Jedro

Pravica do tolmačenja v predkazenskem postopku ni povsem enaka tisti, ki velja za kazenski postopek, saj 19. člen Zakona o nalogah in pooblastilih policije določa, da policisti pri ustnem sporazumevanju z osebami, ki ne razumejo slovenskega jezika, lahko uporabijo drug jezik, ki ga ta oseba razume. Na zaslišanjem pred preiskovalnim sodnikom pa je bil tako obtožencu, kot obema zaslišanima prebežnikoma, zagotovljen tolmač, obtoženec pa je tudi potrdil, da je dal dovoljenje za pregled mobitelov in PIN kartice. To pa hkrati pomeni, da obtožencu ni bila kršena pravica do uporabe jezika v postopku in da je vse dane pravne pouke tudi razumel. Za obstoj zakonskega znaka po šestem odstavku 308. člena KZ-1, namreč ni potrebno, da bi pri prevozu prebežnikov že nastala konkretna nevarnost za življenje in zdravje ljudi, kot je to veljalo pred novelo Kazenskega zakonika. Iz zakonske dikcije namreč izhaja, da bo ta pravna opredelitev podana tudi, kadar storilec drugega izpostavi nevarnosti za življenje ali zdravje, kar že po definiciji predstavlja nižjo stopnje ogrozitve. V konkretnem primeru ne gre prezreti, da se je v prtljažnem prostoru vozila nahajalo kar trinajst moških oseb, med njimi pa so se nahajali tudi kosi prtljage. Takšno stanje je lepo razvidno iz albuma fotografij in gotovo je, da tem potnikom pri prevozu ni bila omogočena minimalna varnost, saj potniki niso niti sedeli, niti niso imeli oprijemališča, kar pomeni, da so tudi po oceni pritožbenega sodišča bili izpostavljeni nevarnosti.

Izrek

I. Pritožbi obtoženčevega zagovornika se deloma ugodi in izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obtožencu izrečena kazen zapora zniža na štiri leta in tri mesece zapora, v ostalem pa se kot neutemeljena zavrne in v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena KZ-1 in mu izreklo kazen štiri leta in šest mesecev zapora ter denarno kazen 250 dnevnih zneskov po 16,00 EUR. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 je obtožencu v izrečeno kazen vštelo čas pripora od 12.10.2022 od 17.00 ure dalje. Glede denarne kazni pa je odločilo, da jo je dolžan plačati v roku treh mesecev, če pa se je ne bo dalo niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da se za vsaka začeta dva dnevna zneska določi en dan zapora, pri čemer pa zapor ne sme biti daljši od šestih mesecev. Na podlagi 48.a člena KZ-1 je obtožencu izreklo kazen izgona tujca iz države Republike Slovenije za čas treh let. Na podlagi 73. člena KZ-1 je obtožencu odvzelo zasežen telefon znamke I Phone bele barve ter v zvezi z osmim odstavkom 308. člena KZ-1 obtožencu in B. B. odvzelo še motorno vozilo VW Kombi 1,9, registrska št. (...), št. šasije, kot je v sodbi navedena. Sklicujoč se na prvi odstavek 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), je obtožencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, pri čemer je sodno takso za izrek zaporne kazni odmerilo na 500,00 EUR, za izrek stranske denarne kazni, odvzem predmetov ter za izgon tujca, pa vsakokrat po 50,00 EUR.

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje obtoženčev zagovornik. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba je deloma utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je izpodbijana sodba pravilna in da v pritožbi zatrjevane kršitve niso podane. Dejansko stanje je namreč pravilno in v celoti ugotovljeno, sprejete odločitve pa je sodišče prve stopnje tako podrobno in prepričljivo obrazložilo, da jih pritožbena izvajanja niso ovrgla. Sodišče se je opredelilo tako do obtoženčevega zagovora, kot do vseh obremenilnih in razbremenilnih dokazov, zaradi česar ni mogoče sprejeti razlage, da je obtoženca obsodilo zgolj iz razloga, ker je bil prijet s prebežniki v vozilu, kot se to praviloma dogaja v številnih podobnih zadevah. Ker so v izpodbijani sodbi podani prepričljivi razlogi za izrek obsodilne sodbe, se sodišče druge stopnje na te razloge sklicuje in glede pritožbenih navedb odgovarja kot sledi.

