Jedro

Davčni zavezanec za plačilo davka na promet nepremičnin je po določbah zakona o davku na promet nepremičnin (Uradni list SRS, št. 47/90) sicer prodajalec, vendar pa to ne onemogoča pogodbenikoma kupoprodajne pogodbe, da prevzame obveznost plačila davka kupec (zaradi česar ima lahko kupec celo položaj stranke v postopku za odmero davka). Kadar se pogodbenika s kupoprodajno pogodbo dogovorita, da bo prometni davek na nepremičnine plačal kupec, postane ta del obveznosti del kupnine. Če v takem primeru kupec prevzete obveznosti pravočasno ne izpolni, čeprav je seznanjen z odločbo o odmeri davka in pravnimi posledicami nepravočasnega plačila, davek z zamudnimi obrestmi pa nato poravna prodajalec, mu mora kupec povrniti celotno plačilo (to je mimo davka tudi morebitne obresti, ki jih določa zakon o obrestni meri zamudnih obresti za davke, prispevke, carine in druge uvozne davščine - Uradni list RS, št. 14/92), ker so tudi te posledica kupčeve zamude po določilu 324. člena zakona o obligacijskih razmerjih (naprej ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je potem, ko je že 10.12.1991 odločilo, da morata toženca izročiti tožnici ustrezno listino, na podlagi katere se bo lahko vknjižila v zemljiški knjigi kot etažna lastnica kupljenega enosobnega stanovanja, s sodbo odločilo še o tožbenem zahtevku tožencev po nasprotni tožbi ter tožnici naložilo, da mora tožencema plačati 810.766,50 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 30.9.1993 dalje, kolikor znašajo davčne obveznosti z zamudnimi obrestmi od nepravočasno poravnanih davkov, ker je ugotovilo, da je s kupoprodajno pogodbo tožnica prevzela tudi plačilo davkov. Sodišče druge stopnje pa je s pobijano sodbo zavrnilo pritožbo tožnice zoper tako sodbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožnica, ki je uveljavljala revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka s predlogom, da naj se sodbi sodišč prve in druge stopnje spremenita ali pa razveljavita. Zmotna uporaba materialnega prava je podana, ker je po zakonu o davku na promet nepremičnin davčni zavezanec prodajalec nepremičnine in takega določila pogodbenika ne moreta nadomestiti s pogodbo. V vsakem primeru mora davek plačati prodajalec, s pogodbo pa se lahko pogodbenika dogovorita le o tem, s čigavim denarjem naj bo davek plačan. Tožnica ni dobila položnice za plačilo davka, ni imela številke računa, na katerega naj bi se davek nakazal, sama odločba o odmeri prometnega davka pa se je glasila na prodajalca. Davčnih obveznosti bi se tožnica lahko rešila le z izročitvijo denarja toženi stranki. Tega pa ni bila dolžna storiti, dokler tožena stranka davka ni plačala. Poleg tega pa so bile stranke še v sporu, ker tožena stranka prodanega stanovanja še ni izročila v last in zaradi česar je tožnica morala vložiti tožbo. Tudi v primeru, če bi bila tožnica kot kupovalka dolžna plačati prometni davek, jo ne morejo bremeniti zamudne obresti. Za zamudo plačila davka je izključno odgovorna tožena stranka. Končno je tožena stranka tudi plačala preveč davka (po prejšnji stopnji 25 % namesto po stopnji 2 %, ki je veljala v času plačila davka).

Na vročeno revizijo toženca nista odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Pravno relevantnih razlogov, ki naj bi kazali na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP, revizija ni obrazložila. Kolikor pa vidi možno tako kršitev v revizijski navedbi, češ da se je sodišče druge stopnje v ponovljenem postopku postavilo na povsem drugo (očitno materialnopravno) stališče, pa pomeni to uveljavljanje zmotne uporabe materialnega prava, o čemer bo govora pozneje. Ob takem stanju je revizijsko sodišče preizkusilo pobijano sodbo v smeri bistvenih kršitev določb pravdnega postopka le v uradoma naloženem okviru 386. člena ZPP ter pri tem ugotovilo, da uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP v tem primeru ni bilo.

