Jedro

Tudi sicer pa v primeru, ko je Facebook profil uporabnika javen, kot v obravnavanem primeru, gre za javno dostopne podatke in v zvezi z njimi ni mogoče utemeljeno pričakovati zasebnosti oziroma se zanašati na to, da podatki ne bodo posredovani naprej ali kako drugače obdelani s strani drugih uporabnikov.

Izrek

I. Pritožbi obdolženega A. A. in njegovih zagovornikov se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sklep sodišča prve stopnje o sodnem opominu.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso v višini 360,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom IV K 3861/2019 z dne 16. 2. 2023 obdolženemu A. A. po 68. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) izreklo sodni opomin zaradi dveh kaznivih dejanj žaljive obdolžitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 160. člena KZ-1. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki do sedaj niso nastali, sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sklepa, potrebne izdatke zasebnega tožilca ter nagrado in potrebne izdatke pooblaščenke zasebnega tožilca, o čemer bo odločeno s posebnim sklepom.

2. Zoper sklep so se pritožili obdolženec in njegovi zagovorniki, in sicer obdolženec iz vseh pritožbenih razlogov, njegovi zagovorniki pa zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, napačne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kot navajajo v uvodu pritožb. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbama ugodi in obdolženca obtožbe oprosti.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Z navedbami, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo oziroma obravnavalo obdolženčevega zagovora, pritožbi uveljavljata bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vendar neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo, da se obdolženec na glavni obravnavi ni zagovarjal (l. št. 282), temveč je svoje navedbe in stališča do obtožbene teze podajal v pisnih vlogah, ki jih je sodišču prve stopnje posredoval zunaj glavne obravnave. Do obdolženčevih nosilnih stališč in navedb v vlogah, ki jih izpostavljata pritožbi, se je sodišče prve stopnje ustrezno opredelilo. Tako se je do navedb v vlogi z dne 11. 10. 2019, naslovljeni "izjava o nepriznavanju krivde in dokazni predlogi" (l. št. 54-65), ki jo je na predobravnavnem naroku v spis vložil obdolženčev zagovornik, in do navedb v vlogi z dne 15. 8. 2020, naslovljeni "zaključna beseda" (l. št. 173-184), ki jo je po elektronski pošti v spis posredoval obdolženec, sodišče prve stopnje izrecno opredelilo v točkah 2, 3 in 5-7 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Do navedb v vlogi z dne 20. 1. 2023 (l. št. 273-275), naslovljeni "zagovor: predlog za soočenje z dokaznimi predlogi", ki jo je obdolženec v spis posredoval po elektronski pošti ter je po vsebini predstavljala dokazni predlog za zaslišanje priče B. B. in soočenje te priče z zasebnim tožilcem, pa se je sodišče prve stopnje opredelilo v točki 2 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Pritožbi, ki niti ne pojasnita, katerih navedb v navedenih vlogah sodišče prve stopnje naj ne bi upoštevalo oziroma obravnavalo, zato ne moreta biti uspešni. Prav tako neuspešno je sklicevanje zagovornikov na ugovor zoper zasebno tožbo, saj tega ni mogoče enačiti z zagovorom obdolženca. Do ugovornih navedb se v posebni fazi kazenskega postopa opredeli zunajobravnavni senat s posebnim sklepom, medtem ko se razpravljajoči senat do tovrstnih ugovornih navedb ne opredeli ponovno, temveč oceni zgolj dokaze, ki jih je izvedel na glavni obravnavi.1 Ne glede na to, pa je ugotoviti, da se ugovorne navedbe, ki jih v pritožbi poudarjajo zagovorniki (o resničnosti in objektivni žaljivosti zapisov, kontekstu, načinu in namenu podaje teh zapisov), vsebinsko prekrivajo z obdolženčevimi pojasnili v omenjenih pisnih vlogah, glede katerih je sodišče prve stopnje, kot že pojasnjeno, podalo podrobno dokazno oceno.

5. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP pritožbi uveljavljata z navedbami, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge obrambe za neposredni pregled objav na Facebooku, poizvedbe pri podjetju Facebook Ireland in postavitev izvedenca računalniške stroke, ki bi potrdili, da zapis obravnavanih obdolženčevih izjav na Facebooku ni pomenil javne objave in da se je z njimi lahko seznanilo omejeno število ljudi.