**Glede zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja**

5. Zagovornik tudi v pritožbi vztraja pri obtoženčevemu zagovoru, da se je v Sloveniji nahajal zaradi nakupa vozil in iskanja brata dvojčka ter da je v vozilo vzel begunsko družino le iz usmiljena, vendar so se tem ljudem nenapovedano pridružili še drugi begunci. Da je hotel vse navedene osebe brezplačno odpeljati do hotela v C., sta potrdila tudi v postopku zaslišana prebežnika, zaradi česar poudarja, da je njegovo prijetje s tujci zgolj splet naključnih okoliščin. Vendar te pritožbene navedbe niso utemeljene iz razlogov, kot izhajajo iz izpodbijane sodbe. V zadevi pa so tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča pomembna še sledeča dejstva.

6. Obtoženec, ki je državljan Švedske, po rodu pa je iz Sirije, je bil v naši državi prijet pri prevozu osemnajstih državljanov Irana in enega državljana Turčije, ki so vsi hoteli ilegalno v Italijo. To dejstvo ni sporno, kakor tudi, da je obtoženec vozil vozilo v VW Transporter, ki je sicer registrirano za prevoz šestih potnikov, vendar zaradi svoje prostornosti dopušča prevoz večjega števila oseb. Ker ima vozilo zatemnjena stekla, ki onemogočajo pogled v notranjost, je zato priročno za prevoze ilegalnih prebežnikov, ki za prevoz organizatorjem praviloma plačujejo visoke denarne zneske. Dvoma ni, da je bilo tako tudi v obravnavanem primeru, saj obtoženec oseb, ki jih je prevažal, osebno ni poznal, pač pa naj bi jim le storil uslugo prevoza iz usmiljenja s tem, da naj bi trinajst neznanih oseb nenadoma in brez dovoljenja obtoženca, vstopile v njegovo vozilo. Tak zagovor pa je že sam po sebi neživljenjski in zato neprepričljiv, ovržen pa je tudi z ugotovitvijo sodišča, da so na prvih sedežih sedele ženske z otrokom, v prtljažnem delu pa so bili nagneteni moški. To pomeni, da v vozilo niso vstopili tako, kot je navedel obtoženec v svojem zagovoru, pač pa organizirano, kot je to obrazložilo sodišče v 34. točki sodbe.

7. Obtoženčev zagovor pa je ovržen tudi s podatki, ki so bili pridobljeni s pregledom njegovih mobilnih telefonov. Kot je bilo ugotovljeno, je bilo osemnajst Iranskih prebežnikov pred dejanjem nameščenih v Azilnem domu v Logatcu, turški državljan pa v Ljubljani, vendar pa je iz podatkov iz obtoženčevega mobitela razvidno (preiskava mobitelov na listovni št. 249 spisa), da se je nahajal na območju Logatca na makadamski cesti v bližini gozda. Iz fotografije lokacije pa je razvidno tudi, je to mesto, kjer je obtoženec očitno v vozilo prevzel tujce, oddaljeno od glavne ceste in zato ne drži njegov zagovor, kje in na kakšen način naj bi tujci stopili v njegovo vozilo. Ta dokaz nasprotno potrjuje, da je obtoženec prišel iskati prebežnike na dogovorjen kraj v bližini Logatca.

8. Dalje ne gre prezreti, kar izpodbijana sodba tudi navaja v 28. točki, da je obtoženec v telefonu imel lokacije na območju bivšega mejnega prehoda Lipica in ker se na tistem mestu ne nahaja hotel v C., tudi ne drži obtoženčev zagovor, da je imel lokacijo le zaradi svojega hotela. Ker je imel v mobitelu tudi lokacije krajev, kjer se gibljejo migranti, te lokacije pa mu je po telefonu pošiljal Č. Č., je zanesljivo tudi, da je obtoženec dobival navodila glede izvedbe ilegalnega prevoza in zato ni šlo za lokacije hotela oziroma igralnice, kot je to navajal v svojem zagovoru. Že dejstvo, da je prebežnike vzel v vozilo na odročnem mestu pri Logatcu, upoštevajoč vse ostale dokaze in okoliščine, z zanesljivostjo potrjuje pravilnost izpodbijanega zaključka o storitvi kaznivega dejanja. Teh, zgoraj navedenih okoliščin, pa pritožba tudi ne izpodbija.