Po presoji revizijskega sodišča revizija ni utemeljena niti v smeri uveljavljanja zmotne uporabe materialnega prava. Ta je podana, kadar sodišče na ugotovljeno dejansko stanje ne uporabi tistih določb materialnega prava, ki bi jih moralo uporabiti, ali pa če uporabi normo, ki je ne bi smelo uporabiti. Sodišči prve in druge stopnje sta v tem primeru ugotovili, da se je tožnica s 5. točko kupoprodajne pogodbe z dne 30.5.1990 zavezala, da bo plačala tudi prometni davek, da je tega odmerila Uprava za družbene prihodke občine Š. z odločbo 5.7.1990 v znesku 147.474,90 SIT, da je to odločbo prejela tudi tožnica, zaradi česar je bila seznanjena z višino odmerjenega davka in s pravnimi posledicami, če davek ne bo plačan v roku tridesetih dni, da tožnica tega davka ni plačala in ne nakazala prodajalcema sredstev za poravnavo tega davka in da sta toženca kot prodajalca plačala davek 29.9.1993 z zamudnimi obrestmi 663.290,50 SIT, kar je z davkom vred znašalo skupaj 810.765,40 SIT.

Na podlagi takega dejanskega stanja sta sodišči prve in druge stopnje pravilno zaključili, da je tudi obveznost plačila davka prevzela tožnica kot kupovalka in da jo v posledici tega zadenejo tudi vse posledice, nastale zaradi dolžniške zamude v zvezi s poravnavo tega dela obveznosti. Davčni zavezanec za plačilo davka na promet nepremičnin je po določbah zakona o davku na promet nepremičnin (Uradni list SRS, št. 47/90) sicer prodajalec, vendar pa to ne onemogoča pogodbenikoma kupoprodajne pogodbe, da prevzame obveznost plačila davka kupec (zaradi česar ima lahko kupec celo položaj stranke v postopku za odmero davka). Kadar se pogodbenika s kupoprodajno pogodbo dogovorita, da bo prometni davek na nepremičnine plačal kupec, postane ta del obveznosti del kupnine. Če v takem primeru kupec prevzete obveznosti pravočasno ne izpolni, čeprav je seznanjen z odločbo o odmeri davka in pravnimi posledicami nepravočasnega plačila, davek z zamudnimi obrestmi pa nato poravna prodajalec, mu mora kupec povrniti celotno plačilo (to je mimo davka tudi morebitne obresti, ki jih določa zakon o obrestni meri zamudnih obresti za davke, prispevke, carine in druge uvozne davščine - Uradni list RS, št. 14/92), ker so tudi te posledica kupčeve zamude po določilu 324. člena zakona o obligacijskih razmerjih (naprej ZOR). To pa govori tudi za stališče sodišča druge stopnje, da ni nobenih razlogov za to, da bi bila za razliko nad zakonito zamudno obrestno mero obremenjena toženca, ko je bila po pogodbi tožnica zavezana k plačilu davkov, ko je imela možnosti sodelovanja v upravnem postopku in če ni sama preprečevala škode kot posledice neizpolnjevanja svojih obveznosti, ni mogoče bremeniti za tako škodo tožencev.

Neizstavitev listine (oziroma neoverovitev pogodbe), zaradi česar se tožnica ni mogla vpisati v zemljiški knjigi kot lastnica kupljenega stanovanja, je bila že po tožbenih izvajanjih tožnice posledica neplačanega davka. Ker je tožnica prevzela ta del obveznosti, ni mogoče tožencev obremenjevati za neizpolnitev tega dela obveznosti. Zato so revizijska izvajanja o zamudi tožencev in zaradi česar naj bi tožnica morala sprožiti spor zoper toženca, neutemeljena. Trditve o tem, da naj bi toženca plačala preveč davka, so v dejanskem pogledu nove (in zato v revizijskem postopku nedovoljene), pravno pa tudi neutemeljene.

Ker revizijsko sodišče ni ugotovilo v reviziji zatrjevanih kršitev, uradoma upoštevnih kršitev pa ni bilo, je neutemeljeno revizijo tožnice zavrnilo (člen 393. ZPP).