odpovedi z vročitvijo preneha delovno razmerje. Ker je v času vročitve izpodbijane odpovedi tožene stranke dne 27. 6. 2019 odpoved tožnika že pričela učinkovati, to pomeni, da je izredna odpoved tožene stranke brez pravnega učinka, ker predmeta odpovedi več ni. Sodišču prve stopnje zato ni bilo treba presojati vsebinske utemeljenosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke, za kar se neutemeljeno zavzema pritožba.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da je nezakonit dokument tožene stranke, naslovljen kot ''Sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 18. 1. 2019'' z dne 10. 6. 2019 (I. točka izreka). Ugotovilo je, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo na podlagi njegove izredne odpovedi z dne 10. 6. 2019 (II. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 12 bruto plač delavca zadnjih treh mesecev pred nezakonito odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in za plačilo odškodnine v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka v višini 1.090,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 6. 2019 dalje do plačila (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožniku povrne stroške postopka v znesku 2.846,68 EUR, v primeru zamude 15-dnevnega izpolnitvenega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del navedene sodbe v I. in II. točki izreka in zoper odločitev o stroških postopka v IV. točki izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po določbi prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.). Navaja, da so si razlogi izpodbijane sodbe med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje namreč po eni strani ugotovi, da niso bili izpolnjeni pogoji za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika, po drugi strani pa tega dejstva ne upošteva pri odločanju o zakonitosti izredne odpovedi tožene stranke. Sodišče prve stopnje je odločalo o zahtevku, ki ne spada v sodno pristojnost. Edini učinek sklepa o izredni odpovedi tožene stranke je bil v odjavi tožnika iz socialnih zavarovanj. Izredna odpoved tožnika namreč po obliki in vsebini ni zadoščala za odjavo tožnika. Če bi tožena stranka sprejela izredno odpoved tožnika, bi to avtomatično vplivalo na pravico tožnika do odškodnine. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do vsebinskih očitkov iz izredne odpovedi tožene stranke. Prav tako ni ugotovilo drugih morebitnih posledic nezakonitosti izredne odpovedi tožene stranke in ni naložilo odprave teh posledic, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Navaja še, da ni podan utemeljen razlog za izredno odpoved tožnika. Izredna odpoved tožnika je bila dana v takšni obliki, da se lahko šteje kvečjemu za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Vztraja, da je bila pogodba o zaposlitvi nična, ker je imel tožnik sklenjeno delovno razmerje v Republiki Srbiji. Istočasnost delovnega razmerja tožnika pri dveh delodajalcih je v nasprotju s konkurenčno prepovedjo, izvajanje je bilo v praksi onemogočeno, tožnik pa je bil večkrat neupravičeno odsoten z dela za toženo stranko. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zavrne tožbene zahtevke, stroške postopka pa tožnik krije sam in toženi stranki povrne pritožbene stroške. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen za določen čas od 22. 2. 2019 do 21. 2. 2022. Tožena stranka mu je podala izredno odpoved z dne 10. 6. 2019, ki je bila tožniku vročena 27. 6. 2019. Pred vročitvijo te odpovedi, in sicer 14. 6. 2019, je bila toženi stranki vročena izredna odpoved tožnika, prav tako z dne 10. 6. 2019. Tožena stranka je tožnika odjavila iz socialnih zavarovanj na podlagi njene odpovedi pogodbe o zaposlitvi, in sicer s prvim dnem neupravičene odsotnosti z dela dne 10. 6. 2019. Tožnik se v sporu zavzema, da mu je delovno razmerje prenehalo pravzaprav štiri dni kasneje, na podlagi njegove izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

6. Prvi odstavek 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) določa, da mora biti odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena pogodbeni stranki, ki se ji pogodba o zaposlitvi odpoveduje. To pomeni, da učinek odpovedi pogodbe o zaposlitvi nastopi z njeno vročitvijo.1 V primeru izredne odpovedi z vročitvijo preneha delovno razmerje.2 Ker je v času vročitve izpodbijane odpovedi tožene stranke dne 27. 6. 2019 odpoved tožnika že pričela učinkovati, to pomeni, da je izredna odpoved tožene stranke brez pravnega učinka, ker predmeta odpovedi več ni (VIII Ips 183/2018, VIII Ips 180/2018, VIII Ips 195/2012, VIII Ips 160/2010, Pdp 410/2016). Sodišču prve stopnje zato ni bilo treba presojati vsebinske utemeljenosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke, za kar se neutemeljeno zavzema pritožba.