6. Pritožbi nimata prav. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev natančno in tehtno utemeljilo v točki 2 obrazložitve izpodbijanega sklepa, kjer je pravilno zaključilo, da je obdolženec inkriminirane trditve objavil na javno dostopni spletni strani Facebook, kar ustaljena sodna praksa2 šteje za sredstvo javnega obveščanja. Obdolženec se je namreč na spletni strani družbenega omrežja Facebook žaljivo izrazil v komentarjih pod objavo na javnem profilu uporabnice C. C., s katero je slednja javno delila objavo uporabnika D. O tem se je sodišče prve stopnje prepričalo na podlagi konkretnih in tehtnih dokazov pod prilogami A2, A7, A8 in B2/2, pri čemer je pravilno ugotovilo, da se je lahko z obravnavanimi zapisi obdolženca seznanilo nedoločeno število ljudi, od katerih so se poimensko navedeni na objave tudi odzvali. Tako zagovorniki neutemeljeno skušajo prikazati, da sodišče prve stopnje ni preverjalo dosega in dostopnosti obravnavanih objav, obdolženec pa neutemeljeno navaja, da so bili komentarji dostopni le omejenemu krogu oseb na zasebnem profilu C. C. Vsakršno dodatno izvajanje dokazov v tej smeri, ki naj bi v končni posledici ovrglo dejstvo, da je obdolženec storil kvalificirani kaznivi dejanji s sredstvom javnega obveščanja, je zato tudi po presoji pritožbenega sodišča nepotrebno. Na takšne zaključke ne vpliva niti obdolženčevo izpostavljanje dejstva, da je C. C. obravnavane zapise kasneje onemogočila za druge uporabnike Facebooka in ti niso več dostopni na spletnem naslovu, ki je naveden v izreku izpodbijanega sklepa. Povsem nerelevantno za obravnavano zadevo pa je tudi obdolženčevo sklicevanje na zakonodajo Evropske unije glede varstva osebnih podatkov. Tudi sicer pa v primeru, ko je Facebook profil uporabnika javen, kot v obravnavanem primeru, gre za javno dostopne podatke in v zvezi z njimi ni mogoče utemeljeno pričakovati zasebnosti oziroma se zanašati na to, da podatki ne bodo posredovani naprej ali kako drugače obdelani s strani drugih uporabnikov.

7. Obdolženec neutemeljeno sodišču prve stopnje še očita, da je prezrlo tri dopise B. B., ki jih je obdolženec izrecno označil kot dokazni predlog (l. št. 275). Navedene dopise (l. št. 276-279) je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi prebralo (l. št. 284), ker so v neposredni zvezi z dokaznim predlogom po zaslišanju priče B. B., pa je povsem logično, da se do teh dopisov v izpodbijanem sklepu ni posebej opredeljevalo. Sodišče prve stopnje se v sodbi oziroma sklepu o sodnem opominu ni dolžno opredeliti prav do vseh dokazov, pač pa le tistih, ki so bistveni za presojo obdolžencu očitanega kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 2 obrazložitve izpodbijanega sklepa dokazni predlog po zaslišanju B. B. utemeljeno zavrnilo kot nerelevanten, ker obdolženčevo zatrjevanje spora med zasebnim tožilcem in B. B. ni v neposredni zvezi z obravnavano zadevo. Zato tudi izpostavljeni dopisi, na podlagi katerih obdolženec poudarja, da se je v njih B. B. negativno izrekala o zasebnem tožilcu (z uporabo besed mularija in umobolnica) in Obalnem zavetišču, niso relevantni. S posplošeno navedbo, da bi lahko B. B. povedala še bistveno več o delovanju zasebnega tožilca, pa obdolženec ne more omajati ugotovitev sodišča prve stopnje o nerelevantnosti izvedbe dokaza z njenim zaslišanjem. Bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka oziroma drugega odstavka 371. člena ZKP tako pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

8. Uvodoma navedenega pritožbenega razloga kršitve kazenskega zakona pritožbi ne obrazložita, saj ne pojasnita, katera kršitev iz 372. člena ZKP naj bi bila podana, to pa tudi ni razvidno iz njune obrazložitve. Zato je uveljavljanje tega pritožbenega razloga povsem brez podlage.

9. Neutemeljena je tudi pritožbena graja na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in zbrane dokaze je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo ter utemeljeno zaključilo, da je obdolžencu storitev očitanih kaznivih dejanj dokazana. Prepričljive in tehtne razloge izpodbijanega sklepa zato pritožbeno sodišče kot pravilne povzema, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa le še dodaja:

10. Iz navedb pritožnikov v bistvenem izhaja, da je kritičnega dne šlo za debato več udeležencev, v kateri je obdolženec uporabljal množino, torej ni nagovarjal zasebnega tožilca, ampak druge udeležence debate. To velja tudi za inkriminirane komentarje, v katerih je obdolženec odgovarjal uporabniku socialnega omrežja Facebook z uporabniškim imenom D., ki ga je tedaj upravljal in uporabljal E. E. Tako bi E. E. moral biti zasebni tožilec v predmetnem postopku, saj je obdolženec obravnavane komentarje namenjal njemu, ne pa zasebnemu tožilcu, ki je v debati uporabljal uporabniško ime F. F. in zanikal, da bi bil administrator portala D.si.

