Jedro

V skladu s sodno prakso SEU se nedovoljenosti pogodbenega pogoja po določbi drugega odstavka 1. člena Direktive 13/93 ne presoja le tedaj, kadar so na podlagi nacionalnega prava hkrati izpolnjeni naslednji pogoji: - da se pogodbeni pogoj opira na obvezno (kogentno ali dispozitivno) zakonsko določbo, - da je takšna zakonska določba oblikovana za pogodbo določene vrste in ne gre le za splošno določbo obligacijskega prava, in - da navedena določba ureja (uravnotežene) pravice in obveznosti pogodbenih strank. Ti kriteriji glede obravnavane pogodbe niso izpolnjeni. Poleg tega ta izjema iz Direktive ni implementirana v slovenski pravni red. ZVPot ne izključuje presoje nedovoljenosti pogodbenega pogoja zaradi opiranja na obvezno zakonsko določbo. Presojo v smislu določb 23. in 24. člena ZVPot je bilo zato sodišče prve stopnje dolžno opraviti.

Sklep SEU C-227/18 ne odstopa od dotedanjih stališč SEU o vsebini dolžnega pojasnila. V njem je resda navedeno, da je pojasnilna dolžnost v redu opravljena tudi, če potrošnik ni izrecno obveščen o neomejenosti nihanja menjalnega tečaja, vendar je pojasnilo ustrezno le ob nadaljnji predpostavki, da je potrošnik prejel take informacije, da je lahko ocenil morebitne pomembne ekonomske posledice tveganja deviznega tečaja za svoje finančne obveznosti.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Tožnik zahteva ugotovitev ničnosti pogodbe o dolgoročnem kreditu z dne 24. 7. 2007 ter notarskega zapisa pogodbe in sporazuma o zavarovanju terjatve z dne 1. 8. 2007, plačilo 60.193,11 EUR z zamudnimi obrestmi ter ugotovitev neveljavnosti vknjižbe hipoteke in njen izbris. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 21. 6. 2024 delno ugodilo njegovemu predlogu za izdajo začasne odredbe in do pravnomočnega končanja postopka zadržalo učinkovanje spornih pogodb in plačevanje obveznosti iz kreditne pogodbe. Z izpodbijanim sklepom je zavrnilo toženkin ugovor zoper izdano začasno odredbo.

2.Toženka v pritožbi zoper navedeni sklep uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka.

3.Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Izpodbijana odločitev o začasnem zadržanju učinkovanja pogodbe temelji na ugotovitvah in stališčih, - da je na podlagi 24. člena Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot) pogodbeni pogoj ničen, če nasprotuje načelu vestnosti in poštenja, - da je banka dolžna potrošniku podati informacije, ki mu omogočajo razumeti, da je s sklenitvijo kreditne pogodbe v tuji valuti realno izpostavljen tveganju, ki ga bo v primeru znižanja vrednosti domače valute morda težko nosil, - da mednje sodi pojasnilo, kako bi na obroke vplivala zelo velika depreciacija domače valute v obdobju odplačevanja, - da so bile tožniku predstavljene informacije, na podlagi katerih je vedel, da je višina obroka odvisna od menjalnega tečaja CHF/EUR in da se ta lahko spreminja, ne pa tudi informacije o tem, kako bi na obroke vplivalo zelo veliko znižanje vrednosti domače valute, - da prejete informacije niso bile take, da bi se mogel konkretno zavedati dejanskih posledic velike depreciacije domače valute na višino kreditnih obveznosti v celotnem odplačilnem obdobju, - da so države članice po 7. čl. Direktive 93/13 zavezane zagotoviti ustrezna in učinkovita sredstva za preprečitev nadaljnje uporabe nedovoljenih pogojev v potrošniških pogodbah, - da je polni učinek končne odločitve v sporu o veljavnosti potrošniške kreditne pogodbe ter polni učinek in cilj Direktive mogoče zagotoviti le, če bo lahko potrošnik vse zahtevke iz pogodbe uveljavljal v isti pravdi, in da nemožnost uveljavitve vseh zahtevkov znotraj iste pravde ustreza standardu težko nadomestljive škode, - da je tožnik na podlagi pogodbe prejel 150.967,13 EUR, do vložitve tožbe pa toženki plačal 211.160,24 EUR.