7. Pritožba neutemeljeno izpostavlja, da odpoved tožnika ni imela predpisane vsebine in oblike ter posledično tožena stranka tožnika na njeni podlagi ne bi mogla odjaviti iz socialnih zavarovanj. Na to, da je tožnik učinkovito podal izredno odpoved, ne vpliva, da je ta pomanjkljiva, saj ne vsebuje niti navedbe razloga za odpoved, vsebuje zgolj navedbo, da se podaja zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti. Vendar pa dejstvo, da je bila podana v pisni obliki in da je iz nje razvidna volja tožnika izredno odpovedati delovno razmerje, zadošča za presojo, da je bila pogodba o zaposlitvi s strani tožnika izredno odpovedana.

8. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita nasprotje v razlogih sodbe in s tem kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V zvezi s tem izpostavlja, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi o zahtevkih o zakonitosti izredne odpovedi tožene stranke in prenehanju delovnega razmerja upoštevalo odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnika, ki pa je ni upoštevalo pri denarnem zahtevku za odškodnino v III. točki izreka. Podana odpoved pogodbe o zaposlitvi v pisni obliki veže tako delavca kot delodajalca. Če gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca, jo delodajalec mora upoštevati in zoper njo nima sodnega varstva v smislu, da bi lahko uveljavljal njeno nezakonitost. Sodno varstvo je namreč v tretjem odstavku 200. člena ZDR-13 predvideno le v korist delavca (v primeru delodajalčeve odpovedi). Podlaga za tako zakonsko ureditev je v določbi 49. člena Ustave RS, ki varuje svobodo dela. Zakonitost oziroma utemeljenost izredne odpovedi delavca se lahko v sodnem sporu presoja le posredno - v zvezi s presojo utemeljenosti zahtevkov ter plačilo odpravnine in odškodnine po tretjem odstavku 111. člena ZDR-1.4 Gre za ustaljeno stališče sodne prakse. Odločitev o tem ni pod pritožbo. Odpoved tožnika kljub ugotovitvi sodišča, da ni bila dana po predpisanem postopku, obstoji in veže obe stranki.

9. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da zaradi hkratne zaposlitve tožnika v Republiki Srbiji pogodba o zaposlitvi med strankama ni nična. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil zakoniti zastopnik tožene stranke seznanjen s to drugo zaposlitvijo tožnika in da je bilo za tožnika pred njegovo zaposlitvijo pri toženi stranki pridobljeno dovoljenje za zaposlitev in enotno dovoljenje za prebivanje in delo v Sloveniji. Tem dejanskim ugotovitvam pritožba ne nasprotuje. Prvi odstavek 23. člena ZDR-1 določa, da lahko tujec (enako velja tudi za osebo brez državljanstva) sklene pogodbo o zaposlitvi, če izpolnjuje pogoje, določene z ZDR-1, in pogoje, določene s posebnim zakonom, ki ureja zaposlovanje tujcev. V nasprotnem primeru, je pogodba o zaposlitvi nična (drugi odstavek 23. člena ZDR-1). Ker je bilo tožniku izdano enotno dovoljenje za prebivanje in delo, se šteje, da so bili izpolnjeni pogoji za sklenitev pogodbe o zaposlitvi s toženo stranko, ki jih določata 14. in 17. člen Zakona o zaposlovanju, samozaposlovanju in delu tujcev (ZZSDT; Ur. l. RS, št. 47/2015 in nasl.). Posledično se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na ničnost pogodbe o zaposlitvi s tožnikom zaradi zaposlitve tožnika v Republiki Srbiji. Glede na to, da je tožena stranka vedela za takšno zaposlitev, pa je uveljavljanje ničnosti tudi v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja iz 5. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.).

10. Ker niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154 in 165. člena ZPP).

1 Odločbe Pdp 762/2017, VIII Ips 19/2017, VIII Ips 29/2018. 2 V primeru podaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delodajalca po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 delovno razmerje izjemoma preneha s prvim dnem neupravičene odsotnosti z dela (drugi odstavek 110. člena ZDR-1). 3 Enako je veljalo za prej veljavno določbo 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.). 4 Prej drugega odstavka 112. člena ZDR.