9. Spričo navedenega se obtoženčev zagovor, da je poleg zaslužka s preprodajo vozil v naši državi iskal tudi kontakte z bratom dvojčkom, izkaže kot povsem nepomemben. Ne glede na to ali je brata res iskal ali ne, je obtoženec tak zagovor uporabil le zato, da bi upravičil svoje kontakte z migranti in tudi v telefonu shranjene lokacije območij, kjer se gibljejo migranti. Dvoma ni, da je obtoženec vedel, da je obravnavano ilegalno sprovajanje tujcev tvegano in si je zato vnaprej pripravil svoj "alibi", posledično pa tudi svoje ravnanje skušal opravičiti z iskanjem brata in velikodušno pomočjo neznanim osebam. Vendar zaradi zanesljivosti zgoraj navedenih dokazov, ki izhajajo iz podatkov zaseženih mobitelov, v pritožbi zatrjevane navedbe ne morejo biti uspešne.

**Glede bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve do uporabe jezika v postopku**

10. Zagovornik tudi v pritožbi izpostavlja nepravilnost v postopku ustavitve obtoženca na avtocesti s strani policistov, ki sta nato izpovedovala različno, sodišče pa na glavni obravnavi ni dopustilo, da bi ju obramba podrobneje izprašala glede razlogov zaustavitve obtoženca. Policista, po mnenju obrambe, nista mogla vedeti, da obtoženec prevaža migrante, saj je bilo okno vozila zatemnjeno, poleg tega pa so tudi nezakonito opravili preiskavo obtoženčevega vozila ter obtoženca povsem brez razloga vklenili.

11. Navedeni pritožbeni očitki niso utemeljeni. Te navedbe je zagovornik izpostavljal še v postopku na prvi stopnji, do njih pa se je sodišče tudi opredelilo v 5. točki sodbe in zato k tem razlogom ni treba kaj bistveno novega dodati. Obtoženca sta ustavila policista Specializirane enote za nadzor državne meje, zaslišana policista pa sta tudi razumno pojasnila, zakaj sta se odločila za zaustavitev obtoženčevega vozila. Nobenih razlogov za to ni, da bi bilo njuno ravnanje oceniti kot nezakonito, dalje pa tudi ne drži, da je bila opravljena hišna preiskava obtoženčevega vozila. Iz podatkov spisa je razvidno, da je bil opravljen le ogled vozila, kateremu so bile priložene tudi fotografije. Kar zadeva zaslišanje policistov na glavni obravnavi, pa sodišče druge stopnje ne vidi kršitev postopka, saj je sodnik policista, ko sta bila zaslišani kot priči, opozoril le, naj ne izpovedujeta o tem, kar jima je o dogodku povedal obtoženec, ki je bil tedaj že osumljen storitve kaznivega dejanja, ni pa še prejel ustreznega pravnega pouka.

12. Kar zadeva očitke glede pravice do uporabe svojega jezika v postopku, je treba pojasniti, da je te navedbe zagovornik navajal že v zahtevi za izločitev dokazov. Njegovo zahtevo je sodišče zavrnilo s sklepom z dne 9.12.2022, ta odločitev pa je postala pravnomočna z odločitvijo Višjega sodišča v Kopru z dne 16.1.2023, ko je obtoženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo. V tem sklepu je sodišče druge stopnje tudi pojasnilo, da pravica do tolmačenja v predkazenskem postopku ni povsem enaka tisti, ki velja za kazenski postopek, saj 19. člen Zakona o nalogah in pooblastilih policije določa, da policisti pri ustnem sporazumevanju z osebami, ki ne razumejo slovenskega jezika, lahko uporabijo drug jezik, ki ga ta oseba razume. Na zaslišanjem pred preiskovalnim sodnikom pa je bil tako obtožencu, kot obema zaslišanima prebežnikoma, zagotovljen tolmač, obtoženec pa je tudi potrdil, da je dal dovoljenje za pregled mobitelov in PIN kartice. To pa hkrati pomeni, da obtožencu ni bila kršena pravica do uporabe jezika v postopku in da je vse dane pravne pouke tudi razumel. 13. Zagovornik sodišču prve stopnje očita tudi pristranskost pri zaslišanju obtoženčevega brata in izvenzakonske partnerice, vendar ti očitki niso utemeljeni, saj je imelo kritizirano postopanje sodišče pravno podlago v drugem odstavku 244. člena ZKP. Izkaže se zato, da tudi procesne kršitve postopka niso utemeljene.