6.Sodišče prve stopnje se resda ni izreklo o toženkinih ugovornih navedbah o neuporabljivosti Direktive 13/93 in specialni ureditvi v Zakonu o potrošniških kreditih (v nadaljevanju ZPotK) glede na ureditev v ZVPot, a je glede na to, da gre za pravno presojo in v sodni praksi že večkrat ponovljeno stališče, kršitev mogoče odpraviti pred sodiščem druge stopnje. Pritožničino stališče, da je presoja spornega pogodbenega pogoja izključena iz uporabe Direktive 13/93, ker naj bi učinkoval enako kot uporaba 371. člena OZ, ni utemeljeno. Po drugem odstavku 1. člena Direktive 13/93 ta ne velja za pogodbene pogoje, ki temeljijo na obveznih zakonih ali drugih predpisih. Kot je obrazložilo že VS RS v sklepu II Ips 37/2023 (z dne 20. 3. 2024), se v skladu s sodno prakso SEU nedovoljenosti pogodbenega pogoja po navedeni določbi Direktive ne presoja le tedaj, kadar so na podlagi nacionalnega prava hkrati izpolnjeni naslednji pogoji: - da se pogodbeni pogoj opira na obvezno (kogentno ali dispozitivno) zakonsko določbo, - da je takšna zakonska določba oblikovana za pogodbo določene vrste in ne gre le za splošno določbo obligacijskega prava, in - da navedena določba ureja (uravnotežene) pravice in obveznosti pogodbenih strank. Ti kriteriji glede obravnavane pogodbe niso izpolnjeni.

Poleg tega izjema iz 2. odst. 1. čl. Direktive ni implementirana v slovenski pravni red. ZVPot ne izključuje presoje nedovoljenosti pogodbenega pogoja zaradi opiranja na obvezno zakonsko določbo. Presojo v smislu določb 23. in 24. čl. ZVPot je bilo zato sodišče prve stopnje dolžno opraviti. V isti odločbi VS RS je opredeljeno tudi razmerje med ZPotK in ZVPot. ZPotK ureja le del obveznosti banke ob sklenitvi potrošniške kreditne pogodbe. Pomenska odprtost glede pojasnilne dolžnosti se med drugim odraža v drugem odstavku 7. člena, po kateri mora pogodba, pri kateri izračun efektivne obrestne mere ali skupnih stroškov kredita ni mogoč, vsebovati (tudi) vse elemente, od katerih je ta izračun odvisen. V primeru kreditne pogodbe v CHF izračun končnih stroškov kredita v nacionalni valuti, v kateri potrošnik praviloma prejema plačo, ni mogoč. Elementov, od katerih je odvisen izračun, zakon ne določa. Vsebino dolžnega pojasnila banke je torej treba določiti. Merilo je vestno in pošteno ravnanje po standardu profesionalne skrbnosti (5. člen OZ in ZVPot).

7.Neutemeljen je pritožbeni očitek o pretirano strogih in formalističnih zahtevah glede načina izpolnitve pojasnilne dolžnosti. Sklep SEU C-227/18 ne odstopa od dotedanjih stališč SEU o vsebini dolžnega pojasnila. V njem je resda navedeno, da je pojasnilna dolžnost v redu opravljena tudi, če potrošnik ni izrecno obveščen o neomejenosti nihanja menjalnega tečaja, vendar je pojasnilo ustrezno le ob nadaljnji predpostavki, da je potrošnik prejel take informacije, da je lahko ocenil morebitne pomembne ekonomske posledice tveganja deviznega tečaja za svoje finančne obveznosti.

8.Pritožbene navedbe ne vzbujajo dvoma o pravilnosti sklepa, da je verjetno izkazano, da pojasnila, ki jih je tožnik prejel ob sklenitvi pogodbe, niso bila taka, da bi se mogel konkretno zavedati dejanskih posledic velike depreciacije domače valute na višino kreditnih obveznosti v celotnem odplačilnem obdobju. V presoji o verjetno izkazanem obsegu pojasnila je sodišče utemeljeno dalo odločilno težo izpovedbi priče A. A., ki je po toženkinem pooblastilu sodeloval pri sklepanju obravnavane kreditne pogodbe, in ne drugim dokazom, ki naj bi potrjevali toženkine navedbe o vsebini danega pojasnila. Četudi je bila tožnikova izpovedba negotova in zato dokazno nezanesljiva, te presoje ne spreminja. Iz izpovedbe A. A. namreč ne izhaja, da bi bil tožniku prikazan vpliv znatnejše spremembe tečaja na njegove kreditne obveznosti. Pritožbene navedbe o obstoju navodil za predstavitev razpoložljivih kreditnih možnosti, o predstavitvi prednosti in slabosti in enakem načinu ugotavljanja kreditne sposobnosti glede posameznih od njih ter odsotnosti zagotovil o stabilnosti razmerja med CHF in domačo valuto ne vzbujajo dvoma o pravilnosti zaključka, da ni verjetno izkazano, da bi bile tožniku podane (tudi) informacije o tem, kako bi na obroke vplivalo zelo veliko znižanje vrednosti domače valute.

