Jedro

Tožena stranka je očitno bila pozvana na opravo svoje pogodbene obveznosti, a je ni nameravala opraviti. To zadostuje za nastanek upravičenja tožeče stranke, da beljenje opravi sama, na stroške tožene stranke. Uporaba določbe 266. člena OZ je zato povsem na mestu.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi tako, da se razveljavita izpodbijana sodba v II. in III. točki izreka ter izpodbijani sklep z dne 13. 4. 2017, in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v I. odstavku izreka potrdi.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v prvem in tretjem odstavku izreka obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 208865/2012 z dne 12. 2. 2013 (I. točka izreka). Tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi (na plačilo 1.200,00 EUR in pravdnih stroškov) je zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je v plačilo naložilo 114,24 EUR tožnikovih pravdnih stroškov (III. točka izreka). Z izpodbijanim sklepom je toženi stranki naložilo v plačilo še 304,36 EUR tožnikovih dodatnih pravdnih stroškov.

2. Zoper obe odločbi se, zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava, pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da ju spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, zahtevku po nasprotni tožbi ugodi in toženčeve pravdne stroške naloži v plačilo tožeči stranki. Podredno predlaga razveljavitev odločb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Povsem pravilen je zaključek, da je najemno razmerje med pravdnima strankama trajalo do 8. 11. 2012. To dejstvo v postopku na prvi stopnji sploh ni bilo sporno. Tožeča stranka ga je zatrjevala, tožena pa ga ni prerekala. V zvezi z njim zato ni bilo treba izvajati nobenih dokazov. Pritožba posledično ne more uspeti z navedbami, da je o tem podano nasprotje med ugotovitvami sodbe in vsebino dokazov. Njeni ugovori, da je iz listin v spisu in izjave V. V. (nove podnajemnice poslovnih prostorov) razvidno, da je bilo najemno razmerje (pogodba) sklenjeno že 15. 10. 2012 in da je nova podnajemnica prostore začela uporabljati že konec oktobra, pa ne morejo biti predmet vsebinske presoje. Pomenijo namreč nedovoljene pritožbene novote. Enako velja za pritožbeno podajanje dokazne ocene različnih izjav omenjene priče. 6. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da se za priznane štejejo tožničine navedbe v zvezi z odvozom komunalnih odpadkov in storitev z viličarjem. Tožena stranka je, kot navaja v pritožbi, v zvezi s storitvijo odvoza komunalnih odpadkov trdila le, da izstavljeni računi podjetja S. d. o. o. za plačilo stroškov odvoza odpadkov, ne dokazujejo utemeljenosti zahtevka. Tudi po oceni višjega sodišča iz takšne trditve niso razvidni razlogi, zaradi katerih tožena stranka stroška odvoza odpadkov ne bi bila dolžna plačati. Izdani računi kažejo na to, da je bila storitev opravljena. Tožena stranka same oprave storitev niti ni zanikala. Prav tako ni navedla argumentov, ki bi lahko pripeljali do zaključka, da ji opravljenih storitev ni treba plačati (sploh glede na nesporno, tudi v pritožbi zatrjevano dejstvo, da je bila tožena stranka po najemni pogodbi te stroške dolžna plačevati). Dokazno breme o tem, da je podjetje S. d. o. o. zaračunane storitve dejansko opravilo, bi na tožečo stranko prešlo šele, če bi tožena stranka jasno in konkretno prerekala njihovo izvedbo. Enako velja za storitve z viličarjem.

7. Pravilno pa pritožba izpostavlja, da je sodišče prve stopnje napačno štelo za priznane navedbe, da je bila tožena stranka predhodno seznanjena z namero tožeče stranke, da bo sama pobelila poslovni prostor. Tožena stranka je v zvezi s tem izrecno navedla, da je tožeča stranka beljenje opravila brez naročila in da tožene stranke o svoji nameri ni obvestila. Navedbe tožeče stranke, da je bila tožena stranka s tem, da bo beljenje opravila sama seznanjena, se tako ne morejo šteti za priznane. Pravilna pa je nadaljnja ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni zanikala trditev tožeče, da je zakoniti zastopnik tožene stranke, po tem, ko je T. R. po njenem naročilu izravnal luknje in poškodbe na stenah, na poziv tožeče stranke izrecno izjavil, da ne namerava pobeliti sten. To dejstvo je bilo zato pravilno šteto kot priznano. Že iz njega pa izhaja, da je tožena stranka očitno bila pozvana na opravo svoje pogodbene obveznosti, a je ni nameravala opraviti. To zadostuje za nastanek upravičenja tožeče stranke, da beljenje opravi sama, na stroške tožene stranke. Uporaba določbe 266. člena Obligacijskega zakonika (OZ) je zato povsem na mestu.