11. S pritožbama ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno zaključilo, da se je obdolženec v svojih uvodnih zapisih negativno izjavljal o organizaciji D. (točki I/1 in /2 izreka), katere upravitelj je bil zasebni tožilec, medtem ko je v nadaljevanju svojih zapisov obdolženec kot naslovnika svojih izjav izrecno navedel zasebnega tožilca (točke I/3, I/4 in II izreka). Glede zapisov pod točkama I/1 in I/2 izreka izpodbijanega sklepa je uvodoma pojasniti, da je za obstoj kaznivega dejanja žaljive obdolžitve ključno, da je žaljiva obdolžitev posredovana drugemu, pri tem pa ni nujno, da je ta oseba zasebni tožilec. Prav tako ni nujno, da je zasebni tožilec v izjavi imenovan, mora pa biti prepoznaven, določen ali vsaj določljiv. Navedeno pomeni, da četudi obdolženec v svojih uvodnih zapisih ni poimensko navedel zasebnega tožilca, to ne pomeni, da se ti zapisi niso nanašali (tudi) na zasebnega tožilca, saj se je obdolženec povsem očitno izjavljal o pristojnih osebah v organizaciji D., pri čemer je bilo zasebnega tožilca na podlagi njegovega statusa upravitelja portala v inkriminiranih izjavah mogoče nedvoumno določiti in prepoznati. To je omogočalo zlasti javno objavljeno pravno obvestilo (priloga A3/2), na vsebino katerega je obdolženca v obravnavani debati opozoril tudi E. E. (priloga B2/7) in se je obdolženec s to vsebino nedvomno seznanil ("morda ste imeli v mislih F. F. s.p."). Pritožbi zato ne moreta uspeti z zatrjevanjem, da je uporabniško ime D. v obravnavani debati uporabljal E. E. in da je obdolženec odgovarjal njemu oziroma drugim udeležencem debate. Prav tako pa pritožbi ne moreta uspeti s poudarjanjem navedbe zasebnega tožilca v obravnavni debati, da ni bil administrator. Sploh, ker je bila ta navedba zasebnega tožilca podana v kontekstu brisanja komentarjev in blokiranja uporabnikov na Facebooku (priloga B2/6) in ker je zasebni tožilec v svoji izpovedbi pojasnil, da je treba ločiti med portalom D., katerega upravitelj je, in Facebookom, katerega upravitelj ni. Tako tudi po oceni pritožbenega sodišča ni dvoma, da so se žaljive obdolžitve o nenamenski porabi sredstev iz prostovoljnih prispevkov in druge izjave nanašale na zasebnega tožilca. Pritožniki, ki se ne strinjajo s presojo navedenih dejanskih okoliščin, zato neutemeljeno trdijo, da zasebni tožilec ni upravičeni tožilec.

12. Pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očitata, da inkriminiranih zapisov ni ocenjevalo v kontekstu zapisov vseh ostalih uporabnikov socialnega omrežja Facebook, ki so sodelovali v obravnavani debate. Sodišče prve stopnje je namreč kontekst vseh obdolženčevih izjav pravilno razbralo iz vsebine mnenj drugih komentatorjev, objavljenih na istem mestu (prilogi A2 in B2), in obdolženčevih pojasnil v vlogi, ki jo je njegov zagovornik predložil na predobravnavnem naroku. Zato ni nobene potrebe, da bi kontekst teh izjav sodišče prve stopnje ugotavljalo še na podlagi neposrednega vpogleda objav na Facebooku, kot se za to zavzemata pritožbi. Pri svoji presoji je sodišče prve stopnje tudi v celoti sledilo okoliščinam obravnavanega primera, ki jih izpostavljata pritožbi. Zlasti, da je burno razpravo na svetovnem spletu z objavo prispevka "Zavajali o številu uvoženih psov v Slovenijo" vzpodbudil spletni portal D., da so zaradi brisanja komentarjev vsi zainteresirani, vključno z obdolžencem, komentarje podajali pod poobjavljenim prispevkom na Facebook profilu C. C. in da zasebni tožilec na kritike komentatorjev ni odgovarjal, temveč je grozil s tožbami in podajal žalitve. Prav tako je sodišče prve stopnje upoštevalo, da je obdolženec aktivist za zaščito žival in je njegovo vključitev v sicer neformalno razpravo o pomembnem družbenem vprašanju presodilo kot družbeno dejavnost v smislu tretjega odstavka 158. člena v zvezi s četrtim odstavkom 160. člena KZ-1 (točke 3-5 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