9.Sodišče prve stopnje je pri presoji predpostavk za začasno zadržanje učinkovanja spornih pogodb izhajalo s stališča, zavzetega v več odločitvah Višjega sodišča v Ljubljani, da neugodnosti, povezane z uveljavljanjem zahtevkov iz pogodb, ki so verjetno nične, v luči zahtev evropskega prava predstavljajo težko nadomestljivo škodo iz 2. alineje 2. odst. 272. čl. ZIZ.

10.Neutemeljeni so tudi očitki v zvezi z verjetno izkazanostjo težko nadomestljive škode. V sodbi C-287/22, na katero se pravilno opira izpodbijani sklep, je SEU že izreklo,

-da zagotovitev potrošnikovega varstva po Direktivi 13/93 zahteva, da ima sodišče možnost sprejeti začasne ukrepe, potrebne za zagotovitev polnega učinka odločitve o nepoštenosti pogodbenih pogojev,

-da je polni učinek dosežen (še)le, če potrošniku v primeru ugotovitve ničnosti ni treba razširiti tožbe ali vložiti nove tožbe za vračilo zneskov, ki jih bo plačal med postopkom in presegajo izposojeni znesek,

in

-da je začasna odložitev plačevanja mesečnih obrokov posojila potrebna, (1) kadar sodišče razpolaga z zadostnimi indici o nepoštenosti pogodbenih pogojev in je zato verjetno, da je pogodba nična ali vsaj, da bo potrošnik upravičen zahtevati vračilo med postopkom zapadlih mesečnih obrokov, in (2) je le z odložitvijo mogoče doseči polni učinek odločitve o ničnosti nepoštenih pogojev.

-da je sprejetje takih začasnih ukrepov še toliko nujnejše, kadar je potrošnik banki plačal znesek, ki je višji od izposojenega zneska, še preden je začel ta postopek.

11.Za pravilnost stališča o verjetno izkazanem nastanku težko nadomestljive škode zadostujejo torej ugotovitve v izpodbijanem sklepu, da je verjetno izkazano, da je tožnik (ki je kredit prejel v evrih) plačal več od prejetega kredita in da bi za povrnitev tega, kar bi plačeval med postopkom, moral razširiti tožbo ali vložiti novo, oboje pa je povezano s plačilom stroškov postopka. Razlika med poljsko in slovensko ureditvijo, na katero opozarja pritožba, ni bistvena. Po ZPP je namreč možna sprememba tožbe le do zaključka glavne obravnave, obroki pa zapadajo v plačilo tudi med pritožbenim postopkom. Pritožbeni pomisleki glede izkazanosti njegovega težkega finančnega položaja zato niso relevantni. Ugotovitev o znesku tožnikovih plačil na račun izpolnitve pogodbenih obveznosti temelji na izpisku izvedenih plačil, za katerega tožnik trdi, da izvira od toženke, toženka pa mu oporeka verodostojnost, a trditve ali dokaza o drugačnem znesku plačil ni predložila. Ob upoštevanju dokaznega standarda verjetnosti v luči zgoraj povzetih stališč SEU so nepomembne tudi toženkine navedbe o obsegu njenega povračilnega zahtevka.

12.Podobno velja za pogoj reverzibilnosti. Tak pogoj z vidika zagotovitve zgoraj navedenih ciljev Direktive 13/93 ne bi bil sprejemljiv. Sklicevanje na eno drugačno odločitev ne izkazuje nasprotnega.

13.Ker že verjeten izkaz o nastanku težko nadomestljive škode zadostuje za izdajo začasne odredbe, odgovor na pritožbene navedbe v zvezi s tehtanjem posledic ni potreben.

14.Po presoji, da niti uveljavljeni niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče toženkino pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

15.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na ugotovitvi, da postopek še ni končan.

-------------------------------

1Več glej 9. do 27. točko obrazložitve navedene odločbe VS RS.

2Več glej 14. do 17. točko obrazložitve navedene odločbe VS RS.

3Sodba C-287/22, 43. točka obrazložitve.

4Sodba C-287/22, 48. do 52. točka obrazložitve.

5Sodba C-287/22, 59. in 60. točka obrazložitve.

6Sodba C-287/22, 52. točka obrazložitve.

Zveza:

Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah - člen 6, 7

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 272, 272/2, 272/2-2

Zakon o varstvu potrošnikov (1998) - ZVPot - člen 23, 24

Zakon o potrošniških kreditih (2000) - ZPotK - člen 7, 7/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.