**Glede pravne opredelitve kaznivega dejanja po šestem odstavku 308. člena KZ-1**

14. Zagovornik meni, da v konkretnem primeru ni izkazana posledica povzročitve konkretne nevarnosti pri prevozu prebežnikov, saj kolikor se obtožencu očita, da jih je prevažal v prevelikem številu in tako, da so bili nagneteni, še ne pomeni, da je bila podana nevarnost za njihovo življenje in zdravje. Gre namreč zgolj za hipotetične okoliščine, pri čemer pa sodišče na drugi strani ni upoštevalo, da se je med potniki nahajala tudi prtljaga, to je nahrbtniki in mehke torbe, ki bi v primeru nevarne situacije le še nudile dodatno zaščito. Zato je podana zgolj abstraktna nevarnost, kar pa ne zadošča za pravno opredelitev po šestem odstavku 308. člena KZ-1. 15. Tudi z navedenimi očitki se sodišče druge stopnje ne strinja. Za obstoj zakonskega znaka po šestem odstavku 308. člena KZ-1, namreč ni potrebno, da bi pri prevozu prebežnikov že nastala konkretna nevarnost za življenje in zdravje ljudi, kot je to veljalo pred novelo Kazenskega zakonika. Iz zakonske dikcije namreč izhaja, da bo ta pravna opredelitev podana tudi, kadar storilec drugega izpostavi nevarnosti za življenje ali zdravje, kar že po definiciji predstavlja nižjo stopnje ogrozitve. V konkretnem primeru ne gre prezreti, da se je v prtljažnem prostoru vozila nahajalo kar trinajst moških oseb, med njimi pa so se nahajali tudi kosi prtljage. Takšno stanje je lepo razvidno iz albuma fotografij in gotovo je, da tem potnikom pri prevozu ni bila omogočena minimalna varnost, saj potniki niso niti sedeli, niti niso imeli oprijemališča, kar pomeni, da so tudi po oceni pritožbenega sodišča bili izpostavljeni nevarnosti. Treba je namreč upoštevati tudi, da bi do te nevarnosti lahko prišlo tudi v primerih, na katere sam obtoženec kot voznik ne bi imel vpliva, pač pa bi lahko nenadni manever ali zaviranje izvedel zaradi udeležbe tretjih vozil v cestnem prometu. Ker se je razmeroma v majhnem prostoru nahajalo, kot navedeno, veliko število oseb, je povsem jasno, da bi že njihovo gibanje ob nesreči resno ogrozilo življenje in zdravje drugih oseb v vozilu. Zato se sodišče druge stopnje v celoti strinja z obrazložitvijo izpodbijane sodbe, da je obtoženec z obravnavanimi dejanji izpolnil vse zakonske znake kaznivega dejanja po šestem odstavku 308. člena KZ-1. **Glede kazni in odvzema predmetov**

16. Bistvo pritožbenih navedb je v očitku, da obtožencu izrečena kazen presega primerljive sodbe, obtoženčeve subjektivne okoliščine pa tudi niso takšne, da bi opravičevale izrek tako visoke zaporne, pa tudi denarne kazni.

17. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da so navedeni očitki deloma utemeljeni. Za obravnavano kaznivo dejanje je predpisana minimalna kazen treh let zapora, sodišče prve stopnje pa je obtožencu, poleg teže in načina storitve kaznivega dejanja, upoštevalo tudi, da je bil v Nemčiji obsojen zaradi kaznivega dejanja ponarejanja denarja in da je sedaj obravnavano kaznivo dejanje storil v času preizkusne dobe po izrečeni pogojni obsodbi. To okoliščino je tudi po oceni pritožbenega sodišča utemeljeno štelo kot obteževalno, ni pa se mogoče strinjati s stališčem izpodbijane sodbe, da obtožencu ni mogoče upoštevati v prid, da je oče treh otrok, saj se je kljub navedenemu odločil za storitev kaznivega dejanja. Obtoženec je pri navedbi osebnih podatkov pred preiskovalno sodnico navedel, da so otroci stari dvanajst, osem in šest let, kar pomeni, da jih mora obtoženec preživljati, preživninska obveznost pa se po sodni praksi praviloma upošteva kot okoliščina, ki vpliva na izrek kazenske sankcije. Kot taka ne bi bila upoštevna edino v primeru, ko bi se izkazalo, da storilec ne skrbi oziroma ne preživlja otroke, vendar taka situacija v konkretnem primeru ni podana. Dejstvo, da mora obtoženec skrbeti za tri otroke, zato predstavlja okoliščino, ki narekuje znižanje zaporne kazni. Utemeljeni pritožbi v tem delu je zato sodišče druge stopnje sledilo in izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP spremenilo tako, da je obtožencu izrečeno zaporno kazen znižalo na štiri leta in tri mesece zapora. Ocenilo je, da je tako znižana zaporna kazen primerna teži kaznivega dejanja in vsem obteževalnim in olajševalnim okoliščinam.

18. Kolikor obtoženčev zagovornik izpostavlja, da je previsoka tudi denarna kazen, kakor tudi trajanje ukrepa izgona tujca iz države, pa je ugotoviti, da teh trditev pritožnik podrobneje ni obrazložil, zaradi česar jih tudi ni mogoče preizkusiti, razen tega, da tako denarna kazen kot izgon tujca ne odstopata od primerljivih sodb v podobnih zadevah. Dejstvo je, da ima obtoženec dobre dohodke, zaposlena je tudi njegova izvenzakonska partnerica, tako da je višina dnevnega zneska povsem primerna, pritožnik pa, kot rečeno, teh ugotovitev sodišče podrobneje ne izpodbija.

19. Kar zadeva odvzem obtožencu zaseženega vozila, je treba ugotoviti, da ima ta podlago v določbi osmega odstavka 308. člena KZ-1. Prevozno sredstvo, ki je bilo uporabljeno za prevoz ene ali več oseb, se odvzame, če je storilčeva last. Čeprav je formalna lastnica res obtoženčeva izvenzakonska partnerica, katero je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku tudi zaslišalo in jo seznanilo s predlaganim odvzemom vozila, pa je pomembna nadaljnja ugotovitev, da vozilo predstavlja skupno premoženje obtoženca in njegove zakonske partnerice, kar pomeni, da je tudi obtoženčeva last. Ni sprejemljivo pritožbeno stališče, da bi se smele navedene okoliščine ugotavljati le v civilnem postopku. Gre namreč za predhodno vprašanje, katerega je sodišče prve stopnje zanesljivo pojasnilo z zaslišanjem obtoženca in njegove izvenzakonske partnerice, s katero ima obtoženec tri otroke, kar pomeni, da ni nobenega dvoma, da obtoženec živi v izvenzakonski zvezi z B. B. Ta pa je na zaslišanju tudi pojasnila, da je bilo vozilo kupljeno pred dobrim letom dni in da predstavlja družinsko vozilo. To pa pomeni, da je dejansko bilo kupljeno v času trajanja izvenzakosnke zveze in da je zato zaseženo vozilo tudi last obtoženca. Odvzem vozila je zato povsem pravilen in zakonit. 20. Ker glede na vse obrazloženo v ostalem pritožbena izvajanja niso utemeljena, v postopku pa tudi ni prišlo do kršitev, na katere je bilo treba paziti po uradni dolžnosti v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP, je sodišče druge stopnje pritožbo obtoženčevega zagovornika v preostalem kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 391. ZKP).

21. Glede na to, da je bilo s pritožbo odločeno deloma v obtoženčevo korist, izrek o stroških pritožbenega dela postopka v smislu drugega odstavka 98. člena ZKP, kot nepotreben odpade.