Jedro

Bivši lastnik, ki mu je bila nacionalizirana stavba, ne more zahtevati vrnitve te stavbe, če je na vseh prostorih lastninska pravica fizičnih oseb.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka ob reševanju pritožbe tožeče stranke zoper odločbo Komiteja za urejanje prostora občine z dne 28.5.1992, s katero je ta vzpostavil lastninsko pravico na hiši brez stavbišča na parc. št. 53/3 in zavrnil tožnikovo zahtevo na vrnitev navedenega zemljišča, izrekla to odločbo za nično in zahtevo za denacionalizacijo hiše na parc. št. 53/3 in stavbnega zemljišča parc. št. 53/3 zavrgla. Tožena stranka v izpodbijani odločbi ugotavlja, da so vsi prostori v zgradbi ... v lasti, z uveljavitvijo stanovanjskega zakona pa so lastniki stanovanj oziroma prostorov postali solastniki skupnih prostorov, zato hiša ne more biti predmet denacionalizacije. Podobna ureditev velja tudi za stavbno zemljišče, ki se sestoji iz stavbišča in funkcionalnega zemljišča. Po stanovanjskem zakonu se tudi stavbno zemljišče šteje med skupne prostore in je v solastnini lastnikov stanovanj. I.T. je stanovanje in delež na poslovnem prostoru prenesla na hčer oziroma sina, s tem tudi svoj delež na stavbnem zemljišču, zato ni upravičenka do denacionalizacije stavbnega zemljišča. Tožnica je po svojem pooblaščencu 22.1.1993 vložila zoper gornjo odločbo tožbo, v kateri navaja, da je v zemljiški knjigi na parc. št. 53/3 stavbišče vpisana družbena lastnina, da hiša ni vpisana v zemljiškoknjižnem telesu II, kar bi omogočalo vknjižbo lastninske pravice, zato so skupni prostori, deli objekta in naprave še zmeraj v družbeni lasti, predmet denacionalizacije pa je tudi premoženje podržavljeno na podlagi zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in zemljišč, in po 31. členu zakona o denacionalizaciji se na podržavljenem stavbnem zemljišču vzpostavi lastninska pravica. Meni, da po stanovanjskem zakonu ni mogoče vzpostaviti lastninske pravice na stavbi in zemljišču oziroma je vprašljivo, če bi tožnica na ta način uspela pridobiti nazaj lastninsko pravico. Po mnenju tožnice 12. člen stanovanjskega zakona ne predstavlja pravnega naslova za izbris družbene lastnine. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka je vložila odgovor na tožbo, v katerem navaja, da vztraja pri svoji odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne. Po njenem mnenju uporaba 31. člena zakona o denacionalizaciji ne pride v poštev, ker tožnica nima pravice uporabe na podržavljanem stavbnem zemljišču, pač pa njena pravna naslednika. Lastninjenje stavbnih zemljišč, ki ne bodo olastninjena po zakonu o denacionalizaciji, bo urejal drug zakon, ki bo lastninsko pravico priznal imetnikom pravice uporabe oziroma etažnim lastnikom.

Tožba ni utemeljena.

Iz upravnega spisa sodišče ugotavlja, da je zgradba na ..., ki stoji na parc. št. 53/3, v celoti v lasti fizičnih oseb. Zgradba je tožnici sicer bila nacionalizirana na podlagi zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 52/58), na podlagi katerega podržavljeno premoženje se po zakonu o denacionalizaciji vrača, vendar so postopoma bili izvzeti iz nacionalizacije vsi stanovanjski in tudi poslovni prostor. Tako je na vseh stanovanjskih prostorih in tudi poslovnem prostoru v zgradbi na ... lastninska pravica fizičnih oseb, kot je razvidno iz izpiska iz zemljiške knjige in drugih listin v upravnem spisu. Tožnica nima lastninske pravice na nobenem prostoru, ker je svoje stanovanjske prostore podarila hčerki, svoj delež na poslovnem prostoru pa sinu. Skupni prostori (stopnišča, hodniki, podstrešja, pralnice, sušilnice, skupne kleti itd.) in deli ter naprave (temelji, nosilni zidovi, stropovi, streha, fasada itd.) pa so po določbah 12. člena stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91) postali solast etažnih lastnikov, kot pravilno ugotavlja že tožena stranka v izpodbijani odločbi. Enako tudi funkcionalno zemljišče. Tako tožnica tudi nima pravice uporabe na podržavljenem stavbnem zemljišču, zato se tudi po določbi 31. člena zakona o denacionalizaciji (ZDEN), na katerega se v tožbi sklicuje, ne more pri njej vzpostaviti lastninske pravice na stavbnem zemljišču. Enako velja za določbo 2. odstavka 32. člena, na katero se tožnica v tožbi prav tako sklicuje, ker zgradba ni v njeni lasti. Kako bodo sedanji lastniki zgradbe vknjižili svojo lastninsko pravico na zgradbi in pripadajočem stavbnem zemljišču, ni stvar tožnice, niti ni predmet denacionalizacijskega postopka.

Ob obrazloženem sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba tožene stranke zakonita, zato je tožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in 60/77 ter Uradni list RS, št. 55/92), ki se v smislu 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporablja kot predpis Republike Slovenije.