8. Pritožba ne more uspeti niti z ugovori, da tožeča stranka ni dokazala, da je bilo beljenje dejansko opravljeno, saj nakup orodja oziroma ponudba za storitev beljenja tega ne dokazuje. Takšen ugovor je sicer podala že v postopku na prvi stopnji, a je tako pavšalen, da na odločitev ne more vplivati (ne pomeni niti konkretnega zatrjevanja, da storitev ni bila opravljena). V pritožbi ga dopolnjuje s podajanjem lastne dokazne ocene izjave novega najemnika in pogodbe med novim najemnikom in tožečo stranko. Ker takšne utemeljitve ugovora v postopku na prvi stopnji ni podala, je ta prepozna in v pritožbenem postopku ne more biti predmet obravnave.

9. Tožena stranka izpodbijani sodbi na več mestih očita tudi, da je ni mogoče preizkusiti oziroma, da je podano nasprotje o odločilnih dejstvih med razlogi sodbe in predloženimi listinami. Višje sodišče takšnih pomanjkljivosti ni našlo. Tudi te pritožbene očitke je zato kot neutemeljene zavrnilo.

10. Odločitev sodišča prve stopnje o utemeljenost tožbenega zahtevka je tako pravilna. S pritožbo uveljavljeni pritožbeni razlogi so se izkazali za neutemeljene, višje sodišče pa ni našlo niti kršitev na katere, po drugem odstavku 350. člena ZPP, pazi po uradni dolžnosti. Pritožbo je zato v tem delu zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v I. odstavku izreka potrdilo (353. člen ZPP).

11. Pritožba pa nadalje utemeljeno izpostavlja, da so v sodbi v celoti izostali razlogi o tem, ali je tožeča stranka opravila storitve čiščenja sten, tal in luči, priprave na beljenje in menjave žarnic. Tožena stranka je v nasprotni tožbi navedla, da oprava takšnih storitev (za katere tožeča stranka trdi, da si jih je izplačala iz varščine) ni izkazana. Tožeča stranka naj ne bi izkazala niti, da so storitve bile opravljene, niti da jih je bila upravičena opraviti. Tožeča stranka je v odgovoru na nasprotno tožbo takšne trditve zanikala, navedla da so storitve bile opravljene in v zvezi s tem tudi predlagala dokaze. Sodišče prve stopnje ne o enih ne o drugih navedbah ni povedalo ničesar. V zvezi z (ne)utemeljenostjo zahtevka po nasprotni tožbi je zapisalo le, da je bil obstoj tožničinih terjatev izkazan, zato jih je utemeljeno poplačala iz denarnih sredstev iz naslova varščine. S takšnim ravnanjem je toženi stranki kršilo pravico do izjave in torej storilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

12. Odločitev sodišča prve stopnje o nasprotni tožbi (II. točka izreka) je bilo tako treba razveljaviti in zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Slednje bo v ponovljenem postopku moralo podati še opredelitev o tem, ali je tožeča stranka opravila storitve čiščenja sten, tal in luči, priprave na beljenje in menjave žarnic ter ali je bila to upravičena storiti. Glede na rezultat takšne ocene, bo moralo še enkrat presoditi tudi, ali je tožeča stranka ta del varščine upravičeno porabila, ali pa ga mora vrniti toženi stranki.

13. Zaradi delne razveljavitve odločitve o glavni stvari je višje sodišče razveljavilo tudi odločitev o pravdnih stroških (III. točka izreka izpodbijane sodbe in izpodbijani sklep z dne 13. 4. 2017).

14. Odločitev o pritožbenih stroških je pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).