13. Kljub opisanim okoliščinam je sodišče prve stopnje v obdolženčevih zapisih, v katerih je očital netransparentno poslovanje spletnega portala, ki ga upravlja zasebni tožilec, pri čemer izvršuje pridobitništvo na račun živali in z zlorabo ljudi, ki darujejo sredstva zanje, pravilno prepoznalo zakonske znake kaznivega dejanja žaljive obdolžitve. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da obdolženec ni uspešno uveljavil dokaza resničnosti ali dobrovernosti v zvezi s svojimi zapisi. Takšnega zaključka pritožbi ne moreta omajati z izrazito posplošeno in subjektivno grajo delovanja zasebnega tožilca na področju zaščite živali in sodelovanja z drugimi društvi, saj (še vedno) ne pojasnita, na podlagi česa bi bilo mogoče razumno sklepati o navedenih očitkih, kaj takega pa ne izhaja niti iz obravnavanih zapisov, ki jih je obdolženec objavil brez vsakršne navedbe virov podatkov za svoje trditve in toliko manj zanesljivih virov. Tudi v pritožbah izpostavljeni dejstvi, da je zasebni tožilec spletni portal upravljal v pravnoorganizacijski obliki samostojnega podjetnika in da je iz naslova oglaševanja pridobil določene prihodke, ne pomenita dokaza resnice ali dobre vere. Bistvo obdolženčevih zapisov je namreč v očitku njegove nemoralne in nezakonite izrabe dobrodelnih aktivnosti za lastno pridobivanje premoženjske koristi, kar v očeh splošne javnosti objektivno predstavlja zavržno delovanje, kot je to pravilno presodilo sodišče prve stopnje. V nasprotju s prepričanjem pritožnikov je takšen očitek tudi po presoji pritožbenega sodišča lahko škodil časti in dobremu imenu zasebnega tožilca kot aktivnega na področju zaščite živali, čigar delovanje je povezano s pričakovanjem javnosti, da deluje zakonito. Glede na celoten kontekst zadeve pa obdolženčevi zapisi niso bili usmerjeni le v vsebino objavljenega prispevka, kot navajata pritožbi, prav tako pa zasebnemu tožilcu ni mogoče pripisati statusa absolutno javne osebe. Povsem brez podlage pa je obdolženčevo nekritično sklicevanje na Zakon o zaščiti živali, saj obdolženec ni z ničemer dokazal, da bi obdolženec kot samostojni podjetnik zbiral donacije iz naslova dohodnin.

14. Pravilno je sodišče prve stopnje v točki 7 obrazložitve izpodbijanega sklepa presodilo tudi obdolženčeve zapise, v katerih je zasebnega tožilca označil kot smrkavca, nezrelega in užaljenega otroka, ki se v okviru spletnega portala, ki je sramota, ukvarja s prostituiranjem podjetju G. in oglaševanjem popolnoma neprimerne hrane za živali, nezrelega mladiča, ki deluje klovnovsko in čudaško, ter mu svetoval terapevta, ki zna narcisom ozavestiti, da je njihov življenjski slog strukturna motnja osebnosti. Pritožniki si, enako kot tekom postopka na prvi stopnji, navedene izraze prizadevajo opredeliti kot vrednostno nevtralne oziroma prepričati, da so bili podani kot legitimen odziv na vsebino objavljenega prispevka in ravnanje zasebnega tožilca v zvezi z onemogočanjem spletnih komentarjev. Vendar neuspešno, saj se je strinjati s sodiščem prve stopnje, da gre v obdolženčevih zapisih za primarno žaljiv in posmehljiv prikaz zasebnega tožilca kot neadekvatne odrasle osebe, nesposobne za zrelo komuniciranje in soočenje z drugačnimi mnenji. Kot negativno vrednostno oceno je sodišče prve stopnje pravilno presodilo tudi obdolženčevo namigovanje, da je zasebni tožilec narcis, zaradi česar mu svetuje obisk terapevta. Pri tem pa ni bistveno, kakšna je točna terminološka opredelitev narcisizma v psihologiji, kot to zatrjujeta in problematizirata pritožbi. Pomembno je splošno dojemanje narcisizma kot neugodne osebnostne strukture ter dejstvo, da je obdolženec zasebnega tožilca brez podlage v dejanskosti in v očeh drugih ljudi na posmehljiv in zaničevalen način označil kot osebo z motnjo osebnosti, ki potrebuje strokovno obravnavo. Brez podlage je pa stališče obdolženca, da nekaj, kar je lastno človeku, ne more predstavljati žalitve, saj gre lahko v takem primeru za t. i. formalno razžalitev. Pritožbeno sodišče se nadalje v celoti strinja s presojo sodišča prve stopnje glede očitka prostituiranja G., ki v obravnavanem kontekstu nedvomno pomeni delovanje v nasprotju z moralnimi načeli in ideali zaradi materialnih koristi, torej nekaj objektivno zavržnega. Drugačna razlaga izraza prostituiranje, kot jo v pritožbi ponujajo pritožniki, zlasti obdolženec, ki skuša prikazati vrednostno nevtralnost tega izraza, zato ni sprejemljiva. Dvoma v zaključke sodišča prve stopnje pa pritožniki ne morejo vzbuditi niti z navedbami, da je obdolženec le podajal kritiko nad nekakovostno hrano. Strinjati se je namreč, da četudi ta hrana ni bila posebej kakovostna, njeno oglaševanje ne pomeni moralno spornega delovanja v smislu navedenega pojma prostitucije. V zvezi s pritožbenimi navedbami, s katerimi pritožniki poudarjajo obdolženčeve poklicne izkušnje in navajajo, da je zasebni tožilec spletni portal D. prenovil, pa je le še dodati, da te na zaključke sodišča prve stopnje ne morejo vplivati.

15. Po pravilnih ugotovitvah, da se zatrjevane zlorabe donatorskih sredstev bodisi niso zgodile bodisi zaradi neobstoja dokazov ni imel utemeljenega razloga verjeti v resničnost svojih izjav, in da je obdolženčevo nestrinjanje z vsebino prispevka o številu uvoženih psov preseglo dopustno mejo svobode izražanja, je sodišče prve stopnje v točkah 6, 7 in 9 obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno ugotovilo obdolženčev namen in direktni naklep. Dvoma v takšne zaključke zato pritožbi ne moreta vzbuditi s posplošenimi navedbami, da obdolženec zasebnega tožilca osebno ne pozna in da za obravnavani kaznivi dejanji nima motiva oziroma naklepa, saj se je le odzival na članek in komentarje več udeležencev.

16. Ob navedenem, in ker pritožbi tudi v ostalem ne navajata ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je bilo treba pritožbi zoper sklep o sodnem opominu zavrniti kot neutemeljeni.

17. Odločitev sodišča prve stopnje, da obdolžencu za storjeni kaznivi dejanji izreče sodni opomin, je pritožbeno sodišče preizkusilo po uradni dolžnosti (386. člen v zvezi z drugim odstavkom 446. člena ZKP). Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo vse okoliščine, pomembne za izbiro in odmero kazenske sankcije, pri čemer obteževalnih okoliščin ni ugotovilo, kot olajševalno okoliščino pa je upoštevalo obdolženčevo dosedanjo nekaznovanost, medtem ko utemeljeno ni prezrlo posebnih olajševalnih okoliščin, ki jih je podrobno obrazložilo v točki 10 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Na tej podlagi je pravilno presodilo, da zlasti teža obravnavanih kaznivih dejanj in obdolženčeva krivda ter okoliščine iz četrtega odstavka 68. člena KZ-1 utemeljujejo izrek sodnega opomina kot najmilejše kazenske sankcije.

18. Iz navedenih razlogov, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijanega sklepa ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena v zvezi z drugim odstavkom 446. člena ZKP), je o pritožbah obdolženca in njegovih zagovornikov odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 450. člena v zvezi s 391. členom ZKP).

19. Ker pritožbi nista bili uspešni, je obdolženec kot strošek pritožbenega postopka dolžan plačati sodno takso, ki jo je pritožbeno sodišče odmerilo glede na težavnost kazenske zadeve in premoženjske razmere obdolženca ter na podlagi tarifne št. 7222 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (prvi odstavek 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena in drugim odstavkom 446. člena ZKP).

1 Sodba VSL II Kp 61405/2012 z dne 20. 10. 2014, tč. 15. 2 Glej tudi sodbo VS RS I Ips 49287/2017 z dne 25. 2. 2021, tč. 9.